270. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Delno plačilo dolga sicer povzroči delno neutemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na celotni dolg, saj obveznost z izpolnitvijo preneha. Vendar sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi razpravnega načela, ki strankam nalaga, da same priskrbijo procesno gradivo za svoje zahtevke oziroma ugovore. Stranka lahko načeloma to stori zgolj do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje (tudi še v pritožbi) pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej, in če se gradivo nanaša na dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (saj se na ta trenutek navezujejo časovne meje pravnomočnosti).

Če je stranka izpolnila obveznost kot dolžnikov dolžnik na podlagi sklepa o davčni izvršbi, je s tem izpolnila obveznost osebi, ki jo določa zakon, to je ZDavP-2. Takšna izpolnitev je skladna s prvim odstavkom 280. člena OZ. Z izpolnitvijo obveznosti pa je ta prenehala.

Z vidika uporabe 13. člena ZPP je vprašanje pravnomočnosti odločbe drugega sodišča dejstvo in drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo 214. člen ZPP. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne prereka. Tožnik je zatrjeval, da je bilo predhodno vprašanje rešeno v smislu 13. člena ZPP, medtem ko toženec na prvi stopnji sojenja tega z ničemer ni prerekal. Bilo je pojasnjeno, da se družba v konkretnem primeru ne ustanavlja; da vanjo le vstopa nov družbenik; da je ZGD-1 glede urejanja akta o ustanovitvi pomanjkljiv in je treba uporabiti tudi določbe OZ; ter da je vstop družbenikov v enoosebno d.o.o. specifična situacija, v kateri le-ti morajo soglasno sprejeti družbeno pogodbo in z njo nadomestiti prej s strani edinega družbenika enostransko sprejet ustanovitveni akt. Že predmetno izkazuje pravno podlago za postavitev oblikovalnega zahtevka. Hkrati sam ZGD-1 določa obveznost vpisa novega družbenika v sodni register, kar narekuje v običajni d.o.o. predložitev čistopisa družbene pogodbe, v konkretni situaciji pa seveda sprejem družbene pogodbe. Ker toženec zavrača sklenitev družbene pogodbe

OZ v 165. členu določa nastanek škode kot trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti. Vendar je obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti odvisna od zamude, in ne od zapadlosti, saj po 378. členu OZ zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi. Zapadlost in zamuda nista identična pravna pojma. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. V primeru neupravičene obogatitve je pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema le, če je bil nepošten.

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je t

Ni sporno, da je bila terjatev plačana s strani enega od solidarnih dolžnikov v mesecu aprilu 2022, in sicer po vložitvi tožbe (dopolnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 26. 11. 2021), in pred izdajo sodbe, ki je bila 17. 3. 2023. Obveznost je prenehala pred izdajo sodbe, zato je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava (270. člen OZ) sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva, da se ji povrnejo stroški postopka, češ da je bil predlog za izvršbo potreben in tudi njegova dopolnitev. Če bi tožbo umaknila, potem ko je bila terjatev plačana, bi sodišče to lahko upoštevalo (158. člen ZPP). Tega pa ni storila, čeprav je od plačila do izdaje sodbe preteklo skoraj leto dni. Ker torej ni tako ravnala, je sledila odločitev o tožbenem zahtevku. Ta je sedaj spremenjena, toda ne na podlagi umika tožbe, pač pa na podlagi pritožbe; tožbeni zahtevek je zavrnjen, zato je zavrnjen po načelu uspeha tudi njegov stroškovni del. Pritožbi je bilo zato treba v celoti ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico vret (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).

Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov. Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Ustaljeno stališče sodne prakse glede drugačnega načina izpolnitve preživninske obveznosti je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Če pa se stranki drugače sporazumeta (kot je to v konkretnem primeru), se preživnina lahko daje tudi na drug način. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da razmerja med starši in otroki niso klasična civilnopravna razmerja in da v postopkih za varstvo otrokovih pravic veljajo specialna pravila, kot tudi, da je izpolnitev lahko opravljena tudi tako, da upnik sprejme nadomestno izpolnitev (283. člen OZ). Odločitvi o dodelitvi otroka in njegovem preživljanju sta neločljivo povezani in preživnino plačuje tisti roditelj, ki otroka nima v varstvu, pri tistem, ki ima oziroma je imel otroka v varstvu, pa je bistveno, kdo je otroka dejansko preživljal, očitno tudi v soglasju z zakonitim zastopnikom mld. otrok. Plačevanje preživninske obveznosti se lahko izpolnjuje na drugačen način, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, tudi če takšen dogovor formalno ni sklenjen pred sodiščem, saj zadostuje nef

Glede na vsebino sporazuma je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se tožeča stranka ni odpovedala zahtevku za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR. Bistveno je, da sta stranki ob sklenitvi sporazuma vedeli za to terjatev tožeče stranke in da je tožeča stranka tožencu pred podpisom sporazuma izstavila račun za nastalo škodo. Glede na to, da sta terjatvi toženca in tožeče stranke, v sporazumu natančno opredeljeni, ni razlogov, da se v sporazum ne bi vnesla tudi navedena terjatev tožeče stranke, ki je bila v času sklepanja sporazuma znana in po višini opredeljena. Zato je mogoče zapis v sporazumu, da se z razveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi smatra, da so med podpisnikoma tega sporazuma razveljavljena tudi vsa ostala razmerja, razlagati tako, da se je s tem tožeča stranka odpovedala zahtevku iz naslova odškodnine za izgubljeno pošiljko.

Ker je bil tožnici v času izdaje izpodbijane sodbe že plačan z izpodbijano sodbo dosojeni znesek 408,88 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneskov razlik v nadomestilih plač za obdobje od 19. 6. 2017 do 31. 12. 2017, tožnica ni upravičena do ponovnega plačila tega zneska še od toženke. Povsem nepomembno je, da je ta znesek tožnici plačal ZZZS in ne toženka. Pomembno je le, da gre za isto obveznost. Obveznost namreč preneha, ko je izpolnjena (prvi odstavek 270. člena OZ), pri čemer lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ).

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je bila (zaradi neustreznih tarif, napak pri merjenju ali dodatno posekanega drevja) bruto količina posekanih dreves v obravnavanem obdobju večja od uradno evidentirane, na tožnici, tega bremena pa ni zmogla, je neto količina lesa, ki pomeni izhodišče za izračun nadomestila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena. Tožnica pravilno opozarja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen, ki predstavlja povračilo koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti posameznih odločb, sama uporabljala oziroma z njimi upravljala, za nečisto denarno terjatev. To pa posledično pomeni, da mora sodišče nadomestilo izračunati ob upoštevanju razmer (cen) v času sojenja. Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno-vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Ker je nadomestilo, do katerega je tožnica upravičena, odmerjeno po cenah ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba na enak način upoštevati tudi realno vrednost delnega plačila. Znesek delnega plačila se poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do d

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tista, ki v zvezi z ugovorom ugasle pravice (izpolnitev obveznosti z izročitvijo odkupnine tožeči stranki) nosi materialno trditveno in dokazno breme. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Dvom v pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018 je tožeča stranka podkrepila s številnimi konkretnimi navedbami. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede prejema odkupnine ponovno prevalila nazaj na toženo stranko, zaradi česar ni več zadoščala pavšalna trditev tožene stranke, da je denar izročila tožeči stranki oziroma z njene strani pooblaščeni osebi. V taki procesni situaciji bi tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila le, če bi konkretno navedla, kdo od zaposlenih pri tožeči stranki naj bi dobavnico podpisal oziroma komu naj bi bila odkupnina dejansko izročena. Ker tožena stranka konkretnih trditev ni podala, svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom ugasle pra

Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno. Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpoved