UPRS sodba II U 409/2009

1. Tožbi se ugodi. Odločba Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor, št. 201-167/2008-02/03 z dne 13.1.2009 in odločba župana Mestne občine Maribor, št. 35200-43/2009 z dne 11.2.2009 se odpravita in se zadeva vrne Javnemu medobčinskemu stanovanjskemu skladu Maribor v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov 00/100) z DDV v 15 dneh, pod izvršbo.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor odločil, da tožnica ni upravičena do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je lastnica drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Iz obrazložitve izhaja, da so bili v javnem razpisu, objavljenem v časopisu dne 3.3.2008, določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem. Tako mora prosilec izpolnjevati tudi pogoj, da ni prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % primernega stanovanja. Glede na to, da tožničino gospodinjstvo šteje enega člana, vrednost drugega premoženja ne sme presegati 15.512,37 €. Ker je tožnica lastnica drugega premoženja, ki predstavlja zemljišče in gradbene objekte, pripisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 464 k.o. ..., katerih vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja, je prvostopni organ tožničino vlogo zavrnil.

Tožnica se je zoper navedeno prvostopno odločbo pritožila, župan Mestne občine Maribor pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 35200-43/2009 z dne 11.2.2009 njeno pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je tožnica lastnica nepremičnin v k.o. ... pripisanih pri vl. št. 464 in sicer parcele št. 807 – njiva v izmeri 2210 m2, parcele št. 806/3 – stanovanjska stavba v izmeri 102 m2 in dvorišče v izmeri 1091 m2, parcele št. 806/4 – njiva v izmeri 635 m2 in parcele št. 806/5 – njiva v izmeri 336 m2, to je skupaj 3181 m2 kmetijskih zemljišč in 1193 m2 gradbenih objektov. Te nepremičnine so obremenjene, vpisan je namreč pravnomočni sklep o izvršbi za znesek 28.275,67 €. Nadalje drugostopni organ ugotavlja, da iz listin v zadevi izhaja, da je komisija za proučitev utemeljenosti vlog, vloženih na podlagi javnega razpisa za oddajo neprofitnih stanovanj v najem, dne 8.1.2009 opravila ogled prej navedenih nepremičnin in ugotovila, da je stanovanjska hiša novogradnja, brez fasade, z vgrajenimi okni in vrati ter po njenem mnenju še ni v fazi, da bi lahko bila primerna za bivanje. Ob njej je stara hiša v razpadajočem stanju. Iz obrazložitve drugostopne odločbe tudi izhaja, da je prvostopni organ pridobil cenitev navedene nepremičnine, ki jo je izdelala A.A. d.o.o. in v poročilu o oceni vrednosti nepremičninskih pravic za nedokončano stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem v k.o. ... ugotovila, da ta znaša 114.000,00 € in torej presega znesek 15.512,37 €. Drugostopni organ meni, da je bilo to dejstvo tožnici ves čas znano, saj so bile vrednosti drugega premoženja, ki ne smejo biti presežene, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem, navedene v javnem razpisu, z vrednostjo svoje nepremičnine pa je bila tožnica seznanjena v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper njo na navedeno premoženje. Zato drugostopni organ meni, da pomanjkljivosti v postopku glede seznanitve tožnice s pridobljeno cenitvijo in opravljenim ogledom niso relevantne, ker ne bi spremenile odločitve.

Tožeča stranka v svoji tožbi izpodbija takšno odločitev in navaja, da ji cenitev družbe A.A. d.o.o. ni bila vročena in je za njo izvedela šele iz odločbe organa druge stopnje. Prav tako ni jasno, na osnovi česa je bila ta cenitev sploh izdelana, saj tožeči stranki ni znano, da bi cenilec opravil ogled nepremičnine. Tožeča stranka ugovarja ugotovljeni vrednosti nepremičnine in se sklicuje na to, da je le ta v slabem stanju, razen tega je obremenjena s hipotekami. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo najprej ugovarjala temu, da tožeča stranka izpodbija odločbo organa druge stopnje, v nadaljevanju pa je vztrajala pri svoji odločitvi, ker je bila vrednost tožničinega premoženja ugotovljena s cenitvijo, po njenem mnenju pa tudi ni nobene kršitve v tem, da tožnica ni bila navzoča pri ogledu, saj njena prisotnost ne bi mogla ničesar spremeniti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). V obravnavanem primeru je to zgoraj navedena odločba organa prve stopnje. Tožeča stranka v tožbi predlaga, naj sodišče zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek. Čeprav pred tem predlaga odpravo odločbe organa druge stopnje, sodišče ocenjuje, da je s predlogom za vrnitev zadeve organu prve stopnje v nov postopek tožbeni predlog dovolj določen, da je tožba sposobna za meritorno obravnavo.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica vložila vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem na podlagi javnega razpisa, objavljenega v časopisu dne 3.3.2008. O njeni vlogi je Javni medobčinski stanovanjski sklad prvič odločil z odločbo z dne 21.10.2008, ko je tožničino vlogo zavrnil z obrazložitvijo, da je tožnica lastnica drugega stanovanja oziroma stanovanjske stavbe. Po pritožbi tožeče stranke je drugostopni organ navedeno prvostopno odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, prvostopnemu organu pa naložil, naj ugotovi, ali je stanovanjska stavba, katere lastnica je tožnica primerna za bivanje, ugotovi pa naj tudi celotno vrednost tožničinega premoženja. Naložil mu je tudi, da tožnico seznani z dejstvi, ki so bistvena za izdajo pravilne in zakonite odločbe, saj v spisu ni dokazov o tem, da je tožnica s temi dejstvi seznanjena, tožnici pa mora dati tudi možnost, da se o teh dejstvih izjavi.

Po presoji sodišča prvostopni organ tudi, ko je v drugo odločil o zadevi, določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) ni pravilno upošteval. Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne za odločitev, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Poseben ugotovitveni postopek se za ugotovitev za odločitev pomembnih dejstev izvede v vseh primerih, razen v primerih iz 144. člena ZUP, to je, ko so podani pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, za kar pa v obravnavani zadevi ni pogojev (145. člen ZUP). Poseben ugotovitveni postopek se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Potek ugotovitvenega postopka določa uradna oseba, ki vodi postopek, glede na okoliščine primera, pri tem pa se mora držati določb ZUP in predpisov, ki se nanašajo na zadevo, za katero gre.

Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora dati stranki možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (drugi odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člen ZUP). Zaradi zagotovitve možnosti, da stranka izvaja pravice, ki jih daje ta člen, mora uradna oseba, ki vodi postopek, praviloma razpisati ustno obravnavo. Na obravnavo mora vse udeležence tudi pravilno povabiti in sicer tako, da imajo zadosti časa za pripravo. V konkretnem primeru ugotovitveni postopek ni potekal tako, da bi bilo to zagotovljeno.

Prvostopni organ v obrazložitvi navaja samo, da ima tožnica premoženje, ki presega 15.512,37 €, pri tem pa navaja glede tožničinega premoženja samo podatke zemljiškoknjižnega vložka, ne pa vrednosti njenega premoženja in ne, na kak način je to vrednost ugotovil. Drugostopni organ sicer na podlagi podatkov prvostopnega spisa ugotavlja, da je prvostopni organ opravil ogled in pridobil izvedensko mnenje, vendar pa tudi drugostopni organ postopka ni dopolnil tako, da bi bila tožnici dana možnost, da pri ugotovitvenem postopku sodeluje na način, kot ji to omogoča ZUP.

Drugostopni organ se v obrazložitvi sklicuje na ogled, opravljen na prvi stopnji. Po ZUP je ogled eden izmed dokazov, na osnovi katerih se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za odločitev (drugi odstavek 164. člena ZUP). Ogled se opravi po določilih 199. do 203. člena ZUP. Praviloma se ogled opravi na ustni obravnavi. Prvi odstavek 154. člena ZUP namreč določa, da mora upravni organ mora razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Stranke imajo pravico biti navzoče pri ogledu in ustni obravnavi, pri tem pa morajo biti povabljene tako, da imajo zadosti časa, da se lahko pripravijo za obravnavo, praviloma je to osem dni (drugi odstavek 157. člena ZUP).

O ustni obravnavi, ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku se sestavi zapisnik (prvi odstavek 74. člena ZUP). Uradni zaznamek se sestavi o uradnih zapažanjih in ugotovitvah, ustnih navodilih in sporočilih ter okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem se vodi postopek (drugi odstavek 74. člena ZUP). Kaj se zapiše v zapisnik, določa 76. člen ZUP. Zapisnik mora obsegati poleg podatkov o organu, kraju, dnevu in uri ter zadevi, v kateri se dejanje opravlja, ter imen vseh navzočih tudi natančen in kratek potek ter vsebino v postopku opravljenega dejanja in uradnih izjav, izjave strank in drugih udeležencev itd. Zapisnik se piše med opravljanjem uradnega dejanja, pisni odpravek pa mora biti sestavljen v osmih dneh in poslan vsem udeleženim z opozorilom, da lahko v nadaljnjih osmih dneh ugovarjajo zoper morebitno nepravilnost prepisa. Preden se zapisnik sklene, se navzočim prebere, ti pa lahko dajo pripombe, ki se v tem primeru v zapisnik zapišejo, če pripomb ni, se to prav tako vpiše v zapisnik (prvi odstavek 78. člena ZUP). Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila in morebitni zapisnikar.

V postopku citirana določila niso bila upoštevana. Čeprav je bil opravljen ogled, tožnica nanj ni bila vabljena, upravni organ pa ni opravil ustne obravnave. O opravljenem ogledu tudi ni sestavil zapisnika po postopku in način, kot to predpisujejo določila ZUP, ampak le uradni zaznamek.

Prav tako niso bile upoštevane določbe ZUP, ki določajo, kako se izvede dokaz z izvedenci. Takšen dokaz se izvede, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga (prvi odstavek 189. člena ZUP). O izvedbi dokaza z izvedencem se izda pisni sklep, v katerem se opredeli naloge izvedenca in določi rok za njihovo izvedbo (prvi odstavek 190. člena ZUP). Stranki je tudi treba dati možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec (tretji odstavek 190. člena ZUP). Izvedensko delo se opravi na ustni obravnavi, če je to mogoče, če pa to ni mogoče, ker gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje, v tem primeru pa je treba strankam takšno izvedensko mnenje vročiti pred narokom, na katerem se bo obravnavalo. Na ustni obravnavi lahko nato uradna oseba in stranke izvedencu postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila (194. člen ZUP).

Ker v postopku izdaje upravnega akta zgoraj navedena pravila postopka niso bila upoštevana, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče odpravilo tudi drugostopno odločbo. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in izvesti posebni ugotovitveni postopek po določilih ZUP, v skladu z zgoraj citiranimi določili opraviti ustno obravnavo in izvesti vse potrebne dokaze, da se bodo ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Ponoviti bo treba tudi dokaz z ogledom, kolikor bo ta dokaz še vedno pomemben za odločitev, in ga izvesti v skladu z zgoraj citiranimi določili.

K 2. točki izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) in ne v višini, kot jih je priglasila tožeča stranka po Odvetniški tarifi. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.