74. člen ZUP

Upoštevajoč dejstvo, da so se predpisi, ki se nanašajo na dopustnost gradnje na kmetijskem zemljišču, v času od sklenitve zakupne pogodbe do izdaje izpodbijane odločbe večkrat spremenili, pri čemer pa je prvotno veljavna določba občinskega odloka izjemoma dopuščala gradnjo nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da bi inšpekcijski organ moral ugotavljati in upoštevati, ali so bili sporni objekti v času postavitve dopustni, kakor tudi, za kakšno vrsto objektov gre.

Zaradi pomanjkljivosti pri pisanju zapisnika ni mogoče preveriti verodostojnosti zapisnikov in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, saj ni razvidno, katera merila je komisija uporabila pri odločanju in kolikšno število točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih. Vsebinska pravilnost vrednotenja veščin izbranega kandidata kot del strokovne ocene komisije ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu.

Uradna oseba lahko stranko, ki kljub opominu še naprej moti delo oziroma se vede nedostojno, odstrani, kot to določa prvi odstavek 110. člena ZUP, poleg tega (torej ob tem) pa ga lahko kaznuje tudi z denarno kaznijo (111. člen ZUP). Odstranitev stranke z dejanja postopka torej ni pogoj za izrek denarne kazni po 111. člen ZUP, ampak se lahko izvede en ali drug ukrep ali oba.

Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.

V obravnavanem postopku niso bila upoštevana določila ZIN in ZUP. Čeprav je bil opravljen ogled na terenu, inšpektorica o opravljenem ogledu ni sestavila zapisnika po postopku in na način, kot to predpisujejo določila ZUP, ampak le uradni zaznamek, kar je v nasprotju z določbo prvega in drugega odstavka 74. člena ZUP.

Vsebini izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnica ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto njenemu zakonitemu zastopniku, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku (takrat še) zakonita zastopnica tožnice. Sicer pa to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno - bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Zakoniti zastopnik tožnice je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo. Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč za akt procesne narave, izdan med postopkom izv

Iz dikcije 1. odstavka 569. člena OZ izhaja, da je bistvena sestavina posojilne pogodbe, o kateri mora biti doseženo soglasje, določena količina denarja. Uradni zaznamek ni javna listina in kot takšen nima dokazne moči iz 224. člen ZPP.

Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je pravilno sestavljen zapisnik o ogledu javna listina, ki dokazuje potek in vsebino procesnega dejanja. Vendar pa iz predmetnega zapisnika izhajajo zgolj osnovni podatki o ogledu, kot je kraj, čas in navzoči ter "ugotovitve" o investitorstvu, lastništvu zemljišča in obstoju gradbenega dovoljenja, nič pa o poteku in vsebini procesnega dejanja. Iz navedenih razlogov ta zapisnik torej ne dokazuje ničesar drugega, kot da je bil ogled opravljen, kdaj in kje je bil opravljen ter kdo je bil pri njem navzoč.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapisnike ustnih izjav oziroma izjave, dane na zapisnik, v procesnem smislu vrednoti kot izjave, dane na ustni obravnavi. Če bi jim hotela dati tako težo, bi morala te osebe dejansko vabiti na ustno obravnavo, ki bi bila res javna in na kateri bi bila navzoča tudi tožeča stranka. Iz ugovorov tožeče stranke, ki jih je podala že v izjavi o razlogih za začetek postopka, izhaja, da nasprotuje verodostojnosti teh izjav, zato je predlagala tudi njihovo ponovno zaslišanje. To pa je že razlog za opravo ustne obravnave, saj je ta potrebna za razjasnitev oziroma ugotovitev odločilnih dejstev.

Pri izdaji izpodbijane določbe so bila bistveno kršena pravila postopka, saj stranki ni bila omogočena aktivna udeležba: čeprav je bil opravljen ogled, tožnica nanj ni bila vabljena, upravni organ ni opravil ustne obravnave, o opravljenem ogledu pa tudi ni bil sestavljen zapisnik.

Pri izvajanju inšpekcijskega nadzora je bilo treba ugotavljati, ali je bila obdelava osebnih podatkov zakonita po stanju na dan opravljanja inšpekcijskega nadzora, ko je veljal ZVOP-1, ne pa po stanjih v času pred 1. 1. 2005, to je v času veljavnosti prej veljavnih zakonov o varstvu osebnih podatkov. Na dan inšpekcijskega nadzora je bila ključna privolitev posameznika, ki je bila lahko podana tudi zgolj ustno ali z drugim konkludentnim dejanjem. Glede na določilo 10. in 6. člena ZVOP-1, ko zadostuje za vpis v članstvo že zgolj ustno izražena želja, zakonitosti obdelave osebnih podatkov posameznika ni mogoče ugotavljati drugače, kot le z zaslišanjem tega posameznika. Vsak sodni postopek predstavlja zaključeno celoto in če se dokaz iz drugega sodnega postopka uporabi hkrati kot dokaz v nekem povsem drugem upravnem postopku, je treba pred izdajo upravne odločbe stranko v upravnem postopku s tem dokazom seznaniti, če (želi) upravni organ na njem utemelji(ti) svojo odločbo. ZUP ima v členih od 181 do 187 zelo podrobna določila o zaslišanju prič. Zasliševanje prič po telefonu pa ni v skladu z ZUP. V skladu s 1. odstavkom 74. člena ZUP se o ustni obravnavi, o ustnih izjavah

Pojma ugotovitveni zapisnik ZUP ne pozna, pozna pa pojem uradni zaznamek, vendar po določbi 2. odstavka 74. člena ZUP takšne listine ni mogoče sestavljati v zvezi z dejstvi, ki jih je uradna oseba ugotavljala v navedenem zapisniku. Gre namreč za dejstva, pomembna za presojo tožnikove pravice do pritožbe, torej za ključna dejstva sporne faze postopka, ki morajo biti izkazana z ustreznimi listinami pošte ali upravnega organa in ne zgolj z uradnimi opažanji uradne osebe, ki vodi postopek.

Potne listine se izdajajo po teritorialnem načelu glede na prebivališče prosilca na predpisanih obrazcih. Na območjih, določenih z zakonom, kjer avtohtono živijo skupaj s pripadniki slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, se potne listine izdajajo na obrazcih, natisnjenih v slovenščini, angleščini in francoščini ter tudi italijanščini oziroma madžarščini.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ugovarja tudi poteku zaslišanja z dne 11. 11. 2004. Iz spisa izhaja, da je očitno prišlo do napake pri zapisu datuma zaslišanja, kar je uradna oseba kasneje popravila, vendar o tem ni obvestila svetovalke za begunce. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bila svetovalka za begunce na koncu pozvana, če ima na koncu še kaj dodati in je odgovorila, da je želela med postopkom postavljati podvprašanja, česar uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba je sestavila tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je svetovalka za begunce zahtevala, da se napišejo določena podvprašanja, za katera je uradna oseba menila, da jih ni potrebno pisati, ker nikakor ne vplivajo na vsebino samega zapisnika. Iz upravnega spisa je tako mogoče ugotoviti, da pripombe pooblaščenke za begunce niso vpisane v zapisniku, zato se ne more oceniti ali gre za motenje dela oziroma motenje poteka zaslišanja ali ne. Določila ZUP (v zvezi z 23. členom ZAzil) nimajo posebnih določil glede sestave zapisnika pri izjavi stranke (188. člen ZUP). Pri sestavi zapisnika pa je zato potrebno slediti določilom 74. do 81. člena ZUP. Zapisnik mora obsegati natančn

Med odhodke davčnega zavezanca štejejo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oz. samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca v 2. členu določa, da za davčno nepriznane štejejo tisti, ki ne pripomorejo k poslovanju, ker so nepotrebni ali neupravičeni oz. odhodki, ki niso običajni za poslovanje. Tako se izkaže, da stroške amortizacije in drugi stroški, ki se nanašajo na sporno plovilo, tudi na novo navedeni pravni podlagi niso davčno priznani odhodki, saj tožeča stranka kot ugotovljeno ni dokazala, da je navedena osnovna sredstva uporabljala pri opravljanju svoje dejavnosti. Ob tem sodišče poudarja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka s pomočjo omenjenega plovila ni ustvarila nobenega prihodka, poleg tega pa je iz spisnega lista za sporni čoln izdan v A dne 2. 7. 1999, kot namen uporabe čolna navedeno: osebni namen. Uradni zaznamek pa je bil sestavljen dne 27. 7. 2001, v katerem je opisan sam postopek komuniciranja med inšpekcijskim pregledom in ima podlago v 2. odstavku 74. člena ZUP ter predstavlja običaje

Uradni zaznamek ni namenjen za opravo pomembnih dejanj v postopku - na primer za opravo inšpekcijskega pregleda, ki je bil v konkretnem primeru podlaga za izrek prepovedi opravljanja dejavnosti (primerjaj 74. člen ZUP/86).

Po drugem odstavku 22. člena ZPD sta tako obračun kot plačilo davka vezana na plačilo storitve. Ker v konkretnem primeru najemnina ni bila plačana, ni bilo podlage za obračun in ne za plačilo prometnega davka in ima torej tožeča stranka prav, ko ugovarja naloženemu plačilu zamudnih obresti. Ker na ugovore v pripombah na zaprosilo in v pritožbi ni bilo v celoti odgovorjeno, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki narekuje odpravo določbe. Za davčno priznavanje odhodkov ni dovolj, da se je tožeča stranka pogodbeno zavezala za plačilo stroškov garancije, ampak mora biti plačilo poroštva tujemu dobavitelju tudi dejansko izkazano.

V razmerju do 74. in 77. člena ZUP specialna določba 15.a člena ZDavP, glede na obseg zapisnika, sestavljenega v davčnem postopku, tudi dejansko in ne le formalno omogoča uveljavljanje pravice seznaniti in izjaviti se o vseh ugotovitvah davčnega organa.

Po ZUP (1986) za vložitev pritožbe ne zadostuje ustna izjava, brez sestave zapisnika o njenem sprejemu. Za pritožbo velja, da mora biti v pisni obliki izročena naravnost ali po pošti organu prve ali druge stopnje (233. člen), ali dana kot ustna vloga na zapisnik (66. člen), ki se sestavi v pisni obliki in po načelih, ki sicer veljajo za sestavo zapisnika (74. do 79. člen).