190. člen ZUP

Ker se izpodbijana odločba zgolj sklicuje na mnenje in ne vsebuje nobenih odgovorov na uveljavljane razloge tožnikov (glede nezaželenih učinkov po predhodnem odmerku cepiva A). zlasti pa tudi ne na njune izčrpne pripombe na mnenje Komisije, je bila tožnikom kršena pravica do izjave, kot izhaja iz 9. člena ZUP.

Sodišče ugotavlja, da je izbrani način izvršbe skladen z zakonom (prvi odstavek 297. člena ZUP) in sodi, da je ustrezen tudi glede na naravo obveznosti, kot je v upravnih aktih tudi obrazloženo. Edini preostali način izvršbe za izpolnitev predmetne inšpekcijske odločbe bi bila glede na določbe ZUP prisilitev k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Vendar iz zakonskih določb izhaja, da se izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo določi, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti kdo drug ali če narava obveznosti to terja ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna (prvi odstavek 298. člena ZUP). Kar pomeni, da je po določbah ZUP primarna izbira načina izvršbe za nedenarne obveznosti (kadar je glede na naravo obveznosti primerna) izvršba po drugi osebi in šele nadaljnja izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo (kadar izvršba po drugi osebi ni primerna). Zato organoma podrobneje, kot sta določitev načina izvršbe obrazložila, to niti ni bilo treba storiti.

Vprašanji ne izpostavljata kršitve Upravnega sodišča glede odločitve o uporabi (drugega odstavka) 164. člena in 190. člena ZUP ali glede pristojnosti ministra v zvezi z razlago in uporabo izvedenskih mnenj, temveč je zatrjevane kršitve mogoče razbrati zgolj iz obrazložitve revizije. Tudi sicer prvo vprašanje za odločitev v zadevi ni pomembno, saj izpodbijana sodba na teh določbah ZUP ne temelji.

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev.

V upravnem postopku uradna oseba ni sama postavila izvedenca, ampak je uporabila izvedensko mnenje iz sodnega postopka, zato ima to mnenje sicer značaj listinskega dokaza, ker pa ni sledila strokovnemu mnenju, bi morala v postopku tudi sama opraviti dokaz z izvedencem, kar pomeni, da bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku za potrebe upravnega postopka sam postaviti bodisi istega ali pa katerega drugega izvedenca, upoštevajoč tudi pravila 190. člena ZUP in dati stranki možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Kot je bilo že pojasnjeno, je pri dokazu z izvedencem ustna obravnava obvezna, kar izhaja tudi iz 194. člena ZUP.

ZUP/86 v zvezi s 6. členom ZDen v prvem odstavku 190. člena določa, da se izvedencu lahko naloži, da opravi izvedensko delo tudi izven ustne obravnave. V takem primeru se sme zahtevati od njega, da na ustni obravnavi obrazloži svoj pismeni izvid in mnenje.

Tožniku kljub temu, da je izrazil željo, da svoja stališča pojasni na seji senata, ta možnost ni bila omogočena, ne glede na to, da je odgovoril na dopis, s katerim so mu bili poslani izvidi in mnenja.

Očitki tožnikov o nepravilni uporabi PUP in o neskladnosti gradnje s prostorskim aktom spadajo izključno na področje zaščite javnih koristi. Tožniki torej z njimi ne uveljavljajo posega v svoje osebne, pravno priznane koristi. Izvedensko mnenje je bilo pridobljeno zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti arhitektonskega oziroma urbanističnega oblikovanja, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževale postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca.

Čeprav sta tožnika v svojem dopisu navedla, da če zahtevi po novi komisiji ne bo ugodeno, bosta podala pripombe na strokovno mnenje, je prvostopenjski organ že dne 15. 4. 2010 izdal izpodbijano odločbo, ne da bi počakal, da bi tožnika dala pripombe na strokovno mnenje, čeprav sta jih napovedala. Svoje pripombe na mnenje sta sicer še isti dan poslala, vendar prepozno, saj je bila odločba že izdana. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo s tem kršeno načelo zaslišanja stranke, saj strankam ni bila dana možnost, da se skladno z 9. členom ZUP do izdaje prvostopenjske odločbe izjasnijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav sta izrazili željo po tem, da bosta dala pripombe na strokovno mnenje. Sodišče tudi meni, da če starši nasprotujejo predlogu šole za usmeritev otroka in ko nasprotujejo tudi ugotovitvam strokovnega mnenja, mora pristojni organ opraviti ustno obravnavo.

Višina P+1+M predstavlja oblikovni element. Gre torej za lastnost, ki je vidna, zato je v omenjenem členu predpisano višino treba razumeti kot element objekta v delu, ki se razteza nad zemeljsko površino. Če klet v določbi, ki določa višino stavbe ni posebej omenjena, v tem primeru to še ne pomeni, da gradnja kleti kot posebne etaže pod zemeljskim površjem ni dovoljena. Soglasja se izdajajo v drugih upravnih postopkih pred za to pristojnimi organi in so kot taka predmet preizkusa s pravnimi sredstvi v tem postopku in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Izvedenec je bil postavljen zaradi ugotavljanja dejstva, pomembnega za presojo dopustnosti posega z vidika pozidanosti, ki je v PUP določen kot javnopravni pogoj in ki sam po sebi ne pomeni pravno zavarovane osebne koristi oseb, ki so se kot stranski udeleženci udeleževali postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Zaradi tega upravni organ ni bil dolžan pozivati stranskih udeležencev, da se izjasnijo o postavitvi izvedenca.

Strankama ni bila dana možnost, da se skladno z 9. členom ZUP do izdaje prvostopenjske odločbe izjasnita o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, čeprav sta izrazili željo po tem, da bosta dali pripombe na strokovno mnenje. Če starši nasprotujejo predlogu šole za usmeritev otroka in ko nasprotujejo tudi ugotovitvam strokovnega mnenja, mora pristojni organ opraviti ustno obravnavo. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj organ meni, da individualna strokovna pomoč otroku ni mogoča. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Pri izdaji izpodbijane določbe so bila bistveno kršena pravila postopka, saj stranki ni bila omogočena aktivna udeležba: čeprav je bil opravljen ogled, tožnica nanj ni bila vabljena, upravni organ ni opravil ustne obravnave, o opravljenem ogledu pa tudi ni bil sestavljen zapisnik.

Upoštevajoč določbe 189., 190. in 194. člena ZUP pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep CSD.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP.

Glede na to, da v obravnavanem primeru dokaz z izvedenko na ustni obravnavi ni bil izveden in tožnica ni imela možnosti, da bi izvedenki postavljala vprašanja in zahtevala pojasnila glede izvida in mnenja, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. odstavka 25. člena ZUS.

Ker izvedenca ni imenoval upravni organ po predpisanem postopku s sklepom o postavitvi izvedenca, stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, saj ni imela možnosti sodelovati pri določitvi izvedenca ter kasneje podati pripombe oziroma postavljati vprašanja. Moč dokaznega sredstva pa ima samo izvedeniško mnenje tistega izvedenca, ki ga po uradni dolžnosti ali na predlog stranke določi uradna oseba, ki vodi postopek.

Pri odločitvi, ali gre za nujen ukrep po 144. členu ZUP ali ne v zadevah zavarovanja cest in varnosti prometa ima upravni organ določeno polje proste presoje in sodišče poseže v odločitev upravnega organa o nujnosti tovrstnega ukrepa samo, če zbrani podatki v upravnem postopku kažejo, da obstaja resen dvom o nujnosti ukrepa. Tožena stranka izvedenskega mnenja ni predložila na vpogled tožeči stranki pred izdajo drugostopenjske odločbe. Takšno postopanje tožene stranke ni bilo nujno zaradi varovanja javnega interesa, saj je bil javni interes učinkovito varovan s prvostopenjsko odločbo, ki je učinkovala od njene izdaje. V tej fazi postopka bi tožena stranka glede na okoliščine primera morala tožeči stranki predložiti izvedensko mnenje, da bi se tožeča stranka do ugotovitev v izvedenskem mnenju, ki so bistvene za rešitev primera, opredelila preden je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Dokazovanje z izvedencem se praviloma opravi na ustni obravnavi. Če pa izvedenec izdela mnenje izven ustne obravnave, se sme od njega zahtevati, da na ustni obravnavi obrazloži mnenje, stranke pa mu lahko postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede mnenja.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).