VSL Sodba I Cpg 66/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1/I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni plačati glavnico v višini 5.073,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 167,47 EUR od 16. 3. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 4. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 5. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 6. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 7. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 8. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 9. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 10. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 11. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 12. 2012 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 1. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 2. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 3. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 4. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 5. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 6. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 203,88 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 119,31 EUR od 16. 8. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 9. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 10. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 11. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 12. 2013 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 2. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 3. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 4. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 5. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 6. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 7. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 8. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 9. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 10. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 11. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 12. 2014 dalje do plačila;

- od zneska 84,71 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila in

- od zneska 84,71 EUR od 16. 2. 2015 dalje do plačila,

v 2. točki izreka pa se delno spremeni tako, da se znesek 8.681,94 EUR nadomesti z zneskom 8.151,41 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 4.848,05 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 236.447,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov (1.969,85 EUR, 3.939,70 EUR in 4.005,36 EUR) od prvega v mesecu do plačila, za obdobje od marec 2010 do februar 2015 in ji povrniti pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (1/I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje povrne stroške postopka v višini 8.681,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavanem primeru je tožeča stranka (med drugim) trdila, da je s toženo stranko sklenila Pogodbo o uporabi infrastrukture družbe X. d. d. z dne 11. 2. 2002 (v nadaljevanju Pogodba o uporabi infrastrukture ali Pogodba, priloga A4 spisa), v kateri sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki dovolila uporabo dostopov do svojih nepremičnin in funkcionalnih zemljišč, tožena stranka pa, da ji bo za to plačevala 203,88 EUR (0,05113 EUR/m2).¹ Tožena stranka je tožeči stranki uporabnino v navedeni višini plačevala do februarja 2010, tj. do trenutka, ko ji je tožeča stranka odpovedala Pogodbo o uporabi infrastrukture. Ker pa je tožena stranka tudi po tem času še naprej uporabljala zadevne nepremičnine, je tožeča stranka na temelju 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od tožene stranke zahtevala plačilo ustrezne (tržne) odmene v višini 3.939,70 EUR oziroma 4.005,36 EUR na mesec.

6Tožena stranka se je tako visoki odmeni upirala in (med drugim) trdila, da je bila Pogodba o uporabi infrastrukture sklenjena za nedoločen čas in da nikoli ni bila veljavno odpovedana (l. št. 20 spisa); da je uporabnina po tej Pogodbi znašala 203,88 EUR mesečno (l. št. 24 spisa) in da je vse, kar bi lahko tožeča stranka uveljavljala, le plačilo pogodbeno dogovorjene uporabnine (l. št. 52 spisa).

7Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bila odpoved Pogodbe o uporabi infrastrukture nezakonita in da bi zato tožeča stranka od tožene stranke lahko uveljavljala le plačilo pogodbeno dogovorjene uporabnine. Ker pa tožeča stranka naj ne bi podala trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da uveljavlja plačilo na pogodbeni podlagi, sodišče prve stopnje tožeči stranki s Pogodbo o uporabi infrastrukture dogovorjenega plačila za uporabo spornih nepremičnin ni prisodilo. Obenem je, zaradi obstoja veljavne pogodbene podlage, zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine na podlagi 198. člena OZ. Odločitev sodišča prve stopnje torej temelji na stališču, da je tožeča stranka za uporabo zadevnih nepremičnin zahtevala uporabnino na nepogodbeni podlagi in ne uporabnine na pogodbeni podlagi, ki bi ji sicer šla, na tako postavljene meje tožbenega zahtevka in na trditve o pravno relevantnih dejstvih pa je sodišče vezano.

8Tožeča stranka v pritožbi graja zgoraj navedeno stališče sodišča prve stopnje. Prepričana je, da je sodišče prve stopnje razpolagalo z zadostnimi pravno relevantni trditvami, da bi lahko opravilo presojo, ali je tožeča stranka upravičena vsaj do plačila pogodbeno dogovorjene uporabnine. Pritožbeno stališče je utemeljeno.

9Načelo dispozitivnosti, ki je urejeno v 2. in 3. členu ZPP, je eno temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Sodišče ne sme prisoditi tožniku nekaj drugega ali nekaj več, kot je zahteval. Pri denarnih zahtevkih je v skladu s procesno ekvivalenčno teorijo za identifikacijo spornega predmeta potrebno tudi dejansko stanje oziroma dejanska podlaga. V primeru, ko zahteva tožnik plačilo zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist (zaradi neupravičene obogatitve – 198. člen OZ) ali pa zaradi sklenjene najemne pogodbe,² je sporni predmet istoveten. Iz enega historičnega dogodka je sicer mogoče izpeljati več zakonskih dejanskih stanj (povrnitev neupravičeno pridobljene koristi in plačilo po pogodbi), vendar gre kljub temu za identična zahtevka in zgolj več pravnih kvalifikacij. Sodišče lahko ugodi zahtevku za plačilo, če izhaja utemeljenost zahtevka iz zatrjevanih dejstev. V skladu z razpravnim načelom sodišče načeloma ne sme upoštevati dejstva, ki ga nobena od strank ni navajala. To pomeni, da sodišče lahko upošteva dejstva, ki jih je zatrjevala vsaj ena od strank, ne glede na to, ali gredo zatrjevana dejstva tej stranki v korist ali v škodo.³

10Sodišče prve stopnje je dejstvo obstoja Pogodbe o uporabi infrastrukture, po kateri je tožena stranka tožeči stranki do februarja 2010 plačevala uporabnino v višini 203,88 EUR, štelo za dokazano. Na podlagi tega dejstva ter upoštevaje, da Pogodba o uporabi infrastrukture ni bila veljavno odpovedana, bi zato sodišče prve stopnje moralo odločati o obveznosti plačila tožene stranke tudi na podlagi te Pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer nakazalo, da bi to storilo, v kolikor bi tožeča stranka podala pravno relevantne trditve za utemeljenost tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi. Vendar je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka sama priznala, da je Pogodba o uporabi infrastrukture še vedno veljavna, da je bila višina uporabnine določena na 203,88 EUR na mesec, kot tudi, da od februarja 2010 le-te tožeči stranki ni več plačevala. Ta dejstva pa so za presojo zahtevka na pogodbeni podlagi zadostna in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati, pa četudi je nekatera od njih zatrjevala tožena stranka in ne glede na to, da ji gredo ta zatrjevana dejstva v škodo; do kršitve razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena in 212. člena ZPP) bi šlo le v primeru, če bi sodišče upoštevalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Tako tudi VS RS Sklep II Ips 649/2008 z dne 17.11.2011, v katerem je Vrhovno sodišče zapisalo: „Razpravno načelo pomeni le to, da sodišče upošteva dejstva in izvede dokaze, ki sta jih stranki zatrjevali oziroma predlagali, brez pomena pa je, katera od strank je zatrjevala določeno dejstvo in predlagala posamični dokaz.“

11Ker sodišče prve stopnje zahtevka ni presojalo na pogodbeni podlagi (čeprav bi ga moralo), je pritožbeno sodišče na seji odločilo, da bo to presojo opravilo samo in v ta namen razpisalo pritožbeno obravnavo (prvi odstavek 355. člena ZPP), za izvedbo katere in za odločitev je senat pooblastil sodnico poročevalko (četrti in peti odstavek 347. člena ZPP). Na obravnavi je pritožbeno sodišče v soglasju s pravdnima strankama prebralo že izvedene dokaze, še pred tem pa jima je omogočilo, da sta se o pogodbeni podlagi zahtevka pisno izjavili. To možnost sta obe pravdni stranki izkoristili, tožeča stranka v vlogi z dne 9. 2. 2021 in z dne 25. 5. 2021, tožena stranka pa v vlogi z dne 15. 2. 2021 in z dne 25. 5. 2021.

Glede ugovorov, ki jih je tožena stranka podala v vlogi z dne 15. 2. 2021 zoper plačilo na pogodbeni podlagi⁴

12Tožena stranka je v navedeni vlogi ugovarjala, da je na nepremičninah, ki predstavljajo skupno dovozno pot, postala solastnica in da ima zato pravico do njihove brezplačne uporabe. To je trdila tudi že v postopku pred sodiščem prve stopnje.⁵ Tožeča stranka pa je na te trditve odgovorila, da je tožena stranka postala solastnica idealnega deleža do 1/50 te dovozne poti šele v mesecu oktobru 2013, da se njene navedbe nanašajo le na manjši del tožbenega zahtevka ter da nepremičnine uporablja v večjem deležu, kot ga je pridobila.

13Tožena stranka s svojim ugovorom ne more uspeti. Pridobljen solastniški delež na delu nepremičnin, ki so predmet Pogodbe o uporabi infrastrukture, sam po sebi ne vpliva na toženkino pogodbeno obveznost, da za uporabo le-teh tožeči stranki plačuje s Pogodbo dogovorjeno uporabnino, saj tožena stranka ni zahtevala spremembe Pogodbe niti ni zadosti konkretizirano ugovarjala pogodbeno dogovorjeni uporabnini, glede na to, da se ta nanaša na vsa cestišča, parkirišča in zelenice v kompleksu družbe X. d. d., tožena stranka pa je postala solastnica le treh nepremičnin, ki predstavljajo skupno dovozno pot.

14Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke, češ da ni dolžna plačati pogodbeno dogovorjene uporabnine, ker ji pravico do neodplačne uporabe zadevnih nepremičnin daje že Kupoprodajna pogodba z dne 31. 1. 2000 (priloga B2 spisa). Tožena stranka se je namreč po sklenitvi Kupoprodajne pogodbe prostovoljno zavezala, da bo tožeči stranki za zadevne nepremičnine plačevala mesečno uporabnino. Ker je ta dogovor še vedno veljaven, toženo stranko zavezuje in ga je zato dolžna izpolnjevati (pacta sunt servanda oziroma 9. člen OZ).

15Tožena stranka je nadalje navedla, da je dejansko uporabljala le 380 m2 zemljišča in da bi se ji zato uporabnina morala znižati za 32,05 %. Tudi s tem argumentom tožena stranka ne more uspeti. Za presojo, ali je zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine, kot je bila dogovorjena s Pogodbo o uporabi infrastrukture, utemeljen, je pomembno le, ali je tožeča stranka toženi stranki omogočala uporabo zadevnih nepremičnin (in ne v kakšnem obsegu jih je tožena stranka potem dejansko uporabljala). Odgovor na to vprašanje pa je (z izjemo uporabe na parceli št. 000/76, k. o. ..., v nadaljevanju parcela št. 000/76, gl. naslednjo točko obrazložitve), pritrdilen.

16Tožena stranka je v vlogi z dne 15. 2. 2021 podala ugovor še za sorazmerno znižanje pogodbene uporabnine za 58,45 %, ker naj bi ji tožeča stranka z nasutjem materiala na nepremičnini na parc. št. 000/76 v celoti fizično onemogočila kakršnokoli njeno uporabo (po navedbah tožene stranke parcela št. 000/76 obsega 2.338,00 m2, celoten obseg v uporabo vzetih nepremičnin pa 4.000 m2).

S tem je tožena stranka po vsebini podala ugovor iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 591. člena OZ, ki določa: Med trajanjem zakupa zakupodajalec brez privolitve zakupnika ne sme delati sprememb na stvari, ki jo je dal v zakup, če bi to oviralo njeno rabo (prvi odstavek). Če se s spremembami na stvari v določeni meri zmanjša zakupnikova raba, se v ustreznem sorazmerju zmanjša tudi zakupnina (drugi odstavek).

Med pravdnima strankama ni sporno, da je material na parcelo št. 000/76 nasula tožeča stranka, da površina parcele št. 000/76 znaša 2.338 m2 (prim. l. št. 36 spisa in vlogo tožene stranke z dne 15. 2. 2021) in da je s takšnim ravnanjem tožeča stranka toženi stranki v celoti onemogočila uporabo zadevne parcele.⁶ Sporno pa je, kdaj je prišlo do nasutja.

Tožena stranka je trdila, da parcele št. 000/76 zaradi nasutja materiala v celotnem relevantnem obdobju ni mogla uporabljati (torej že od leta 2010), medtem ko je tožeča stranka trdila, da je zadevno parcelo zasula šele po koncu relevantnega obdobja (torej šele leta 2015). Za razjasnitev tega spornega dejstva je sodišče zaslišalo več prič. Izpovedale so takole:

Priča A. A., ki je bil prej zaposlen pri toženi stranki, je izpovedal, da je do nasutja prišlo nekje dve leti po letu 2013 in da zaradi nasutja dostop do parcele št. 000/76 ni možen (l. št. 111 spisa). Priča B. B., tudi zaposlen pri toženi stranki, je izpovedal, da je tožeča stranka na z nasutjem zemljine fizično onemogočila dostop do parcele št. 000/76 leta 2013 (l. št. 129 spisa). Priča C. C., ki je kot varnostnik zaposlen pri varnostni službi A., je izpovedal, da je tožeča stranka material nasula približno 5 let nazaj [op.: C. C. je bil zaslišan 5. 9. 2018] (l. št. 151 spisa). Smiselno enako kot C. C. je izpovedala tudi priča D. D., najemnik v IC X. (l. št. 153 spisa).

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pritožbeno sodišče ne sledi tožeči stranki, da je do nasutja zadevne parcele prišlo šele v letu 2015. Tako je izpovedala le priča A. A., medtem ko so ostale zaslišane priče (B. B., C. C. in D. D.) skladno izpovedale, da je do nasutja prišlo že leta 2013. Drži sicer, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, kdaj točno v letu 2013 je do nasutja prišlo. Je pa tožena stranka v vlogi z dne 24. 10. 2017 (l. št. 66 spisa) trdila, da o nasutju priča fotografija z dne 10. 7. 2013 (priloga B10 spisa), česar tožeča stranka ni (obrazloženo) prerekala. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da je do nasutja parcele št. 000/76, s katerim je tožeča stranka toženi stranki v celoti onemogočila uporabo te parcele v izmeri 2.338 m2, prišlo najkasneje 10. 7. 2013. Od takrat dalje je zato utemeljen ugovor tožene stranke, da bi bilo potrebno pogodbeno dogovorjeno uporabnino znižati za 58,45 % (razmerje med 2.338 m2 in 4.000 m2⁷).

17Utemeljen je tudi ugovor tožene stranke, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje pred 6. 2. 2012, torej na obdobje, ki je starejše od treh let pred vložitvijo tožbe, zastaral. Glede na to, da sta pravdni stranki (kot tudi toženkin univerzalni pravni prednik E., d. o. o.) gospodarska subjekta, imajo namreč vse med njima sklenjene pogodbe naravo gospodarskih pogodb. Terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Do enakega zaključka glede zastaranja pripelje tudi uporaba 351. člena OZ, ki določa, da terjatve zakupnine zastarajo v treh letih.

Tožeča stranka je sicer v vlogi z dne 25. 5. 2021 trdila, da je tožena stranka s tem ugovorom prekludirana, vendar neutemeljeno. Tožeča stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje svoj zahtevek izrecno gradila na nepogodbeni podlagi. Da bi bil zahtevek lahko utemeljen na pogodbeni podlagi, je prvo opozorilo šele pritožbeno sodišče. Ugovor zastaranja zahtevka na pogodbeni podlagi, ki ga je tožena stranka podala po pozivu pritožbenega sodišča, da se izjasni o tej pravni podlagi, zato ne more biti prepozen.

Prav tako ni mogoče slediti tožeči stranki, da je tožena stranka pripoznala dolg in s tem prekinila zastaranje (364. člen OZ). Pripoznava mora biti namreč jasna, nepogojna in določna. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami. To pomeni, da mora biti iz izjave razvidno, da dolžnik pripozna, da na podlagi te pogodbe dolguje upniku, pravna podlaga terjatve mora biti iz izjave nesporno razvidna.⁸ Tožeča stranka pa niti ne trdi, da ji je tožena stranka izjavila, da priznava dolg po Pogodbi o uporabi infrastrukture, temveč le na splošno trdi, da naj bi tožena stranka v predpravdni fazi večkrat priznala svojo obveznost iz naslova plačila odmene za (preteklo) uporabo obravnavanih zemljišč. Poleg tega tožeča stranka sama navaja, da sta se o tem s toženo stranko pogovarjali v okviru pogajanj za sporazumno rešitev spora, da je bila med strankama ves čas odprta (skupna ali posamezna) višina obveznosti in da dokončne rešitve nista uspeli najti. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je tožena stranka pripoznala dolg in s tem prekinila zastaranje.

Tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, da je zakoniti zastopnik tožene stranke na obravnavi pripoznal vtoževano (takrat že zastarano) obveznost. Takšne, ustne izpovedbe (v sklopu katere je zakoniti zastopnik tožene stranke le odgovarjal na vprašanja sodišča in pooblaščencev pravdnih strank), namreč ni mogoče šteti za pisno pripoznavo zastarane obveznosti (kar je pogoj po prvem odstavku 341. člena OZ). Kaj takega tudi iz trditev tožene stranke nedvoumno ne izhaja; tožena stranka je v vlogah izrecno priznala le, da je s tožečo stranko sklenila Pogodbo o uporabi infrastrukture in v njej dogovorila višino uporabnine (gl. odgovor na tožbo, l. št. 20 in 24 spisa); da ima veljavno pogodbeno podlago za uporabo zadevnih nepremičnin in da je edino, kar bi lahko tožeča stranka uveljavljala, le plačilo, dogovorjeno s pogodbo (gl. prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, l. št. 52 spisa). Nikjer pa ni izrecno priznala, da na podlagi te Pogodbe dolguje tožeči stranki.

18Tožena stranka je kot zadnji relevanten ugovor glede utemeljenosti zahtevka na pogodbeni podlagi v vlogi z dne 15. 2. 2021 postavila ugovor glede plačila zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s tem je navedla, da je bila skladno s Pogodbo o uporabi infrastrukture izdaja računa pogoj za plačilo uporabnine in da je tožeča stranka šele v računu opredelila končno obveznost tožene stranke (računi tožeče stranke naj bi se od meseca do meseca razlikovali po skupni višini). Ker pa tožeča stranka od februarja 2010 računov ni izdajala (to dejstvo med pravdnima strankama ni sporno), po prepričanju tožene stranke zamuda ni mogla nastopiti, zatorej tožeča stranka tudi ne more biti upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti.

Stališče tožene stranke ni utemeljeno. Dejstvo, da tožeča stranka v zadevnem obdobju ni izdajala računov, v konkretnem primeru ni vplivalo na nastop zamude. Pravdni stranki sta namreč že v 2. členu Pogodbe o uporabi infrastrukture jasno opredelili višino uporabnine, tj. 203,88 EUR na mesec. Prav tako sta v 5. členu te Pogodbe določili, da bo tožena stranka ta znesek poravnala do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Ker sta bila torej višina toženkine obveznosti in čas izpolnitve določena že ob sklenitvi Pogodbe o uporabi infrastrukture oziroma s samo Pogodbo (svojih trditev, da je tožeča stranka šele v računu opredelila končno obveznost tožene stranke, pa tožena stranka ni konkretizirala), je obveznost tožene stranke za plačilo mesečnih uporabnin zapadla, ko je nastopil čas oziroma rok izpolnitve, tj. 15. dne v mesecu za obveznost plačila uporabnine za pretekli mesec (ne glede na to, da tožeča stranka toženi stranki za plačilo te obveznosti v vtoževanem obdobju ni izdajala računov). Ker tožena stranka v tem roku ni izpolnila svoje obveznosti, je tedaj prišla v zamudo. Posledica zamude pri denarnih obveznostih pa je začetek teka zamudnih obresti.⁹ Tožena stranka zato tožeči stranki poleg mesečnih (še nezastaranih) zneskov uporabnin dolguje še zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu za obveznost plačila uporabnine za pretekli mesec (prvi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

Glede trditev, ki jih je tožeča stranka podala v pritožbi in v vlogah po pozivu pritožbenega sodišča

19Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da se ni opredelilo do navedb, da je tožeča stranka pogodbi zvesta stranka, tožena stranka pa ves čas zlorablja svoje pravice (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Slednje je utemeljevala na trditvah, da je bila Pogodba o uporabi infrastrukture sklenjena začasno, do konca denacionalizacijskega postopka, kar je bilo jasno obema strankama, saj sta po zaključku denacionalizacije načrtovali, da bo tožena stranka sporna zemljišča odkupila. V zvezi s tem je navajala še, da je začasnost te Pogodbe predstavljala podlago Pogodbe, saj je bila le-ta sklenjena zgolj zaradi nemožnosti razpolaganja s spornimi zemljišči. Z zaključkom denacionalizacije leta 2005 je zato po oceni pritožnice odpadla podlaga Pogodbe o uporabi infrastrukture, dogovori med strankama o odkupu spornih zemljišč pa se niso realizirali, čeprav jih je tožeča stranka realizirala z vsemi ostalimi uporabniki oziroma lastniki v IC X.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje do teh navedb v zadostni meri opredelilo s tem, ko je pojasnilo, da iz Pogodbe o uporabi infrastrukture ne izhaja, da bi bila Pogodba časovno omejena ter da zgolj domnevno prepričanje tožeče stranke, da bo Pogodba začasna, ne vpliva na veljavnost Pogodbe (gl. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa, četudi bi bilo mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da je bila Pogodba glede na določbe točke 3.4. Kupoprodajne pogodbe le začasna, pa iz slednje ne izhaja določen rok, do katerega bi bilo treba skleniti aneks k tej pogodbi, in s katerim bi kupec kupil tudi sporno funkcionalno zemljišče, in morebitne posledice, če tega ne stori. Nedvomno pa je tožeča stranka imela na razpolago vse pravne možnosti, ki ji jih daje zakon, za dosego sklenitve aneksa.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je z zaključkom denacionalizacijskega postopka v zvezi s spornimi nepremičninami odpadla podlaga Pogodbe o uporabi infrastrukture, saj je nesporno, da tožena stranka kot ena izmed lastnic nepremičnin v IC X. še vedno potrebuje dostop do svojih nepremičnin in sporne nepremičnine v ta namen še vedno uporablja. Podlaga Pogodbe je bila torej zagotoviti toženi stranki dostop do kupljenih nepremičnin, saj jih sicer ne bi mogla uporabljati (navedeno izhaja tudi iz trditev tožeče stranke).¹⁰ Zato pritožnica z navedbami, da je začasnost Pogodbe predstavljala podlago Pogodbe, ne more uspeti.

20Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka leta 2010 sama prenehala izvrševati pogodbo, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka tista, ki je 5. 2. 2010 Pogodbo o uporabi infrastrukture odpovedala, vendar nezakonito. Prav tako toženi stranki ni več izdajala računov za plačevanje uporabnine po Pogodbi. Torej ne glede na to, da drži, da tožena stranka od februarja 2010 ni plačevala pogodbeno določene uporabnine, glede na okoliščine konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka samovoljno prenehala izvrševati Pogodbo.

21Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je Pogodba o uporabi infrastrukture oderuška (119. člen OZ), višina uporabnine pa očitno nasprotuje načelu enake vrednosti dajatev. Načelo enake vrednosti dajatev namreč ni neposredno uporabno, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba,...), med drugim v primeru obstoja zakonskih pogojev za oderuško pogodbo. Tožeča stranka je podala trditve v smeri, da naj bi bila Pogodba o uporabi infrastrukture oderuška, ker naj bi tožena stranka izkoristila njeno lahkomiselnost in prepričanje, da bo Pogodba le začasne narave ter si je posledično zase izgovorila trajno pravico uporabe spornih nepremičnin za nizko nadomestilo. Vendar trditve, da si je tožena stranka izgovorila trajno pravico uporabe, niso utemeljene. Vsako dolžniško razmerje je mogoče prekiniti z odpovedjo, vendar ne ob neprimernem času in ne brez upoštevanja preteka dogovorjenega, z zakonom določenega ali običajnega oziroma primernega odpovednega roka. Glede na navedeno o oderuškosti zaradi prepričanja stranke, da bo Pogodba začasna, ni mogoče govoriti. Prav tako tožeča stranka ni konkretizirala, v čem obstoji oziroma je obstajala njena lahkomiselnost. Zgolj prepričanje, da je narava Pogodbe začasna, ne zadostuje. Tožena stranka je bila namreč tista, ki je nujno potrebovala dostop do kupljenih nepremičnin preko spornih nepremičnin, kar je tožeča stranka nedvomno vedela. Zgolj zato, ker se stranki nato nista sporazumeli v zvezi z nakupom spornih nepremičnin (spornega funkcionalnega zemljišča in deleža na dovozni poti), in ker tožeča stranka ni uspela zakonito odpovedati sporne Pogodbe, Pogodba ni oderuška. Tožeča stranka torej ni dokazala, da je bila ob sklenitvi Pogodbe lahkomiselna, še manj pa, da je tožena stranka ravnala zavestno z namenom prikrajšati tožečo stranko.

22Dalje tožeča stranka trdi, da naj bi bila tako nizka (bagatelna) višina uporabnine dogovorjena le za čas do odkupa zemljišč, do katerega bi moralo priti po zaključku denacionalizacijskega postopka. Sedaj, mnogo let po zaključku denacionalizacijskega postopka, je ta očitno neenakovredna, zato tožeča stranka vztraja pri zvišanju uporabnine na tržno višino. S temi trditvami tožeča stranka po vsebini uveljavlja t. i. spremenjene okoliščine (in ne (delne) ničnosti pogodbe).¹¹ Po materialnem pravu pa lahko v takšnem primeru prizadeta stranka zahteva le razvezo pogodbe (112. člen OZ).¹² Takšne (oblikovalne) tožbe (ki bi tudi sicer učinkovala le ex nunc) pa tožeča stranka ni vložila.

23Sklicevanje tožeče stranke na prevaro ni relevantno, saj ni zatrjevala, da je tožena stranka že ob sklenitvi Pogodbe vedela, da zemljišč kasneje ne bo odkupila. Poleg tega ima stranka, ki je bila prevarana, pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, tudi to pa je mogoče le z oblikovalno tožbo, ki je tožeča stranka ni vložila.

24Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje Pogodbi o uporabi infrastrukture pripisalo trajen in neomejen značaj. Ugotovilo je le, da je bila odpoved te Pogodbe v letu 2010 nezakonita, zaradi česar Pogodba še velja. Navedeno pa ne pomeni, da ima Pogodba o uporabi infrastrukture trajen in neomejen značaj, saj, kot že pojasnjeno, je mogoče tudi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, odpovedati upoštevaje zakonsko določene pogoje.

25Tožeča stranka je v pritožbi trdila tudi, da je Pogodba o uporabi infrastrukture (zlasti glede višine uporabnine) nesprejemljiva, neprimerna in oderuška. Dejstvo, da tožena stranka uporabnine od leta 2010 ne plačuje, a hkrati vztraja, da je pogodbeno določena uporabnina vse kar dolguje,¹³ je po mnenju pritožnice neskladno z načelom sorazmernosti in obligacijsko pravne pravičnosti ter nasprotuje moralnim načelom. Sodišču prve stopnje je očitala, da se do navedenega oziroma okoliščin, ki so razlog za ničnost pogodbe oziroma ničnost pogodbenega določila o višini uporabnine, ni opredelilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Stališče pritožnice ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo s tem, ko je zaključilo, da zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve ni utemeljen, zahtevka na pogodbeni podlagi pa tožeča stranka ni postavila oziroma iz njene trditvene podlage ne izhaja, da zahteva plačilo pogodbeno določene uporabnine. Prav tako je nesporno, da je bila višina uporabnine v Pogodbi sporazumno določena, tožeča stranka pa je bila tista, ki jo je v letu 2010 odpovedala in prenehala izstavljati račune. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila odpoved Pogodbe o uporabi infrastrukture iz leta 2010 nezakonita, a slednje ne spreminja dejstva, da je mogoče vsako pogodbo odpovedati, vendar ob primernem času in upoštevaje ustrezni odpovedni rok. Zato o kršitvi načela sorazmernosti in moralnih načel v konkretnih okoliščinah ni mogoče govoriti.

26V zvezi s samo (ne)veljavnostjo odpovedi Pogodbe o uporabi infrastrukture tožeča stranka v vlogi, ki jo je podala po pozivu pritožbenega sodišča, še navaja, da se pritožbeno sodišče ne more zanašati na obrazložitev sodbe VSL II Cp 573/2017 z dne 7. 6. 2017 (na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), temveč bi moralo, v kolikor se bo oprlo na veljavnost te Pogodbe, samo opraviti presojo, ki jo je pritožbenemu sodišču v drugem sodnem postopku naložilo VS RS v sklepu II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017, in ki naj bi v sodbi opr. št. VSL II Cp 573/2017 z dne 7. 6. 2017 povsem izostala.

Pritožbeno sodišče na tem mestu tožeči stranki pojasnjuje, da naloga pritožbenega sodišča ni presoja pravilnosti sodbe pritožbenega sodišča v nekem drugem postopku (in so zato neupoštevni tudi očitki tožeče stranke kaj vse ni oziroma bi moralo presojati pritožbeno sodišče v postopku zaradi vznemirjanja lastninske pravice), ampak da preizkusi pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila izdana v tem postopku. To presojo pritožbeno sodišče opravi (zlasti) na podlagi razlogov, ki jih stranka navede v pritožbi. O tem, zakaj naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi Pogodbe o uporabi infrastrukture nepravilna, pa tožeča stranka v pritožbi ni podala nobenih konkretnih pravno odločilnih razlogov.¹⁴ Tožeča stranka je v pritožbi v zvezi z odpovedjo navedla le, da je v obravnavani zadevi pričakovala odgovor na vprašanje, ali je z odločitvijo VSL II Cp 573/2017 res prišlo do položaja, ko je tožeča stranka spet upravičena le do uporabnine, kot je bila dogovorjena v Pogodbi o uporabi infrastrukture z dne 11. 2. 2002. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje (pravilno) implicitno odgovorilo s tem, ko je v sodbi pojasnilo, da Pogodba (ker ni bila zakonito odpovedana) še vedno velja, iz česar logično sledi, da še vedno velja tudi v njej dogovorjena višina uporabnine (9. člen OZ).

27Pritožnica je nadalje sodišču prve stopnje očitala, da ni opravilo presoje, ali je tožena stranka s postopki za določitev nujne poti oziroma pripadajočega zemljišča po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine zlorabila procesne pravice, pri čemer je tožeča stranka zlorabo utemeljevala na dejstvu, da je bilo toženi stranki jasno, da je leta 2000 kupila nepremičnine brez pripadajočega zemljišča, lastne komunalne infrastrukture in dostopa, zato je navedene postopke začela zgolj z namenom pridobivanja časa.

Glede na ugotovitev, da je bila odpoved Pogodbe o uporabi infrastrukture s strani tožeče stranke nezakonita in glede na to, da je nesporno, da ima tožena stranka dostop do svojih nepremičnin (z objekti) zgolj preko spornih nepremičnin v (so)lasti tožeče stranke, nepremičnine, ki jih je kupila, pa tudi nimajo pripadajočega zemljišča, po presoji pritožbenega sodišča o zlorabi procesnih pravic ni mogoče govoriti. Dejstvo namreč je, da tožena stranka lastnega dostopa do svojih nepremičnin kot tudi pripadajočega zemljišča k svojim nepremičninam nima. Zato zgolj golo dejstvo, da je sprožila s tem v zvezi ustrezne sodne postopke, ne zadostuje za zaključek o zlorabi njenih pravic.

28Navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka za uporabo zadevnih nepremičnin, ki ji je bila dovoljena na podlagi začasne odredbe, dolžna plačevati tržno uporabnino, presegajo okvir, ki ga je pravdnima strankama določilo pritožbeno sodišče v dopisu z dne 16. 12. 2020, tj. da se imata možnost izjaviti o pogodbeni podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Poleg tega je v tem postopku sodišče ugotovilo, da je bila Pogodba o uporabi infrastrukture ves čas veljavna, torej je tožena stranka imela že po tej podlagi pravico do uporabe zadevnih nepremičnin. Če je tožena stranka v vmesnem času za uporabo le-teh pridobila še kakšno drugo pravno podlago, pa to tožeči strani samo po sebi ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko zahtevala višjo odmeno za uporabo, kot je bila dogovorjena s Pogodbo.

29S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno navedbo v pritožbi ali v vlogi z dne 9. 2. 2021 ali z dne 25. 5. 2021 ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,¹⁵ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹⁶

30Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, in sicer tako, da ji mora tožena stranka plačati uporabnino po Pogodbi o uporabi infrastrukture v skupni višini 5.073,64 EUR, in sicer za čas od 6. 2. 2012 do vključno 9. 7. 2013 v višini 203,88 EUR mesečno (oziroma za mesec februar 2012 in julij 2013 sorazmerni del v višini 167,47 EUR oziroma 59,19 EUR), od 10. 7. 2013 do 1. 2. 2015 pa pogodbeno določeno uporabnino, zmanjšano za 58,45 % (oziroma za mesec julij 2013 sorazmeren del tega zneska v višini 60,12 EUR) vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. v mesecu za obveznost iz preteklega meseca.

31V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Glede stroškov prvostopenjskega postopka

32Delna sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo odločitve o stroških prvostopenjskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP).

33Tožeča stranka je v tem sporu od tožene stranke zahtevala plačilo 236.447,61 EUR s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ji je prisodilo 5.073,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da je končni uspeh tožeče stranke v predmetni zadevi 2,15 %, uspeh tožene stranke pa 97,85 %.

34Pritožbeno sodišče je pravdne stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in predloženih stroškovnikov pravdnih strank.

35Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za tožbo 2000 točk (tar. št. 18/1 OT), za sestavo prve pripravljalne vloge 2000 točk (tar. št. 19/1 OT), za sestavo druge pripravljalne vloge 1.500 točk (tar. št. 19/2 OT), za sestavo tretje, četrte in pete pripravljalne vloge za vsako po 1.000 točk (tar. št. 19/3 OT), za prvi narok za glavno obravnavo 2.000 točk z dne 28. 3. 2018 (tar. št. 20/1 OT), za drugi in tretji narok za glavno obravnavo (16. 5. 2018 in 5. 9. 2018) vsakič po 1.000 točk (tar. št. 20/2 OT), za naroka 25. 10. 2017 in 13. 12. 2017 po 1000 točk (tar. št. 20/2 OT) in za narok 14. 2. 2018 500 točk (tar. št. 20/3 OT), skupaj 15.000 točk, za materialne stroške 160 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse povečano za 22 % DDV ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, znese 8.489,30 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še 3.885,00 EUR sodne takse za tožbo. Skupaj torej priznani stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke znašajo 12.374,30 EUR, glede na dosežen 2,15 % uspeh pa 266,05 EUR.

36Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške prvostopenjskega postopka, kot izhajajo iz 17. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 393/2015 z dne 19. 9. 2018 (r. št. 32 spisa), s tem, da ji je za naroka dne 25. 10. 2017 in 13. 12. 2017 priznalo po 1000 točk, skupaj 15.200 točk ter materialne stroške 162 točk, kar znese 7.051,16 EUR, povečano za 22% DDV pa 8.602,41 EUR. Glede na dosežen 97,85 % uspeh priznani stroški tožene stranke znašajo 8.417,46 EUR.

37Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 8.151,41 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek 8.681,94 EUR nadomestilo z zneskom 8.151,41 EUR.

Glede stroškov pritožbenega postopka

38Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o pritožbenih stroških (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je 2,15 %, uspeh tožene stranke pa 97,85 %.

39Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne pritožbene stroške priznalo za pritožbo z dne 12. 11. 2018 2.500 točk (tar. št. 21/1 OT, vrednost točke 0,459 EUR), za materialne stroške 35 točk (tretji odstavek 11. člena OT, vrednost točke 0,459 EUR), kar znese 1.163,56 EUR, za pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2021 1.700 točk (smiselno tar. št. 19/1 OT, vrednost točke 0,6 EUR), za pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2021 1.275 točk (smiselno tar. št. 19/2 OT, vrednost točke 0,6 EUR), za pristop na pritožbeno obravnavo 2.100 točk (kolikor jih je priglasila; tar. št. 20/5 OT, vrednost točke 0,6 EUR), kar znese 3.045,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV pa 5.134,44. K temu znesku je potrebno prišteti še 3.885,00 EUR sodne takse za pritožbo. Skupaj torej priznani stroški pritožbenega postopka tožeče stranke znašajo 9.019,44 EUR, glede na dosežen 2,15 % uspeh pa 193,92 EUR.

40Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pritožbene stroške priznalo za odgovor na pritožbo z dne 25. 1. 2019 2.500 točk (tar. št. 21/1 OT, vrednost točke 0,459 EUR), za materialne stroške 35 točk (tretji odstavek 11. člena OT, vrednost točke 0,459 EUR), za pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2021 1.700 točk (smiselno tar. št. 19/1 OT, vrednost točke 0,6 EUR), za pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2021 1.275 točk (smiselno tar. št. 19/2 OT, vrednost točke 0,6 EUR), za pristop na pritožbeno obravnavo 2.125 točk (tar. št. 20/5 OT, vrednost točke 0,6 EUR), kar povečano za 22 % DDV znese 5.152,76 EUR, glede na dosežen 97,85 % uspeh pa 5.041,97 EUR.

41Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 4.848,05 EUR. Te je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ Pravdni stranki sta sicer najprej sklenili Pogodbo o uporabi infrastrukture družbe X. d. d. z dne 31. 1. 2000 (priloga B4 spisa), v kateri sta nadomestilo za uporabo zadevnih nepremičnin opredelili na 324,30 DEM na mesec. Nato pa sta sklenili Pogodbo o uporabi infrastrukture z dne 11. 2. 2002, s katero sta na novo uredili oziroma določili višino uporabnine – 203,88 EUR mesečno. Tožena stranka je na podlagi te pogodbe tožeči stranki do februarja 2010 plačevala 203,88 EUR na mesec in to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Šteti je tako, da je med pravdnima strankama relevantna le Pogodba o uporabi infrastrukture z dne 11. 2. 2002 (in ne Pogodba o uporabi infrastrukture z dne 31. 1. 2000).
² Kar je bila po vsebini Pogodba o uporabi infrastrukture.
³ Prim. VS RS Sodba in sklep III Ips 315/2008 z dne 27. 8. 2008.
⁴ Glede na to, da se je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi prvič pojavilo šele v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče ugovore tožene stranke v tej vlogi štelo za pravočasne.
⁵ List. št. 54, 116 in 143 spisa.
⁶ Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da ji je tožeča stranka z nasutjem v celoti fizično onemogočila kakršnokoli uporabo te parcele (l. št. 54 spisa), teh trditev pa tožena stranka pod pogoji iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni obrazloženo prerekala (drugi odstavek 214. člen ZPP). Te toženkine trditve je potrdil tudi izveden dokazni postopek (gl. izpovedbi B. na l. št. 111 in Š. na l. št. 129 spisa ter fotografijo v prilogi B10 spisa). Tožeča stranka šele v vlogi z dne 25. 5. 2021 prvič konkretno omeni, da naj bi z nasutjem preprečila uporabo le dela te nepremičnine v približni izmeri 1.000,00 m2, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer nedokazano.
⁷ Pogodbeno dogovorjeno uporabnino bi bilo sicer potrebno znižati za 58,63 % (razmerje med 2.338 m2 in 3.987,59 m2, kolikor je po Pogodbi o uporabi infrastrukture znašala površina vseh v uporabo danih nepremičnin). Ker pa je tožena stranka uveljavljala znižanje za 58,45 % (tj. od skupne površine 4.000,00 m2) je pritožbeno sodišče – ker je dolžno odločati v okviru zahtevkov (oziroma ugovorov na toženkini strani) – upoštevalo znižanje v tem odstotku.
⁸ Gl. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 502.
⁹ Prim. VSL Sodba I Cpg 118/2017 z dne 21. 3. 2018.
¹⁰ Tč. III tožbe, list. št. 3
¹¹ Prim. smiselno VS RS Sodba in sklep II Ips 735/2007 z dne 11. 12. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo: „Spremenjene okoliščine so lahko podane tudi v primeru, ko je zaradi različnih razlogov pri sklepanju pogodbe podana delna neenakovrednost dajatev in je najemnina nižja od primerne tržne najemnine, vendar se s potekom časa ta začetna neenakovrednost še poveča, in to do takšne mere, da je izpolnjen standard spremenjenih okoliščin.“
¹² Skladno s četrtim odstavkom 112. člena OZ se sicer pogodba ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo. Vendar pa je v obravnavanem primeru očitno, da v kaj takega tožena stranka ni privolila.
¹³ V zvezi s to trditvijo gl. še četrti odstavek 16. točke obrazložitve te sodbe.
¹⁴ Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano odgovorila na navedbe tožene stranke (na list. št. 52, 74, 91 in 118) , s katerimi je utemeljevala trditev, da Pogodba o uporabi infrastrukture ni bila zakonito odpovedana.
¹⁵ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
¹⁶ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.