341. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?

Predlog se zavrne.

V dobi sodobnih telekomunikacijskih poti zahteve po pisnosti ne gre vezati zgolj na lastnoročno zapisano besedilo. Dovolj je, da o podani izjavi o pripoznavi dolga, ki šteje kot odpoved zastaranju, priča listina, četudi je to izpis poslanih in prejetih kratkih sporočil. Za pripoznavo dolga se ne zahteva soglasje volj, pač pa zgolj s strani dolžnika izražena, torej enostranska izjava volje.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja, ko je odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v preostanku (skupaj 41.495,11 EUR), čeprav je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znesek obveznosti le 11.139,13 EUR? (2) Ali ima sodba sodišča druge stopnje s tem, ko je sodišče odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v preostanku (skupaj 41.495,11 EUR), čeprav je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znesek obveznosti le 11.139,13 EUR, pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov, oziroma so si razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju, in je s tem podana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?

Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način. Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio n

Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.

Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Iz evidence prisotnosti na delu ne izhaja, da bi toženka tožeči stranki pripoznala terjatev iz naslova nadur, kaj šele, da bi to storila jasno, nepogojno in nedvoumno. Prav tako na navedeno ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je direktor potrjeval evidence delovnega časa. Podatki o številu nadur iz preteklih mesecev tako pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega oziroma presežnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve iz tega naslova v smislu določbe 364. člena oziroma 341. člena OZ. Kljub pojasnjenemu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženkin ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo, pravilna. Temelji namreč tudi na v pritožbi neprerekani ugotovitvi, da vse nadure izvirajo iz let 2018 in 2019. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (15. 7. 2022) je očitno, da terjatve, ki izvirajo iz let 2018 in 2019, še niso zastarale.

Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kazniveg

V skladu z 202. členom ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi vtoževano plačilo iz naslova presežka ur, v roku 5 let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za referenčno obdobje, ki se je končalo 30. 6. 2012, zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2012, torej 5. 8. 2012, in pravilno zaključilo, da navedeno pomeni, da je 5-letni zastaralni rok vtoževane terjatve začel teči 6. 8. 2012 in se je iztekel 6. 8. 2017. Ker je bila tožba vložena 12. 11. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi moralo biti za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga glede na stališče teorije in sodne prakse, že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tožnik (kot upnik) in zapisana bi morala biti višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej,

Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Res sicer ne sme sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, ker priča tako in tako ne bi izpovedala drugega (t.j. "več"), kot glede na različne okoliščine (dejanske navedbe stranke, druge pisne izjave, povezavo s stranko ipd.) sklepa sodišče, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ (po kateri zastaranje prav tako prične znova teči) pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR‑1 oziroma 206. člen ZDR) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo. Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za zadnje vtoževano referenčno obdobje (od 1. 5. 2014 do 31. 8. 2014) zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za september 2014, torej 5. 10. 2014, zato je zastaranje terjatve za zadnje referenčno obdobje začelo teči 6. 10. 2014 in se je 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1) iztekel 6. 10. 2019; za ostala vtoževana referenčna obdobja - od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2013 pa že prej. Ker je bila tožba vložena šele 26. 5. 2020 in na podlagi pravilne ugotovitve, da ni prišlo do pretrganja zastaranja niti do odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja in je torej tožnikova terjatev zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. V skladu z določili 364. člena OZ je mogoče dolg pripoznati, s čimer se zastaranje pretrga, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na obličnost. Ko pa je terjatev že zastarana, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Za presojo, da gre za pripoznavo dolga, bi moralo biti iz listine jasno, določno in nedvoumno razvidno, da v njej toženka kot dolžnica pripoznava svoj dolg

Za presojo, ali gre za pripoznavo zastaranega dolga, bi moralo biti glede na stališča teorije in sodne prakse že iz same listine jasno in nedvoumno razvidno, da v njej tožena stranka kot dolžnica, pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko mora biti v takšni izjavi zapisan tako tožnik, kot upnik, kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana.

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Občina (druga tožnica) ni bila stranka pogodbe, saj v zvezi z njo ni prevzela nobenih pravic ali obveznosti. Tega ne spremeni niti podpis župana na koncu pogodbe pod pripisom "prebrano, se strinjamo." Poslovodstvo gospodarske družbe samostojno zastopa družbo in zanjo izraža pravnoposlovno voljo. Opravlja lahko vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato direktor prve tožnice tudi ni potreboval posebnega dovoljenja ali soglasja druge tožnice, da sklene dogovor, s katerim je pripoznal dolg do toženke. Tožnici nista uspeli dokazati, da je šlo pri dogovoru k osnovni pogodbi za nedopustno podlago (kavzo) z namenom škodovanja prvi tožnici in nedopustnim okoriščenjem toženke na račun tožnic. Posamezne trditve s katerimi to utemeljujeta tožnici niso presegle ravni špekulacije ali posameznih nezaokroženih indicev. Gospodarska nesmotrnost sklenjenega dogovora sama po sebi ne utemeljuje njegove ničnosti, ampak je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodstva.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka. Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno, da naj bi toženec na tožnika prenesel vse upravljavske pravice. Tudi če toženec ni izvrševal svojih upravljavskih upravičenj, ki izhajajo iz imetništva delnic, oziroma tudi če je slednja v njegovem imenu in na njegov račun izvrševal tožnik, kot izhaja iz pooblastila, s tem toženec ni (konkludentno) pripoznal dolga na izstavitev naloga za prenos vrednostnih papirjev. Pripoznava dolga (364. člen OZ) mora biti jasna, nepogojna in določena. Priznanje določenega dejstva (npr. da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta) ne zadošča za pripoznavo dolga; izjava se mora namreč nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ je mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo iz 341. člena OZ. Pisna pripoznava, kot je določena v 341. člena OZ je mogoča šele po nastopu zastaranja, zato je predpisana strožja obličnost. Pripoznava dolga po 364. členu OZ se nanaša na čas do nastopa zastaranja, za njo oblika ni predpisana in se lahko poda v kakršni koli obliki. V obeh primerih pa