VSL Sodba in sklep I Cp 837/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi

- v drugi alineji točke I.1., razen v delu, v katerem je predlagana zaznamba prepovedi v zemljiški knjigi ter ustreznem registru,

- v tretji alineji točke I.1. in

- v točkah I.4., I.5., I.6., I.7. in I.8. izreka in

se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožeči stranki plačati 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, (1) da se pisna oporoka pred pričami z aneksom z dne 29. 12. 2018 oporočiteljice A. A., rojene ... in umrle ... 2019 razveljavi in (2) da je toženec dedno nevreden po zapustnici A. A. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se tožencu prepove odtujitev in obremenitev parcel 000, 000/5 in 001/2 (pravilno 000/2)¹ vseh do 65/100 z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (prva alineja točke I.1. izreka), prepoveduje kakršenkoli gradbeni ali drug poseg ter spreminjanje videza oziroma uničevanje premičnin in prej navedenih nepremičnin, ki se nahajajo na naslovu ... in z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in ustreznem registru (druga alineja točke I.1. izreka), prepoveduje oddajanje stanovanjske hiše na navedenem naslovu v najem oziroma naseljevanje drugih oseb vanjo ter oglaševanje oziroma objavljanje kakršnihkoli zavajajočih trditev, vezanih na navedeno nepremičnino ter sklepanje dogovorov o spremembah, predelavi ali delih na njej, brez tožničinega predhodnega pisnega soglasja (tretja alineja točke I.1. izreka), naloži izbris objave v skupini Mama mami – pomoč v stiski (točka I.2. izreka), naloži organiziranje in izvedbo selitve vseh oseb iz hiše (točka I.3. izreka), začasna odredba velja še 90 dni po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku (točka I.4. izreka), se za kršitev izreče denarna kazen 10.000 EUR, za nadaljnje kršitve pa določi nova višja denarna kazen (točka I.5. izreka), ugovor ne zadrži izvršitve (točka I.6. izreka) in je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka zavarovanja (točka I.7. izreka).

3Toženec v pritožbi zoper zamudno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti, ker je tožnica na zapuščinski obravnavi jasno izjavila, da se odpoveduje dedovanju in da ne želi imeti več nobenega opravka z zadevo. Sodnica je v nasprotju s 317. členom ZPP ni štela za pravno zavezujočo. Neresnična je zato navedba v tožbi in v sodbi, da tožnica ni priznala oporoke pred pričami.

Okoliščine oporoke iz leta 2011 kažejo na protipravnost tožničinega ravnanja. Z zvijačo in grožnjo je zapustnico pripravila do tega, da je obiskala odvetnico in ji prepustila premoženje, in sicer pod vplivom strahu pred tožničinim agresivnim ravnanjem. Tožnica se je večkrat pregrešila zoper zapustnico.

Neresnične so navedbe detektivskega poročila, ki služi potrebam tega postopka.

Tožba mu ni bila veljavno vročena, niti mu ni bil kot prava neuki stranki postavljen odvetnik po uradni dolžnosti. Tožničino ravnanje ga je tako pretreslo, da ni bil sposoben odgovarjati na tako hude očitke. Istočasno se je izvajal nanj pritisk z rubežniki in upniki. Fikcija vročitve ni uporabna v primerih, ko naslovnik bodisi ne prejme tožbe bodisi je iz zdravstvenih razlogov ni sposoben predelati. Ker so bili razlogi začasne narave, je na mestu pritožba.

4Tožnica v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in izda začasno odredbo oziroma sámo odpravi kršitve postopka, dopolni postopek in odloči o zadevi oziroma izvede novo sojenje. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Namen zahtevka je, da bo postala dedinja zapustničinega premoženja, tj. 65/100 solastnica parcel, ki so predmet dedovanja. Izkazala je, da je dedinja, ob upoštevanju zamudne sodbe pa tudi, da je edina dedinja. Ne more biti dvoma, da gre za ti. koneksno, s tožbenim zahtevkom povezano začasno odredbo. Drugačni razlogi v sklepu so nejasni. Izrek nasprotuje razlogom v 7. točki obrazložitve.

Ker je bil zapuščinski postopek prekinjen, je za odločitev o zavarovanju pristojno pravdno sodišče. Sodišče je dolžno izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sama želi doseči, da toženec, ki po zaključku vseh postopkov ne bo imel pravnega naslova za bivanje v hiši, že sedaj pa nima soglasja za naseljevanje ljudi v hišo, preneha uporabljati hišo na protizakonit način.

Ker bo tožnica po zaključku postopkov edina dedinja, je bil pravilen predlog za izdajo zavarovalne – in ne regulacijske – začasne odredbe.

Stališče, da tožnica ni izkazala možnega nastanka težko nadomestljive škode, je neprepričljiv in nerazumljiv. Pravdni stranki sta starejši osebi, upokojenca, ki nimata visokih dohodkov; toženec je ponaredil zapustničino oporoko; v hišo je brez njenega soglasja in soglasja solastnice naselil več oseb in vabil še druge z obljubo brezplačnega bivanja. Jasno je, da njegovo ravnanje ni dobronamerno, da gre za premišljene korake, ki vodijo k nevzdržnemu zavlačevanju postopka in k temu, da bo imela tožnica v bodoče kup preglavic, preden bo dejansko prišlo do podedovanega premoženja. Nerazumljivo je stališče sodišča, da ji zaradi treh stanovalcev, ki jih je toženec že naselil v hiši, in ostalih, ki jih ima še namen naseliti v hišo, ne bi nastajala težko popravljiva škoda. Prihaja najmanj do obrabe vsega pohištva, inštalacij, opreme, ki jih ji toženec, ki ima po njegovih navedbah več dolgov, ne bo povrnil. Četudi škode ni opredelila s številko, je jasno, da gre pri prenovi lahko za stroške več (10) tisoč evrov. Nesprejemljivo je stališče, da breme, ki ga za starejšo upokojenko predstavlja dejstvo, da toženec hišo pokojne mame samovoljno spremeni v brezplačno zavetišče za več kot deset oseb, kar bo vodilo do dragih sanacij, povezanih s številnimi, več let trajajočimi postopki zoper te osebe ter finančno breme, stres in napetost zaradi konfliktov s tujimi osebami in sodnimi postopki, ne predstavlja težko nadomestljive škode. Že sedaj bivajo v hiši štiri osebe, ki ne plačujejo najemnine. Škoda, ki nastaja zaradi nepobrane najemnine, znaša približno 12.000 EUR. Postopki zoper te osebe zaradi izpraznitve nepremičnine bodo trajali dve do tri leta, stroški zanje pa med 3.000 in 5.000 EUR. Poleg tega je toženec vabil v hišo še vsaj tri družine samohranilk. Ob dejstvu, da bo prodaja odložena na čas, ko bo dosegla izpraznitev hiše, ni sprejemljiva ugotovitev, da bo tožnica stroške adaptacije krila iz morebitne nadaljnje prodaje nepremičnine. Tožnica želi tožencu prepovedati, da bi hišo, ki ni njegova, dajal v brezplačen najem večjemu številu oseb in jo spreminjal.

5Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožničino pritožbo.

6Toženčeva pritožba zoper zamudno sodbo ni utemeljena. Tožničina pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

O toženčevi pritožbi zoper zamudno sodbo

7Po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče izda zamudno sodbo, če je bila tožencu pravilno vročena tožba v odgovor, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8V zvezi z vročitvijo tožbe v odgovor je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, (1) da je bila po pravilih o fikciji vročitve tožba vročena 23. 6. 2020, (2) da se je rok za vložitev odgovora nanjo iztekel 23. 7. 2020, (3) da je toženec 13. 7. 2020 sporočil, da je dan prej, ko se je po daljši odsotnosti vrnil na naslov stalnega prebivališča, v nabiralniku našel poziv k odgovoru na tožbo in da bo v najkrajšem možnem času odgovoril na tožbo, in (4) da do izteka roka (niti do izdaje sodbe) tega ni storil. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je kljub zatrjevani odsotnosti tožnik imel realno možnost, da poda odgovor na tožbo. Zdravstveni razlogi in pritiski upnikov so v pritožbi omenjeni prvič in preveč posplošeno, da bi mogli utemeljevati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišču prve stopnje jih zato ni bilo treba obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče tudi ni bilo dolžno tožencu zagotoviti odvetnika. O njegovi postavitvi bi moralo odločiti le, če bi toženec zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, tega pa ni storil.

9Pravni interes, potreben za odločitev o zahtevku, je tožnica izkazala s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo. Pritožbene navedbe o podaji izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku so nove in ob izostanku opravičljivega razloga za prvo navajanje v pritožbi neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sploh pa morebitne tožničine izjave, podane v zapuščinskem postopku, ni mogoče šteti za odpoved zahtevku, ki bi utemeljevala izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Izjava o odpovedi mora biti namreč podana po vložitvi tožbe.

10Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, se ob toženčevi pasivnosti šteje, da priznava dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi. Iz tega razloga zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija obstoj dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevkov za razveljavitev oporoke in za ugotovitev dedne nevrednosti, so zato neupoštevne. V delu, v katerem se tičejo veljavnosti zapustničine predhodne oporoke, ki ni predmet zahtevka, pa niso pomembne za odločitev o zahtevku.

11V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je sporno oporoko sestavil toženec, (2) da se zapustnica ob podpisu zaradi slabega zdravstvenega stanja ni zavedala, kaj podpisuje in ni izjavila, da je podpisana listina njena oporoka, (3) da je osebi, ki sta podpisani kot priči, nista podpisali sočasno z zapustnico, in (4) da je toženec izkoristil njeno slabo zdravstveno stanje 14 ur pred smrtjo, ko se ni zavedala, kaj podpisuje, in jo napeljal k oporočnemu razpolaganju. Ker oporoka ne izpolnjuje pogojev za veljavnost pisne oporoke pred pričami (64. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD)² in ker je podan razlog za ugotovitev dedne nevrednosti iz 2. točke 126. člena ZD,³ je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna.

12Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 559,98 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (750 točk) in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, stališče glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjeni sodni praksi, ki se je oblikovala po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

O tožničini pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe

14Po izdaji zamudne sodbe in pred njeno pravnomočnostjo je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče tožencu (1) prepove odtujitev in obremenitev 65/100 solastninskega deleža glede parcel 000, 000/5 in 000/2 (pravilno: 000/2) z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, (2) prepove kakršenkoli gradbeni ali drug poseg ter spreminjanje videza oziroma uničevanje premičnin in prej navedenih nepremičnin, ki se nahajajo na naslovu ... in z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in ustreznem registru, (3) prepove oddajanje stanovanjske hiše na navedenem naslovu v najem oziroma naseljevanje drugih oseb vanjo ter oglaševanje oziroma objavljanje kakršnihkoli zavajajočih trditev, vezanih na navedeno nepremičnino, ter sklepanje dogovorov o spremembah, predelavi ali delih na njej, brez tožničinega predhodnega pisnega soglasja, (4) naloži izbris objave na spletni strani facebook v skupini Mama mami – pomoč v stiski, (5) naloži organiziranje in izvedbo selitve vseh oseb iz hiše na prej navedenem naslovu, in (6) za kršitev obveznosti iz začasne odredbi izreče denarno kazen. Predlagala je, naj začasna odredba velja 90 dni po končanem zapuščinskem postopku.

15Odločitev o zavrnitvi predloga temelji na presoji,

- da predlagana začasna odredba ni povezana z zahtevkom, ki je predmet pravde, ampak služi zavarovanju zapuščine, temu pa so namenjena sredstva, predvidena v zapuščinskem postopku,

- da s predlagano začasno odredbo tožnica ne uveljavlja zavarovanja nedenarne terjatve, marveč ureditev spornega razmerja, čigar namen je v ureditvi spornega razmerja do pravnomočne sodne odločbe (in ne v zavarovanju kasnejše izvršbe), bistvo pa je v ohranitvi obstoječega stanja pred grozečim nasiljem ali nastankom težko nadomestljive škode,

- da so navedena dejstva glede težko nadomestljive škode pomanjkljiva in presplošna (pavšalno zatrjevana premoženjska škoda ni težko nadomestljiva škoda; stroške adaptacije bo tožnica lahko krila iz morebitne nadaljnje prodaje; trditve o dolgotrajnosti sodnih postopkov in povzročanju nepremoženjske škode so preskope),

- da obnovitvena dela na nepremičnini in oddaja v najem ne ogrožajo tožničinega pravnega položaja, ki ga zasleduje s tožbo, tj. da (p)ostane lastnica,

- da z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve ne more uspeti, ker toženec ni vknjižen kot lastnik, z zaznambo prepovedi gradbenih del in drugih posegov ter ostalih prepovedi pa zato, ker ne gre za pravice, ki bi se vpisale v zemljiško knjigo.

16Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora biti poleg verjetno izkazanega obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazana ena od naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). Če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za to odločitev pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (četrti odstavek 266. člena ZIZ). V sklepu, s katerim izda začasno odredbo, sodišče odloči, koliko časa naj odredba traja (277. člen ZIZ).

17Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagana začasna odredba ni zavarovalna, ampak ureditvena. Ni sporno, da je eden od zahtevkov, ki ga tožnica uveljavlja v tej pravdi, po svoji narava oblikovalen, drugi pa ugotovitveni. Ker sodba o utemeljenosti takih zahtevkov učinkuje s pravnomočnostjo, ne terjata izvršbe. Začasna odredba, izdana v zvezi s take vrste zahtevkom, je tako po naravi stvari lahko namenjena le ureditvi spornega razmerja, ne pa zagotovitvi kasnejše izvršbe.

18Zmotno je stališče v izpodbijanem sklepu, da predlagana začasna odredba ni povezana z zahtevkom, ki je predmet pravde. Cilj te pravde se prekriva s ciljem zapuščinskega postopka. Oba služita ugotovitvi dednopravnih razmerij, zoženo na obravnavani primer pa temu, kdo so dediči in na kateri podlagi so pridobili dednopravna upravičenja. Ločitev v dva postopka je zgolj posledica zakonske ureditve, po kateri je odločitev o določenih vprašanjih, pomembnih za izdajo sklepa o dedovanju, pridržana pravdnemu sodišču. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da tudi ZD predvideva sredstva za zavarovanje zapuščine in da mednje sodi tudi zavarovanje z začasno odredbo.⁴ Zmotno pa je stališče, da navedeno izključuje, da tožnica istovrstno zavarovanje zahteva v pravdi, ki teče na podlagi sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka.

19Po zakonu lahko upnik zahteva izdajo začasne odredbe pred, med in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. Ker odločitev o ugotovitvenem in oblikovalnem zahtevku začne učinkovati že z njeno pravnomočnostjo, bo izdaja urejevalne začasne odredbe v takem postopku praviloma potrebna do pravnomočnosti odločitve. Obravnavani primer je drugačen v tem, da je pravdni postopek le postopek znotraj zapuščinskega postopka. Medtem ko teče, je zapuščinski postopek prekinjen, in se bo nadaljeval po pravnomočnosti odločitve v pravdi. V obeh se lahko pokaže potreba po (enaki) začasni ureditvi istega razmerja. V ZIZ ni določbe, ki bi v takem primeru preprečevala upniku, da ne bi z enim predlogom za izdajo začasne odredbe zahteval ureditve razmerja, ki bo učinkovala v obeh postopkih ali celo nalagala tako ravnanje. Po četrtem odstavku 266. člena lahko namreč upnik predlog vloži pred sodiščem, pred katerim teče postopek, odločitev o trajanju začasne odredbe pa je v 277. členu prepuščena sodišču.

20Pristojnost sodišča, pri katerem je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe, je v obravnavani zadevi podana. Glede na to, da se ni izreklo za nepristojno ter zadeve odstopilo v odločanje zapuščinskemu sodišču, ampak je odločilo o vsebini predloga, niti sodišče prve stopnje ni podvomilo o njenem obstoju. Ovire za izdajo začasne odredbe ne predstavljata niti dejstvo, da je bila predlagana tik pred zaključkom pravdnega postopka,⁵ niti dejstvo, da bi morda lahko izdajo enake začasne odredbe zahtevala v zapuščinskem postopku.⁶ Ker je cilj pravde in zapuščinskega postopka enak, tj. ugotoviti dednopravna upravičenja pravdnih strank glede zapustničinega premoženja, ni ovire, da začasna odredba ne bi veljala do zaključka zapuščinskega postopka oziroma kolikor je po njegovem zaključku še treba, da ima dedič možnost uveljaviti morebiti nadaljnje potrebne zahtevke za pridobitev zapuščine. Interes za zavarovanje zapuščine pred nedopustnimi posegi tretjih, vključno s strani sodedičev, je tako enak v zapuščinskem postopku kot v pravdi, ki teče znotraj zapuščinskega postopka.

21Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je izdaja urejevalne začasne odredbe utemeljena, kadar tožnik verjetno izkaže, da je to potrebno zaradi preprečitve sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Utemeljeno je tudi opozorilo sodišča prve stopnje, da je pri izdaji urejevalne začasne odredbe potrebna zadržanost in da ne sme postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo. A Ustavno sodišče je v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, od koder izvira navedeno stališče, tudi poudarilo, da je izdaja urejevalne začasne odredbe v nekaterih primerih nujna, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Odločitev zato ni odvisna le od ovrednotenja okoliščin na strani tožnice, ampak je treba v to presojo vključiti tudi okoliščine na toženčevi strani. Izdaja urejevalne začasne odredbe namreč ni omejena na nastanek težko nadomestljive škode, ampak tudi na preprečitev sile. Poleg tega zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti breme, ki bi ga morala nositi tožnica v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne odločbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

22Ob navedenih izhodiščih se kot preozko in zato materialnopravno zmotno pokaže stališče, da tožnica s trditvami o nastajanju premoženjske škode, dolgotrajnosti sodnih postopkov, potrebnih za izpraznitev hiše, in s tem povezanih neugodnosti ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode in da zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

23V izpodbijanem sklepu ni izražen dvom, da je tožnica verjetno izkazala, da je dedinja po pokojni materi in da v zapuščino sodijo nepremičnine, na katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe. Četudi je toženec sodedič, sme po zakonu le skupaj z njo upravljati in razpolagati z dediščino (prvi odstavek 145. člena ZD). Dogovor med dediči je potreben tudi o načinu rabe nepremičnine, ki jo po tožničinih trditvah brez njenega soglasja izvršuje toženec. Če ni soglasja med dediči o upravljanju zapuščine, lahko vsak od njih zahteva postavitev upravitelja zapuščine (drugi odstavek 145. člena ZD). Drugačno ravnanje dediča je v razmerju do sodedičev samovoljno. Iz tožničinih trditev, da toženec hišo, ki sodi v zapuščino, naseljuje z ljudmi in da sama s tem ne soglaša, izhaja torej sklep, da v času, ko teče sodni postopek za ureditev dednopravnih upravičenj, toženec izvršuje samovoljna in nedopustna ravnanja glede stvari, ki sodijo v zapuščino. Te okoliščine sodišče ni ovrednotilo.

24Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da zatrjevano toženčevo ravnanje ne ogroža tožničinega pravnega položaj, ki ga zasleduje s tožbo, se pravi, da postane lastnica. Kot dedinja ni upravičena le do pridobitve lastninske pravice – to je pridobila že z zapustničino smrtjo – ampak tudi do tega, da pridobi premoženje v takem stanju, kot je bilo ob zapustničini smrti, oziroma ob vložitvi predloga za izdajo začasno odredbe. Poseg v njen pravni položaj predstavljajo tudi zatrjevana obnovitvena dela in oddaja nepremičnine v najem.

25Zaradi zmotnega materialnopravnega razumevanja predpostavk za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem tožnica zahteva prepoved enostranskih toženčevih posegov v zapuščino, je sodišče deloma zmotno ovrednotilo zatrjevane okoliščine, deloma pa se do njih ni opredelilo. Odločitev o tem predlogu (skupaj s predlagano določitvijo denarne kazni) je bilo zato treba razveljaviti.

26Pritožbeni očitki o zavrnitvi ostalih predlaganih prepovedi in izvršilnih sredstev niso utemeljeni. Pravilni so tako razlogi za zavrnitev predloga za zaznambo v prejšnji točki predlaganih prepovedi v zemljiški knjigi kot tudi za prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Ker pritožba tem razlogom v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje, zadostuje, da se pritožbeno sodišče nanje sklicuje.

27Pritožba ne vzbuja dvoma niti o pravilnosti odločitve o zavrnitvi predloga za izbris objave na spletu in za organiziranje izselitve vseh oseb iz hiše, ki sodi v zapuščino. S tema predlogoma ne bi bilo le zavarovano obstoječe stanje, ampak bi bilo tožencu naloženo aktivno ravnanje. V tem delu je pravilna ocena sodišča, da so okoliščine, ki jih je navedla tožnica, preskope, da bi utemeljevale izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba ji obrazloženo ne nasprotuje.

28Po ugotovitvi, da odločitev v drugi in tretji alineji točke I.1. izreka z izjemo predlagane zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi in ustreznem registru, ter posledično v točkah I.4. do I.8. izreka temelji na zmotni uporabi materialnega prava in da v ostalem delu niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in jo glede zmotne odločitve razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče naj ob upoštevanju gornjih materialnopravnih izhodišč o zadevi ponovno odloči. Ker je pravno sredstvo zoper izdano začasno odredbo ugovor, za odločanje o njem pa je pristojno sodišče prve stopnje, ni mogoče ugoditi tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe pred sodiščem druge stopnje.

29Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Glede na to, da iz navedb nedvoumno izhaja, da gre za povezane nepremičnine in da se te nahajajo v katastrski občini ..., številka 000 pa označuje drugo katastrsko občino, ni dvoma, da gre za pomoto v navedbi.
² Določba se v relevantnem prvem odstavku glasi: "Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka."
³ Določba se v relevantnem delu glasi: "Nevreden je, da deduje, tako na podlagi zakona kot na podlagi oporoke … 2. kdor je s silo ali grožnjo prisilil zapustnika ali ga z zvijačo pripravil do tega, da je napravil … oporoko ..."
⁴ Tako je utrjeno stališče v sodni praksi. Glej npr. sklepe VSL I Cp 2843/2013 z dne 6. 11. 2013, I Cp 1612/2020 z dne 7. 10. 2020 in II Cp 1945/2020 z dne 13. 11. 2020.
⁵ Z izdajo te odločbe, ki vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi toženčeve pritožbe zoper zamudno sodbo, bo že pravnomočno zaključen.
⁶ Pritožnica izpostavlja dilemo, ali v zapuščinskem postopku v obdobju, ko je prekinjen in sodišče ne sme opravljati procesnih dejanj, sploh lahko uspe s predlogom za izdajo začasne odredbe. Za odločitev o tej zadevi se o tem vprašanju ni treba izreči.