317. člen ZPP

Kdo nosi stroške postopka, z upoštevanjem pravil, ki jih določa ZPP, odloča šele sodišče, ko se postopek konča. S to odločitvijo obveznost povrniti stroške oziroma pravica terjati plačilo stroškov šele nastane. V konkretnem primeru je do nastanka obveznosti iz tega naslova prišlo šele z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, razlog za odločitev, da je tožnica tista, ki je stroške dolžna povrniti tožencem, pa je bila njena odločitev, da se odpove tožbenemu zahtevku in posledična zavrnitev le-tega. O tem, da gre pri tej obveznosti za dolg zapustnice, zato ni mogoče govoriti. Ob njeni smrti ta obveznost oziroma terjatev tožencev še ni obstajala.

Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje

Za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v postopku v sporih majhne vrednosti je 453.a člen ZPP pravna podlaga lahko le tedaj, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, kar se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek in sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, ter če je bila tožena stranka na takšno posledico ob vročitvi tožbe opozorjena. Iz poziva toženima strankama naj odgovorita na tožbo z dne 20. 1. 2021 ni razvidno, da bi bila toženca na posledico iz prvega odstavka 453.a člena ZPP opozorjena. Že zaradi opustitve takšnega obvestila sodišče prve stopnje sodbe na podlagi pripoznave ne bi smelo izdati.

V primeru, ko sodišče meritorno odloči, da neko premoženje ne sodi v skupno premoženje zakoncev, odločanje o istem vprašanju ni več možno. Posledica odpovedi zahtevku je izdaja sodbe, s katero se tožbeni zahtevek zavrne. V obravnavani zadevi bi to pomenilo meritorno odločitev, da nepremičnina ID znak parcela 0000 28/2 ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Situacija ni primerljiva s situacijo, če tožnik ne bi vložil tožbe ali pa če bi tožbo umaknil. V obeh primerih bi namreč toženka lahko vložila tožbo na ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev. Če pa bi sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi, zaradi meritornosti odločitve in učinka ne bis in idem toženka takšne tožbe ne bi več mogla vložiti. Tožnikova odpoved zahtevku bi pomenila razpolaganje z zahtevkom, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj bi morebitno razpolaganje poseglo v pravico nasprotne stranke do dostopa do sodišča.

Pravni interes, potreben za odločitev o zahtevku, je tožnica izkazala s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo. Pritožbene navedbe o podaji izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku so nove in ob izostanku opravičljivega razloga za prvo navajanje v pritožbi neupoštevne. Zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti breme, ki bi ga morala nositi tožnica v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne odločbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

V zvezi z izpodbijanjem sodbe na podlagi odpovedi zaradi zmote je sodna praksa že izoblikovala stališča, da mora biti zmota nezakrivljena oziroma opravičljiva, da je pravna zmota neupoštevna, prav tako zmota v predstavi (oziroma motivu), neupoštevna je tudi nebistvena zmota. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da bi preklic odpovedi zahtevku lahko podal vse do prejema sodbe, saj ZPP rok za preklic odpovedi veže na izdajo sodbe. V obravnavanem primeru je sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki v določenih procesnih situacijah, kakršna je bila tudi v tem postopku (odpoved tožbenim zahtevkom je bila podana na naroku v drugi zadevi), dopušča naknadno izdajo posebnega sklepa o stroških po poteku roka za vložitev zahteve za povrnitev stroškov. Zato sodbe na podlagi odpovedi in sklepa o stroških postopka ne gre šteti za eno odločbo, temveč gre za poseben sklep o stroških postopka. Za postopek o pritožbi zoper poseben sklep o stroških postopka pa je treba plačati takso po tar. št. 3009 ZST-1.

Glede na pravnomočno I. točko prvostopenjskega sklepa o ustavitvi postopka je sodišče vlogo z dne 12. 12. 2019 štelo za umik tožbe (in ne tožbenega zahtevka), ugotovitev, da je toženec z umikom tožbe soglašal, pa le še dodatno potrjuje obstoj dejanskega stanu iz 3. odstavka 188. člena ZPP za ustavitev postopka iz spora o glavni stvari.

Ker v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče že obstoja temelja odškodninskega zahtevka ne ugotavlja, navedba izvedenca, da je tožnica lahke fizične bolečine trpela 4 dni, za odločitev v predmetni zadevi ni odločilno dejstvo, zato prvostopenjska sodba razlogov v zvezi s tem utemeljeno ne vsebuje.

Odpoved tožbenemu zahtevku za plačilo dela kupnine ne predstavlja nobenega od primerov upravljanja stečajne mase iz 322. člena ZFPPIPP.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Navedeno velja tudi za pritožbeno sodišče, saj zaradi vložene pritožbe sodba sodišča prve stopnje še ni pravnomočna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki z izvensodno poravnavo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa dne 26. 4. 2019, dogovorili o plačilu terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Neposredno izvršljiv notarski zapis je namreč izvršilni naslov, kar pomeni, da tožeča stranka že ima podlago za uveljavitev v konkretnem notarskem zapisu dogovorjenih pravic in sodišče ne sme odločiti drugače.

ZPP temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni register, da v primeru spremembe naslova poskrbi za ustrezen prepis. Ureditev je do subjektov vpisa v sodni register stroga, saj se v primeru, če na naslovu, navedenem v sodnem registru, ni mogoče opraviti vročitve, vročitev opravi po pravilih o fikciji vročitve. Posledice neizpolnjevanja zakonskih obveznosti glede pravilnega vpisa naslova v sodnem registru mora tako trpeti pravna oseba (t. j. tožeča stranka) sama. Glede na povsem jasno določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevno vabilo tožeči stranki vročati njeni zakoniti zastopnici. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni imela hišnega predalčnika, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je dolžnost stranke postopka, da ravna skladno s predpisi in poskrbi, da bo na naslovu, ki je vpisan v sodni register, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk. Z opustitvijo takšnega ravnanja se sama izpostavi nevarnosti, da jo doletijo negativne pravne posledice. Če procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene zaradi razlogov na str

Sodba na podlagi odpovedi iz 317. člena ZPP, s katero sodišče, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, brez nadaljnjega zavrne tožbeni zahtevek, izdana po tem, ko je revizijsko sodišče razveljavilo ugoditveno sodbo pritožbenega sodišča, ki je bila podlaga za izdajo dokončne odločbe, lahko predstavlja obnovitveni razlog v smislu 3. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Če je torej na podlagi sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vzpostavljeno delovno razmerje, pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanca, pa je sodba naknadno spremenjena oziroma je razsojeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je torej delovno razmerje zakonito prenehalo, je podan obnovitveni razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca. Sodba na podlagi odpovedi, s katero je ugotovljena zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2014, ob sklenjenem sporazumu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele 31. 3. 2016, torej ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta z odločbo z dne 21. 3. 2016, torej da je imela v obdobju od 14. 2. 2014 do 31. 1. 2016 na temelju delo

Intervencijski interes obstaja, če stranski udeleženec izkaže, da obstaja določeno materialnopravno razmerje med njim in udeleženci nepravdnega postopka, na katerega bi odločitev v konkretni zadevi vplivala. Prav to pa je izkazala stranska udeležnka z zatrjevanjem, da je lastnica optične kabelske kanalizacije in da bi med njo in udeleženci prišlo do novih sodnih postopkov, če bi sodišče predlagateljici priznalo odškodnino za vgrajeno optično kabelsko kanalizacijo, sama pa v tem postopku ne bi imela možnosti, da bi se ga udeleževala kot stranska udeleženka. Pogojnega umika tožbe ni, enako ni pogojne odpovedi zahtevku.

V izreku izpodbijane sodbe tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ni konkretno določen. Izrek sodbe je zato nerazumljiv. Ker je odpoved tožbenemu zahtevku dokončna in se na podlagi le-te šteje, da je o tožbenem zahtevku meritorno odločeno, se lahko tožeča stranka tudi po tem, ko je umaknila tožbo, odpove tožbenemu zahtevku. Ker se je tožeča stranka odpovedala tožbenemu zahtevku, kljub temu, da sta pritožnici tožbeni zahtevek med postopkom pripoznali, niso bili podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Pripoznava tožbenega zahtevka, ki ga več ni, nima nobenega učinka.

Sodišče ima po trenutno veljavni ureditvi ZPP o poteku glavne obravnave (enaindvajseto poglavje ZPP) takrat, kadar tožeča stranka ne pride na narok in ni razlogov, da sodišče naroka ne bi opravilo, dve možnosti. Ena je, da glavno obravnavo opravi zgolj v navzočnosti tožene stranke in izvede vse predlagane dokaze ter na podlagi dokaznega postopka odloči o tožbenem zahtevku. Druga pa je, da sicer došla tožena stranka na narok ne pristopi. Vendar v tem primeru nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov. Tretje možnosti ZPP ne pozna.

Tožnik ni umaknil tožbe, temveč se je odpovedal tožbenemu zahtevku in bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi odpovedi. Pritožbeno sodišče nima pooblastila, da bi spremenilo sklep o ustavitvi postopka v sodbo na podlagi odpovedi.

Kadar se tožnik zahtevku odpove sam, nosi vse potrebne stroške postopka, saj ZPP v delu, ki ureja stroške postopka ne govori posebej o stroških v primeru odpovedi zahtevku. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbi 154. in 155. člena ZPP in pravilno zaključilo, da se šteje, da je tožeča stranka zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v tem sporu propadla.

Obstoj zatrjevanega poslovnega razloga je potrebno presojati glede na to, za kakšno delo je bila sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ta je bila sklenjena za nadomeščanje odsotne delavke, zato bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če bi iz poslovnih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je sicer opravljala zaradi nosečnosti odsotna delavka. Vendar pa se to ni zgodilo, saj se je odsotna delavka že vrnila nazaj na delo k toženi stranki. Reorganizacija, ki je bila izvedena pred zaposlitvijo tožnice, ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki takrat še ni bila sklenjena.

Odpoved zahtevku mora biti izrecna, nedvoumna in nepogojna. V primeru dogovora o revalorizaciji je valorizirana glavnica večja od nominalnega zneska, revalorizacijo glavnice pa je treba izvzeti iz pojma obresti, saj je valorizirana glavnica še vedno glavnica.