126. člen ZD

Izdana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim (duševnim) občutkom presenečenja ob neuspehu v pravdi, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. V obravnavani zadevi je bilo ves čas znano, na katero podlago tožnik opira svoj zahtevek, tožnik je imel možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih vprašanjih, to možnost je tudi izkoristil. Moralna prizadetost zapustnika zaradi sodnega postopka z vnukinjo za dedno nevrednost toženke ne zadostuje.

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da se pri ugotavljanju statusa dediča prvega dednega reda po bivši lastnici in z njim povezanega statusa nadomestnega upravičenca upošteva dejansko stanje ob smrti bivše lastnice, ne pa tudi predpisov, ki so veljali ob smrti bivše lastnice in so takrat določali absolutno dedno nevrednost hčerke bivše lastnice?"

Predlog se zavrne.

Dedno nevreden je, kdor je z naklepom vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku. Pri ugotavljanju dedne nevrednosti po tej podlagi so merodajne določbe kazenskega prava. Dedno je nevreden, ne kdor je vzel ali poskusil vzeti življenje zapustniku, ampak tisti, ki je zapustniku naklepno vzel oziroma naklepno poskusil vzeti življenje. Pravnomočno je bilo torej razsojeno, da je oporoka veljavna in da se zato zavrne tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in tožbeni zahtevek za njeno neveljavnost, ker med drugim vsebuje lastnoročni podpis oporočitelja oziroma zapustnika v navzočnosti dveh prič. Ker je tako, ni mogoč nasproten zaključek oziroma da na oporoki ni oporočiteljev podpis oziroma da je ta ponarejen.

Kot bistveno sodišče druge stopnje izpostavlja, da mora razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD glede razdedinjenja, vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči oziroma kršitvijo preživninske obveznosti na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči oziroma zaradi opustitve preživninske obveznosti, na drugi strani.

Pritožbeno sodišče v zvezi z napotitvijo, da sef ne spada v zapuščino, še opozarja, da je sef last banke in je zato lahko sporno le to, kdo je lastnik stvari, ki se v njem nahajajo. Ker stranka na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ni vezana, saj je z njim tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP, bo moral dedič, če bo vložil tožbo, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa, sam poskrbeti za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Ugotovitev, da oporoka glede zapustnikovega podpisa ni ponarejena, še ne pomeni, da je pristna in da odraža pravo zapustnikovo voljo. Za ugotovitev dedne nevrednosti ni treba, da bi bil dedič za svoje dejanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali je toženka dedno nevredna, je v konkretnem primeru neločljivo povezana z okoliščinami nastanka sporne oporoke. Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin je bilo na toženki, saj je ona tista, ki se je sklicevala na obstoj zapustnikove oporoke in utemeljevala njeno veljavnost. Toženka je izkoristila zapustnikovo slabo psihofizično stanje za to, da je preprečila uveljavitev njegove resnične poslednje volje z namenom, da bi se sama finančno okoristila. Da je toženka uspela zapustnika z zvijačo pripraviti do tega, da je podpisal oporoko, ki ni bila v skladu z njegovo poslednjo voljo, je nedvomno zavržno dejanje, ki ustreza definiciji dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD. Toženka si ne zasluži, da bi dedovala po zapustniku, ker se je pregrešila zoper njegovo svobodo testiranja.

Za odločitev, da oporoka ni pristna, je bila ključna ugotovitev, da je pokojni ni podpisal. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga pritožba neutemeljeno napada.

Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč. Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper. Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadoš

Pravilna je presoja prvega sodišča, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za razlog dedne nevrednosti iz 1. točke 126. člena ZD.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo

Pravni interes, potreben za odločitev o zahtevku, je tožnica izkazala s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo. Pritožbene navedbe o podaji izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku so nove in ob izostanku opravičljivega razloga za prvo navajanje v pritožbi neupoštevne. Zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti breme, ki bi ga morala nositi tožnica v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne odločbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

Pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, gre za pravni standard. Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden. Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je po

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili četrti odstavek 126. člena ZD, ko sta presodili, da dejstvo, da toženka zapustnici ni ponudila možnosti, da pride živet k njej, izpolnjuje zakonske znake dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Dolžnost toženke pomagati zapustnici se zaradi možnosti, da ji bo morda pomagal kdo drug (konkretno sestra), ni prav nič zmanjšala in se toženka na to možnost tudi ni mogla zanašati. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je zapustnica po svoji preselitvi stike s toženko odklanjala, saj je za to nedvomno imela razloge (samovoljno ravnanje toženke v zapuščinskem postopku; neplačilo dolga nastalega z uporabo plačilne kartice; pasivnost pri reševanju bivanjskega problema), a tudi to na odločitev, ki ima podlago v opustitvi toženke pred tem, ne more vplivati.

Če se je žena zaradi sporov odselila, pa vendar tudi po 6. 1. 2010 prihajala živeti k pokojnemu in pomagala pri oskrbi, ni mogoče sklepati, da bi ga krivdno zapustila. Ni šlo za samovoljno zapustitev, ampak za umik zaradi sporov s tožnico in nato še skrb za moža, saj se je vračala in pomagala. Zato sodišče pravilno sklepa, da je življenjsko skupnost treba presojati celovito in da ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti (II Ips 45/96). Ne gre torej očitati krivde prvotoženki, ampak je odhod bil zaradi slabih odnosov s tožnico in premoženjskih sporov v družini.

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

V svojem bistvu je dedna nevrednost vrsta nekakšne civilne kazni za takšno dejanje ali opustitev, s katerim se je dedno nevredna oseba tako prekršila zoper osebo zapustnika, da bi nasprotovalo čutu pravičnosti, če bi postala dedič. Za opustitev potrebne pomoči gre vsekakor tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Dedno nevreden je tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Gre za razlago opustitve nudenja potrebne pomoči, kot ta izhaja iz 129. člena KZ-1 (zapustitev slabotne osebe) in 130. člena KZ-1 (opustitev pomoči). Opustitev nujne pomoči predstavlja pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.

Med druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine v smislu 175. člena ZD, štejejo zlasti tiste osebe, ki uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja (v širšem pomenu besede), na primer tisti, ki skrbijo za izpolnitev nalogov in vse tiste osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja.

Med dediči so bila sporna pravno odločilna dejstva, od katerih je odvisno, ali je bil dedič dedno nevreden. Ker v primeru, ko so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, o sporu ne more odločiti zapuščinsko sodišče, je s sklepom prekinilo postopek in zakonite dediče napotilo na pravdo zaradi uveljavljanja dedne nevrednosti.