277. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje je za čas do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku z izdano začasno odredbo za najemnico stanovanja določilo predlagateljico. Takšna začasna odredba učinkuje že z njeno izdajo in daje predlagateljici pravico do izključne uporabe tega stanovanja. Dokler takšna začasna odredba velja (zoper njo je sicer nasprotni udeleženec vložil ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo), nasprotni udeleženec ne more uspeti s predlogom, s katerim predlaga nasprotno od odločitve v izdani začasni odredbi, to je, da se mu omogoči soposest stanovanja.

Nacionalno pravo je potrebno razlagati tako, da se doseže polni učinek prava EU in tudi tako, da pogoji (predpostavke) ne smejo biti manj ugodni od pogojev, ki se uporabljajo za podobne zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). Ker torej uporaba nacionalnega prava zahteva, da so nujen sestavni del sklepa o izvršbi tudi sredstva in predmet izvršbe, saj sicer brez njih ni mogoče prisilno realizirati z začasno odredbo izrečene prepovedi, morajo veljati te določbe tudi v postopkih, ko se uporabljajo določbe, ki so posledica prenosa prava EU v nacionalno pravo.

Predpogodba v primeru spremenjenih okoliščin strank ne veže. Tako upravičenje lahko stranka uveljavi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. V konkretnem primeru se dolžnik v ugovoru res sklicuje na spremenjene okoliščine, a kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za svoje trditve ne predlaga in tudi ne predloži nobenega dokaza. Res je, da bo svoje trditve lahko uveljavljal v pravdi, ki jo je sprožila upnica, a neobrazloženih ugovornih navedb v postopku zavarovanja sodišče glede na procesne določbe ni moglo upoštevati - nobene zakonske podlage namreč nima, da bi samo delalo poizvedbe in izvajalo dokaze brez ustreznega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve obeh strank, pri tem pa ugotovilo, da dolžnik za svoje trditve ni predložil in tudi ne predlagal nobenega dokaza. Tudi presoja obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdane začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, je pravilna. Dolžnik res navaja v ugovoru, da je še pred izdano začasno odredbo na spletu pri spornem stanovanju spremenil status stanovanja v "rezervirano" in torej začasno stanovanje umaknil iz prodaje, a vendar ne zanika, da bi upnici rekel, da bo, če ne

Nepravdni postopek zaradi razdelitve skupnega premoženja je ustrezen postopek, s katerim je upnica opravičila izdano začasno odredbo. Vprašanje, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje upnice in dolžnika, namreč v nepravdnem postopku predstavlja predhodno vprašanje in je, ravno tako, kot bi bila tožba na ugotovitev, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ugotovitvene narave. V prvi fazi odločanja se tako vprašanje, ki bo predmet nepravdnega postopka, ujema s tožbenim zahtevkom, ki ga je kot pogoj za opravičbo začasne odredbe upnici postavilo sodišče prve stopnje. Res sicer lahko v nepravdnem postopku pride do tega, da omenjeno vprašanje postane sporno ter bo v tem primeru nepravdni postopek prekinjen, upnica pa napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja skupnega premoženja. Vendar pa dolžnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da je vprašanje obsega skupnega premoženja v nepravdnem postopku že sporno, tudi če bi to postalo, pa bi naknadna vložitev tožbe na pravdo napotene upnice začasno odredbo (ponovno) opravičila.

Ker je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, je čas, za katerega je bila izdana začasna odredba potekel. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj. Revizija (ki se lahko vloži le, če je bila prej s sklepom Vrhovnega sodišča RS dopuščena2) je namreč izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člena ZPP).

Pritožba pravilno izpostavlja, da izpodbijani sklep o I. točki izreka ne vsebuje posebnih razlogov. A ne gre za spremembo tožbe. Tožnica je zgolj natančneje opredelila, na kakšen način lahko toženka ponovno vzpostavi priklop na elektriko. Tožbeni zahtevek v bistvenem ostaja isti - tožnica z njegovo natančnejšo opredelitvijo ni spremenila njegove istovetnosti, niti ga ni povečala ali uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Zato posebna obrazložitev s strani prvostopenjskega sodišča niti ni bila potrebna. Ne drži, da izpodbijana sklepa toženki nalagata protipravno ravnanje. Iz njiju izhaja, da mora nemoten pretok električne energije vzpostaviti na predpisom skladen način. Začasna odredba učinkuje do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (tj. izpodbijanih sklepov). Ker bo ta z odločitvijo naslovnega sodišča o pritožbah postala pravnomočna, odpade toženkin pravni interes za izpodbijanje zavrnitve njenega predloga. Pritožba zato ni dovoljena.

Postopek za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, se v skladu s 104. členom ZNP-1 lahko začne le na predlog, ne po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z 277. in 278. členom ZIZ ter 100. členom ZNP-1 nasprotnega udeleženca pozvati, da v roku 7 dni (166. člen DZ) vloži predlog, s katerim bo opravičil izdajo začasne odredbe, in ga tudi opozoriti na dolžnost predložitve dokazila o vloženem predlogu ter na posledice nevložitve. Začasne odredbe po DZ niso namenjene sankcioniranju neprimernih ravnanj staršev, temveč varovanju koristi otrok. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ocenilo, da je v tem trenutku, upoštevaje dejstvo, da dekleti absolutno zavračata mater in bivanje pri njej in da bo za vzpostavitev odnosa z materjo potreben čas in trud, za dekleti bolj koristno, če se začasno prepišeta na šolo v F., ki jo bosta zelo verjetno prostovoljno obiskovali. Izključenost iz izobraževalnega procesa predstavlja močan dejavnik tveganja za ogroženost deklic. V sodni praksi je utrjeno stališče, da se v primeru odtujevanja otrok le-te praviloma dodeli odtujenemu staršu, vendar to velj

Upnik mora imeti v mislih, da z nastopom pravnomočnosti še ne bo nujno prišel do zavarovanja. S tem trenutkom odločba ne bo nujno tudi izvršljiva. Upnik, ki je predlagal prekratko veljavnost začasne odredbe lahko še pred potekom predlaga podaljšanje. Zato lahko gre pri trajanju začasne odredbe in roku za vložitev tožbe za različna časovna trenutka. ZIZ ne določa, da bi morala biti enaka.

Začasna odredba za zavarovanje upnikove denarne ali nedenarne terjatve je začasno sredstvo zavarovanja, katerega namen je zagotoviti možnost bodoče izvršbe. Zaradi začasne narave tega sredstva za zavarovanje upnikove terjatve sodišče v sklepu, s katerim izda predlagano začasno odredbo, vedno določi tudi, koliko časa naj odredba traja (prvi odstavek 277. člena ZIZ), čas trajanja pa določi v skladu z upnikovim predlogom in sicer tako, da odredba traja toliko časa, da upnik lahko sredstvo zavarovanja, s katerim je bila terjatev zavarovana, uspešno uveljavi - s tem pa začasna odredba doseže svoj namen. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo tudi v tem primeru, čas trajanja začasne odredbe pa je določilo v skladu s predlogom tožeče stranke. Tožeči stranki je bilo s tem omogočeno, da je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo, s katerim lahko poseže na premoženje dolžnika, ki je bilo zavarovano z začasno odredbo. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da je tožeča stranka tako tudi dejansko ravnala.

Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo. Etažni la

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ki ima vedno določen čas trajanja (prvi odstavek 277. člena ZIZ). S potekom časa sklep o zavarovanju preneha veljati, sodišče pa mora po uradni dolžnosti postopek zavarovanja ustaviti in razveljaviti dejanja zavarovanja (278. člen ZIZ).

Niti ZPP niti ZIZ upniku ne prepovedujeta, da predlog za izdajo začasne odredbe naknadno dopolni ali spremeni. To lahko stori do odločitve sodišča prve stopnje o prvotnem predlogu, zato je treba kot pravočasne upoštevati vse upnikove vloge, ki so na pristojno sodišče prispele do trenutka izdaje sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Stališče prvostopnega sodišča, da je namen začasne odredbe le v preprečitvi nastanka škode, torej škode, katere nastanek šele grozi, je preozko in v nasprotju s splošnim načelom preprečevanja škode. Vsebina pojma "težko nadomestljive škode" se v primeru regulacijskih začasnih odredb nanaša na grozečo škodo, ki je v tem, da upnik brez takojšnje zaščite svojega pravnega položaja (z začasno odredbo) ne bo mogel doseči učinkovitega sodnega varstva, ker bo to v času, ko bo upnik ob normalnem teku stvari lahko prišel do končne odločitve v rednem sodnem postopku, že povsem brez pomena. Pogoj nastanka težko nadomestljive škode je pri regulacijskih začasnih odredbah torej izkazan, če obstaja verjetnost, da sodno varstvo, ki ga bo upnik uveljavljal s tožbo, tudi, če bo z njo uspel, ne bo več doseglo svojega namena.

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika z

Vložitev tožbe (četudi pri istem sodišču) ne more hkrati šteti tudi kot obvestilo o vloženi tožbi v smislu drugega odstavka 277. člena ZIZ.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Pravni interes, potreben za odločitev o zahtevku, je tožnica izkazala s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo. Pritožbene navedbe o podaji izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku so nove in ob izostanku opravičljivega razloga za prvo navajanje v pritožbi neupoštevne. Zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti breme, ki bi ga morala nositi tožnica v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne odločbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

Gre za situacijo, ko stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva nekaj, kar sicer ni predmet pravde in česar sama (še) ne uveljavlja v obliki tožbenega zahtevka. Zgolj to pa samo po sebi ne pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati.

Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.

Določba drugega odstavka 277. člena ZIZ-1, ki upniku nalaga, da sodišču predloži dokazilo o vloženi tožbi in določba prvega odstavka 278. člena ZIZ, ki določa posledice opustitve navedene dolžnosti, je bila vnesena v ZIZ z novelo ZIZ-E z dne 10. 11. 2006. Predlagatelj sprememb je k predlagani spremembi 277. člena ZIZ navedel, da bo predlagana obveznost upnika, da sodišču predloži dokaz o vloženi tožbi ali o začetku drugega postopka zaradi preverjanja opravičenosti začasne odredbe, razbremenila sodišča preverjanja ali pozivanja upnika, da dokaz predloži.

Časovna omejitev začasne odredbe, s katero se urejajo začasni stiki med otrokom in nerezidenčnim staršem v obdobju pred pravnomočnim zaključkom pravde, zgolj na določeno časovno obdobje nasprotuje namenu takšne začasne odredbe (da se zagotovi stabilen sistem rednih stikov že pred končno odločitvijo sodišča), saj se stiki med otrokom in staršem po naravi stvari izvršujejo tudi po preteku tega časa.