VSL Sklep I Ip 1449/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upniku pa mora v roku 8 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor po izteku roka, predlog za obnovo in ustavitev izvršbe, vse z dne 2. 12. 2019 (1. točka izreka sklepa), in sklenilo, da mora dolžnik upniku povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na ugovor v roku osmih dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa od naslednjega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti (2. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev izvršbe, priglaša tudi pritožbene stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Okrajno sodišče v Ljubljani je 24. 4. 2019 zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Dolžnik je zoper sklep vložil ugovor, ki je bil s sklepom z dne 7. 6. 2019 zavržen kot prepozen, odločitev pa je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani ... z dne 9. 10. 2019. S tem dnem je torej sklep o izvršbi postal pravnomočen in izvršljiv.

7Dolžnik je 2. 12. 2019 vložil vlogo, naslovljeno kot ugovor po izteku roka, predlog za obnovo postopka in predlog za ustavitev izvršbe. Navedel je, da do 18. 11. 2019 ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in z naravo terjatve, ki jo upnik uveljavlja v tem postopku. Preko svojega pooblaščenca je 12. 11. 2019 na pooblaščenca upnika naslovil prošnjo, v kateri ga je pozval, da mu posreduje listine, ki so osnova za izvršbo. Dne 18. 11. 2019 je prejel pojasnilo, da terjatev izhaja iz prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2015, ki sta jo sklenila A. d. o. o. in dolžnik, ter da je to terjatev upnik prevzel od družbe A. d. o. o. v stečaju. Pooblaščenec upnika je priložil še obvestilo z dne 10. 4. 2019 o prevzemu terjatve in poziva na plačilo, ki naj bi bilo poslano dolžniku, vendar ga dolžnik nikoli ni prejel. Pojasnjeno za dolžnika predstavlja novo dejstvo in dokaz, za katera prej ni vedel, in sicer da je bila terjatev v znesku 20.234,00 EUR A. d. o. o., ki izhaja iz prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2015, prenesena na upnika tega postopka, zato vlaga ugovor po izteku roka. Tudi v zvezi z zahtevo za obnovo postopa se dolžnik sklicuje na to, da je šele 18. 11. 2019 izvedel za nova dejstva in dokaze v zvezi s terjatvijo. Če bi mu bili ta dejstva in dokazi znani že v ugovornem postopku, bi dolžnik izkazal neobstoj upnikove terjatve. Dolžnik je namreč imel zoper družbo A. d. o. o. že pred uvedbo stečajnega postopka nesporno terjatev v višini 70.812,83 EUR iz naslova dolgoročnih posojil, kar izhaja iz konto kartice A. d. o. o. za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 5. 2016, verodostojnost terjatve pa lahko potrdi računovodkinja B.B.. A. d. o. o. je bil zavezan posojila dolžniku vrniti na njegov poziv najkasneje do izteka leta 2017, dolžnik pa kot ustanovitelj A. d. o. o. vračila posojil ni zahteval in ni pozival na njihovo vračilo vse do začetka stečaja. Po drugi strani je imel A. d. o. o. do dolžnika na dan uvedbe stečaja terjatev na plačilo kupnine po prodajni pogodbi z dne 4. 12. 2015 v višini 20.234,00 EUR. Skladno z 261. členom ZFPPIPP se medsebojne terjatve med stečajnim dolžnikom in njegovim upnikom avtomatično pobotajo na podlagi samega zakona v trenutku začetka stečajnega postopka, zato je jasno, da upnik uveljavlja terjatev, ki je že davno prenehala.

8Upnik je v odgovoru, ki ga je skladno z napotkom sodišča prve stopnje vložil le na ugovor po izteku roka, pojasnil, da ne držijo dolžnikove navedbe, da se je z dejstvi glede terjatve seznanil šele 18. 11. 2019. Pogodbo, iz katere izvira terjatev, je namreč dolžnik podpisal za obe pogodbeni stranki, torej zase in v imenu A. d. o. o. kot edini družbenik in ustanovitelj, zato je bil z njo seznanjen, k plačilu ga je pred tem že pozival tudi stečajni upravitelj družbe. Da terjatev izvira iz te pogodbe, pa je bilo jasno in izrecno navedeno v predlogu za izvršbo. O podlagi terjatve je bil dolžnik obveščen tudi z upnikovim dopisom in pozivom k plačilu z dne 10. 4. 2019. Poleg tega pa velja tudi neizpodbojna domneva o seznanjenosti s pisanji in sklepi v stečajnem postopku, zato je bil dolžnik s prenosom terjatve na novega upnika seznanjen s potekom osemdnevnega roka, ki je začel teči z objavo sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase in končnega načrta razdelitve stečajne mase, ki sta bila v stečajnem postopku St 000 objavljena dne 22. 3. 2019. Upnik zato meni, da ugovor po izteku roka ni dopusten, saj bi dolžnik te navedbe lahko uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ki ga je sicer vložil prepozno). Dodatno pa je upnik prerekal tudi obstoj zatrjevane protiterjatve dolžnika zoper A. d. o. o.

9Dolžnikov ugovor po izteku roka je sodišče prve stopnje zavrglo z obrazložitvijo, da dolžnik ni uveljavljal dovoljenih ugovornih razlogov in da ni opravičil tega, da teh razlogov brez svoje krivde ni mogel navesti že v okviru rednega ugovora. Taka odločitev je pravilna, vendar pa (delno) iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu.

10Dolžnik lahko po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine vse do konca izvršilnega postopka vloži ugovor po izteku roka, če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi (tretji odstavek 61. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZIZ).

11V ugovoru po roku dolžnik ni navajal dejstev, ki bi nastopila šele po izdaji sklepa o izvršbi, temveč je uveljavljal, da je terjatev prenehala že pred izdajo sklepa o izvršbi. S takimi navedbami je dolžnik negiral obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni dopustno, saj slednji dopušča uveljavljanje samo pravih opozicijskih ugovornih razlogov iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je ugovornih razlogov, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo.¹ Ker podane navedbe torej ne predstavljajo ugovornega razloga, ki ga je mogoče uveljavljati v ugovoru po izteku roka, je odločitev o zavrženju takšnega dolžnikovega ugovora po izteku roka pravilna.

12Pravilno je sodišče prve stopnje zavrglo tudi dolžnikov predlog za obnovo postopka.

13Po prvem odstavku 63. člena ZIZ lahko dolžnik proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku. Dolžnik je svoj predlog temeljil na razlogih iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki obnovo omogoča v primeru, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Skladno z drugim odstavkom 395. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se sme obnova postopka zaradi teh okoliščin dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Predlog je treba vložiti v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati, če bi stranka ob primerni skrbnosti že v predhodnem postopku lahko uveljavljala oziroma dokazovala dejstva, ki tvorijo dejanski stan obnovitvenega razloga.² Predložitev novega dokaza torej sama po sebi ne zadošča za uspeh s predlogom, ampak mora predlagatelj zatrjevati in izkazati tudi to, da ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej, to je še v času do pravnomočnega zaključka postopka. Ob tem je ključno, da izkaže, da pri zbiranju procesnega gradiva ni ravnal procesno neskrbno. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnik tej zahtevi ni zadostil in da ni uspel izkazati, da dejstev in dokazov, ki jih navaja v predlogu za obnovo postopka, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

15Iz dolžnikovih navedb izhaja, da je poizvedbe o terjatvi pri upniku opravil šele v novembru 2019, čeprav mu je bil sklep o izvršbi z dne 24. 4. 2019 vročen že 29. 4. 2019, dolžnik pa ob tem ne poda nobenih pojasnil, zakaj poizvedb ne bi mogel opraviti že takrat, če mu terjatev res ni bila poznana, kot je uveljavljal v ugovoru. Poleg tega je iz spisa in iz podatkov Poslovnega registra RS pri AJPES razvidno, da je dolžnik edini družbenik in ustanovitelj družbe A. d. o. o., iz pogodbe s katero izvira izterjevana terjatev, kar pomeni, da mu je terjatev mogla oziroma morala biti poznana, to pa je odločilno za presojo ustrezne procesne skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva.³ Iz spisa je nadalje razvidno, da je to terjatev v stečajnem postopku nad A. d. o. o. na podlagi sklepa St 000 z dne 22. 3. 2019 o razdelitvi posebne razdelitvene mase prevzel upnik. Sklep z dne 22. 3. 2019 je bil skupaj s končnim načrtom razdelitve posebne razdelitvene mase istega dne javno objavljen, na podlagi neizpodbitne pravne domneve (presumptio iuris et de iure) iz četrtega odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pa velja, da se je dolžnik z vsebino sodne odločbe seznanil s potekom osmih dni po objavi te sodne odločbe, kar je pred prejemom sklepa o izvršbi v tej zadevi.

16Dolžnik v pritožbi navaja, da je sodišče četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP uporabilo napačno, saj se je stečajni postopek St 000 vodil zoper stečajnega dolžnika A. d. o. o. in ne zoper dolžnika v tem izvršilnem postopku. Meni, da je to določbo mogoče uporabiti le v insolvenčnih postopkih in v primeru stečajnega dolžnika oziroma drugega udeleženca stečajnega postopka, kar pa dolžnik ni, in da je sklicevanje nanjo nesprejemljivo, ker upnik tega postopka terjatve ne uveljavlja v okviru stečajnega postopka, temveč v okviru samostojnega izvršilnega postopka zoper dolžnika kot fizično osebo. Takim navedbam ni mogoče slediti. Četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP namreč jasno določa, da opisana domneva seznanjenosti velja tako za stranke postopka zaradi insolventnosti kot tudi za vse druge osebe, torej tudi za dolžnika. Domneve že zaradi njene narave seveda ni mogoče vezati izključno na insolvenčne postopke, temveč velja tudi v vseh postopkih, v katerih se na kakršenkoli način odloča o dejstvih, seznanjenost s katerimi izhaja iz te domneve. Ponovno pa je poudariti, da je bil dolžnik edini družbenik in ustanovitelj stečajnega dolžnika, po lastnih navedbah pa je bil tudi upnik stečajnega dolžnika in je imel možnost aktivnega sodelovanja v stečajnem postopku ter seznanjenosti s potekom tega postopka.

17Že iz opisanega razloga torej dolžnik s predlogom za obnovo postopka ne more uspeti, zato so pravno neupoštevne pritožbene zahteve, da bi moralo sodišče upoštevati nova dejstva in dokaze, ki so bistvenega in ključnega pomena za obstoj oziroma prenehanje izterjevane terjatve in s katerimi se je dolžnik seznanil šele 18. 11. 2019. Ne glede na to pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dolžnik pogojev za obnovo postopka ni izkazal tudi zato, ker novo uveljavljana dejstva in dokazi (tudi če bi jih bilo mogoče upoštevati) niso taki, da bi na njihovi podlagi za dolžnika lahko bila izdana ugodnejša odločba (po prej pojasnjenem mora biti namreč podana kavzalnost med predlogom za ugotavljanje novih dejstev in izvedbo novih dokazov ter možnostjo ugodnejše sodne odločbe za predlagatelja obnove).⁴ Odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi je bila namreč za dolžnika neugodna ne zato, ker še ni razpolagal s sedaj podanimi navedbami in dokazi, temveč zato, ker je zamudil rok za vložitev ugovora. Povedano drugače, tudi če bi dolžnik vsa zatrjevano nova dejstva in dokaze podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, odločitev ne bi mogla biti drugačna in bil bil ugovor vseeno zavržen kot prepozen (če pa bi bil pravočasen, bi dolžnik z njim uspel že tudi brez novih dejstev in dokazov, saj je uveljavljal pravno pomembno negativno dejstvo, ki bi zadoščalo za odstop zadeve v pravdo).

18Po vsem pojasnjenem o obstoju izterjevane terjatve ni več mogoče odločati, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, posledično pa se za neupoštevna izkažejo vsa obširna pritožbena izvajanja, s katerimi skuša dolžnik izkazati obstoj svoje protiterjatve zoper stečajnega dolžnika A. d. o. o. in s tem povezano prenehanje izterjevane terjatve. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do v zvezi s tem predlaganih dokazov, saj ugotovitev, da o tem več ni mogoče odločati, smiselno vsebuje tudi zavrnitev glede tega podanih dokaznih predlogov (konto kartica A. d. o. o. in zaslišanje računovodkinje B.B.). Pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana. Tudi z zahtevo po ustavitvi postopka dolžnik glede na obrazloženo ne more uspeti, ob tem pa je kot neutemeljene zavrniti pritožbene navedbe, da sodišče ni imelo pravne podlage za zavrženje te zahteve oziroma da bi jo lahko le zavrnilo ali ji ugodilo. ZIZ namreč posebnega dolžnikovega predloga za ustavitev izvršbe ne predvideva, zato tak učinek dolžnik lahko doseže le z ustreznimi pravnimi sredstvi (s katerimi pa v tem postopku ni uspel).

19S pritožbo dolžnik izpodbija tudi odločitev o stroških, glede katere pa ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Ob uradnem preizkusu je višje sodišče ugotovilo, da je odločitev skladna z načeli uspeha v postopku, po višini pa so stroški, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

20Glede na obrazloženo je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik pa je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 366,00 EUR (500 točk in 22% DDV, prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

¹ Prim. VSL sklep I Ip 1115/2016 z dne 12. 5. 2016.
² Tako dr. Lojze Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 594, prim. tudi VSL Sklep I Cp 370/2020 z dne 20. 5. 2020, VDSS Sklep Psp 63/2020 z dne 17. 6. 2020...
³ Prim. VSL Sklep I Cp 1091/2019 z dne 10. 10. 2019, VSL Sklep I Cp 370/2020 z dne 20. 5. 2020 ...
⁴ Prim. VDSS Sklep Psp 63/2020 z dne 17. 6. 2020.