122. člen ZFPPIPP

Na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjene v postopku stečaja, ne vpliva samo po sebi dejstvo, da je tekel zoper stečajnega upravitelja disciplinski postopek.

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška. Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem ne spada v okvir storitev, ki so vključene v nagrado upravitelja, saj

Sodišče določi načrt poteka stečajnega postopka zato, da lahko spremlja potek unovčevanja stečajne mase. Upravitelj mora dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase opravljati v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka in o tem redno poročati sodišču (1. in 2. točka 295. člena ZFPPIPP), ki mora na podlagi teh poročil nadzorovati, ali upravitelj opravlja dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase v skladu z načrtom poteka stečajnega postopka (prva alineja 6. točke 295. člena ZFPPIPP). Če se kasneje v stečajnem postopku pokaže, da zaradi zunanjih vzrokov, ki ne izvirajo iz sfere upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih iz načrta poteka stečajnega postopka, sodišče ta načrt na predlog upravitelja ustrezno spremeni (tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP).

Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala. Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede ob

ZFPPIPP je pravila o vročanju pisanj, kot so urejena v ZPP, prilagodil posebnim značilnostim postopka zaradi insolventnosti. Niti za predlog načrta poteka stečajnega postopka niti za sklep o določitvi načrta poteka stečajnega postopka ZFPPIPP ne določa, da bi ga sodišče vračalo strankam, zato velja splošno pravilo o tem, da se sklep objavi na spletnih straneh. Dolžnica ni tista, ki bi v tem postopku preverjala potrebnost in utemeljenost v upraviteljevih predlogih predvidenih dejanj, pač pa ima to pooblastilo sodišče (v primeru, da je imenovan upniški odbor, lahko le-ta poda svoje mnenje). Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo, da upraviteljičin predlog vsebuje vse, kar je potrebno za določitev načrta poteka stečajnega postopka po določbi 321. člena ZFPPIPP, poudarilo pa je tudi, da zaupa presoji upraviteljice v zvezi s posameznimi opravili. Tega ne morejo izpodbiti neutemeljena (v delu, v katerem pritožnica sodišču prve stopnje očita „nekoliko neresno“ sklicevanje na to, kaj mora načrt poteka stečajnega postopka obsegati, pa celo žaljiva) pritožbena razpravljanja, saj za odločitev ne morejo biti relevantne lastnosti in značilnosti dolžnice same, kot to neutemeljeno

Tako iz drugega odstavka 458. člena ZFPPIPP kot iz drugega odstavka 54. člena Uredbe izhaja, da obveščanje o začetku domačega stečajnega postopka obsega seznanitev znanih upnikov v tujini o začetku insolventnega postopka, o organu, ki je pristojen za sprejemanje prijav terjatev in o rokih ter posledicah zamude rokov. V primeru stečajnega postopka nad pravno osebo, kakršen je tudi obravnavani, je namen tega obvestila za znane upnike v tujini le preprečiti posledice, ki nastopijo s potekom roka za prijavo terjatev. V tovrstnih postopkih citirana določila o dolžnosti obveščanja tujih upnikov o insolventnih postopkih ne posegajo v določila o prekluzivnem roku za prijavo terjatev iz 59. člena ZFPPIPP in 55. člena Uredbe. Tako iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP kot šestega odstavka 55. člena Uredbe izhaja, da je v primeru stečajnega postopka nad pravno osebo začetek teka roka za prijavo terjatev vezan na objavo oklica o začetku stečajnega postopka. Uredba namreč veže začetek navedenega roka na prejem obvestila iz 54. člena zgolj v primeru, ko država članica v stečajnem postopku nad posameznikom, ki ne opravlja samostojne poslovne ali poklicne dejavnosti, v register insolventn

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka, zlasti z vidika Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in temeljnih načel stečajnega postopka?

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da je predmet prodaje do te mere nesubstanciran, da onemogoča učinkovito izjasnitev. Držijo pritožbene navedbe o izostanku trditev, katere terjatve so predmet prodaje in na kakšni pravni podlagi temeljijo, kot tudi kakšen konkretno je tožbeni zahtevek, tj. glavnica, obresti in stroški. Pritožnik pravilno opozarja tudi, da bi moral biti poleg sklepa objavljen tudi predlog upravitelja, na katerem navedeni sklep temelji. V skladu z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP je na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti treba zaradi varnosti pravnega prometa, seznanitve javnosti ter uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti objaviti vse sklepe, izdane v glavnem postopku zaradi insolventnosti, skupaj s predlogom, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep (razen v cit. določbi izrecno navedenih sklepov, med katerimi ni sklepa o prodaji).

Sklep o prodaji je bil objavljen na spletnih straneh AJPES 18. 5. 2023. Pritožnica se je torej z vsebino sklepa o prodaji lahko seznanila. Zato ni mogoče slediti njeni trditvi, da ji je bila kršena pravica do obveščenosti. Navedeno velja ne glede na njene trditve o neveljavnosti pooblastila Odvetniški družbi A., o. p., d. o. o. Ker pritožbe zoper sklep o prodaji ni vložila, je ta postal pravnomočen. Pritožnica bi svoje trditve, da je bila izklicna cena nepremičnin, ki so se prodajale in prodale, prenizka, lahko uveljavljala s pritožbo zoper sklep o prodaji. Ker tega ni storila in ker je ta postal pravnomočen, njenih navedb v smeri prenizke izklicne in prodajne cene v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Iz stečajnega spisa izhaja, da je sklep o začetku stečajnega postopka nad naknadno najdenim premoženjem izbrisane družbe postal pravnomočen (najkasneje) 5. 9. 2022, saj zoper njega do tega dne (15 dni od vročitve sklepa družbenici po njenem pooblaščencu, odvetniški pisarni A. in po objavi na portalu Ajpes) ni bilo pritožbe. Po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka se v pravilnost tega sklepa ni več mogoče spuščati. To, kar je pravnomočno odločeno, se šteje za resnično (res iudicata pro veritate accipitur). Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito. V četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP je določena neizpodbojna domneva, da velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja iz prvega odstavka tega člena s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. Namen zakonodajalca je, da so stečajni postopki hitri in ekonomični, zaradi česar ZFPPIPP vsebuje razne institute, ki omogočajo pospešitev postopka. Tak je tudi namen instituta objave pisanj v postopkih zaradi

V postopkih zaradi insolventnosti, torej tudi v postopku osebnega stečaja, vročanje z objavo na spletnih straneh določa zakonska norma, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za neizpodbojno domnevo. Takšno domnevo določa zakon, ki ga je sodišče dolžno upoštevati. Tožnik je bil seznanjen s pričetkom postopka osebnega stečaja nad njim, kar v tem postopku ni bilo prerekano, ter je bila njegova, ne samo pravica, ampak prvenstveno dolžnost, v tem stečajnem postopku aktivno sodelovati. Ker se tožnik v stečajnem postopku ni poslužil pravnih sredstev in ni vložil pritožb zoper sklepe o odobritvi stroškov postopka ter zoper sklepe o cenitvi in prodaji polovice stanovanja in garaže, ni dokazal vzročne zveze med ravnanji prvega toženca in druge toženke ter zatrjevano škodo.

Res je, da formalna pravnomočnost sanira vsebinske napake in se mora načelo materialne resnice umakniti pred načelom pravne varnosti. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da prva toženka v stečajnem postopku ni ravnala pošteno. Zaradi njenega slabovernega ravnanja, ki je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedjo zlorabe pravic, pa vknjižbi sporne lastninske pravice ni moč nuditi sodnega varstva in je vknjižba prve toženke kot izključne lastnice na skupnih delih več stavb (spornih parkiriščih), materialnopravno neveljavna. Solastninska pravica na skupnih delih več večstanovanjskih stavb se vpisuje v korist vseh stavb, ki jim takšen del služi, in ne več v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov teh stavb.

Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da svoje obveznosti v zvezi s predložitvijo posodobljenega seznama terjatev v zakonskem roku ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo poenostavljeno prisilno poravnavo. Ni pa bila dolžnost sodišča prve stopnje dolžnika opozoriti oziroma pozivati na izpolnitev te njegove obveznosti, saj le-ta in posledica njene opustitve izrecno izhajata iz jasne zakonske določbe četrtega in šestega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Takšna zakonska določba terja od dolžnika aktivno ravnanje in predvsem skrbnost pri poslovanju. Če ima dolžnik kot predlagatelj resen interes za postopek poenostavljene prisilne poravnave, procesna skrbnost od njega terja, da pravočasno in skrbno preveri, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke za vodenje takšnega postopka, in sodišču pravočasno predloži zahtevan posodobljeni seznam terjatev z vsebino in prilogami, kot jih zahteva četrti odstavek 221.d člena ZFPPIPP. Sodišče pa je dolžno le preizkusiti, ali je predložen posodobljen seznam terjatev pravočasen in popoln. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona.

Vrednost unovčene mase je mogoče doseči na različne načine, kar je povezano s stroški v zvezi z unovčenjem. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da upravitelj opreme, ki je bila skladiščena na treh različnih mestih ni mogel prodati, ne da bi jo prevzel. Skladiščnik pa je upravičen do plačila za hrambo in ima pridržno pravico na premoženju, ki ga hrani, dokler ne prejme plačila. Unovčena stečajna masa predstavlja razliko med kupnino, doseženo s prodajo opreme in stroški skladiščenja. Upraviteljevo nadomestilo za opravljanje nadzora nad dolžnikom v postopku odpusta obveznosti v minimalnem znesku bi moralo biti upoštevano v smislu osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP, kot znesek skupaj z zneskom za najnižje nadomestilo upravitelja in stroškov po sedmem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Le, če bi vrednost unovčene stečajne mase v postopku osebnega stečaja presegala vsoto obeh minimalnih nadomestil, bi nastala pravna podlaga za vrnitev presežka sredstev unovčene stečajne mase v proračun. Gre namreč za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s smiselno uporabo določbe osmega odstavka 233. člena zakona, upoštevajoč posebnosti postopka osebnega stečaja, predvsem stroškov nastalih

ZFPPIPP v 1. točki prvega odstavka 410. člena določa, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, in razdelitev upnikom. 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je v zadevah, kot je zdaj pod presojo, treba smiselno uporabiti tako, da je odločilno to, da pritožnica kljub nevročitvi upraviteljevega odgovora zanesljivo ni bila prikrajšana za možnost obravnavanja že pred sodiščem prve stopnje. Slednje se ni oprlo na nič, kar bi bilo navedeno v upraviteljevem odgovoru na ugovor in ne bi sicer izhajalo že iz predhodnega postopka. Na mesto "materialnega prava", ki ga pritožbeno sodišče smiselno in subsidiarno preizkuša po uradni dolžnosti, stopajo v postopku zaradi insolventnosti tiste določbe ZFPPIPP, na katerih izpodbijani sklep neposredno temelji.

Napačne so pritožbene navedbe o poteku pritožbenega roka zoper sklep o zaključku stečajnega postopka in posledično pravočasnostjo upničine zahteve za izplačilo iz depozita. Sklep o končanju stečajnega postopka z dne 27.5.2019 (v katerem je bilo odločeno tudi o sodnem depozitu), je bil skladno s 122. členom ZFPPIPP tega dne objavljen na AJPES-u. Ker v roku 15 dni (127. člen ZFPPIPP) od objave zoper njega ni bilo vloženo pravno sredstvo, je 16. dan (12.6.2019) postal pravnomočen (127. člen ZFPPIPP). Triletni rok za izplačilo iz sodnega depozita se je torej iztekel 12.6.2022 (in ne 18.6.2022, kot trdi pritožnica), upničina pravica za prevzem deponiranega zneska pa je tako zastarala. V skladu s četrtim odstavkom 123.a člena ZFPPIPP odvetniku za zastopanje stranke v postopku zaradi insolventnosti ni treba predložiti pooblastila. To določbo pa je potrebno razumeti samo na ta način, da odvetnik v insolvenčnih postopkih ni dolžan predložiti pooblastila kot listine, ki izkazuje pooblastilno razmerje med odvetnikom in stranko, ki jo zastopa v tem postopku. To pa ne pomeni, da odvetnik ni dolžan sodišča obvestiti o obstoju pooblastilnega razmerja s stranko, ki jo bo zastopal. Š

Prva tožnica dela vtoževane terjatve ni prijavila v stečajnem postopku toženke. Glede prijavljenega in prerekanega dela pa ni pravočasno predlagala nadaljevanja pravde. Sklep o preizkusu terjatev, s katerim je bila njena terjatev prerekana, je bil skladno s 122. členom ZFPPIPP javno objavljen na portalu Ajpes, zato ne drži tudi sicer nejasna navedba, da ni bila obveščena o prerekanju terjatve. Druga tožnica vtoževane terjatve ni prijavila v stečajnem postopku toženke. Sodišče prve stopnje je posledično na podlagi določb ZFPPIPP utemeljeno in pravilno zavrnilo njun tožbeni zahtevek (glej odločbo sodišča prve stopnje).

Čeprav odpadejo vse odločitve sodišča, pa zakon takšne izjeme, ko sodišče dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev šteje kot končni dodatni seznam preizkušenih terjatev, ne dopušča. Način postopanja prvostopenjskega sodišča, da šteje osnovni seznam za končni seznam, objava osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa tako postane objava končnega seznama preizkušenih terjatev, predstavlja kršitev postopkovnih določb ZFPPIPP, in sicer 69. člena, 70. člena in 6. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP.