261. člen ZFPPIPP

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

V tej zadevi je bila Pogodba o cesiji v svojem zapisu jasna: ne po tem zapisu, ne po kontekstu, v katerem je bil ta zapis izoblikovan, ni bila objektivno sporna. Ni mogoče prebijati v celoti jasnega besedila te pogodbe in v njej videti prevzem dolga zgolj na podlagi poznejše okoliščine, da je toženka podpisala Predlog za medsebojno kompenzacijo. Tudi če se ne razišče do konca toženkine teze, da je šlo za nenameren lapsus, je edini še možen zaključek ta, da do pobotanja s toženkinim podpisom tega tožničinega predloga pač ni prišlo, ne pa da je tista pogodba nekaj drugega kot to, kakor se glasi. Izpodbojna tožba ni sklepčna. Prvič, gre za pogodbo med tretjimi, izpodbojna pa so samo dejanja stečajnega dolžnika. In drugič, navedena pogodba je ustvarila pogoje, da družba A. pride v položaj, da bodisi sama s cedirano terjatvijo za plačilo najemnine pobota (kar ji glede na zgoraj opisani lapsus ni uspelo) tožničino terjatev za plačilo kupnine bodisi da se ta pobot zgodi samodejno kot pravna posledica začetka stečajnega postopka. To (oboje) pa je dovoljeno. Ker so bile kompenzacije časovno povsem blizu nakupom, je ob odsotnosti toženkinih navedb o stvarno utemeljenem in razu

Pravilo o pobotu nasprotnih terjatev, obstoječih "ob začetku stečajnega postopka", je treba uporabiti skupaj s prvim odstavkom 244. člena ZFPPIPP, skladno s katerim pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo "z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka", tako da pravzaprav pomeni, da se pobotajo terjatve, nastale do dneva začetka stečajnega postopka.

Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje. Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki

Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu. V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega. Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe. Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotra

Ker terjatev stečajnega dolžnika do SSRS in terjatev SSRS do stečajnega dolžnika veljata za pobotani z začetkom stečajnega postopka, upravitelj terjatve stečajnega dolžnika do SSRS ne more vključevati v otvoritveno bilanco. Navedena terjatev tako ne predstavlja stečajne mase in tudi ne bo predmet unovčevanja v predmetnem stečajnem postopku.

Pravila, ki jih ZFPPIPP v 261. in nadaljnjih členih določa za pobotanje, ne izključujejo uporabe 316. člena OZ. Med drugim je izključen pobot terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo. Kot nepristno hrambo je mogoče opredeliti tudi pogodbo o denarnem depozitu.

Glede na to, da je priznana upničina terjatev večja od vseh v pritožbi določno opredeljenih spornih terjatev stečajne dolžnice do upnice, nadaljnje uveljavljanje slednjih terjatev ne bi prispevalo k povečanju stečajne mase.

Neposredno škodo predstavlja že sama napaka opravljenega posla, ki nastane zaradi nepravilne pogodbene izpolnitve obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje, da nastane terjatev iz naslova stroškov za odpravo napake šele s trenutkom, ko so napake dejansko odpravljene, je zato zmotno. Namen določbe 486. člena ZFPPIPP je v ureditvi posebnega pravila za postopke zaradi insolventnosti z elementom države članice, po katerem odločbe o začetku postopka zaradi insolventnosti države članice v Republiki Sloveniji učinkujejo neposredno. V primeru, ko gre za državo članico, torej poseben postopek priznanja tujega postopka zaradi insolventnosti, ki je urejen v oddelku 8.3. ZFPPIPP, ni potreben. Predmet določbe 486. člena ZFPPIPP pa ni ureditev razmerja med posledicami glavnega in sekundarnega stečajnega postopka.

V tem postopku je kot tožena stranka sodelovala Republika Slovenija (pravilno zastopana po državnem odvetništvu), zoper njo se tudi glasi sodba. Res je v tožbi navedeno, da naj bi bila tožena stranka Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ljubljani, Miklošičeva 5, 1000 Ljubljana. Vendar pa lahko napako, storjeno v tožbi, s pravilno navedbo svojega naziva popravi tudi tožena stranka, kar se je v zadevi tudi zgodilo. Dejstvo, da je bilo (v postopku osebnega stečaja) tudi navedeno Okrajno sodišče v Ljubljani, pa pri stranki, kot je Republika Slovenija, ki ima edina procesno in pravdno sposobnost, po ustaljeni sodni praksi pomeni le, da je s tem označeno, iz katerega razmerja izhaja terjatev, ki jo sicer uveljavlja Republika Slovenija ali proti kateri se uveljavlja določena terjatev.

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Roki v stečajnem postopku so prekluzivni, kar pomeni, da stranka, ki svoje pravice ne uveljavi v predpisanih zakonskih rokih, te pravice izgubi. Cilj omejitve iz tretjega odstavka 63. člena v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je v zasledovanju učinkovitosti stečajnega postopka in sodnega varstva upnikov. Tak cilj je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebinsko povezan z varstvom upnikove človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je tudi ustavno dopusten. Če je upnik prijavil svojo terjatev, se je upraviteljica o njej v okviru osnovnega seznama preizkušenih terjatev morala izreči. Poleg tega upraviteljica tudi nima možnosti, da bi prijavljeno terjatev kar izločila iz preizkusa, saj predstavlja prijava terjatve zahtevek upnika za plačilo njegove terjatve v stečajnem postopku. Upnik ne trdi, da je njegova terjatev prenehala na podlagi pobota, temveč prav nasprotno, da njegova terjatev še vedno obstoji (zato jo je tudi prijavil v tem postopku osebnega stečaja). Ker pa v stečajnem postopku ni mogoče odločati o obstoju ali neobstoju terjatve, temveč je temu namenjen pravd

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ob opisani obveznosti leasingodajalca v primeru razveze pogodbe in opravljenega obračuna ni najti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), da bi se morebiten presežek po izvedenem obračunu iz drugega odstavka XIV. Splošnih pogojev izplačal leasingojemalcu (tožnici). Tožnica je namreč tista, ki je s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročila njeno razvezo. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti izgubila pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga (XI. člen Splošnih pogojev), posledično nima nobene pravice do tistega dela ocenjene vrednosti vozila, ki presega dolg tožnice, ugotovljen po sklepu o izvršbi.

Sklep FURS ima dokazno vrednost po prvem odstavku 224. člena ZPP in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem kot javni listini potrjuje ali določa. Tožeča stranka pa ni izkoristila možnosti, ki jo daje četrti odstavek 224. člena ZPP in ni dokazovala, da so dejstva v sklepu FURS neresnično ugotovljena. Sodišče prve stopnje je v 15. točki razlogov obrazložilo, da je bil pobot izveden v skladu z določbo 12. člena Sporazuma, bil je tudi realiziran, kot izhaja iz izpiska o zapiranju obveznosti z dne 21. 11. 2017 (A4). 12. člen Sporazuma je določal, da sme tožena stranka kot naročnik katerokoli svojo terjatev do tožeče stranke kot posrednika (iz kateregakoli naslova), pobotati s katerokoli terjatvijo posrednika do sebe iz naslova tega Sporazuma. To pa pomeni, da sta se pravdni stranki o pobotanju sporazumeli in ni potrebna še posebna enostranska izjava volje tožene stranke o pobotanju. V skladu z 10. členom Sporazuma je sodišče prve stopnje ugotovilo, česar tožeča stranka v pritožbi ne napada, da sta se pravdni stranki, ob prenehanju njunega poslovnega odnosa dogovorili za nadomestilo za predčasno prenehanje veljavnosti Pogodbe v višini dveh povprečnih mesečnih provizij. Po vsebini

Tožeča stranka je bila dolžnica tožene stranke, sodišče prve stopnje pa se je, da bi se prepričalo o "namenu" pravdnih strank, s pomočjo izvedenca prepričalo, da je šlo pri nakupu tožene stranke za potrošni material, ki ga je tožeča stranka prodajala v okviru svoje dejavnosti (maloprodaja) in ki ga je tožena stranka uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti. Navedenega pritožba ne izpodbija. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna terjatev (tožeče stranke) ni vzpostavila "zgolj zaradi" možnosti izvedbe pobota in zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki svoje obveznosti ni mogla izpolniti. Tudi po oceni višjega sodišča je tožena stranka uspela dokazati, da je nakup opravila zato, ker je kupljeno blago potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti, ob upoštevanju prej opisanih okoliščin medsebojnega poslovanja pravdnih strank pa je tudi po oceni višjega sodišča tožena stranka uspela izpodbiti domnevo obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.