VSM Sodba I Cp 738/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. 146513-3 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 541/06 z dne 15. 9. 2006, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka plačati tožnici 27.296,36 EUR (izrek pod točko I) ter tožnici na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.940,77 EUR (v izreku pod točko II).

2Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki se sklicuje na vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da „se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti ter odloči o stroških oziroma podredno, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje“.

V obsežni pritožbi izpostavlja, da ni pravilno izhodišče za sojenje, da je treba za obstoj ničnosti kreditne pogodbe v vsakem konkretnem primeru ugotoviti „slabo vero bank“ oziroma nekakšno „subjektivno slabovernost banke“. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje do tega, ali je bilo bankam ob sklepanju kreditnih pogodb znano, da bo prišlo do padca vrednosti domače valute proti CHF.

Izpostavlja, da Direktiva 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja subjektivne slabovernosti banke in to ni dejansko in pravno vprašanje, ki bi bilo relevantno za odločanje. Sodišča morajo namreč valutno klavzulo šteti za nedopustno, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, pri čemer je odsotnost dobre vere docela objektiviziran element - če je valutna klavzula v škodo potrošnika povzročila znatno neravnotežje pogodbenih položajev, je to (objektivno) takoj že v neskladju z zahtevo dobre vere pri poslovanju s potrošniki in do ugotovitve neravnotežja bo zato v primeru nejasnih valutnih klavzul, ki razumnemu potrošniku onemogočajo predvideti potencialne katastrofalne spremembe njegovih mesečnih obveznosti, prišlo dokaj hitro (povzeto po Igor Vuksanović, Pravna praksa, 47/2018, stran 14). Tožnica trdi, da je toženka lahko vedela za visoko verjetnost, v katero smer se bo tečaj gibal (CHF - EUR) kratkoročno in dolgoročno oziroma je to morala in mogla vedeti. Bančni komitent je v pogodbenem razmerju z banko šibkejša stranka, saj je ena od poglavitnih dejavnosti bank prav ocena in prevzemanje tveganj ter nudenje zaščite pred valutnimi in obrestnimi tveganji, in sicer tako na ravni celotnega bančnega portfelja, kot tudi na ravni komitenta. Banke imajo specialistična znanja, s katerimi lahko ocenjujejo tveganja, komitenti bank pa praviloma teh znanj nimajo, zato se zanašajo na banke. Toženka je v konkretnem primeru zamolčala tožnici tveganje iz naslova mogočih sprememb valutnega tečaja in ji je kredit v CHF celo priporočala in s tem bagatelizirala tveganja. Tožnice torej ni seznanila z možnostjo scenarija krepitve tečaja CHF in tudi ne zgolj za situacijo, ko je toženka mnogo bolje poznala naravo valutnega in obrestnega tveganja, pred katerim se je sama znala zaščititi in je znala bolje oceniti vpliv teh tveganj na bodočo finančno pozicijo tožnice kot tožnica sama. Šlo je torej za ravnanje, ki je objektivno gledano pri povprečnem potrošniku vzpodbudilo odločitev za kredit v CHF, pri čemer so pri toženki vedeli ali vsaj mogli in morali vedeti, da takšna predstavitev pri povprečnem potrošniku kot laični bančni stranki lahko odločilno vpliva na sprejetje njene odločitve, da najame kredit v CHF, ki je mnogo bolj tvegan kot kredit v domači valuti. Nedvomno je, da toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe tožnice s tem ni seznanila, saj v nasprotnem primeru tožnica kreditne pogodbe ne bi sklenila, saj tega noben razumen potrošnik ne bi storil. Izpostavlja, da bi morala toženka vedeti oziroma vsaj kot strokovnjak mogla vedeti:

- da je bilo breme negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja,

- da je breme tožnice večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, kar vpliva na zgodnje povečanje glavnice kredita, na katero se obračunavajo pogodbene obresti,

- da se bi toženka pred tečajnimi tveganji lahko zaščitila, kar je dolžna storiti skladno s 85. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) oziroma 155. členom ZBan-1, pri čemer je bilo vračilo kredita zavarovano (hipoteka in ostala zavarovanja), zaradi česar toženka ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju kot tožnica, oziroma je to bilo omejeno ter

- da je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo bolj ugoden od kredita v domači valuti in je toženka lahko pričakovala, da bo tožnica izbrala kredit v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo.

Prepričana je, da je toženka na podlagi grafov in mnenj, katere je imela, lahko predvidevala, da se tveganja tožnice dolgoročno ne bodo realizirala v njeno korist in da je verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja. Toženka je namreč dnevno seznanjena z valutnimi tveganji in jih tako lahko ves čas izravnava in nenazadnje to tudi določajo bančni predpisi. V konkretnem primeru je vsa valutna tveganja toženka prevalila na tožnico, kateri niso bila predstavljena vsa tveganja kljub temu, da je toženka zanje vedela ali morala vedeti, torej je kršila pojasnilno dolžnost in zato tožnica kot razumen potrošnik ni mogla vedeti „v kaj se spušča“ s sklenitvijo sporne kreditne pogodbe. Ne strinja se z mnenjem T. J., nekdanjega člana vodstva švicarske nacionalne banke oziroma guvernerja, ki je pojasnil, kar je tudi vsem znano, da je švicarski frank valuta varnega zatočišča ter da je poznan kot močna valuta in da so na naraščanje CHF v razmerju do EUR vplivale mednarodne gospodarske krize oziroma gospodarski dogodki na tržišču, kateri za nikogar, tudi za banke, niso bili pričakovani. Izpostavlja, da se je tečaj švicarskega franka v obdobju 30 let od leta 1977 do 2007 okrepil za več kot 150 %, kar predstavlja visoko stopnjo volatilnosti te valute v navedenem obdobju. Res je sicer, da se je CHF v obdobju od leta 1987 do 2007 krepil nekoliko manj, vendar bi morale banke, v konkretnem primeru toženka, imeti znanja in vedenja, prav tako pa bi morale zaščititi tožnico kot potrošnico in ji kot kreditojemalki ob izraziti dolgoročnosti kreditnega razmerja in logičnemu dejstvu, da se lahko enak scenarij glede krepitve švicarskega franka v obdobjih pred sklenitvijo potrošniških kreditnih pogodb lahko uresniči tudi v času po njihovi sklenitvi oziroma takšnega scenarija zagotovo ni mogoče izključiti, še posebej, ker je bila kreditna pogodba sklenjena za obdobje 16 let. Sodišče prve stopnje temu ni posvetilo nobene pozornosti, navkljub grafu v sodnem spisu, ki dejstva gibanja tečaja CHF jasno izkazuje, kot tudi grafom in podatkom iz dokumentov Banke Slovenije. Izhodišče zaključkov sodišča prve stopnje se močno odmika od koncepta informacije kot temeljnega načela varstva potrošnikov, ki je dosledno uveljavljeno v sodni praksi EU ter ga dejansko izniči in ustvari dodatni paradoks, da naj bi bilo valutno tveganje potrošnikom razumljivo in bi se ga mogli in morali zavedati, medtem ko za banke same velja, da so bile presenečene nad gibanjem CHF, ki ga ni bilo mogoče napovedati, pri čemer je relevantna predvsem krepitev tečaja v letu 2011 in 2015 kot posledica gospodarske krize, prejšnje dolgoročne in kratkoročne tečajne spremembe, za katere ne more biti sporno kakšne so bile (zelo izrazite) in ali so bile bankam znane, pa ne. Izpostavlja tudi avstrijske izkušnje, tuje strokovne članke ter pojasnjuje ekonomske dejavnike nihanja vrednosti CHF. Izpostavlja še, da sodišče prve stopnje tudi ni dalo nobenega odgovora na naslednje bistvene navedbe tožnice in sicer:

- ali je med tožnico in toženko nastalo svetovalno razmerje in sicer konkludentno in v okviru pravnega posla, ko je dejansko prišlo do svetovanja s strani toženke kot banke oziroma je to od toženke kot banke pričakovala tožnica s pristopom k razgovoru o sklenitvi bodoče kreditne pogodbe in je toženka to lahko nedvomno razbrala,

- da med banko kot svetovalko in potrošnikom kot stranko obstaja v primerih tovrstnih kreditnih pogodb konflikt interesov, ki se odraža preko različnega interesa v zvezi z gibanji tečajev valut,

- da so bili tovrstni krediti za potrošnike visoko tvegani, za banke pa ne,

- da bi banke morale ob sklenitvi teh kreditnih pogodb opozoriti potrošnike na dejstvo, da potrebujejo za oceno tveganj znanje in podatke o tem, kaj vse lahko vpliva na tečajne spremembe, ki so lahko hipni in nenadni ter povsem neomejeni,

- da je legitimno in pravno upravičeno pričakovanje bančne stranke, da bo banka kot svetovalec svoje interese podredila interesom stranke in predvsem tudi jasno izpostavila morebitne interesne konflikte in tveganja, pri čemer se tožnica sklicuje na sodno prakso nemških sodišč, da je s pristopom stranke k razgovorom ob sklenitvi pogodbe tiho in s konkludentnimi dejanji sklenjena svetovalna pogodba, pri čemer ni bistveno ali gre za odplačno ali neodplačno svetovanje,

- da je šlo za kreditno pogodbo, ki je glede vezanosti na tečaj CHF „igra na srečo“, ki sta jo pravdni stranki kot pogodbeni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha (večjo možnostjo toženke kot banke) in da prav zaradi tega ima banka dolžnost, da stranko opozori na to lastnost takšne pogodbe in nujnost predhodne profesionalne in na relevantnih modelih tveganja temelječe presoje tveganj, ki jih konkretni posel prinese s seboj,

- da je bilo nemogoče, da bi tožnica lahko izračunala možnosti uspeha v takšnem pogodbenem razmerju zgolj na podlagi lastnega vedenja, kot tudi ne na podlagi morebitnega vedenja o gibanju menjalnih tečajev valutnega para CHF/EUR, ki ji tudi niso bili predstavljeni, da bi to lahko ustvarilo predstavo o možnih tečajnih nihanjih in verjetnosti gibanja tečajev,

- da asimetrija informacij zavezuje banko, da potrošnika seznani z vsemi potrebnimi informacijami, predvsem s tveganji, ki niso transparentna in da pojasnila banke morajo vsebovati opozorilo, da potrošnik tveganja ne more oceniti brez posebnih znanj in zgolj na podlagi splošno dostopnih informacij ter da je ob tem zavajajoče, če banka zavaja potrošnike in jim pusti verjeti, da je mogoče presoditi tveganje tudi kako drugače,

- da vse navedeno velja ne glede na to na kakšen način so bila tveganja razdeljena, četudi če bi bila razdeljena pravično, pa v konkretnem primeru niso bila ter

- da banka lahko upravičeno pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljen marketinški pristop banke o ugodnosti obrestne mere in nižjega obroka, pa ob tem nima drugih informacij, kot so navedene v prejšnjih alinejah.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost, vendar pa le to nato ni pravilno presojalo z vidika obligacijskega prava, saj je prepričana, da dejanja banke kažejo na kršitve temeljnih obligacijskih načel in na ničnost na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da sta tako kondikcijski, kot tudi odškodninski zahtevek, zastarala. Pojasnjuje, da je tožnici škoda nastala takrat, ko je predčasno poplačala kredit in obstoj terjatve je predpostavka za zastaranje terjatve in s tem za začetek zastaranja, saj brez terjatve zastaranje ne more teči in do začetka teka zastaranja lahko pride šele z nastankom škode.

Tožnica še izpostavlja, da zastaralni rok ne more teči dokler traja njena nezakrivljena nevednost in obstaja krivdno ravnanje toženke zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti ter protipravno stanje zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti toženke, kot tudi protipravno nastajanje škode iz tega naslova, kot tudi iz naslova prikazovanja neresničnih okoliščin v zvezi z dejstvom, da je toženka tožnici kredit v CHF „celo“ priporočila. Sodišča morajo pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago, kar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni upoštevalo ter je materialnopravno napačno odločilo glede ugovora zastaranja.

Povzema vsebino Pravnega mnenja Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki sta ga pripravila dr. Boštjan M. Zupančič in dr. Ciril Ribičič ter uveljavlja kršitve ustavnih in konvencijskih pravic zaradi nepričakovanih sprememb valutnih razmerij med CHF in EUR v korist CHF in nesorazmerne porazdelitve tveganj. Uveljavlja kršitev ustavne pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS, socialne funkcije lastnine iz 67. člena Ustave RS ter pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1K EKČP, prav tako pa sodišče prve stopnje z odločitvijo „povzroča“ prekomeren in protiustaven poseg v pravno varnost kot eno od poglavitnih načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, krši tudi pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enake obravnave pred sodišči iz 22. člena Ustave iz razloga, ker sodišče prve stopnje ne pozna očitne razlike med položajem banke in potrošnikov. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in sicer s pojasnjevanjem oziroma ponavljanjem lastnih stališč že podanih pred sodiščem prve stopnje in zavračanjem stališč nasprotne stranke. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje izčrpne ter razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izpostavlja pritožba, zato ni podana. Podana pa ni niti kršitev procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz celote pritožbenih izvajanj razbrati, da tožeča stranka s sklicevanjem na že zgoraj izpostavljeni procesni kršitvi, dejansko graja prvostopenjsko dokazno presojo (8. člen ZPP) ter na tej osnovi sprejete dokazne zaključke, vendar tudi to stori neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, pravno relevantno dejansko stanje v celoti in pravilno razjasnilo ter je na tej podlagi sprejeta odločitev tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče povzema razloge izpodbijane sodbe, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, ter le na relevantne pritožbene ugovore še odgovarja:

Dejanski okvir zadeve

6Tožnica je 15. 9. 2006 s toženko kot banko sklenila Kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa, št. 146513-3 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba, v prilogi A4), katere predmet je bil stanovanjski kredit z valutno klavzulo, znesek kredita po srednjem tečaju Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) za CHF na dan odobritve kredita je znašal 10.000.000,00 SIT, z dobo vračanja do 30. 9. 2022. Stranki sta se dogovorili za spremenljivo obrestno mero, ki je bila ob sklenitvi pogodbe enaka 6-mesečni CHF LIBOR, povečana za 3 % in skupna obrestna mera je na dan odobritve kredita znašala 4,689 %. Obresti so se obračunavale na konformni način, pri čemer je bila efektivna obrestna mera (v nadaljevanju: EOM) izračunana v skladu z veljavnim Zakonom o potrošniških kreditih ter je na dan sklenitve pogodbe znašala 4,73 % letno. Začetna anuiteta na dan sklenitve pogodbe je znašala 73.630,00 SIT oziroma 307,29 EUR in v 16 letnem obdobju (ročnost kredita) bi zato morala tožnica, v kolikor bi bil dogovorjen fiksni obrok, plačati 14.100.000,00 SIT oziroma 58.999,68 EUR (9. 4. 2015 je tožnica odplačala celotni kredit v znesku 69.031,00 EUR). V Kreditni pogodbi je bilo določeno, da se anuiteta obračunava in spreminja najmanj enkrat letno. Prav tako je bil sklenjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerega je bila za zavarovanje denarne terjatve toženke na nepremičnini tožnice parc. št. 1.E - stanovanje št. 1P1 v pritličju, P. zk. vl. št. x k.o. P., ustanovljena in vknjižena hipoteka. Dne 9. 4. 2015 je tožnica kredit po Kreditni pogodbi predčasno odplačala (torej 7 let pred potekom kredita) in sicer v skupni višini 69.031,00 EUR (glavnica kredita na dan sklenitve kredita je znašala 66.107,66 CHF oziroma 41.734,34 EUR).

7Pritožbeno tudi ni sporno, da tožnica v postopku ni izkazala, da bi Kreditno pogodbo sklenila, ker bi bila v stanovanjski stiski (stanovanje je kupovala preko interneta, zato je želela denar za nakup pridobiti čim hitreje, da ga ne bi kupil kdo drug, prav tako je imela kje bivati), zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da toženka ni izkoristila tožničino stanovanjsko stisko, kot tudi da ji ni bila kršena pravica do zasebne lastnine, socialna funkcija lastnine, pravica do socialne varnosti in osebnega dostojanstva.

8Iz trditev pravdnih strank je tudi nesporno, da jemljeta gibanja evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da je tožnica svoje dohodke prejemala najprej v SIT, nato v EUR-ih in je zato posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnico hujša, če vrednost EUR proti CHF pade, saj mora za vračilo istega števila enot CHF izdati več EUR-ov, torej večji delež svojih prihodkov. Iz spletnih strani je ugotoviti, da je najvišja vrednost EUR-a bila 31. 7. 2008 in sicer v znesku 1,6354 CHF, najnižja vrednost EUR pa je bila 23. 1. 2015 - 0,9816 CHF.

Pravna podlaga

9Sodišče prve stopnje je pravilno za presojo spornega pogodbenega razmerja uporabilo naslednje predpise: Direktiva sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakon o bančništvu (ZBan) ter Obligacijski zakonik (OZ). Prav tako je uporabilo prakso sodišča EU in dosedanjo našo sodno prakso in vse to je tudi pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.

Glede ničnosti Kreditne pogodbe

10Ničnost obravnavanih pravnih poslov je tožnica, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, utemeljevala s trditvami:

- da je toženka opustila razkriti okoliščine, ki so vplivale na njeno razumevanje rizikov ob sklenitvi pravnega posla,

- da je toženka izkoristila okoliščine, da tožnica sama ni bila sposobna razumeti pomena tveganj, povezanih z najemom kredita v CHF,

- da je toženka izkoristila nezadostno izkušenost tožnice in ravnala v nasprotju z očitnimi okoliščinami njene nezadostne izkušenosti,

- da je toženka vedela, da je riziko posla na strani tožnice,

- da ni kavze pogodbenega razmerja,

- da pogodba nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava,

- da gre za oderuško pogodbo in

- da gre s sklenitvijo kreditne pogodbe z nepoštenimi pogoji za kršitev ustavnih pravic tožnice.

11Izpodbijana sodba temelji na sledečih ključnih stališčih:

- da je toženka kršila pojasnilno dolžnost,

- da ni res, da bi toženka na tožnico prevalila vsa tveganja sklenjenih pravnih poslov,

- da je kavza sklenjenega pravnega posla dopustna, posel tudi ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli ter načeloma vestnosti in poštenja in enake vrednosti dajatev,

- da niso podani subjektivni in objektivni pogoji oderuštva,

- da toženki ni mogoče očitati slabe vere, saj ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da bo EUR znatno izgubljal v razmerju do CHF ter

- da med dajatvami ene in druge pravdne stranke ob sklenitvi pogodbe ni bilo očitanega nesorazmerja ter da sam pogodbeni pogoj ni bil nepošten ter ni nasprotoval načelom poštenja in vestnosti.

Glede kavze pogodbe

12Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravni posli niso nični zaradi odsotnosti kavze, ker je podana kreditna kavza (causa credendi).

Glede oderuštva

13Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da sporen pravni posel ni oderuški (119. člen OZ). Tožnica namreč ni izkazala niti subjektivnega, niti objektivnega elementa oderuške pogodbe¹. Med dajatvami ene in druge pogodbene stranke ni bilo očitnega nesorazmerja že v fazi sklenitve pogodbe, poleg tega tožnica tudi ni dokazala, da bi toženka kakorkoli izkoristila njeno stisko ali težko premoženjsko stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost.

Glede dovoljenosti posojilne pogodbe z valutno klavzulo

14Pogodbena obveznost tožnice je bila vezana na vrednost CHF v trenutku zapadlosti posameznega kreditnega obroka in se je spreminjala glede na gibanje CHF v razmerju do EUR, kar pomeni, kot že zgoraj pojasnjeno, da so pravdne stranke sklenile kreditno pogodbo z valutno klavzulo.

15V času sklenitve sporne kreditne pogodbe pozitivni predpisi niso prepovedovali ali omejevali sklepanja potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in zato je bila takšna pogodba skladna z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij dopustna², prav tako pa tudi sama po sebi ne nasprotuje Ustavi RS in prisilnim predpisom, kot tudi ne moralnim načelom in ne temeljnim obligacijskim načelom, na katere se sklicuje tožnica (načelo vestnosti in poštenja, načelo enake vrednosti dajatev, načelo socialne države) in je presoja sodišča prve stopnje tudi v tem pravilna.

16Tožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami glede vsebine in namena valutne klavzule. Smiselno stališče, da bi morali imeti pri kreditu z valutno klavzulo vrednost kredita ob izplačilu in njegova vrednost ob vračilu enako kupno moč v domači valuti, nima podlage niti v zakonskih določbah niti v splošnih načelih obligacijskega prava. Sklenitev aleatorne (tvegane) pogodbe, odvisne od gibanja tečaja tuje valute, ni nedopustna le zato, ker bi bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo in zato sporna Kreditna pogodba, za katero je ugotovljena narava aleatorne pogodbe, že ob sklenitvi za toženko ni pomenila izključno korist oziroma dobiček, za tožnico pa izključno izgubo. Daljša ročnost, kredit v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo, spremenljiva obrestna mera in anuitetni način odplačila po prepričanju pritožbenega sodišča ne nasprotujejo Ustavi RS, prisilnim predpisom in moralnim načelom, kot tudi ne temeljnim obligacijskim načelom, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je kreditna pogodba nična sama po sebi.

17Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje notarskega zapisa Kreditne pogodbe št. 146513-3 z dne 15. 9. 2006 ugotovilo, da je bila med strankama razumljivo dogovorjena višina kredita in da gre za kredit z valutno klavzulo, dogovorjena je bila začetna višina anuitete, obrestna mera, način izračuna obresti, vendar v pogodbi ni jasne določbe, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil in na kakšen način se spreminjajo.

18V obravnavanem času je veljalo določilo prvega odstavka 6. člena ZPotK, po katerem je moral biti potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe in ker sporna Kreditna pogodba ne vsebuje jasnih določil glede obstoja valutnega tveganja ter možnosti spremembe mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja valute CHF, izostanek navedenih določil pa je indic in potrditev verodostojnosti izpovedbe tožnice, da o valutnem tveganju ni bila poučena, zato je torej sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni bila jasno obveščena, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosila. Bančna uslužbenka ji tudi ni pojasnila možnih sprememb menjalnega tečaja in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila z valutno klavzulo, glede na to, da je tožnica osebni dohodek prejemala v domači valuti, prav tako ni bila posebej opozorjena, da se ji lahko višina glavnice spreminja, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru ni ustrezno opravila. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ob tem izpostavilo, da je banka subjekt, od katere se pričakuje, da pojasnilno dolžnost opravi celovito, vendar tudi pravilno pojasnilo, da pretirana skrb za kreditojemalca ni v njegovo korist, saj se mora kot razumen, preudaren in svoboden subjekt sam odločiti, kateri kredit mu najbolj ustreza.

19Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti (kar sedaj ni pritožbeno sporno), zato se je pravilno v nadaljevanju ukvarjalo s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, saj šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi k ničnosti takega določila in/ali celotne pogodbe (23. člen ZVPot). Upoštevaje do sedaj razvito sodno prakso na obravnavanem področju³ je namreč ključno vprašanje morebitne ničnosti obravnavanih pravnih poslov, ocena ali je bila pogodba zaradi tega, ker je tožnica kot kreditojemalka prevzela obveznost, vezano na valutno klavzulo, zaradi konkretnih okoliščin njihovega sklepanja po kriterijih prava varstva potrošnika, nepoštena in zato nična.

20ZVPot, ki je prenesel Direktivo sveta 93/13/EGS v slovenski pravni red, je določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi (22. člen), pri čemer se nejasni pogoji tolmačijo v korist potrošnika. Prepovedoval je tudi, da podjetje postavi pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnika, sankcija za takšno ravnanje pa je ničnost (23. člen). Nepošteni so tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ter da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (24. člen). Med pogodbene pogoje v smislu ZVPot (22. člen) predvideva vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določeni v obliki formulirane pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja. V naš pravni red, kot že pojasnjeno, je bila prenesena Direktiva in je zato potrebno upoštevati tudi njene določbe. Ta določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. točka 3. člena) ter da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoča le pri splošnih pogojih, ki jih enostransko določi ponudnik, medtem ko je glavni predmet pogodbe, ki je med strankami posamično dogovorjen, iz presoje nepoštenosti izrecno izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena). Države članice so tiste, ki določijo, da nedovoljeni pogoji uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen).

21Glede na navedeno se naprej zastavlja vprašanje za katere pogodbene pogoje je sploh mogoče uveljaviti nepoštenost in (posledično) ničnost. Dogovor o valuti vračila oziroma valutni klavzuli je bistveni element kreditne pogodbe z valutno klavzulo, zato gre za glavni predmet pogodbe. Ker je nacionalno zakonodajo treba razlagati v skladu s cilji in duhom Direktive, pa je presoja takšnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno. V zvezi s t. i. posamičnostjo dogovorjenega pogodbenega pogoja pa gre pojasniti, da po presoji pritožbenega sodišča spornega določila o vračilu kredita v CHF v okoliščinah konkretnega primera, ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj, ki bi se lahko izognil presoji nepoštenosti. Potrošnik ima res na voljo več pogodbenih klavzul, med katerimi lahko prosto izbira, vendar je pri tem pomembno, da pa gre za tipsko obliko pogojev, ki jih banka vnaprej enostransko pripravi, zato sodijo v okvir razlage Sodišča EU (SEU), da je „treba člen 4 (2) Direktive 93/13 razlagati tako, da pojem „glavni predmet pogodbe“ v smislu te določbe zajema pogodbeni pogoj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, vsebovan v pogodbi o posojilu, izraženem v tuji valuti, ki ni bil posamično dogovorjen in na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, če ta pogoj določa bistveno storitev, ki to pogodbo opredeljuje“ in se kot taki ne morejo izogniti presoji nepoštenosti.

22Odločbe iz SEU je šteti kot formalni vir in te so vsebinsko že napolnile pojem nejasnega pogodbene določila, in sicer najbolj natančno v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).⁴ V navedeni zadevi je SEU pojasnila, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko, ker sistem varstva potrošnikov temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju.

23V konkretnem primeru, kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka tožnici ni dala ustreznih pojasnil (kršitev pojasnilne dolžnosti) in zato je sodišče prve stopnje pravilno pristopilo k opravi presoje nepoštenosti predmeta pogodbe. Pri tem je upoštevalo konkretne okoliščine zadeve (tudi strokovnega znanja in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev) za ugotovitev, ali je bil v pogodbi določen nepošten pogodbeni pogoj, pa je nadalje ugotavljalo, ali je banka ravnala v dobri veri ter ugotavljalo obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi banke.

24Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Upoštevati je nedvomno treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnica pa kot laik brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. Dolžnost banke je, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno ter tako zagotovi potrošniku vse informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v fazi sklenitve pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položaji pogodbenih strank, pa je potrebno oceniti, ali je ob sklenitvi Kreditne pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank.

25Bistveno vprašanje je, ali je bila toženka seznanjena z določenimi informacijami, katere tožnici niso bile razkrite. Nedvomno so banke v Sloveniji prejele dokumente Banke Slovenije in sicer Poročilo o finančni stabilnosti iz leta 2005, kjer je Banka Slovenija komercialne banke opozorila, da pomeni za banke vezava na švicarsko valuto zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarska valuta trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njego apreciacijo. Iz Opozorila Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006 izhaja, da Banka Slovenije zaradi možnih izgub, ki jih komitent pri prevzemu produkta, vezanega na tujo valuto, ki ni EUR, lahko utrpi, opozarja banke, da so pri prodaji omenjenih produktov še posebej pozorne na skrbno seznanitev komitentov z vsemi tveganji, ki jih produkti prinašajo, ter nadalje opozarja banke, da precejšnjo pozornost usmerijo tudi v informiranje strank.

26Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru le za obvestila, ki se nanašajo na poslovanje s komitenti, za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki pa so jih le te imele že na podlagi ZVPot in ZPotK. Apreciacija CHF se je začela uresničevati šele čez slaba 4 leta po sklenitvi obravnavane Kreditne pogodbe, medtem ko je ukrep švicarske banke v letu 2015, ki je na tožnico najbolj vplival in na katerem tudi gradi svojo tožbo, bil šele čez 9 let po sklenitvi Kreditne pogodbe, katero je tožnica ves čas redno izpolnjevala in leta 2015 tudi v celoti izpolnila. Iz ekonomskih analiz izhaja, da je do spremembe tečaja prišlo zaradi štirih nepričakovanih dogodkov in sicer: zaradi izbruha finančne krize (2009), kolapsa EURO sistema (2010), zamrznitve tečaja franka (2011) in odmrznitve tečaja franka (2015). Prav tako so številni priznani ekonomisti (Thomson, dr. Ahčan) pojasnili, da je banka glede na svoje znanje bančnega poslovanja lahko pričakovala apreciacijo CHF proti EUR za okoli 2 ali 3 %, kot je razlika v obrestnih merah, nikakor pa ni mogla pričakovati, tudi ne Banka Slovenije, ogromne preko 40 % visoke apreciacije, ki jo je povzročila realizacija neznanih tveganj, torej finančna kriza, pomanjkljivost evrskega sistema ter intervencija Švicarske nacionalne banke, ker so le to bili nepredvidljivi in nepričakovani dogodki.

27Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo glede ugotavljanja slabe oziroma dobre vere toženke (točka 14 obrazložitve sodbe). Zaključke sodišča prve stopnje, da toženki ni mogoče očitati slabe vere, ker toženka ni mogla vedeti, da bo EUR znatno izgubljal v razmerju do CHF, pritožbeno sodišče v celoti povzema kot pravilne. Pritožniku tudi ni mogoče slediti v stališču, da je toženka, že glede na zgodovinsko gibanje tečaja franka, ob sklenitvi sporne pogodbe v prihodnje lahko predvidevala gibanje tečaja CHF prav v breme kreditojemalcev. Neutemeljeno se zato tožnica sklicuje na zgodovinski graf gibanja za CHF/EUR od leta 1953 do 2015 (v prilogi A7) in sicer zato, ker je EUR kot plačilno sredstvo bil uveden šele 1999.

28Presojo dobre vere in neravnotežja med pogodbenimi strankami je sodišče moralo opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe (15. 9. 2006), ker učinki ničnosti pogodbe veljajo ex tunc. Vprašanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe je zato mogoče presojati zgolj izhajajoč iz okoliščin ob njeni sklenitvi. Kot že pojasnjeno ničnost namreč učinkuje ex tunc in tudi če je ugotovljena šele pozneje, bi namreč imela pravne učinke že v trenutku sklenitve pogodbe. Z okoliščinami, ki so nastopile šele po sklenitvi pogodbe in jih v času sklenitve pogodbenika ob postopanju z dolžno skrbnostjo (6. člen OZ), nista mogla in morala pričakovati ter jih odvrniti, pa ničnosti ni mogoče uveljavljati. Te okoliščine lahko predstavljajo podlago kvečjemu za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), ki jo tožnica v predmetnem postopku ne uveljavlja.

29Nedvomno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da noben strokovnjak ni mogel predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep Švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost CHF, kot tudi ne drugih dejavnikov na porast CHF proti EUR. Ukrep Švicarske centralne banke, kot je znano, ni bil znan niti švicarski vladi, kaj šele drugim bankam v EU oziroma slovenskim bankam. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da toženka takšnega nepričakovanega gibanja CHF v obdobju sklepanja obravnavane pogodbe (15. 9. 2006) ni mogla predvideti, saj so gibanja tečajev nepredvidljiva, še posebej ko prihaja do destabilizacije trgov oziroma do gospodarskih kriz. Da so gibanja tečajev nepredvidljiva so potrdile tudi priče V. P., zaposlena pri toženki v sektorju zakladništva, M. S., direktor zakladništva pri toženki ter M. K., direktor oddelka za nadzor bančnega poslovanja, enako pa potrjuje tudi ekonomsko mnenje dr. Aleša Ahčana (priloga B2). Nepredvidljive ekonomske razmere so tiste, ki so na trgu „porušile valuto varnega razmerja CHF“, torej trdni stabilni švicarski frank, in zato toženki ni mogoče očitati, da je ravnala v „slabi veri“ v času sklenitve obravnavane Kreditne pogodbe.

30Po stališču sodišča SEU je treba presoditi tudi obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med dajatvami pogodbenih strank ob sklepanju posla. Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo še z vprašanjem glede ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank v trenutku sklepanja obravnavane Kreditne pogodbe. Tožnica uveljavlja, da toženka s pogodbo ni prevzela nobenih tveganj iz pogodbe, temveč je vsa tveganja izključno prevzela sama. Vzajemne pogodbe temeljijo na načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), vendar ima kršitev tega načela za posledico ničnosti pogodbe šele, če do nje pride v sklenitveni fazi pogodbe. Ker je bila Kreditna pogodba sklenjena v tuji valuti, je iz vidika načela enake vrednosti dajatev ključna presoja, koliko CHF mora tožnica vrniti in ne koliko to znaša v EUR. Po presoji sodišča v trenutku sklepanja med obveznostjo toženke in tožnice zato ni bilo znatnega neravnotežja. Znatno neravnotežje v smislu večjega bremena za tožnico, ker je anuiteta v CHF zanjo zaradi padca EUR-a postala dražja, je nastopilo šele kasneje, in kot že zgoraj pojasnjeno, ni bilo predvidljivo v takšnem obsegu v času sklepanja Kreditne pogodbe.

31Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da med dajatvami ene in druge pravdne stranke ob sklenitvi pogodbe ni bilo očitnega nesorazmerja, tožničino odplačevanje anuitet vezanih na valutno klavzulo ni pomenilo neposredne koristi toženke, prav tako so bili med strankami riziki porazdeljeni, toženka pa iz naslova tečajnih razlik ni pridobila protipravne premoženjske koristi. Toženka, kot že večkrat pojasnjeno, je v skladu z določili takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan, Ur. l. RS, št. 104/04 in ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/06 z dne 14. 12. 2006) v primeru, da je komitentu odobrila kredit v tuji valuti, zagotovila ustrezna sredstva v enaki tuji valuti (obravnavanem primeru v valuti CHF) ali pa izpostavljenost morebitnim izgubam (s tem pa tudi dobičku) zaradi spremembe tečajev tujih valut odpraviti na drug način - upoštevati kogentna pravila o obvladovanju tveganj, zaradi česar iz naslova tečajnih razlik ni pridobila protipravne premoženjske koristi⁵. V primerjavi s kreditojemalcem, ki je bil izpostavljen valutnemu in obrestnemu tveganju, je bila toženka dejansko izpostavljena le kreditnemu tveganju, to je tveganju neplačila kreditnih obveznosti s strani kreditojemalca, vendar kreditno tveganje za toženko ni predstavljalo le neznatnega tveganja, saj se banka kreditnemu tveganju z uporabo sredstev zavarovanja v celoti ne more izogniti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da se zavarovanja pogosto realizirajo zgolj v polovici vrednosti zavarovane nepremičnine in da je spremembo anuitete povzročila prav sprememba tečaja CHF/EUR, torej element aleatornosti, ki je bil od leta 2006 do 2008 izrazito v prid tožnice, v letih 2011 in 2015 pa se je element aleatornosti prevesil v drugo stran, neodvisno od ene ali druge pogodbene stranke, zato med pogodbenimi - pravdnima strankama v času sklenitve Kreditne pogodbe ni obstajalo neravnotežje in sta bili dejansko obe izpostavljeni tveganju.

32Tožnica tudi prezre pomen in težo toženkine izpolnitve, na osnovi katere je neposredno po sklenitvi sporne Kreditne pogodbe ter ob le enkratnem izplačilu prejela visok denarni znesek 66.107,66 CHF oziroma 41.734,64 EUR oziroma 10.000.000,00 SIT. Kot že pojasnjeno se je sicer toženka pred tveganjem zaradi morebitnega neplačila kreditnih obveznosti sicer zaščitila s hipotekarno obremenitvijo tožničinih nepremičnin, vendar pa tožnica prezre, da tudi realizacija tako dogovorjenega stvarnopravnega zavarovanja toženki ne zagotavlja, da bo njena terjatev iz naslova sporne Kreditne pogodbe v celoti realizirana. V izvršilnem postopku namreč ni gotovo, da bo zastavljena nepremičnina tudi dejansko prodana po tržni ceni.

33Pritožbeno sodišče zato na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in ob pravilnih materialnih stališčih zaključuje, da z vidika trenutka sklepanja Kreditne pogodbe (15. 9. 2006) pogodbeni pogoj ni bil nepošten in da zato pogodba ni nična, prav tako pa ni nasprotoval načelu vestnosti in poštenja, in tudi ni kršil ustavnih pravic tožnice.

34Tožnica bi se kot povprečno preudarna in pozorna potrošnica morala zavedati in bi se tudi lahko zavedala, da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem do spremembe vrednosti obroka v EUR. Vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku mora biti jasno, da lahko v 16 letih, to je namreč obdobje ročnosti kredita, pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne le minimalnih. Ker je bilo to odvisno ravno od kvantitete teh sprememb in je bilo to negotovo tudi za toženko, pogodba v času sklepanja ni ustvarjala znatnega neravnovesja med strankama, kar podpira tudi dejstvo, da se je nekaj časa tečaj CHF proti EUR za vpliv na tožničine anuitetne obroke gibal ugodno, nato je začel padati postopoma, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.

35Nedvomno je banka profesionalna oseba s strokovnim znanjem na področju financ, vendar od nje nikakor ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko katerekoli tuje nacionalne banke. Hujši padec vrednosti evra približno 9 let po sklenitvi sporne pogodbe, je zato za obe stranki bil nepredvidljiv, tudi za banko kot finančno institucijo. Toženka tožnice ni zavedla, ni ji vsilila kredit v CHF, zanj se je odločila prostovoljno, saj je bil v trenutku sklepanja bolj ugoden od evrskega kredita, prav tako tudi tožnica ni izkazala, da bi toženka - banka kakorkoli izkoristila njeno socialno stisko zaradi nakupa stanovanja. Tožnica je kupila stanovanje (v njem ni bivala), po nekaj mesecih od sklenitve Kreditne pogodbe se je vselila v hišo svojega partnerja, nato je Kreditno pogodbo 9 let izpolnjevala ter svojo obveznost 9. 4. 2015 po Kreditni pogodbi v celoti izpolnila ter v posledici izpolnitve obveznosti je bila izbrisana zastavna pravica na tožničinem stanovanju, nato je stanovanje prodala, vse z namenom, ker sta se s partnerjem odločila, da prodata njegovo hišo in njeno stanovanje ter izgradita novo hišo.

36V konkretni zadevi je torej tožnica že izpolnila svojo obveznost po Kreditni pogodbi, zato se postavlja „vprašanje“, ali ima tožnica za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe pravni interes. Pritožbeno sodišče meni, da tožnica pravnega interesa na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe zaradi izpolnitve Kreditne pogodbe nima, vendar se je zaradi pritožbenih ugovorov kljub temu ukvarjalo z vprašanjem nepoštenega pogoja Kreditne pogodbe. Ob tem še ponovno dodaja, da ocena nepoštenosti pogodbenega pogoja ne more biti odvisna od zunanjih, od strank neodvisnih dogodkov, ki so nastali po sklenitvi pogodbe. V času sklenitve pogodbe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nepošten pogoj ni obstajal, ne more ta postati nepošten za nazaj, zato ker je prišlo do nepričakovane znatnejše spremembe tuje valute, ob tem, da ima Kreditna pogodba značaj aleatorne pogodbe.

37Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo prepričano, da v času sklenitve Kreditna pogodba ni bila nična, ne glede na to, da je toženka „profesionalna oseba s strokovnim znanjem na področju financ“. Sodišče je morebitno ničnostno sankcijo presojalo v skladu z domačimi predpisi ob videnju, da ničnost velja za najstrožjo pravno posledico pomanjkljivosti pri sklenitvi pravnega posla. Po OZ je pogodba nična, če nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ). Poleg te generalne klavzule še številne določbe posebej določajo pravno posledico ničnosti in s tem želi zakon odpraviti dvom o pravni naravi posledice kršitve. Dejstvo pa je, da je ničnost skrajna sankcija in da se skuša pogodba ohraniti v veljavi kljub pomanjkljivosti ter da vsako nasprotovanje pogodbe prisilnim predpisom avtomatično „ne povleče“ za posledico ničnost pogodbe, ampak je pogodba nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ter, če je le mogoče, mora pogodba ostati v veljavi.

38Toženki, ki sicer ni „korektno“ opravila pojasnilne dolžnosti, ni mogoče očitati, da je tožnici v slabi veri karkoli prikrivala ali zamolčala, sploh pa da bi razpolagala z vnaprejšnjim vedenjem glede gibanja tuje valute ali pa celo ukrepa švicarske banke, sam pogodbeni pogoj pa tudi ni bil nepošten ter ni nasprotoval načelu vestnosti in poštenja. Dejansko so bili krediti z valutno klavzulo CHF v letu 2006 najugodnejši, tudi sama valuta CHF je v tistem času in pred tem bila relativno stabilna, verjetno so to razlogi, da so se zanje potrošniki tudi odločali. Jasno je, da so spremembe valutnih razmerij tudi za vsakega razumnega potrošnika predvidljive, medtem ko samega obsega teh sprememb ni mogoče predvideti. Nepredvidljivost sprememb valutnih razmerij je tudi povezana z različno stopnjo valutne eksotike, vendar pa so glede na status tuje valute na trgu, valutni šoki nepredvidljivi, ne samo za potrošnike, ampak tudi za banke. Izvedeni in ocenjeni dokazi v konkretnem postopku ne izkazujejo, da bi lahko toženka (banka) predvidela obseg povišanja valutnega razmerja CHF v obdobju, ki je sledilo odobritvi posojila. Problemi na področju kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti v CHF, so se v celotnem obsegu namreč pokazali šele po ekonomski krizi in po izbruhu valutnih šokov, ki za nobenega, tudi za banke ne, niso bili predvidljivi.

39Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je ugotovljeno, da ni mogoče ugotoviti ničnosti pogodbenih določil, ker je prišlo do nepredvidljivega narasta vrednosti CHF-ja. Ob presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja je sodišče prve stopnje zato, kot že večkrat pojasnjeno, pravilno zaključilo, da je toženka sklenila Kreditno pogodbo v dobri veri in da ob sklepanju Kreditne pogodbe ni bilo morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank Kreditne pogodbe, in zato ni mogoče ugotoviti ničnosti Kreditne pogodbe.

Glede kondikcijskega zahtevka

40Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Kreditna pogodba ni nična, je tudi pravilno zavrnilo tožničin zahtevek, da ji naj toženka vrne, kar je prejela na podlagi Kreditne pogodbe. Šele z ugotovitvijo, da je posel ničen, namreč nastanejo povračilni zahtevki. Ob ugotovitvi, da Kreditna pogodba ni nična, torej tožnica ni upravičena do kondikcijskega zahtevka.

Glede zahtevka zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti kot posledice kršitve pogodbene obveznosti oziroma deliktne odškodninske odgovornosti in v zvezi z ugovorom zastaranja

41Sodišče prve stopnje je pravilno glede na ugovor zastaranja tožničine terjatve uporabilo kot materialnopravno podlago 346. člen OZ, tretji odstavek 352. člena OZ, prvi odstavek 366. člena OZ in 165. člen OZ.

42Sklicevalo se je na uveljavljeno sodno prakso in pravno teorijo in sicer, da začne pri dalj časa trajajočih poslovnih razmerjih zastaranje teči, ko je oškodovancu prvič nastala škoda in je bil znan njen temelj ter da če bodoča škoda nastane na podlagi istih okoliščin in je bilo to predvidljivo in pričakovano v trenutku materializacije začetne škode, potem nove škode ni mogoče šteti kot novo dejstvo in nov začetek štetja zastaralnega roka ni utemeljen.

43Tožnica je tožbo vložila 26. 3. 2018 in toženka je ob ugovoru zastaranja uveljavljala, da je tožnica za domnevno škodo izvedela najkasneje 11. 8. 2011, torej ob prvem znatnejšem dvigu vrednosti CHF, zato sta tako subjektivni triletni kot objektivni petletni zastaralni rok, potekla že pred vložitvijo tožbe. Iz grafov gibanja tečaja EUR/CHF med letoma 2006 in 2007 (priloga B2) izhaja, da je CHF do sredine leta 2008 padel napram EUR, nato pa se je pričelo obdobje apreciacije CHF v primerjavi z EUR in sicer je tečaj med EUR in CHF padel iz najvišje vrednosti 1.6803 CHF za EUR dne 11. 10. 2007, na 1.0499 CHF za EUR padel dne 11. 8. 2011, kar predstavlja kar padec za 30%.

44Tožnica zaslišana kot stranka je tudi izpovedala, da so bili prvi dve leti obroki ugodnejši od pričakovanega, ter da se je CHF okrepil po zvišanju plačil mesečnih anuitet in glede na 30 % zvišanje vrednosti CHF napram EUR dne 11. 8. 2011, so se mesečne anuitete zvišale, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica za škodo izvedela že 11. 8. 2011 in zato se pritožbeno sodišče strinja, da je njen zahtevek za povračilo morebitne škode iz naslova nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti zastaran in ga je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

45Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je odgovorilo le na pritožbene ugovore, ki so v predmetni zadevi relevantni in bistveni.

46Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ko je ob preizkusu ugotovilo, da le ta temelji na trditvah in dokazih, ki sta jih stranki pravočasno ponudili v postopku, in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

47Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v bistvenem prispeval k odločitvi v predmetni zadevi, prav tako pa je v njem le ponovila že dosedanje navedbe, ki jih je že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Glej 9. točko prvega odstavka 7. člena ZPotK.
³ Prim. sklep VSRS II Ips 201/2017, VSRS II Ips 195/2018, VSRS II Ips 137/2018, VSRS II Ips 141/2017, VSRS II Ips 197/2018.
⁴ Glej tudi sodbi SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 in C-126/13 z dne 30. 4. 2014 in sklepa C-119/17 in C-126/17.
⁵ Če bi toženka imela vedenje in namen izkoristiti nenadno spremembo tečaja EUR/CHF, bi držala večje odprte pozicije v CHF, čemur pa ni bilo tako, kar izhaja tudi iz letnih poročil toženke za obdobje od 2006 do 2016 (priloga B24 - B33).