366. člen OZ

Če bi bil upnik res tik pred stečajem in bi se ta začel v kratkem, tedaj dolžnik utemeljeno navaja, bi stečajni upravitelj za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa. Nanj bi lahko ZPIZ nakazal zarubljena sredstva dolžnika. Upnik je imel od rubežev 2018 - 2020 do začetka stečaja 2024 dovolj časa, da odpre račun in omogoči dolžniku izpolnitev dolga z zarubljenimi sredstvi pri ZPIZ. Če je umik posledica nemožnosti oprave izvršbe, neizterljivosti, neuspešnosti zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, to ne pomeni, da se je upnik želel odreči pravnemu varstvu. Drugače je v primeru, če upnik brez navedbe razloga umakne predlog za izvršbe ali ne plača predujma za cenitev, tedaj tovrstno razpolaganje pomeni odstop od sprožene prisilne izvršbe.2 Dolžnik v pritožbi utemeljeno dodaja, da je enako, kot če upnik vloži tožbo pa ne plača sodne takse in sodišče ustavi postopek. V dejanskih okoliščinah zadeve je večletno odlašanje upnika z odprtjem računa v prejšnjem izvršilnem postopku pomenilo, da je odstopil od izterjave.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Za presojo, ali je treba v posameznem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 366. člena OZ, je bistven razlog, zaradi katerega je bil upnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, v katerem je pridobil izvršilni naslov, pasiven oziroma je podal umik predloga za izvršbo. Ključno je namreč, ali se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, ali pa je bila njegova pasivnost oziroma umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Če je bil razlog za navedeno v dotedanji neuspešni prisilni izterjavi iz dolžnikovega premoženja in izogibanje nastajanju le dodatnih stroškov s tem v zvezi, ni mogoče šteti, da je upnikova pasivnost posledica njegovega namena, da se odpove sodnemu varstvu svoje terjatve. Le če se je upnik imel namen odpovedati sodnemu varstvu, ki ga je predhodno zahteval, ne pride do učinka pretrganja zastaranja.

Zmotno je stališče toženke, da se je toženec najkasneje v letu 2015 moral zavedati, da je prevzel valutno tveganje in ko je že bilo ustanovljena civilna iniciativa združenje Frank, saj se je stališče o morebitni ničnosti takih kreditov prvič pojavilo šele v letu 2022 z odločbo VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 202 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, saj pred tem oblikovana sodna praksa teh zahtevkov ni priznavala, od samih oškodovancev pa ni mogoče pričakovati oz. zahtevati, da vlagajo tožbe na "zalogo", za primer če se bo sodna praksa spremenila, niti se ni mogel (glede na spreminjajočo sodno prakso vrhovnega sodišča) obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), glede ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter rojstva kondikcijske tožbe.

Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 366. členu OZ, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva in tako ustavitev izvršbe, ki je bila posledica nezmožnosti poplačila na strani dolžnika (neizterljivost terjatve) in upnikove opustitve predlaganja novega sredstva izvršbe, nima takih učinkov. Pretrganja zastaranja ob umiku predloga za izvršbo ni le tedaj, ko je ta podan z namenom, da se odstopi od izterjave obveznost. Kadar je umik podan oziroma postopek ustavljen zaradi neizterljivosti, torej ko ni prišlo do umika zato, ker bi upnik želel odstopiti od sodnega varstva, ampak je upnik podal umik v posledici neuspešne izvršbe, le-ta nima vpliva na učinek pretrganja zastaranja, ki nastopi zaradi sprožitve sodnega postopka zaradi izterjave upnikove terjatve.

Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ). Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in p

SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije. Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka?

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ), pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je pravilno upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZpotK. Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je toženka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti z vložitvijo tožbe, saj predhodno tožnika od nje nista zahtevala vrnitve preveč plačanega denarja.

Najzgodnejši trenutek, ko bi tožnika lahko vedela za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, je trenutek, ko sta vložila tožbo na ničnost pogodbe - šele takrat sta razpolagala z informacijami, ki so jima omogočale uveljavljanje dajatvenega zahtevka. Kondikcijski zahtevek v tej zadevi tako ni zastaral. Namen materialnega procesnega vodstva ni, da se stranko spodbudi, da vloži določeno pravno sredstvo, ampak da se v primeru že vloženega sredstva opozori na odpravo morebitne nesklepčnosti.

Pritožničino stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93, ker naj bi učinkoval enako kot uporaba 371. in 372. člena OZ, ni utemeljeno. Dajatveni zahtevek, z obstojem katerega pritožnica pogojuje obstoj pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, ni zastaran. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. V skladu s 365. členom OZ pa se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da pomanjkljivih informacij potrošniku ponudnik ne more sanirati z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe, in da pouk o možnosti konverzije ob sklenitvi pogodbe, ne da bi bil potrošniku pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, a le če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe. Le v primeru, ko je umik zahtevka posledica nezmožnosti oprave izvršbe, namreč pride do pretrganja zastaranja, vendar le v primeru, če upnik umika ni podal iz razloga, da bi se zahtevku odpovedal, pač pa iz razlogov na strani dolžnika (neizterljivost terjatve). Morebitna aktivnost upnika pred sodiščem nima učinka pretrganja zastaranja, če upnik kasneje izgubi pravni interes za sodno varstvo, ki ga je najprej uveljavljal. Tako je bilo tudi v danem primeru, ko je bila izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine ustavljena iz razloga, ker upnik ni založil predujma za njeno cenitev.

Tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Skladno z načelom lojalne razlage so slovenska sodišča na razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. Sistem evropskega varstva potrošnikov temelji na razmišljanju (nem. Gedanken, angl. idea) oziroma domnevi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (informacijska in pogajalska podrejenost), zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Na tem izhodišču temelji tudi razmišljanje, da ima pojasnilna dolžnost banke osrednji pomen, saj se z njo uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem), lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive 93/13. Ključno vprašanje v obra

S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka. Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal. Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode. Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaran

Sprememba firme pomeni le preimenovanje upnika, pri čemer je tudi matična številka gospodarskega subjekta ostala enaka oziroma nespremenjena. Povedano drugače, kot upnik (le z drugim imenom) tudi v tem izvršilnem postopku nastopa ista pravna oseba kot v prvotnem postopku, iz katerega izvirajo izvršilni naslovi, in torej ne gre za statusno preoblikovanje upnika, pri katerem bi prišlo do potrebe po izkazovanju prehoda terjatve. V skladu z 42. členom ZIZ lahko neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom razveljavi tisto sodišče, ki ga je izdalo. Dokler pa le to ni razveljavljeno, je sodišče v postopku, v katerem se izvršuje terjatev, nanj vezano. Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že konkretno zatrjevana. Desetletni zastaralni rok začne teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatev, ki je bila pravnomočno ugotovljena v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka

Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.

Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako

Ne glede na to, da gre pri neplačilu sodne takse za domnevo umika, se posledice v ničemer ne razlikujejo od umika z izrecno izjavo. Na posledice neplačila sodne takse je bila namreč stranka v plačilnem nalogu izrecno opozorjena. Neplačilo pomeni torej njeno odločitev, da se postopek ustavi. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato učinkuje takoj, ko se z umikom seznani sodišče (pri neplačilu sodne takse s trenutkom, ko poteče rok za plačilo sodne takse). Sklep o ustavitvi postopka pa je le deklaratorne narave in ni treba, da je v njem izrecno ugotovljeno, da je prišlo do umika tožbe (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Bistveno je, da je v postopku I Pg 149/2020 tožnik umaknil tožbo (z odločitvijo, da ne plača sodne takse).

Toženka se je začela dogovarjati s tožnico o načinu odprave napak. S tem je izkazala svojo pripravljenost, da bo napake prostovoljno odpravila. Tožnica je utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno. Zato se toženka ne more več sklicevati na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri ugovoru zastaranja je treba uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.