7. člen ZVPot-UPB2

V novem sojenju je pritožbeno sodišče pravdnim strankam omogočilo, da se izjavijo o stališčih iz odločb, s katerimi je bila v letu 2023 in kasneje v letu 2024 bistveno spremenjena sodna praksa glede vprašanja ničnosti kreditnih pogodb.

Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (to je sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov) o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da so tožniki, ki pretežni del svojih prihodkov namenjajo poplačilu kredita, katerega obroki se povečujejo, toženki že plačali več, kot so od nje prejeli. Reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.

Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.

Pri odgovornosti za izdelek proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da je izdelal le sestavni del izdelka in da je napaka nastala zaradi konstrukcije izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen.

Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik. Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta

Tožnik pravilno navaja, da je v skladu s 1. točko prvega odstavka 459. člena OZ na njem dokazno breme glede obstoja stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet, zmotno pa ob tem zaključuje, da je to njegovo edino dokazno breme, pa tudi da mu je obstoj te stvarne napake uspelo dokazati oziroma da je bil dokazan že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastali mehurji. Poleg obstoja stvarne napake mora namreč tožnik kot oškodovanec v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ, ki določa, da odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, v zvezi s 1. odstavkom 131. člena OZ, pa tudi v skladu s 7. členom ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, saj ni dokazal niti stvarne napake niti vzročne zveze, oziroma je tožena stranka, na katero se je prevalilo dokazno breme, dokazala, da je bil vzrok luščenja in nastajanja mehurjev drugje, t.j. v (preveliki) vlagi podlage, na katero se je masa nanašal

Presojo dobre vere in neravnotežja med pogodbenimi strankami je sodišče moralo opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe (15. 9. 2006), ker učinki ničnosti pogodbe veljajo ex tunc. Vprašanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe je zato mogoče presojati zgolj izhajajoč iz okoliščin ob njeni sklenitvi. Kot že pojasnjeno ničnost namreč učinkuje ex tunc in tudi če je ugotovljena šele pozneje, bi namreč imela pravne učinke že v trenutku sklenitve pogodbe. Z okoliščinami, ki so nastopile šele po sklenitvi pogodbe in jih v času sklenitve pogodbenika ob postopanju z dolžno skrbnostjo (6. člen OZ), nista mogla in morala pričakovati ter jih odvrniti, pa ničnosti ni mogoče uveljavljati. Te okoliščine lahko predstavljajo podlago kvečjemu za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. člen OZ), ki jo tožnica v predmetnem postopku ne uveljavlja.

Dokazno breme za obstoj napake na proizvodu je na strani tožeče stranke.

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Toženkina trditev, da tožniki niso uspeli „dovolj prepričljivo dokazati, da je miš prišla v čokolado v proizvodni liniji“, je brezpredmetna, saj je bilo v tem pogledu dokazno breme (da miš ni prišla v izdelek, predno ga je toženka dala v promet) na strani toženke. Potrošnik je v tem pogledu dolžan dokazati le obstoj napake izdelka, kar je tožnikom uspelo.

Tožnik je dokazal tako napako pri funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi nastalo škodo. Svoj zahtevek je uveljavljal na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov. Ureditev odgovornosti po določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot).