VDSS Sklep Pdp 238/2017

I. Pritoži se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi; razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2016; ugotovitev, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 5. 2016 nezakonit in se razveljavi in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in mu izplačati vse zapadle bruto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle plače (to je vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, in sicer v višini 1.900,00 EUR bruto na mesec ter mu povrniti vse stroške tega in predhodnega postopka (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče v skladu s 347. členom ZPP razpiše obravnavo, izvede dokaze, ki jih je predlagal, pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo ter o zadevi odloči oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da je bil generalni direktor policije A.A. s komunikacijo sindikalistov po Facebooku seznanjen najkasneje v začetku decembra 2015, saj je B.B. že na sestanku 1. 12. 2015 povedal, da je seznanjen s to komunikacijo. Tožnik je predlagal, da se o tem zaslišita B.B. in A.A. in da sodišče toženi stranki naloži predložitev celotnega spisa notranje zaščitne preiskave tega dogodka. Sodišče je dokazne predloge zavrnilo s pomanjkljivo obrazložitvijo, da je sodišče pravočasnost odpovedi ugotovilo na podlagi izvedenih listinskih dokazov, pri tem pa ne pojasni katerih. O dokaznem predlogu po predložitvi spisa notranje zaščitne preiskave pri toženi stranki pa sodišče ni odločilo. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov tožniku ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tožnikovo pravico do pritožbe. Navaja, da je tožena stranka listine delovne skupine predložila v nasprotju z 286. členom ZPP, po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je to kršitev na naroku grajal. Poleg tega gre za listine, ki so nastale pri toženi stranki, ki je zainteresirana za uspeh v tem sporu in zato sodišče tožnikovih dokaznih predlogov ne bi smelo zavrniti. Ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov in ker dokazov ni izvedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi 4. člen ZPP, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo v skladu z načelom neposrednosti izvesti zaslišanje prič in si samo neposredno ustvariti mnenje o dejstvih, ki so se dokazovala, ne pa da je to opustilo zaradi listinskih dokazov, ki jih je prepozno predložila tožena stranka. Sodišču z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov očita tudi kršitev 22. člena URS.

Tožnik v pritožbi vztraja, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bil iz medijev obveščen, da je tožena stranka v zvezi z očitano komunikacijo po Facebook klepetalnici med člani Sindikata R. pričela z notranje zaščitnim postopkom in s predkazenskim postopkom. Zaradi grožnje A.A., da bodo zoper udeležene v tem komunikaciji vložili kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja zaradi nezakonitega policijskega postopka zoper ministra E.E., je doživel hudo duševno stisko, ki mu je povzročila resne psihične motnje, zato je poiskal zdravniško pomoč pri svoji osebni zdravnici F.F.. Ta mu je predpisala počivanje doma, izogibanje stresnim situacijam in jemanje ustreznih pomirjeval. Tožnik je bil v bolniškem staležu več čas, še po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je za zastopanje pooblastil odvetnika, in sicer samo za preverjanje v zvezi z notranje zaščitnim postopkom pri toženi stranki. Sodišče je s tem, ko je zaključilo, da ne dvomi o tem, da je bil tožnik s strani odvetnika obveščen o prejeti pošiljki in njeni vsebini, storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je to v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da ga odvetnik ni obvestil o prejeti pošiljki. Tožena stranka je bila seznanjena z dejanskim naslovom tožnika, zato so bistveni le poskusi vročitve vabila na zagovor na ta naslov. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj zatrjuje pravilnost vročanja na naslov tožnikovega dejanskega prebivališča, nato pa utemeljuje razloge sodbe še z izmikanjem tožnika glede vročanja na naslovu njegovega stalnega prebivališča. S tem, ko je sodišče svoje ugotovitve v celoti oprlo le na poročilo Pošte Slovenije, pri tem pa je zavrnilo zaslišanje poštnih uslužbenk N.N. in O.O., katerih zaslišanje je v zvezi s trditvami v tem poročilu predlagal tožnik, storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. členu drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena URS. Z obrazložitvijo, da ni pričakovati, da bi izpovedali več, kot izhaja iz pisnega pojasnila, je sodišče naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Enako kršitev je sodišče storilo z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem tožnikovega očeta I.I., ki bi izpovedal o tem, da je imel tožnik svoj poštni nabiralnik in da se je pošta nepravilno vročala, in z zaslišanjem tožnikove matere, ki bi izpovedala, da vsebina uradnega zaznamka K.K., ki naj bi z njo govoril o tem, ali je tožnik doma, ni resnična. Tožniku je bilo s tem onemogočeno izjaviti se o dejstvih poteka vročanja po pošti in vročanja s strani delavcev tožene stranke na naslov stalnega prebivališča v P. in s tem dokazovanja, da se vročitvi ni izmikal. Enako kršitev je sodišče storilo z nedopustno obrazložitvijo dokaznega predloga po zaslišanju osebne zdravnice tožnika F.F., ki je tožnika v tem času zdravila. Tožnik je ves čas zatrjeval, da se je v času trajanja bolniškega staleža nahajal na naslovu dejanskega prebivališča, o čemer je bila tožena stranka seznanjena in da se na njegovem domu v zvezi z vročitvijo ni oglasil nihče. Priložil je fotografije stanovanjske hiše, ki ima dva ločena vhoda. S pričama G.G. in H.H. pa je dokazoval, da ga v tem času na domu ni iskal nihče. Sodišče je prebralo uradne zaznamke delavcev tožene stranke in napravilo nepravilen zaključek, da je tožena stranka tožniku pravilno poskušala vročiti pošiljko, vendar se je tožnik z aktivno pomočjo tašče temu izognil. Pri tem pa je z nedopustno obrazložitvijo o obstoju sorodstvenega razmerja tožnika z G.G. in H.H. zavrnilo dokazne predloge o ugotavljanju pravilnosti vročanja na naslovu dejanskega prebivališča. Sodišče je tudi brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju delavcev tožene stranke K.K., L.L. in M.M.. Tožnik je predložil poročilo detektiva, ki je opravil razgovor z K.K., ker je bil ta dlje časa hospitaliziran, v katerem je pojasnil, da so tožnika iskali na njegovem začasnem prebivališču in da jim je njegova tašča povedala, da stanuje v tej hiši, vendar na drugem vhodu ter da so se zapeljali na spodnje dvorišče, pri tem pa so zgrešili vhod, kjer stanuje tožnik. Tožnik je predložil poročilo detektiva zaradi preizkusa verodostojnosti uradnih zaznamkov. Sodišče je te dokazne predloge nepravilno zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Poudarja, da iz izpovedi priče komandirja S.S. izhaja, da se je ves čas svoje odsotnosti javljal na policijski postaji. Zato je nepravilno sklepanje sodišča, saj se je tožnik s svojim pasivnim ravnanjem s tem, ko se ni pozanimal, zakaj ga iščejo in kaj mu skušajo vročiti, izogibal vročitvi.

Nadalje navaja, da je tožnik v zvezi z neenakopravno obravnavo glede na druge udeležence v sporni komunikaciji sodišču predlagal, da izvede dokaz s pribavo vseh odločb, ki jih je tožena stranka izdala policistom v zvezi z izrečenimi ukrepi, ki pa ga sodišče ni izvedlo in zavrnitve dokaza ni obrazložilo. S tem je bila tožniku onemogočena pravica izjaviti se o teh dejstvih, zato je sodišče z nezakonitim postopanjem nedopustno poseglo v pravice iz 22. člena URS. Poudarja, da ni zagrešil kršitve, ki bi imela znake kaznivega dejanja, prav tako ni huje kršil pogodbe o zaposlitvi. Kot običajno je klical po telefonu policijsko postajo, operativno komunikacijski center ali druge kolege v patruljah, v kolikor je opazil ali izvedel za kršitev. Tako je ravnal tudi v konkretnem primeru, zato so očitki neutemeljeni. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik je sicer dne 24. 2. 2017 vložil dopolnitev pritožbe, vendar pa pritožbeno sodišče navedb iz te pritožbe ni upoštevalo, ker je bila vložena po poteku roka za vložitev pritožbe.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, to je v roku, kot je določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo v tem delu vsekakor mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policist - starejši policist na Postaji Š.. Tožena stranka je tožniku dne 31. 3. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS; št. 56/2002, s spremembami). V izredni odpovedi mu je očitala, da je v spletni klepetalnici na družbenem omrežju Facebook pozval B.B., da objavi fotografijo in registrsko število vozila, ki ga je vozil minister E.E., da je vzpostavil stik s policijsko patruljo Policijske postaje C. oziroma z D.D. in patruljo napeljal, da je v nasprotju s pravili stroke izpeljala policijski postopek v cestnem prometu z ministrom E.E., vse to z namenom, da bi se škodovalo ugledu ministra in ga diskreditiralo glede na funkcijo, ki jo opravlja ter da je v spletni klepetalnici objavil fotografijo preizkusa alkoholiziranosti z rezultatom 0,12ml/l, kar ustreza rezultatu preizkusa, ki je bil opravljen z ministrom. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ZJU, ZDR-1, Pravil policije, Kodeksa policijske etike, Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksa etike javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalne skupnosti, Navodila o evidentiranju kaznivih dejanj, Pravilnika o notranji varnosti v policiji in pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2015. Kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS; št. 55/08, s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 (napeljevanje) in 38. členom KZ-1 (pomoč).

8Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

9Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil generalni direktor policije A.A. o domnevnih tožnikovih kršitvah seznanjen že dne 1. 3. 2016, ko je prejel anonimno sporočilo z elektronskega naslova "...", obstoj odpovednega razloga pa je generalni direktor policije ugotovil šele po prejemu vmesnega poročila delovne skupine za preiskavo odklonskih ravnanj uslužbencev policije v postopku zoper ministra E.E. z dne 7. 3. 2016. Delodajalec je namreč v skladu z določbami ZDR-1 dolžan ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitev. Vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko tožena stranka začela z zakonsko določenim postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa je tožena stranka ugotovila šele z vmesnim poročilom imenovane delovne skupine, ki je bila ustanovljena 2. 3. 2016 z nalogo, da opravi preiskavo v obvestilu navedenih obtožb. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja, da naj bi bil generalni direktor policije o komunikaciji med sindikalisti na Facebook strani seznanjen že pred tem, so neutemeljene. Ker je bil generalni direktor policije z vmesnim poročilom delovne skupine seznanjen 7. 3. 2016, kar izhaja iz poročila delovne skupine z dne 20. 6. 2016 (B24), je bila tožena stranka šele od tega dne ustrezno seznanjena s tožnikovimi kršitvami. Pritožbeni očitek, da je tožena stranka poročilo delovne skupine predložila prepozno in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati, ni utemeljen. Tožena stranka je navedeni listinski dokaz predložila v roku, kot ji ga je določilo sodišče na glavni obravnavi dne 6. 9. 2016, kot dokaz za potrditev svojih navedb v zvezi s trditvami tožnika na glavni obravnavi dne 6. 9. 2016.

10Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Ker je sodišče bistvene okoliščine v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi ugotovilo že na podlagi listinske dokumentacije (predvsem poročila delovne skupine - B24), utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A. in B.B.. Pri tem pa je zavrnitev dokazov tudi ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga ni utemeljen, niti ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP (načelo neposrednosti).

11Utemeljen pa je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič, s katerimi je tožnik dokazoval nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor s strani tožene stranke in s tem kršitev pravice do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem prič N.N. in O.O. zavrnilo z obrazložitvijo, da ni pričakovati, da bi priči izpovedali več, kot izhaja iz njunega pisnega pojasnila. Enako je zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič K.K., L.L. in M.M., ker je že razpolagalo z uradnimi zaznamki o poskušenih vročitvah. Dokaz z zaslišanjem tožnikovih staršev I.I. in J.J. ter tožnikovo zunajzakonsko partnerico G.G. in tožnikovo taščo H.H. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi njihovih bližnjih odnosov s tožnikom. Dokaz z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice F.F. pa je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je tak dokaz neprimeren in bi lahko tožnik svojo nesposobnost, nerazsodnost ali drugo duševno motnjo v obravnavanem času dokazoval zgolj z izvedencem psihiatrične stroke.

13Sodišče prve stopnje je tako predvsem na podlagi listinske dokumentacije, to je uradnih zaznamkov o poskusih vročitve pošiljke tožniku s strani policijskih inšpektorjev z dne 11. 3. 2016 (B/14, B15, B/16, B/17) in pojasnil Pošte Slovenije (B/6) zaključilo, da tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1. V konkretnem primeru pa je podana izjema iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 in bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, saj je ugotovilo, da se je tožnik s svojim pasivnim ravnanjem in aktivno pomočjo njegovih bližjih izmikal vročitvi pisanja (pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi).

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve v zvezi z nepravilnostjo vročanja. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je predlagal zaslišanje prič, ki bi izpovedale o tem, da mu pisna obdolžitev in vabilo na zagovor nista bila vročena oziroma, da se vročitvi pisanja ni izmikal. Ravno to pa je ključno vprašanje, ki ga je treba raziskati v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do zagovora v postopku izredne odpovedi. Delodajalec je v primeru kršitev pogodbenih in drugih obveznosti delavca iz delovnega razmerja dolžan seznaniti delavca z vsemi dejstvi in očitki ter mu omogočiti obrambo v postopku pred odpovedjo pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sicer lahko tudi delavčevo izogibanje vročitvi pisne obdolžitve z vabilom na zagovor. Vendar pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru preuranjeno zaključilo, da se je tožnik s svojim pasivnim ravnanjem in aktivno pomočjo svojih bližnjih izmikal vročitvi pisanja.

15V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka dne 8. 3. 2016 izdala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in da je bil tožnik v času poskusov vročanja v bolniškem staležu. Sporno pa je, ali sta bila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor tožniku pravilno vročena. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pisna obdolžitev in vabilo na zagovor delavcu vročajo na enak način, kot je to v 88. členu ZDR-1 določeno za vročitev redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V kolikor delodajalec vročitev opravi s priporočeno pošiljko, mora ta pisanja vročati osebno po pravilih ZPP. Glede na to, da je bil tožnik v času vročanja pisanj v bolniškem staležu in je bila tožena stranka seznanjena s tožnikovim dejanskim prebivališčem (na naslovu V.), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka vsa pisanja tožniku dolžna vročati na ta naslov. V nadaljevanju pa je zmotno presodilo, da zato, ker tožnik tožene stranke ni obvestil, kje se bo v času bolniškega staleža nahajal, ta ni vedela, kje bi lahko tožnika osebno našla, da bi mu pisanje osebno vročila. Dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu, namreč v ničemer ni vplivalo na obveznost tožene stranke glede vročanja pisanj na naslov tožnikovega dejanskega prebivališča. Okoliščine v zvezi s pravilnostjo vročitve pisanja tožniku pa so pomembne pri presoji tožnikovega ravnanja pri poskusih vročanja. Zavrnitev navedenih dokazov iz razloga, ker ni pričakovati, da bi priče (N.N., O.O., K.K., L.L. in M.M.) izpovedale več, kot izhaja iz njihovih pisnih pojasnil oziroma uradnih zaznamkov in iz razloga, ker so s tožnikom v bližnjem odnosu (I.I., J.J., G.G. in H.H.) oziroma odločitev zgolj na podlagi listinske dokumentacije predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem zavrnilo možnost, da bi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodišče je tako z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršilo tožnikovo pravico do izjave v postopku, oziroma mu je z vnaprejšnjo dokazno oceno predlaganih, a neizvedenih dokazov, odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev v zvezi z vročanjem pošiljke. V konkretnem primeru tudi ne gre za nerelevantne dokaze. Če pa se s predlaganimi zaslišanji dokazuje pravno pomembno dejstvo, mora sodišče priče zaslišati in s tem stranki omogočiti izvajanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS). Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je dokaz z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice F.F. neprimeren dokaz. Tožnik je namreč izvedbo tega dokaza predlagal za potrditev dejstev, da je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se vročitvi niti ni bil sposoben izmikati. Osebna zdravnica, ki je tožnika zdravila, pa bi nedvomno lahko izpovedala o zdravstvenem oziroma psihičnem stanju tožnika v spornem obdobju.

16Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka (ki se nanašajo na neizvedbo dokazov) ne more samo odpraviti, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa samo tudi ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je posledica bistvene kršitve določb postopka. Zato prepoved vračanja zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ni kršena. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

17Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti očitano procesno kršitev z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič in nato ponovno oceniti že izvedene dokaze ter po potrebi izvesti še dodatne že predlagane dokaze, nato pa ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.