154. člen ZJU-B

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Tožnik ni le zamujal na delo, ampak se tudi ni registriral ob prihodih ali odhodih na delo, za kar bi moral oddati ustrezni obrazec, ki pa ga večkrat ni oddal, čeprav je bila to njegova obveznost. Enkrat je takoj po prihodu na delo koristil odmor za malico. S tem je motil delovni proces in povzročal toženki organizacijske težave, saj tudi iz izpovedi sodelavcev izhaja, da so morali podaljševati svoje delo po opravljenih 12 urnih dnevnih ali nočnih izmenah.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnice obveščen generalni direktor. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti seznanjen glede na objave v medijih, temveč je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen s strani pristojnih služb. Pri tem ni pomembno kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, kot v konkretnem primeru direktor C., temveč kdaj se je seznanil generalni direktor (primerjaj sodbe VSRS VIII Ips 283/2017, VIII Ips 334/2017 in VIII Ips 145/2018).

Tožnici je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za uradniško delovno mesto podsekretar, prenehalo po samem zakonu iz razloga, določenega v točki 1 prvega odstavka 154. člena ZJU, v zvezi s čimer je toženka izdala presojani ugotovitveni sklep z dne 18. 11. 2020; tožnica v roku treh mesecev od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2019 ni opravila strokovnega izpita iz upravnega postopka.

Druga izredna odpoved je bila podana v času, ko o prvi izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019, ki je predmet tega spora, pristojna komisija še ni odločila (odločba komisije z dne 27. 3. 2019 je postala dokončna z vročitvijo tožniku 4. 4. 2019), zato prva odpoved v času izdaje druge odpovedi še ni učinkovala, saj ni bila dokončna in izvršljiva. V času odločanja komisije o prvi izredni odpovedi je bil tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato mu je tožena stranka v tem času lahko izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz drugega razloga. To pa pomeni, da je za odločitev o trajanju delovnega razmerja v času po 4. 4. 2019 bistveno, kdaj je učinkovala druga odpoved z dne 20. 3. 2019. Že zato, ker sodišče prve stopnje navedenega ni štelo za relevantno dejstvo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in naloženi reintegraciji (kar vse je povezano tudi z odločitvijo o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) napačna.

Okoliščina, ki toženo stranko lahko odveže njene obveznosti, da tožniku omogoči zagovor, je lahko tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki je toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Za uspešno uveljavljanje te okoliščine pa bi morala tožena stranka dokazati, da vročitev ni bila mogoča iz razlogov na strani delavca. Zakon nalaga delodajalcu določene obveznosti v postopku izredne odpovedi - kršitev teh obveznosti oziroma opustitev dolžnih ravnanj v zvezi z omogočanjem zagovora imajo za delodajalca škodljive posledice. Na drugi strani pa iz položaja delavca v delovnem razmerju izhajajo določene obveznosti tudi zanj - ne sme se npr. izogibati vročitvi pisanj, ki mu jih v zvezi z izredno odpovedjo pošilja delodajalec z namenom, da bi mu zagotovil uveljavitev pravice do zagovora. Če je dokazano, da se je vročitvi izogibal, pa ima to zanj škodljive posledice. V obravnavanem primeru ni dokazano s strani tožene stranke zatrjevano tožnikovo izogibanje vročitvi, zaradi katerega tožena stranka ni uspela opraviti vročitve vabila na zagovor s seznanitvijo o očitanih kršitvah. Razlogi za neuspešno večkratn

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je za premestitev na delovno mesto upravnika V odločilna stopnja izobrazbe, za katero je bila med strankama sklenjena odpovedana pogodba o zaposlitvi, to je V. stopnja izobrazbe. Glede na posebno ureditev v ZODPol je odločilna dejanska izobrazba tožnika. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da ima izobrazbo kmetijskega inženirja. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali ponujena premestitev na delovno mesto upravnika V, ki jo je tožnik odklonil, ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, to je inženirju kmetijstva, ne pa izobrazbi, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je spornega dne v službenih prostorih vzel službeno plačilno kartico, ki je namenjena brezgotovinskemu plačevanju goriva za službeno vozilo z bencinskim motorjem, ter se po koncu službe odpeljal na bencinski servis, kjer je na točilnem mestu v svoje vozilo natočil dizelsko gorivo, račun v višini 30,00 EUR pa poravnal s službeno plačilno kartico, ki mu je bila zaupana oz. dosegljiva. S tem si je na škodo Policije protipravno prilastil gorivo v vrednosti 30,00 EUR, službeno plačilno kartico pa nato vrnil v službene prostore. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik očitano kršitev storil, saj je to tako v internem kot v sodnem postopku priznal. Ker ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem, tretjem in petem odstavku 209. člena KZ-1, je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti

V zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je glede datuma podaje odpovedi, kadar je ta sporen, odpoved podana takrat, ko je iz delodajalčevih ravnanj razvidna namera, da naj odpoved, ki jo je sicer že sestavil, učinkuje. Redko pride do tega, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ob zagovoru delavca (ali celo kasneje). V primerih, ko je zagovor opravljen, je treba ugotoviti, ali je dejstva ob zagovoru delavca mogoče šteti za tako pomembna, drugačna ali nova, da upravičujejo sklepanje, da je delodajalec šele takrat ugotovil odpovedni razlog. Zato je tudi pri presoji glede datuma ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani delodajalca treba upoštevati, kdaj se je le-ta dejansko seznanil oziroma ugotovil tiste bistvene dejanske okoliščine, ne pa ostalih, ki predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev odpovednega razloga. Pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v obravnavani zadevi ne gre toliko za vprašanje, ali bi lahko tožnik še sodeloval z nekaterimi sodelavci, zaposlenimi v policiji, ki so sodelovali v postopku, v katerem je bila tožniku podana izredna odpovedi pogodbe o zaposlit

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil prvo izmed štirih v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev, ki je sama po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za kršitev, ki je povezana z ravnanji tožnika po tem, ko je bil dne 20. 9. 2013, v času njegove odsotnosti zaradi letnega dopusta z njegovim vozilom storjen prekršek. Tožnik je z aktivnostmi, ki jih je začel dne 15. 10. 2013, ko je prejel plačilni nalog za plačilo globe zaradi tega prekrška, dosegel pri toženi stranki stornacijo dopusta za ta dan in se tako izognil odgovornosti za ta cestnoprometni prekršek, s tem dejanjem pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 1. in 6. odstavku 211. člena KZ-1 in kršil tudi navodila delodajalca, kar je kršitev 34. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju sicer niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj po 323. in 328. členu KZ-1 in da zato ni podan odpovedni razlog za izredno odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, da pa je kljub temu podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineiji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, ko se po trku avtomobila v na tleh ležečega pešca ni ustavil, ampak ga je po vozišču vlekel še 44,15 m, nato pa nadaljeval vožnjo, predstavlja kršitev 2. točke 3. člena ZPol, ker je tožnik, namesto da bi sodeloval pri preiskovanju nesreče, preiskavo otežil in poskušal onemogočiti odkritje storilca, pa tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz 14. člena pogodbe o zaposlitvi ter 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se mora po citiranih določbah delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca in da je tožnik kršil ugled oziroma moralno škodil ugledu državnega organa. Z zapus

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (policistu) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič, s katerimi je tožnik dokazoval nepravilno vročanje pisne obdolžitve in vabila na zagovor s strani tožene stranke in s tem kršitev pravice do obrambe v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvo kršitvijo pravilno presodilo, da je tožnik spornega dne izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. členu KZ-1, ker je kot komandir policijske postaje izrabil svoj položaj ali svoj resnični oz. domnevni vpliv in posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, s tem, ko je od policista želel, da kršitelja ne kaznuje za prekoračitev hitrosti. Znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v četrti očitani kršitvi, ko je tožnik zlorabil svoj položaj in vpliv komandirja policijske postaje in z obvestilom na oglasni deski (ki ga tožnik ni zanikal) svojim podrejenim naročil, naj v primeru sprožitve alarma v njegovi stanovanjski hiši in klicu družbe za varovanje na njegov naslov pošljejo patruljo. Tožnik je s tem obvestilom oziroma sporočilom podrejenim policistom v svoje zasebne namene naročil storitve, ki jih sicer proti plačilu izvaja družba za varovanje, ki preverja razlog sprožitve alarma in šele v primeru zaznave prekrška ali kaznivega dejanja pokliče policijo, zato je prav

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti izvršuje predstojnik (prvi odstavek 33. člena ZJU). Podobno določa tudi 20. člen ZDR-1. Predstojnik občinske uprave je župan (6. člen ZJU). Ker gre za osebo, ki nastopa v imenu takšnega organa in odloča, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Tožnica je pripravila odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja, v kateri je lažno navedla, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, zato komunalnega prispevka ni treba plačati, čeprav je vedela, da so podatki v odločbi lažni. S tem je kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člena KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1). Zato je izp

Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe. Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijske