88. člen ZDR-1

Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.

Stranki sta se v 19.3 členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili: "V primeru prenehanja Mandata (razen če gre za primer iz člena 19.2) samodejno preneha tudi Pogodba o zaposlitvi, brez odpovednega roka. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi kadarkoli, tudi brez odpovednega razloga in s 6‑mesečnim odpovednim rokom." Navedena določba ni nejasna, zato se uporablja tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). Tretjega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi se ne da razlagati na način, da tožnici pogodba o zaposlitvi samodejno preneha le, če jo toženka odpokliče iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja mandata, ki ni posledica odstopne izjave tožnice, torej v primeru tako krivdnega kot nekrivdnega odpoklica tožnice z mesta direktorice s strani toženke, tožnici samodejno preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.

Toženka ob podaji odpovedi ni mogla vedeti, da bo tožnica nezmožna za delo tudi po poteku odpovednega roka, saj tega obdobja odločba ZZZS z dne 9. 1. 2025 ni pokrila. Zato je v odpovedi navedla odpovedni rok, vendar je po njegovem izteku spoštovala določbo 116. člena ZDR-1 in tožnici delovno razmerje pri toženki z iztekom roka ni prenehalo. Pravilno je tudi stališče, da zaradi navedbe odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta ni nezakonita. Toženka tožnice pri odločitvah o tem, katere prodajalke iz zaprtih trgovin je prerazporedila v druge poslovne enote in katerim je odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ni diskriminirala. Delavke iz zaprtih trgovin na Goriškem je premestila v bližnje trgovine na Goriškem. Tožnica je bila od njih bolj oddaljena, v bližnje poslovne enote na obalni regiji pa ni bila razporejena, ker ni bilo potrebe po prodajalki, ampak samo po opravljanju dela poslovodje.

Tožnik je v postopku navedel, da se je s sklepom in razlogi za razrešitev ter s tem v zvezi prenehanjem delovnega razmerja seznanil dne 21. 8. 2023 iz internetne strani tožene stranke, česar toženka ni substancirano prerekala, saj ni trdila, niti dokazovala, da bi se tožnik z razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja seznanil prej. Datum seznanitve tožnika z razrešitvijo tako predstavlja nesporno dejstvo (214. člen ZPP). Tožba vložena dne 2. 9. 2023 je tako pravočasna. Tožnik je nezakonitost razrešitve ter s tem tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi z dne 2. 9. 2023, zato modifikacija tožbenega zahtevka z dne 24. 9. 2024 na odločitev o pravočasnosti tožbe ne vpliva. Navedbe toženke glede zamude roka za vložitev tožbe so neutemeljene.

Toženka je na sestanku 23. 2. 2024 v svojih prostorih odpoved vročala, tožnik pa je vročitev odklonil, kar je toženka dokazala.

Da odpoved učinkuje v razmerju do delavca, mu jo mora delodajalec vročiti (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Tožniku je bila izpodbijana odpoved vročena 13. 11. 2023 in na ta datum je vezano prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ravnal v nasprotju z navodili v odločbi ZZZS in navodilom osebne zdravnice. Ta ugotovitev utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je (med drugim) podan, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije.

V obravnavani zadevi, ko tožnik zanika podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa se nanjo sklicuje kot na podlago za veljavno prenehanje delovnega razmerja tožnika pri njej, je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo podal toženki z namenom, da ta učinkuje, na slednji, tudi upoštevaje, da tožnik zatrjuje negativno dejstvo. Glede na pojasnjeno porazdelitev dokaznega bremena bi morala toženka konkretizirano navesti, kdaj, v katerih okoliščinah in na kak način naj bi ji tožnik podal veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca z namenom, da ta kot taka učinkuje, ter komu pri toženki jo je izročil, in za to predlagati ustrezne dokaze.

Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).

Ob navedenih dejanskih materialnopravnih razlogih je pravilen dokazni zaključek sodišča v 18. točki obrazložitve, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 25. 12. 2021, zaradi česar je podan razlog za odklonitev pravice po 5. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obvez

Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila vročitev odpovedi pravilno opravljena. Detektiv je pisanje z odpovedjo pustil v edinem hišnem nabiralniku. Iz predloženih posnetkov je jasno razviden hišni nabiralnik na levi strani dovoza na betonski ograji oz. škarpi hiše. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi detektiva, da mu je tožnik izrecno rekel, naj pošto pusti v nabiralniku. Četudi je bil na hišnem nabiralniku zgolj naziv podjetja A. in ne priimek tožnika, to ne pomeni, da je ta poštni nabiralnik zgolj od podjetja A. in da vročevalec v njem ne bi smel pustiti pisanja po tožnikovi odklonitvi sprejema. Po 43. členu Zakona o poštnih storitvah ni nujno, da ima samostojna stanovanjska hiša predalčnik označen s priimkom, saj je uporaben tudi, če na njem ni priimka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku resda manjkalo manj kot pet let pokojninske dobe, vendar pa ob izpolnitvi pokojninske dobe 40 let, tudi ob upoštevanju pavšalnih navedb o osebnih okoliščinah iz 28. člena ZPIZ-2 (znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka in skrbi za otroke), še ne bo izpolnjeval predpisanega starostnega pogoja

Čeprav sta bila od vročitve vabila do zagovora tožnici na voljo le dva delovna dneva, zaradi tega izredna odpoved ni nezakonita. Čeprav delavec morebiti nima na voljo treh delovnih dni za pripravo na zagovor, kot je to predvideno v drugem odstavku 85. člena ZDR-1, to še ne pomeni, da je odpoved zaradi tega nezakonita, ampak je treba ugotoviti, ali je krajši rok dejansko vplival na pravico do zagovora. Tožnica priznava, da je v času bolniškega staleža zapustila kraj svojega bivanja in odšla na Pohorje, za kar ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Napačno pa je njeno stališče, da ker se je zdravila zaradi prilagoditvene motnje v posledici težav v službi in so ji bile svetovane tehnike sproščanja, ni potrebovala dovoljenja osebne zdravnice, da je zapustila kraj bivanja in odšla na Pohorje. Prav tako je nepomembno, da je od njenega kraja bivanja do Pohorja potrebna le krajša vožnja in ni odpotovala za daljše obdobje, npr. na dopust ali v drugo državo. Očitana kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podana, kadar delavec brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja, pri čemer ne gre za kršitev le, če delavec odpotuje za dlje ča

S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.

Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je