VSL Sodba II Cpg 568/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1. v I. točki izreka tako, da se ugotovi,

a) da obstoji terjatev tožnice proti toženki v višini 115,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2018 dalje do plačila;

b) da ne obstoji terjatev toženke proti tožnic v znesku 246,38 EUR in

da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 115,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2018 dalje do plačila;

2. v II. točki izreka tako, da mora toženka v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 267,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2020 do plačila.

II. Toženka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 240,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Povzetek trditvene podlage pravdnih strank

1Tožnica je med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da je po naročilu toženke, ki je bila investitor zgradbe na ... v Ljubljani, dne 1. 8. 2016 na tej zgradbi med drugim montirala tudi kovinska enokrilna vrata. Zanje je toženki odobrila dvoletno garancijo. Dne 13. 9. 2018 je toženka pri tožnici reklamirala kljuko na teh vratih. Zato se je 3. 10. 2018 na objektu ... po njenem nalogu oglasil serviser tožnice in ugotovil, da je treba kljuko zamenjati. Ker pa rezervnih delov ni imel, je 5. 10. 2018 na ... prišel drug serviser. Oba sta ugotovila, da ta kljuka, ki je sedaj na vratih, ni originalna, torej tista, ki je bila na vratih ob montaži vrat 1. 8. 2016, pač pa, da jo je bil nekdo že zamenjal. To kljuko je drugi serviser zamenjal prav tako z neoriginalno. Po opravljenem delu je tožnica toženki izdala račun, ta pa ga je zavrnila. Kot pravno zmotne je štela stališče toženke, da bi morala tožnica račun za zamenjavo kljuke izdati upravniku kot zastopniku vseh etažnih lastnikov te zgradbe, rekoč da je zamenjavo kljuke naročila toženka, ne pa upravnik.

2Toženka pa se je tožbenemu zahtevku upirala z navedbami, da se je kmalu po montaži vrat izkazalo, da kljuka ni ustrezne dimenzije in oblike, saj je, ko se je z roko povleklo vrata, kljuka skočila iz vrat in obvisela slabo pritrjena na vratih. To napako je toženka po montaži 31. 8. 2016 urgirala pri tožnici. Ta pa ji je z elektronskim sporočilom z dne 23. 9. 2016 obljubila, da bo nekdo prišel, vendar ga kljub več telefonskim urgencam ni bilo. Končno se je toženka po 2 letih, natančneje avgusta 2018 odločila, da bo še enkrat poskusila tožnico pozvati k odpravi napake. Ker ji je ta naročila, naj pošlje e-mail, je to tudi storila. Tako je v e-mailu z dne 13. 9. 2018 opisala napako ter priložila fotografije. Prvi serviser tožnice, ki je na toženkino urgenco prišel 3. 10. 2018, je ob prisotnosti lastnikov zgradbe z izvijačem na silo skušal odstraniti vratno rozeto, pri tem pa popraskal barvo na vratnih krilih, zaradi česar so etažni lastniki utrpeli za 246,38 EUR škode. To predstavljajo stroški z demontažo vrat zaradi popravila, brušenja, barvanja in lakiranja vrat. Prvi serviser se je takrat opravičeval, da on ni serviser za običajna vrata, pač pa le za dvižna. Zato je 5. 10. 2018 prišel drug serviser, ki je napako štel za tovarniško napako in obljubil, da bo kljuko zamenjal v okviru garancije. Zato je tožbeni zahtevek v višini 115,00 EUR neutemeljen. Sicer pa med strankama ni prišlo do pogodbe o zamenjavi kljuke, saj je toženka naročila popravilo, ne pa zamenjave. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Če mu ugodi, pa toženka uveljavlja procesni ugovor pobotanja v višini 246, 38 EUR.

Izpodbijana sodba

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 115,00 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da mora toženki povrniti 58,01 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

4Svojo odločitev je oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva: (1) toženka je kot investitor objekta na naslovu ... v Ljubljani pri tožnici leta 2015 naročila dobavo in montažo vrat za celotne kletne prostore na tem objektu; (2) ta dela je toženka naročila na podlagi predračuna tožnice št. 0000-15 z dne 25. 12. 2015 (priloga A5); (3) tožnica je dobavila in montirala kovinska enokrilna vrata 1. 8. 2016, za kar je toženki 31. 8. 2016 izdala račun št. 1140-16 (A3); (4) za dobavljeno in montirano blago je tožnica toženki priznala dvoletni garancijski rok; (5) toženka je tožnico septembra 2016 ustno obvestila, da je na kljuki prišlo do o napake; zaradi njene neodzivnosti pa je to napako še večkrat naslednje mesece urgirala; (6) toženka je tožnici 13. 9. 2018 poslala elektronsko sporočilo (A4), v katerem jo je pozvala k popravilu sporne kljuke; (7) tožnica je 5. 10. 2018 na vratih kletnih objekta na naslovu ... v Ljubljani zamenjala kljuko, za kar je toženki 8. 10. 2018 izdala račun v višini 115,00 EUR, (vtoževani račun št. E0000-18), katerega toženka ni poravnala in med drugim, (8) v tem računu je tožnica toženki priznala popust v višini 33,60 EUR.

5Na podlagi teh dejstev je presodilo, da je toženka napako kljuke reklamirala pravočasno, torej v garancijskem roku dveh let, tožnica pa je zamenjavo kljuke izvedla na podlagi 481. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je tožbeni zahtevek v višini 115,00 EUR za dobavo in montažo kljuke na zgradbi ... v Ljubljani, ki jo je tožnica izvedla dne 5. 10. 2018, v celoti zavrnilo.

Pritožba tožnice

6Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7Pritožba je bila vročena toženki v odgovor, ki pa nanjo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

8Pritožba je utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

9Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 2. točki te obrazložitve, vezano. Na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

10O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

K spremembi izpodbijane sodbe

11Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 487. člena OZ. Po tem določilu pravice kupca iz garancijskega lista nasproti proizvajalcu¹ ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je od njega zahteval popravilo ali zamenjavo stvari. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka napako reklamirala septembra 2016 in nato zaradi njene neodzivnosti še večkrat naslednje mesece. Kdaj konkretno naj bi to storila in zlasti, kdaj nazadnje, pa iz toženkinih navedb ne izhaja. Zato je utemeljen edino sklep, da je napako grajala najkasneje 30. 9. 2016. Ker je predlog za izvršbo pa je vložila šele dne 18. 2. 2019, je to daleč po preteku enoletnega roka iz 487. člena OZ. Tožnica je pokvarjeno kljuko zamenjala šele na podlagi elektronskega poziva toženke z dne 13. 9. 2018. Tudi ta poziv je bil podan po preteku dvoletne garancijske dobe. Ta je iztekla 31. 7. 2018. Če pa bi toženka tožnico pozvala k sanaciji pokvarjene kljuke znotraj garancijskega roka, torej pred 31. 7. 2018, pa bi s sklicevanjem na 487. člen OZ, glede na to, da je predlog za izvršbo vložila 19. 2. 2019, utegnila v tej pravdi uspeti. Glede na navedeno pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje (14. točka obrazložitve), da je tožnica popravilo oziroma zamenjavo sporne kljuke opravila v garancijskem roku. Ker je sodišče prve stopnje iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek, je izpodbijana sodba oprta na zmotno uporabo materialnega prava.

12V prid popolne jasnosti obrazložitve zgornje točke pritožbeno sodišče še dodaja, da je v OZ pravni institut garancije urejen le v zvezi s prodajno pogodbo, ne pa tudi pri podjemni pogodbi. V sodni praksi pa je sprejeto stališče, da OZ glede sodnega uveljavljanja pravic med jamčevalnimi in garancijskimi zahtevki ne razlikuje. Tožbo je treba vložiti v roku enega leta ne glede na to, ali gre za zahtevek iz naslova pogodbeno dogovorjene garancije ali pa za jamčevalni zahtevek na podlagi zakona².

13Rok, določen v 487. členu OZ, ima tako enake značilnosti kot enoletni prekluzivni rok, ki je določen v prvem odstavku 635. člena OZ³ za sodno uveljavljanje zahtevkov naročnika na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake⁴.

14Namen pravila iz prvega odstavka 635. člena OZ (in s tem tudi prvega odstavka 480. člena⁵ in 487. člena OZ) je, da prodajalec oziroma podjemnik ni v negotovosti glede dokončne ureditve pravnega razmerja⁶.

Odgovori na toženkine navedbe

15Toženka se je tožbenemu zahtevku upirala s številnimi ugovori. Ker se sodišče prve stopnje z njimi zato, ker je tožbenemu zahtevku ugodilo, ni ukvarjalo, mora nanje odgovoriti pritožbeno sodišče. Če tega ne bi storilo, bi iz razloga, ker je izpodbijano sodbo spremenilo tožnici v prid, kršilo toženkino ustavno pravico do enakega obravnavanja strank v postopku.

16Toženka je drugim je navedla, da med pravdnima strankama ni prišlo do pogodbe o zamenjavi kljuke, saj je toženka naročila le popravilo kljuke. Ker pa je tožnica pokvarjeno kljuko zamenjala z novo, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

17Ta ugovor je neutemeljen že zato, ker je toženka v trditvah (II. točka, prvi stavek 1. pripravljalne vloge) navedla, da je kljuka, ko se je z roko povleklo vrata, skočila iz vrat in obvisela in med drugim, da ni bila ustrezne dimenzije. Iz teh navedb logično sledi, da je bila kljuka kvečjemu premajhna, ne prevelika. Zato bi morala toženka za uspeh z zgornjim ugovorom navesti in dokazati, da je tožnici izrecno naročila, da kljuke ne sme zamenjati, če se izkaže, da se je ne da popraviti. Ker pa takih navedb in dokazov ni ponudila, njenemu stališču, da pogodba o sanaciji kljuke na tak način, da bi sanacija vključevala tudi zamenjavo kljuke, ni bila sklenjena, ni mogoče slediti. Sicer pa bi toženka, sledeč njenim navedbam z zamenjavo soglašala, če bi bila zamenjava opravljena iz naslova garancije. Bistvo pogodbe o delu, kot izhaja iz prvega odstavka 619. člena OZ pa za podjemnika je, da opravi naročeni posel, torej da nekaj izdela ali kakšno stvar popravi - v konkretnem primeru, da poskrbi, da bo kljuka spet opravljala svojo funkcijo.

18Navedla je tudi (drugi odstavek V. točke 1. pripravljalne vloge), da se nikoli ni strinjala s tem, da bi morala za opravljeno storitev plačati 115,00 EUR. Tožeča stranka je pred izdajo računa nikoli ni obvestila, da bo zahtevala plačilo v višini 115,00 EUR in tožena stranka se s ceno nikoli ni strinjala, saj se ji zdi pretirano visoka. Ker med strankama ni prišlo do soglasja volj niti o storitvi niti o ceni, posledično ni bila sklenjena nobena pogodba.

19Pogodba je sklenjena takrat, ko se stranki zedinita o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ). Iz določila 642. člena OZ pa izhaja, da dogovor o višini plačila ni nujna sestavina pogodbe. Ker je toženka tožnici popravilo kljuke naročila, tožnica pa je na naročilo odreagirala tako, da je kljuko sanirala, je bila pogodba med njima sklenjena. Glede na navedeno je zmotno toženkino stališče, da ji sanacije kljuke ni treba plačati zato, ker je tožnica ni nikoli obvestila, da ji bo opravljeno delo zaračunala 115.00 EUR. Da ima podjemnik pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo, namreč izhaja iz same definicije podjemne pogodbe v 619. členu OZ⁷. Ker pokvarjene kljuke ni reklamirala znotraj garancijske dobe, od reklamacije septembra 2016 pa je enoletni rok za vložitev tožbe potekel še v garancijski dobi, je nerazumno njeno pravno stališče, iz katerega izhaja, da tožnica ni upravičena do plačila za opravljeno delo. Njene navedbe, da se ji zdi cena za opravljeno storitev v višini 115,00 EUR pretirano visoka, pa zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče šteti kot ugovora tožbenemu zahtevku po višini. Ne nazadnje je bila podana v kontekstu trditev, da je tožnica ni obvestila, da ji bilo zaračunala tak znesek. Sodišče prve stopnje pa je celo ugotovilo, da je toženka dobila popust v višini 33,66 EUR.

20Zmoto je tudi stališče toženke, da bi tožnica morala vtoževani račun nasloviti na etažne lastnike ali pa na njihovega upravnika. Dela namreč niso naročili ne etažni lastniki, ne upravnik. Ker je bila torej pogodba sklenjena med pravdnima strankama (prim. 15. člen v zvezi z drugim odstavkom 28. členom OZ), je za odločitev o tožbenem zahtevku tudi povsem nepomembno, ali bi se etažni lastniki strinjali z opravljenim delom in višino vtoževanega računa ali ne.

21Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Ker ima zmotna uporaba materialnega prava za posledico spremembo izpodbijane sodbe pritožnici v prid, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pobotnem ugovoru toženke

22Toženka je za primer utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper tožničin zahtevek postavila ugovor procesnega pobotanja.

23O prezrtem pobotnem ugovoru pritožbeno sodišče načeloma ne more odločati prvič⁸. Kadar pa je pobotni ugovor očitno nesklepčen, kar pomeni, da že iz navedb tožene stranke izhaja neutemeljenost pobotnega ugovora, za odločitev o pobotnem ugovoru prvič v pritožbenem postopku, ni ovire. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Smiselno enako velja za pobotni ugovor. Ta je nesklepčen takrat, kadar iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora. Kadar je tožba neodpravljivo nesklepčna, sodišče tožbeni zahtevek zavrne brez razpisa obravnave, ne da bi izvajalo dokaze (zadnji odstavek 318. člena ZPP)⁹ Smiselno isto velja za pobotni ugovor. Zato takrat, kadar je ta nesklepčen, pritožbeno sodišče, če samo prvič odloči o pobotnem ugovoru, ne krši ustavnopravnega načela instančnosti, saj v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ne bi razpisalo glavne obravnave in ne bi izvajalo dokazov. Skratka, glede pobotnega ugovora bi lahko odločilo le, da ta ne obstoji (ker je nesklepčen). Ker torej ne bi moglo odločiti drugače kot pritožbeno sodišče, to sodišče ne vidi ovire, da v tej situaciji samo prvič odloči o pobotnem ugovoru.

24Kot je zgoraj pojasnjeno, toženka uveljavlja pobotni ugovor z navedbami, da so v pobot zatrjevano škodo utrpeli etažni lastniki objekta na ... v Ljubljani, ne pa ona. Skladno z določilom 311. člena OZ je možno pobotati le istovrstne vzajemne terjatve. Ker pa iz trditvene podlage toženke same izhaja, da med vtoževano terjatvijo in terjatvijo, ki jo uveljavlja v pobot, ni vzajemnosti, je pobotni ugovor nesklepčen in kot tak neutemeljen.

25Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljen, pobotni ugovor pa kot nesklepčen v celoti neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

K spremembi stroškovne odločitve

26Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stroški tožnice znašajo 267,99 EUR. Od tega 44,00 EUR odpade na plačano sodno takso pred sodiščem prve stopnje, ostalo pa na nagrado za zastopanje. Za dopolnitev tožbe je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 100 točk, saj je priznanje le toliko točk zahtevala. Za drugo pa ji v skladu z Odvetniško tarifo po tarif. št. 18 od vrednosti spornega predmeta priznalo 200 točk, kar skupaj z 2% administrativnimi stroški znese 306 toč. To ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 183,60 EUR, upoštevajoč 22% DDV pa 233, 99 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, ker so vključeni v osnovne storitve. Od stroškov mora toženka tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki so začele teči osem dni po tistem, ko je prejela prvostopenjsko sodbo, to pa je bilo 13. 7. 2020.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

27Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela, ji mora toženka povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Po tarif. št. 21 Odvetniške tarife ji za sestavo pritožbe pripada 250 točk, upoštevajoč 5 točk iz naslova administrativnih stroškov (2 %) pa 255 točk. To predstavlja znesek 153.00 EUR, skupaj z 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 54,00 EUR pa 240,66 EUR. Če teh stroškov toženka tožnici ne bo povrnila v 8 dneh od prejema te sodbe, bo prišla v zamudo. V tem primeru ji bo morala od zamude dalje plačati tudi zakonske zamudne obresti.

¹ To pravilo velja tudi v razmerju kupca do prodajalca. Glej odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 60/2018.
² Glej na primer sodbe I Cp 4242/2009, I Cp 2616/2011, I Cpg 904/2011, ki sicer obravnavajo zahtevek iz garancije pri gradbeni pogodbi.
³ Ta v prvem odstavku določa, da naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.
⁴ Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 180/2010.
⁵ Ta določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.
⁶ Prav tam. Glej sodno prakso pod opombo št. 3.
⁷ Po tem določilu se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti kakšen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo z a to plačal.
⁸ Glej Sklep VSRS Cp 32/2019.
⁹ Primerjaj tudi 488.člen ZPP