28. člen OZ

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

V primeru priporočenih pošiljk pa se šteje, da je bila pošiljka vročena z iztekom 15. dne od dneva oddaje pošiljke na pošto, če je pošiljka bila poslana na zadnji posredovani naslov. S takim dogovorom, ki velja tudi za vročanje izjave o odstopu od kreditne pogodbe, sta se pravdni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ) sporazumeli, da začne odpoved pogodbe učinkovati po preteku 15 dni od oddaje priporočene pošiljke, če se je tožnica odločila odstop od pogodbe vročiti po pošti. Priporočeno pošiljanje pošte pa ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema, da bi bila vročitev dokazana s podpisano povratnico. V tem primeru namreč ne gre za vročanje v sodnem postopku, pač pa pred njim, kar se opravlja v skladu z določbami ZPSto-2. Drugačno tolmačenje teh pogodbenih določil, za kar se zavzema toženec v pritožbi, ni utemeljeno.

Če je bila pogodba sklenjena s tožnikovim prejemom toženkinega sprejema ponudbe, tožnik s tožbo ne more zahtevati ponovne sklenitve pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), temveč lahko zahteva (le) izpolnitev že sklenjene pogodbe. Ker se hkrati s postavitvijo sklepčnega zahtevka ne bi spremenila niti cilj pravde niti predmet njenega obravnavanja, je tožniku pred zavrnitvijo zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti treba dati možnost za njegovo popravo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da glede na to, da je pritožnica sama zatrdila, da je sprejela ponudbo tožnice z dne 17. 6. 2019, se je s tem za obligacijsko zavezala nasproti tožeči stranki v zvezi s sporno pogodbo. Ponudba tožeče stranke v zvezi z novim izvajalcem je tako le predlog za dopolnitev pogodbe, ki pa je tožena stranka ni sprejela.

Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.

Prodajna pogodba je bila sklenjena šele s sprejemom tožnikove ponudbe dne 17. 8. 2021 (prim. določbo prvega odstavka 28. člena OZ), kar pritožbeno ni sporno. Določbo prvega odstavka 460. člena OZ je treba ob takšnem načinu sklenitve prodajne pogodbe razlagati tako, da toženka kot prodajalka odgovarja le za tiste stvarne napake, za katere tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti ob oddaji zavezujoče ponudbe za nakup posameznih delov stavbe. Namen navedene določbe je namreč v izključitvi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, s katerimi je kupec seznanjen (in je nanje s tem pristal) v trenutku, ko odda zavezujočo pravnoposlovno izjavo volje za sklenitev prodajne pogodbe. V konkretnem primeru je bilo to takrat, ko je tožnik oddal zavezujočo ponudbo za nakup.

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in zastopnikom (pooblaščencem).

Sodišče lahko ohranja zvestobo 8. členu ZPP, tudi kadar pri utemeljevanju svoje dokazne ocene o obstoju nekega dejstva čisto vseh dokazov, ki jih je v zvezi s tem dejstvom izvedlo, v obrazložitvi sodbe izrecno ne analizira ali sploh omeni. To namreč še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. Ali je ravnalo pravilno, bo odvisno od vsebine in kakovosti dokazov, ki jih je imelo pred seboj, in od okoliščin zadeve. Ne bi bilo prav, da bi v vseh primerih zastaranje steklo natanko prvi dan po dnevu, ko je upnik smel terjati izpolnitev. Včasih namreč upnik potrebuje določen čas, da zbere elemente, od katerih je odvisno, natanko kaj ali koliko sme terjati od dolžnika. V primerih, v katerih je zanesljivo, da stranka, ki je zavezanka za plačilo DDV in ki sme DDV, ki ga je plačala ali morala plačati svojemu pooblaščencu, ki je ravno tako zavezanec za ta davek, upoštevati kot odbitno postavko (kot "vstopni DDV") pri obračunu svoje davčne obveznosti, tega ni upravičena prejeti še od nasprotne stranke. Ker si sme DDV odbiti, to v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP ni potreben strošek, ki bi ga morala nositi njena pravdna nasprotnica.

Molka toženke po seznanitvi s položitvijo kupnine pri notarju ni moč presojati kot ravnanja, ki izraža voljo za sklenitev pogodbe s spremenjeno vsebino, saj dejstvo, da naslovnik molči, ne pomeni, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 30. člena OZ).

Zmotno je materialno pravno naziranje pritožbe, da plačilo avansa velja za sprejem ponudbe in da izvajalec ne more enostransko zahtevati plačila avansa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo razliko med avansom in aro. Avans (slovensko predplačilo ali predujem) pomeni izjemo od načela vzajemnosti izpolnitev, saj je bistvo avansa v tem, da ga mora ena stranka plačati, še preden druga stranka začne s svojo izpolnitvijo. Plačilo avansa sicer lahko velja kot konkludenten sprejem ponudbe, vendar to ni bistvo avansa. Dogovor, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da mora toženec v okviru že sklenjene podjemne pogodbe plačati avans, je v skladu z načelom pogodbene avtonomije strank.

Pravilo o mejah pritožbenega preizkusa mora biti striktno, saj bi se sicer dopuščalo arbitrarno sojenje. Striktna razlaga o mejah pritožbenega preizkusa sodišču nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne. Ko stranka uveljavlja kakšno procesno kršitev, jo mora navesti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesnopravni sklep o obstoju procesne kršitve. Takšnim zahtevam pritožnica ni zadostila. S pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dovolilo, da na naroku postavlja vprašanja, ki niso imela nobene trditvene podlage, ni določno opisala, katera so bila ta vprašanja (in posledično - na katera tako ugotovljena dejstva ne bi smelo opreti svoje odločitve, če jo je). Šele potem, ko bi tako ravnala, bi pritožbeno sodišče lahko preverilo, ali so konkretno zatrjevana procesna dejstva resnična in, če je temu tako, nato presojalo o obstoju procesne kršitve. Pritožbenemu sodišču se namreč nikoli ne more naložiti, da bo v vlogah stranke, ki jih je vložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, samo iskalo in preverjalo, ali je imel postopek dokazovanja (v tem primeru dok

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se po

Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke. Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor ali prokurist, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila. Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki,

Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sta podani aktivna in pasivna stvarna legitimacija, je treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Za odločitev v tem postopku je pravno odločilo le, kakšne dogovore so za potrebe vzpostavitve projekta njegovi predstavniki sklenili s tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da notranja, medsebojna razmerja in dogovori med predstavniki projekta na razmerje med predstavniki projekta in tožečo stranko ne vplivajo. Zato za odločitev ni pravno odločilno, kako so si deležniki projekta z notranjim dogovorom razdelili plačilo stroškov povezanih z njegovo vzpostavitvijo. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezni predstavnik projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da skladno z dogovorom med predstavniki projekta stroškov povezanih z izdelavo grafično video - animacije tožeči stranki ni dolžna plačati. Če dokazn

S tem, ko je tožnik kot pooblaščenec zavarovanca ponujeno poravnavo sprejel kot delno plačilo toženkine obveznosti do zavarovanca, je bistveno spremenil ponudbo, saj sprememba spreminja predlagani obseg odgovornosti toženke do zavarovanca.