488. člen ZPP

Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.

Dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, saj je toženka vložila le ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedla, da sklep o izvršbi zavrača in da njene poslovne knjige ne izkazujejo odprtih obveznosti do upnika, ki naj o terjatvi predloži dokaze. Takšne ugovorne trditve ne pomenijo zanikanja nadaljnjih tožničinih trditev iz dopolnitve tožbe, s katerimi je vsestransko dopolnila temelj in višino računov, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi. Ker drugih trditev toženka ni podala, ji ne bi koristilo, če bi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, česar tudi sicer ni storila. Sodišče prve stopnje je stranki z dopisom seznanilo s pravno podlago in presojo, da lahko v obravnavani zadevi odloči brez naroka, ker dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev ni sporno, pa tudi, da bo narok za glavno obravnavo opravilo le v primeru, da bo to stranka izrecno zahtevala. Ker se toženka na ta dopis (tako kot na dopolnitev tožbe) ni odzvala in ni opredeljeno nasprotovala trditvam tožnice, ki prav tako ni zahtevala obravnave, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti drugih ovir odločbo lahko izdalo brez razpisa naroka (488. č

Za presojo o tem, ali je dejansko stanje med strankama sporno, ni odločilna vložitev posamezne vloge, temveč predvsem vsebina trditev ene in druge stranke. Ker trditev, ki bi nasprotovale trditvam iz dopolnitve tožbe, toženka ni podala, ne more uspeti z očitkom, da je predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika. Možnost izdaje odločbe brez razpisa naroka iz 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave, ki je namenjena uresničevanju načela hitrosti postopka v gospodarskih sporih, saj je njihovo hitro reševanje še posebej pomembno. Obravnavano izjemo torej osmišlja narava gospodarskih sporov, ki pa ni v ničemer odvisna od okoliščine, ali se postopek začne z običajno tožbo ali izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ni razumnega razloga za stališče, da bi se določba 488. člena ZPP nanašala le na tiste gospodarske spore, v katerih je vložen odgovor na tožbo, ne pa na tiste, v katerih je (po ugovoru zoper sklep o izvršbi) predviden odgovor na dopolnitev tožbe. Izdaje odločbe na podlagi 488. člena ZPP prav tako ne ovira okoliščina, da odgovor na dopolnitev tožbe ni vložen. V gospodarskem sporu, ki izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine,

Toženec je s svojo pasivnostjo, ko ni ponudil trditev in dokazov po tem, ko je tožnica tožbo dopolnila, onemogočil morebitno drugačno presojo sodišča prve stopnje. Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, prav tako ni nasprotoval pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da po njegovem mnenju dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnil niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini.

Toženka ni predložila nobenih listinskih dokazov, ampak je (takrat še v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) predlagala samo zaslišanje strank, in sicer v zvezi s svojimi ugovornimi navedbami v smeri tako imenovane nevednosti (op. da ni bilo predložene verodostojne listine oziroma listine, ki bi bila verodostojna; da mora tožnica izkazati temelj in višino terjatve; ipd...). Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirano trditveno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno uporabilo 488. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 214. člena ZPP ter ni izvajalo dokaznega postopka, ampak je preprosto sledilo neprerekanim oziroma nekonkretizirano prerekanim navedbam tožnice.

Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v ugovoru zgolj pavšalno ugovarjala vtoževani terjatvi, kasneje pa ni odgovorila na navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe. V skladu z 214. členom ZPP je presodilo, da je dejansko stanje med pravdnima strankama nesporno in odločilo o zahtevku na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP. Ugotovilo je, da je poslovni odnos med pravdnima strankama imel naravo prevoznih pogodb (1. odstavek 666. člena OZ), na podlagi katerih tožeča stranka po posameznih računih terja še vtoženi znesek. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti plačila, je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, (-) da je tako ustno kot po telefonu zahtevala CMR zaradi zavarovanja tovora, ker je manjkalo 10 gum pri razkladu, (-) da je pozvala toženo stranko na obrazložitev v zvezi z nastalo škodo, kar dokazuje šele s predloženimi dokazi v pritožbi, (-) da ni predložila potrdila, da posluje brez žiga, saj gre za pritožbene novote, ki jih tožena stranka ni uveljavljala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Prav tako tudi ni pojasnila zakaj brez s

Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, prav tako ni nasprotovala pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnila niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo njene navedbe iz dopolnitve tožbe za resnične.

Sama pomota v izpodbijani sodbi glede označbe datuma pisanja na pravilnost odločitve ne vpliva. Dopis z vsemi opozorili, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pooblaščenka tožene stranke prejela, nanj pa ni reagirala, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sodbo brez naroka. Tožena stranka je torej imela možnost izjave, le izkoristila je ni, zato (edini) izrecno uveljavljani pritožbeni razlog ni utemeljen.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Zaslišanje strank je le dokazni predlog, za katerega pa stranka ne more vedeti ali ga bo sodišče izvedlo ali ne in so pritožbene navedbe zmotne.

Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.

Sodišče lahko v primeru, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (prvi odstavek 488. člena ZPP). Sodišče razpiše narok, če stranka to zahteva (drugi odstavek 488. člena ZPP).

Edino, kar je pritožnica zapisala, je, da želi, da "se opravi obravnava, na kateri se bo dokazalo, da je sklep številka opr. I Pg 1114/2023 izdan nepravilno". To ni konkretno obrazložen očitek kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta se glasi: "Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je […] podana: […] 10. če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo[.]" Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je ne išče (raziskuje) samo, zato jo mora pritožnik konkretno obrazložiti. Tega pritožnica ni storila.

V tem kontekstu ni mogoče soglašati s pritožnico, da uporaba prvega odstavka 488. člena ZPP ni na mestu, ker dejansko stanje med pravdnima strankama ni nesporno. Toženka je po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve v ugovoru v zvezi z obstojem dolga podala (le) pavšalne navedbe - da tožnici ničesar ne dolguje, kar za konkretizirano ugovarjanje zahtevku ne zadošča. Teh svojih navedb tudi kasneje, po dopolnitvi tožbe (v njej je tožnica utemeljila svoj zahtevek tako po temelju kot po višini), ko je to možnost imela, ni dopolnila (jih substancirala). Glede na to ni dvoma, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP) in v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP, ki velja v postopkih gospodarskih sporov, o zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave.

Za dopustnost izdaje sodbe brez glavne obravnave po 488. členu ZPP v primeru nespornega dejanskega stanja je v vseh situacijah ključno, da je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.

Za dopustnost izdaje sodbe brez glavne obravnave po 488. členu ZPP v primeru nespornega dejanskega stanja je v vseh situacijah ključno, da je doseženo zavedanje (poenotenost) procesnih udeležencev, tj. sodišča in strank (ki je pri njiju lahko bodisi dejansko ali pa zgolj samo dolžno: morali bi se bili tega zavedati in je zato treba šteti, da sta o tem poenoteni), da je ta nespornost resnično podana.

Izjema od obligatornosti glavne obravnave je v gospodarskih sporih v 488. členu ZPP utemeljena v tistih primerih, ko tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani pravno relevantni dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje. Nasprotovanje morali je ničnostni razlog le takrat, kadar je vsebina sklepa v nasprotju z moralo (4. alineja 390. člena ZGD-1). Presoja se vsebina sklepa samega, ne pa okoliščine, v katerih je bil sklep izglasovan, ali namen in motivi, ki so družbenike vodili do sprejema takšnega sklepa. Pojem "nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe" iz 3. alineje 390. člena ZGD-1 je pomensko odprt in precej nedoločen. Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljene kršitve, ki se nanašajo na kršitve korporacijskih pravic ene družbenice, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka ni obrazložila, višje sodišče pa ne vidi povezave med izključevanjem družbenice in bistvom družbe, saj družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.

Dejstva, ki so odločilna za presojo relevantnega avtonomnega materialnega prava in razlage vsebine sporne določbe ter posledično za odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, so torej med pravdnima strankama sporna, zato ni pogojev za izdajo sodbe brez naroka v smislu določila 488. člena ZPP, četudi sta obe pravdni stranki s tem soglašali.

Ne glede na dejstvo, ali je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za podaljšanje roka za odgovor na dopolnitev tožbe zavrnilo utemeljeno ali ne, je za presojo utemeljenosti obravnavane pritožbe odločilno, da neodzivu tožene stranke na poziv, s katerim je bila pozvana, naj odgovori na vlogo tožeče stranke, ni mogoče pripisati posledic, kot jih je sodišče prve stopnje. Sodišče sicer lahko stranko v pisnem pozivu k dopolnitvi njenih navedb in dokazov oziroma glede izjave o navedbah nasprotne stranke omeji v njeni pravici do navajanja novih dejstev in dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar le ob pogoju iz drugega odstavka 286. člena ZPP oziroma 286.a člena ZPP. V obravnavanem primeru tožena stranka na posledice zamude oziroma neodziva na poziv ni bila opozorjena. Sodišče prve stopnje tovrstne pasivnosti tožene stranke zato ne bi smelo razlagati in razumevati v luči določb 214. člena ZPP in posledično v sporu ne bi smelo odločiti brez razpisa glavne obravnave.

ZPP ne nalaga dolžnosti sodišču, da bi moralo seznanjati pravdne stranke s stališčem, da je dejansko stanje nesporno, temveč nalaga sodišču dolžnost, da po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, če je med strankama nesporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe brez naroka, kar pa je prvostopno sodišče v konkretnem primeru ugotovilo in pojasnilo v izpodbijani sodbi.