635. člen OZ

Za odkritje napake, od katerega je začel teči enomesečni rok za grajanje napak, ni bilo potrebno, da bi bila toženka gotova, da rastline ne rastejo zaradi neustrezno izdelane zemlje, temveč je rok začel teči od takrat, ko je prejela reklamacije svojih kupcev zemlje, ne glede na to, da takrat še ni bila z gotovostjo prepričana, da so reklamacije kupcev tudi res utemeljene. Ker je toženka reklamacije zemlje prejela s strani več različnih kupcev, tako manjših kupcev kot tudi velikih trgovin, je bila s tem izpolnjena zadostna verjetnost, da je napaka prav v zemlji (in ne morebiti v rastlinah ali semenu), da je treba šteti, da je bila napaka odkrita in je začel teči rok za grajanje napake tožnici. Toženka bi morala čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema reklamacij, ki jih je prejela s strani svojih kupcev, ki so navajali, da rastline ne rastejo, o reklamacijah obvestiti tožnico.

Tožnica je v tem sporu zahtevala odškodnino, ki izvira iz napak opravljenega dela. Zato veljajo posebna pravila o jamčevalnih zahtevkih, ki izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Zato je odpravo škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Te pa je mogoče uveljavljati samo, če so izpolnjene predpostavke podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Ena od teh predpostavk je sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem roku.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Položaj toženke kot potrošnice je še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša. Okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV.

Poleg zahtevka za odpravo napak lahko naročnik na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake uveljavlja tudi druge jamčevalne zahtevke. Pravico ima, da napako odpravi (po drugem izvajalcu), in da od (prvega) izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave te napake ali pravico do sorazmernega znižanja plačila ali pravico odstopiti od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

Pri ugovoru znižanja plačila niso pomembni stroški odprave napak (vključno s stroški zaradi izvedbe dodatnih del), temveč le ocena vrednosti izvedenih del v primerjavi z dogovorjeno vrednostjo del ob sklenitvi pogodbe. Določilo 640. člena OZ ne daje podlage za revalorizacijo vrednosti izvedenih del na dan vložitve tožbe.

V kolikor bi toženka kot ugovor zoper zahtevek tožnice za plačilo želela uveljavljati jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine (prodajna pogodba) oziroma na znižanje plačila (podjemna pogodba), bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje podati ustrezne trditve, zlasti glede obstoja in vrste napak ter njihovega pravočasnega in pravilnega grajanja (notifikacije), opredeliti pa bi morala tudi, kolikšna je manjvrednost stvari zaradi napak oziroma kolikšno znižanje kupnine (plačila) uveljavlja.

V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati. Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.

Toženka se je začela dogovarjati s tožnico o načinu odprave napak. S tem je izkazala svojo pripravljenost, da bo napake prostovoljno odpravila. Tožnica je utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno. Zato se toženka ne more več sklicevati na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ. Pri ugovoru zastaranja je treba uporabiti splošna pravila OZ o zastaranju.

Za sklepčnost tožbe, s katero tožnica zaradi skritih napak uveljavlja jamčevalni zahtevek na povrnitev stroškov odprave napake v skladu z določili OZ o podjemni pogodbi, morata biti izpolnjena dva pogoja: obvestilo o napaki v enem mesecu od njenega odkritja in vložitev tožbe v enem letu od obvestila o napaki. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna, kar pomeni, da tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Rok iz prvega odstavka 635. člena OZ je prekluzivni rok materialnega prava, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Namen materialnopravnih prekluzivnih rokov je, da jih upravičenec uveljavlja brez nepotrebnega odlašanja. Zaradi tega za njih ne veljajo posebna pravila, kot veljajo za zastaralne roke. Materialni prekluzivni roki niso podaljšljivi, splošna značilnost prekluzivnih rokov pa je, da pravica (materialnopravno upravičenje) preneha, če ni v tem roku (sodno) uveljavljena. Uveljavitev prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ je torej učinkovala na enak način kot zadržanje zastaranja tudi na materialnopravne prekluzivne roke in je po vsebini pomenila, da tudi ti roki določen čas ne tečejo, njihov tek pa se bo nadaljeval, ko bo zakonska določba prenehala veljati. Zakon je materialnopravne prekluzivne roke izenačil z zastaralnimi roki. Zakonsko besedilo 3. člena ZZUSUDJZ je identično besedilu v sklepih Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala pravočasnost vložene tožbe. Materialni prekluzivni roki v času veljavnosti sklepov Vlade RS niso tekli. Tek roka za sodno uveljavitev pravic je bil zadržan in se je podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire.

Sodišče prve stopnje je na podlagi v 5. točki te obrazložitve navedenih dejanskih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, na podlagi uporabljenega materialnega prava pravilno sklepalo, da je prišlo do zamude grajanja napak ob izhodišču uporabe pravil podjemne pogodbe in tudi ob izhodišču uporabe pravil gradbene pogodbe, pri tem pa je spregledalo, da bi lahko glede na trditve v tožbi prišlo tudi do uporabe materialne določbe 636. člena OZ, ki velja za podjemno pogodbo oziroma tretjega odstavka 663. člena OZ, ki velja za odgovornost za napake pri gradbeni pogodbi, za katero med drugim velja še, da se, če ni v poglavju OZ o gradbeni pogodbi drugače določeno, uporabljajo glede odgovornosti za napake gradbe ustrezne določbe iz poglavja OZ o podjemni pogodbi (660. člen OZ).

Tožena stranka je ustrezno pojasnila, kako je ovrednotila vrednost izvedenega dela z napako, določnejšega pojasnila pa od nje ni mogoče zahtevati. Kot naročnik je namreč v zvezi s tem v spoznavni stiski, saj je laik in nima potrebnega strokovnega znanja, prav tako si ne more pomagati s podatki o tržnih cenah, saj se storitev izdelave projektne dokumentacije, obremenjene z napako, na trgu (logično) ne ponuja.

Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve se izvrši z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da pogodbi zvesta stranka odstopa od pogodbe. Položaj pogodbi zveste stranke ima pravno naravo oblikovalnega upravičenja, saj ta lahko enostransko doseže, da obstoječa obveznost med strankama preneha. Z razvezo pogodbe pa prenehajo medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe.

Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

Izvajalec za napako odgovarja, če ne dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere. Tožena stranka bi kot strokovnjak vsekakor morala poznati dobro prakso glede temperature za polaganje Totracevi. Najbolj verjeten vzrok za napako v sistemu talnega ogrevanjaje je prenizka temperatura pri krivljenju/oblikovanju in polaganju cevi. Čeprav je za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potrebna gotovost, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, kar je zaradi specifičnih strokovnih vprašanj podano po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem primeru

Sodišče mora vsebino pogodbe presoditi v smeri tako podjemne kot gradbene pogodbe.

Predlog se zavrne.

Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

Da bi naročnik zamudil s tožbo, za uporabo 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ, podjemnikov naklep ni potreben. Za zavajanje s pomenom iz teh določb je dovolj, da podjemnik z naročnikom sodeluje ne samo pri odpravljanju, temveč že pri odkrivanju vzroka napake, še zlasti v situaciji, kot je zadevna, kadar pri takšnem skupnem raziskovanju ni jasno, ali napaka izvira iz izvajanja gradnje ali iz projekta. To sodelovanje – ki ne izključuje nesoglasij o vzrokih napak, odgovornosti zanje in načinu njihove odprave – osredotoča pozornost vpletenih na to, kako zagotoviti, da bi gradba postala takšna, kakršna bi od začetka morala biti (brezhibna), in dokler poteka, ohranja možnosti, da se napake odpravijo in morebitne nesoglasja v zvezi z njimi razrešijo brez zatekanja k sodiščem