481. člen OZ

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje). Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil. Tožnica je garancijo za toženca neus

Pritožbeno sodišče se zaveda, da nekaterih napak stvari, ki so iz strogo specializiranih vprašanj določene stroke, stranke, ki niso strokovnjaki na tem področju, ne morejo same zatrjevati v začetni fazi sodnega postopka. V nadaljevanju, ko pa so podani strokovni podatki, pa je dolžnost stranke, da konkretizirano oporeka dejanskim ugotovitvam izvedenca.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom. V skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo. Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže). Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.

Izvedenec je strokovno argumentirano obrazložil, da okvara, ki je kmalu po popravilu motorja tožnikovega vozila povzročila, da vozilo ponovno ni vozno, ni v povezavi s popravilom, ki ga je izvršil toženec oziroma njegovi delavci.

Za odločitev o jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine (ali povrnitve škode zaradi odprave napak po drugem izvajalcu) sta pomembni dejstvi obstoja in vzroka napake ter njenega pravočasnega in pravilnega grajanja.

Tožeča stranka je tista, ki bi morala vedeti kje v proizvodni hali se lahko nahaja mlin, da bo konstrukcijsko gledano mogoče njegovo redno vzdrževanje. Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč tista, ki je bila dolžna kot strokovnjak toženo stranko kot naročnika opozoriti na pravilno mesto mlina. Ker je bil mlin postavljen na napačno mesto, ki ni omogočalo njegovega rednega vzdrževanja, gredo glede na povedano stroški njegove prestavitve v vsakem primeru v breme tožeče stranke. Dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvami izvedenca, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju ni zaznati nedoslednosti, ki bi upravičevale postavitev novega izvedenca, zgolj pritožbeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v okviru pripomb na izvedensko mnenje in na katere je izvedenec v dopolnitvi mnenja odgovoril, pa tudi ne more omajati pravilnosti izvedenskega mnenja. Klavzula funkcionalni ključ v roke se nanaša izključno na vse elemente iz ponudbe in Pogodbe, pri čemer v Pogodbi ni govora o pripravi prostora za montažo mlina. Stroški montaže v prostor zato predstavljajo dodatna dela oziroma dodatne stroške, ki niso zajeti

Za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu se glede pričetka teka prekluzivnega roka smiselno uporablja 487. člen OZ. V primeru, ko pa kupec svojih upravičenj ni mogel pravočasno uporabiti zaradi prodajalčeve prevare, pa ob smiselni razlagi prvega odstavka 480. člena OZ prodajalčevo sklicevanje na potek prekluzivnega roka ne more biti upoštevno. Kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti do dneva, ko je bila pogodba razvezana.

Pomembna prednost garancije je, da ne veljajo pravila o notifikaciji, saj zadošča, da naročnik uveljavi pravico znotraj garancijskega roka. Ali povedano bolj konkretno, okoliščina, da so kupci stanovanj grajali napake tožeči stranki že v letu 2006, tožeča stranka pa je zahtevala od tožene stranke odpravo napak šele leta 2010, ni odločilna. Odločilna je okoliščina, da tožeča stranka ni vložila tožbe v roku enega leta, šteto od dneva, ko je obvestila toženo stranko o napaki in zahtevala od nje, da napako odpravi. Plačilo stroškov sanacije strehe bi tožeča stranka morala uveljaviti zoper toženo stranko v okviru jamčevalnih zahtevkov oziroma v okviru pogodbene garancije s pravočasno tožbo, ki bi jo morala vložiti v prekluzivnem roku enega leta od poziva toženi stranki, da napake odpravi.

Garancijski rok je ob času, ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o vnovičnem pojavu stvarnih napak in zahtevala njihovo sanacijo, že potekel. Čeprav pravila o odgovornosti prodajalca za brezhibnost predmeta prodaje na njegovo odgovornost za napake stvari ne vplivajo (drugi odstavek 481. člena OZ), pa je ugotoviti, da se je objektivni rok za uveljavitev skritih stvarnih napak iz drugega odstavka 462. člena OZ, ker skladno s tem prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po poteku 6 mesecev, od kar je bila stvar izročena (razen če je bil v pogodbi določen daljši rok), tudi že iztekel. Glede na to, da tožeča stranka trditev o tem, da je prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe za napake na sporni nepremičnini (nestrokovno izvedena dela, v posledici česar se je pojavila vlaga na petih različnih mestih po hiši) vedel oziroma bi mogel vedeti (465. člen OZ), v predmetnem postopku ni postavila, je sicer pritrditi toženi stranki, da zahtevka iz naslova stvarnih napak na podlagi prodajne pogodbe zaradi poteka garancijskih in prekluzivnih rokov, četudi bi ga uveljavljala zoper nasprotno pogodbeno stranko (tožena stranka kot fizična oseba), ne more več uveljavljati.

Predpostavka za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake je, da mora vzrok za napako izvirati iz prodajalčeve sfere, te predpostavke pa kupcu (tožeči stranki) zaradi domneve ni treba dokazovati. 481. člen Obligacijskega zakonika v 1. odstavku predpisuje, da lahko kupec od prodajalca in proizvajalca zahteva, da stvar, ki ne deluje brezhibno, v primernem roku popravi, ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Navedena zahtevka sta primarna, vendar pa je tudi iz naslova garancije v primeru, ko prodajalec zavrne popravilo stvari, mogoče uveljavljati zahtevek za povračilo stroškov popravila stvari, kadar je slednjo kupec popravil na stroške prodajalca. Priznanje slednjega je mogoče ob analogni uporabi 3. odstavka 639. člena OZ, ki določa pravico naročnika odpraviti napako na stvari na račun podjemnika, če ta napake opravljenega posla ne opravi sam. Tako pri podjemni kot pri prodajni pogodbi se s priznanjem pravice kupca (oziroma naročnika), da zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca, zasleduje njegov interes za pravilno izpolnitev, kadar prodajalec napake ne odpravi sam.

Pravila o prodajalčevi odgovornosti za stvarne napake se smiselno uporabljajo tudi za odgovornost proizvajalca oziroma prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari, in sicer glede vprašanj, ki s pravili o odgovornosti na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari niso (celovito) urejena. Pri prevari po prvem odstavku 480. člena OZ ne gre za to, da bi prodajalec ravnal z namenom zavesti kupca, ampak je treba pojem prevare razumeti širše. Gre namreč za vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Če napaka v primernem dodatnem roku ni odpravljena, se pogodba šteje za razvezano po samem zakonu.

Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le, če bi dokazala zunanji vzrok požara. Gre za odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti in ki breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje.

Med subsidiarnimi zahtevki (kadar prodajalec zavrne popravilo/menjavo stvari) iz naslova garancije, je mogoče uveljavljati tudi zahtevek na povračilo stroškov popravila/menjave stvari, kadar je slednjo kupec popravil ali dal popraviti/zamenjati na stroške prodajalca. Tek garancijskega roka se presoja v času uveljavitve zahtevka oziroma obvestila prodajalca o napaki, od katerega tudi začne teči prekluzivni rok za sodno uveljavitev zahtevka. Ali se je garancijski rok iztekel ob izteku prekluzivnega roka ali ne, pa za odločitev o utemeljenosti jamčevalnega zahtevka ni pomembno.

Primopredajni zapisnik lahko podpiše širši krog oseb in ne le tisti, ki so sicer pooblaščeni za sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun pravne osebe.

„Garancija na zadovoljstvo“, ki je bila tožeči stranki dana poleg običajne garancije za brezhibno delovanje naprave, glede na opis v računu in izjavi pomeni, da lahko tožeča stranka napravo iz kateregakoli razloga vrne toženi stranki in zahteva vračilo kupnine in demontažo naprave.

Podana ugovora o izključitvi garancijske obveznosti se ne izključujeta in bi zato sodišče, ko je prvi ugovor štelo za utemeljen, moralo vsebinsko obravnavati drugega, saj bi v primeru, da bi tožnica z njim uspela, bila končna odločitev drugačna. Ker tega ni storilo, sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri presoji odgovornosti prodajalca je potrebno upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro (kršitev obveznosti iz garancije) izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same. Uporabo traktorja pod grožnjo njegove hujše poškodbe gotovo ni mogoče opredeliti kot brezhibno delovanje, ampak kot delovanje v nasprotju s tehničnimi pravili. Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se namreč do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta.

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta. Upoštevaje številne dejavnike, okoliščine, ki vplivajo na porabo goriva tovornih vozil, je neživljenjsko pričakovati, da bi prodajalec oziroma proizvajalec za določeno/opredeljeno porabo vozil dajal jamstvo. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za tovorna vozila, ki so bila namenjena opravljanju gospodarske dejavnosti (prevoz blaga). Prav pri takšni dejavnosti je mogoče pričakovati še večja odstopanja v voznih razmerah, naloženosti vozil, dolžinah relacij in ostalih okoliščinah, ki vplivajo na porabo, zato je še težje natančno predvideti porabo vozil, še manj zanjo jamčiti.

Pritožnica neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da so bili kupci avtomobilov v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Ni namreč uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pri prodaji vozil nastopala le kot trgovski zastopnik in da je pogodbe s kupci sklepala v imenu naročitelja. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izrazi ne le z besedno izjavo, pač pa tudi z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.