VSL Sodba in sklep II Cp 1621/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II.1, II.2, II.3, II.4, II.5 in VI. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v V. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki še 227,67 EUR (skupaj 325,80 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: (II.1) primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da kletni prostori, podstrešni prostori ter prostor v prizidku stavbe pod balkonom, ki je v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb v 2. etaži označen s številko 3 (v nadaljevanju prostor v prizidku stavbe pod balkonom št. 3), nimajo osnovnega pravnega položaja splošnega skupnega dela stavbe, ampak so sestavni oziroma poseben skupni del stanovanja tožnikov, in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so ti prostori last tožnikov; (II.2) tožbeni zahtevek na ugotovitev, da prizidek stavbe na dvorišču, ki je v elaboratu za vpis stavbe v kataster stavb označen v 2. etaži s številko 10 (v nadaljevanju prizidek stavbe na dvorišču št. 10), predstavlja splošen skupen del stavbe z ID 0000-1431; (II.3) tožbeni zahtevek na ugotovitev, da zemljišče, ki leži na delu parc. št. 1200/3, k. o. 0000 in ki je na priloženi skici označeno z rumeno, predstavlja skupno pripadajoče zemljišče dveh stavb – tj. stavbe z ID 0000-1431 in stavbe z ID 0000-3586, preostalo zemljišče na parc. št. 0000/3, k. o. 0000 pa je pripadajoče zemljišče stavbe z ID 0000-3586; (II.4) tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna odstraniti vse stvari iz veže v pritličju hiše, odstraniti vse stvari s skupnih hodnikov hiše, zlasti pa plastične gajbice, lestev, omare, cvetlične lonce in vse druge stvari, odstraniti vse stvari iz prostora prizidka pod balkonom št. 3, zlasti pa kolesa, stole in vse druge stvari, odstraniti svoje vozilo znamke golf, reg. št. LJ in vse stvari z dvorišča hiše, zlasti pa plastičen šank, mizo, stole, stojalo za perilo, vrtno opremo, cvetlične lonce in vse druge stvari; prepovedati svojim obiskom, da svoja vozila parkirajo v veži hiše ter tožbeni zahtevek na prepoved vsakršnega sedanjega in nadaljnjega vznemirjanja s poseganjem v solastninsko pravico tožnikov, zlasti pa v veži v pritličju, na skupnih hodnikih od pritličja do 1. nadstropja, v prostoru prizidka pod balkonom št. 3 in na dvorišču, pri čemer ta prepoved velja za kakršnokoli vznemirjanje, zlasti pa za odlaganje stvari v navedene prostore oziroma na navedene površine, za parkiranje vozila, za dopuščanje parkiranja vozila obiskom in za kakršnokoli drugo podobno uporabo navedenih prostorov; (II.5) tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna odstraniti prizidek njenega stanovanja v 1. nadstropju in vzpostaviti prvotno stanje tako, da na mesto odstranjenega prizidka zgradi betonsko ploščo dimenzij: 1,63 m globine x 2,6 m širine tako, da bo zunanji horizontalni rob te plošče v isti liniji kot zunanji horizontalni rob plošče sosednjega balkona in da na skrajnem vzhodnem delu te plošče zgradi prostor, izmer 1,63 m x 0,93 m – kot je prikazano na skici, ki je priloga te sodbe ter da po obodu te plošče (in do stene zgrajenega prostora) postavi betonski okvir, nanj vpne horizontalne kovinske palice v dveh vrstah, na te palice pa vertikalno vpne lesene deske, v razmiku 10 cm ena od druge ter da zgradi zunanjo steno s fasado na njeno prvotno mesto – tj. pomaknjeno v notranjost stavbe za 1 m, gledano od roba fasade med obema balkonoma – ter da streho nad tem balkonom in zgrajenim prostorom skrajša tako, da bo poravnana s streho sosednjega balkona in enakega izgleda kot streha sosednjega balkona, in tožbeni zahtevek na prepoved vsakršnega sedanjega in nadaljnjega vznemirjanja s poseganjem v solastninsko pravico tožnikov, zlasti pa z izvedbo kakršnihkoli gradbenih del na stavbi brez potrebnega soglasja tožnikov in/ali brez potrebnih upravnih dovoljenj za izvedbo takih del. Ugodilo je (III.) tožbenemu zahtevku tožnikov, po katerem je toženka dolžna odstraniti svoje osebno vozilo znamke golf, reg. št. LJ iz veže v pritličju hiše ter ji je prepovedano vznemirjanje solastninske pravice tožnikov s takimi ali podobnimi dejanji. Nadalje je delno ugodilo (IV.) tožbenemu zahtevku prvega tožnika, po katerem mu je toženka dolžna plačati glavnico v znesku 98,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2017 do plačila, (V.) v preostalem delu (za plačilo zneska 1.012,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 98,13 EUR za čas od 21. 10. 2016 do 3. 9. 2017) pa njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, (VI.) da so tožniki dolžni plačati toženki stroške tega postopka v znesku 2.125,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zavrnilni del sodbe (vse točke izreka, razen III. in IV.) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujejo tožniki. Bistveni od obsežnih pritožbenih razlogov bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve skupaj z odgovorom nanje. Ostalih pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ne povzema niti se ne opredeli do njih, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter obenem priglasila stroške.

4Pritožba je utemeljena.

O tožbenih zahtevkih, ki se nanašajo na ureditev lastninskopravnih razmerij na delih stavbe in na zemljišču

5Predmet tega postopka je večstanovanjska stavba na naslovu A., s poslovnim prostorom in pomožnim (gospodarskim) objektom, na kateri je vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Lastništvo stanovanj in poslovnega prostora med pravdnima strankama ni sporno, sporno pa ostaja lastništvo nekaterih prostorov v stavbi (podstrešja, kleti, prostora v prizidku stavbe pod balkonom št. 10 in prizidka stavbe na dvorišču št. 3) ter obseg skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama na dvorišču in individualnega pripadajočega zemljišča (parceli št. 1200/3, k. o. 0000¹). Gre za nedokončano etažno lastnino, nastalo v času družbenolastninskega sistema; stavba je vpisana v kataster stavb in v zemljiško knjigo tako, da so vpisani nekateri posamezni deli št. 901 ‒ 906 in (so)lastništvo na njih², na nerazdeljenem delu stavbe št. 900, ki glede na opis v zemljiški knjigi predstavlja ostali del nepremičnine, razen posebej vpisanih, pa je vpisana družbena lastnina v upravi Občine B.

6Namen te pravde, kot izhaja iz vsebine tožbenih zahtevkov in ga potrjuje tudi postopanje tožnikov (vložitev predloga za vzpostavitev etažne lastnine v postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča; ZVEtL-1), je rešiti spor med tožniki in toženko kot lastniki posameznih delov (stanovanj) glede nekaterih ostalih prostorov v stavbi; tožniki zanje trdijo, da so njihovi oz. v solastnini s toženko, tožbo vlagajo proti toženki, ki trdi, da gre za splošne skupne dele oz. si jih lasti. Cilj tega postopka ni dokončna vzpostavitev etažne lastnine. Na podlagi odločbe, v kateri bo ugotovljeno lastništvo tožnikov (le) v razmerju do toženke, se ti (še) ne bodo mogli vpisati v zemljiško knjigo, v kateri etažna lastnina na stavbi (še) ni vzpostavljena. Takšna odločba bo lahko v skladu z 19. členom ZVEtL-1 pravni naslov, torej prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v postopku v skladu z določbami ZVEtL-1, ki glede obravnavane večstanovanjske stavbe že teče³. Sodba, izdana v tem postopku, bi bila podlaga za vknjižbo sama po sebi šele, če bi bila tožena tudi pravna naslednica Občine B. (če bi zemljiškoknjižni vpis dejansko temeljil na njeni pravici) in bi bili v zemljiški knjigi navedeni isti prostori, glede katerih tožniki uveljavljajo zahtevke oz. bi se njihov zahtevek nanašal na celotni nerazdeljeni del ID 900. Ti pogoji niso izpolnjeni, ob tem pa tudi (še) ni povsem jasno, kaj del ID 900 sploh obsega.

7Običajno se najprej vzpostavi etažna lastnina, s čimer se določno opredeli dele stavbe oziroma določi njihove položaje, nato pa se dokončno (z učinkom pravnomočnosti) rešujejo morebitni spori o lastništvu posameznih in skupnih delov v pravdi⁴. V tej zadevi so tožniki ubrali obratno pot; najprej so vložili tožbo v pravdnem postopku in zatem predlog za vzpostavitev etažne lastnine v postopku po ZVEtL-1 (ne pa predloga za določitev pripadajočega zemljišča). Nobeden od postopkov še ni (pravnomočno) zaključen.

O pasivni legitimaciji

8Izhajajoč iz zemljiškoknjižnega stanja, tj. vpisane družbene lastnine v upravljanju Občine B. pri posameznem delu z začasno ID oznako 0000-1431-900, je sodišče prve stopnje štelo, da je njena pravna naslednica Mestna občina C. (v nadaljevanju občina) na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na delu podstrešja. Zavzelo je stališče, da če bi tožniki želeli urediti lastninskopravna razmerja (ker etažna lastnina še ni izpeljana in dokončno urejena v zemljiški knjigi) v tej pravdi, bi morali poleg toženke tožiti še občino, ki je skupaj s tožniki in toženko enotni sospornik. Ker tega niso storili in v pravdi ne nastopajo vsi lastniki posameznih delov (bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani), je zavrnilo navedene tožbene zahtevke.

9Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev, kar zadeva ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu večstanovanjske stavbe, materialnopravno zmotna. O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v bistvenem podobni zadevi II Ips 151/2014, na katero se sklicujejo tožniki v pritožbi. Občina torej ni nujni sospornik, saj tožba ni namenjena dokončni vzpostavitvi etažne lastnine in vpisu v zemljiško knjigo, pač pa zgolj temu, da se reši spor med etažnimi lastniki ter si tožniki z odločitvijo o njej nemara pridobijo močnejši pravni naslov napram toženki in si s tem zagotovijo varnejši položaj v postopku po ZVEtL-1. Pravnomočen bo postal le izrek sodbe (ugotovitev, ali so tožniki v razmerju do toženke (so)lastniki določenega prostora v stavbi). Dejstvo, da ni tožena tudi občina, bo imelo za posledico (le) to, da morebitna ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov ne bo učinkovala tudi zoper njo. S sprejeto odločitvijo pa občina ne bo v ničemer prikrajšana, tudi če bi se ugotovilo, da je lastnica posameznega dela. Pritožniki imajo prav, da bi morali s tožbo zajeti občino le v primeru, če bi se odločba neposredno izvršila v zemljiški knjigi pri nerazdeljenem delu ID 900 (a vsebina njihovega tožbenega zahtevka ni takšna).

10Nujno sosporništvo ni pogoj niti za uveljavljanje zahtevkov, ki zadevajo skupne prostore in pripadajoče zemljišče (solastnino). Na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ima (en) solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.⁵ V postopku, v katerem en etažni lastnik (solastnik) zahteva varstvo lastninske pravice na skupnem delu (solastnini) zoper drugega etažnega lastnika, ki temu nasprotuje, ostali etažni lastniki (solastniki) niso nujni sosporniki.⁶ Povedano drugače in za konkretni primer: tožnikom s tožbo ni treba zajeti vseh etažnih lastnikov (solastnikov), temveč zadošča, da tožijo tistega etažnega lastnika, ki nasprotuje njihovi (so)lastninski pravici. Četudi bi se ugotovilo, da je občina lastnica posameznega dela, je tožnikom ne bi bilo treba tožiti. Zadošča, da tožijo toženko, a morajo tožbeni zahtevek oblikovati tako, da zahtevajo ugotovitev (so)lastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot v večstanovanjski stavbi. Izkaže se, da pomanjkanje pasivne legitimacije ni utemeljen razlog za zavrnitev zahtevkov, ki se nanašajo na skupne dele stavbe (točki II.2 in II.3 izreka).

O lastninskopravnih razmerjih na (zatrjevano) posebnih skupnih delih stavbe (podstrešje, klet in prostor v prizidku stavbe pod balkonom št. 3)

11Tožniki (za vse prostore) trdijo, da so podstrešje, klet in prostor v prizidku stavbe pod balkonom št. 3 sestavni del oz. posebni skupni del trisobnega stanovanja tožnikov v prvem nadstropju, ker so se ves čas uporabljali zgolj za potrebe tega stanovanja, podredno (če sodišče ne bi sprejelo takšnega pravnega naziranja) pa, da so njihova last. Toženka meni, da so ti prostori splošni skupni deli, da je z nakupom stanovanja avtomatično pridobila tudi sorazmerni solastniški delež na teh delih, splošnih skupnih delov pa ni mogoče niti s pravnim poslom niti sklicujoč se na odločbe o (de)nacionalizaciji enostransko prekvalificirati v posebni skupni del oz. ga z golo uporabo priključiti k nekemu posameznemu delu.

O lastništvu podstrešja

12Sodišče prve stopnje je glede podstrešja v izpodbijani sodbi ugotovilo: - stavba je bila leta 1959 nacionalizirana in v zemljiško knjigo vknjižena družbena lastnina v upravljanju Občine B.; - leta 1960 je pravni prednik tožnikov naslovil zahtevo z dne 13. 2. 1960 (A105), naj se (med drugim) iz nacionalizacije izvzame stanovanje v I. nadstropju z vsemi pritiklinami, vštevši vse podstrešje s shrambami, ki da ga zaseda s svojo družino že od vsega početka; - z odločbo št. 000/60 z dne 17. 6. 1960 (A6) je bilo iz nacionalizacije med drugim izvzeto 3-sobno stanovanje v I. nadstropju in del podstrešja ‒ stranski prostor 16 m2 v podstrešju, za katerega je bilo določeno, da spada k stanovanju; - v izreku odločbe o denacionalizaciji št. 000/92 z dne 26. 1. 1995 (A7) preostanek podstrešja ni bil omenjen, iz obrazložitve te odločbe izhaja, da se zahtevek za denacionalizacijo ni nanašal na preostali del podstrešja. Na podlagi teh okoliščin je štelo, da preostali del podstrešja ni bil izvzet iz nacionalizacije niti ni bil predmet vrnitve v postopku denacionalizacije, zato je ostal v družbeni lastnini v upravljanju Občine B., ter zaključilo, da je občina kot njena pravna naslednica postala lastnica tega dela podstrešja. Primarni in podredni tožbeni zahtevek glede podstrešja je, kot že navedeno, sodišče zavrnilo iz razloga pomanjkanja stvarne legitimacije in, kot razloge izpodbijane sodbe razume pritožbeno sodišče, zaradi nesklepčnosti zahtevka v objektivnem smislu: ker je bil iz nacionalizacije izvzet le stranski del podstrešja izmere 16 m2, tožbena zahtevka pa se nanašata na celotno (dodalo in poudarilo pritožbeno sodišče) podstrešje, naj ne bi bilo mogoče presojati njune utemeljenosti. Po presoji pritožbenega sodišča nobeden od navedenih razlogov ne utemeljuje zavrnitve tožbenega zahtevka v tem delu; prvi ne iz že pojasnjenih razlogov, drugi ne sam po sebi, ker bi lahko sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo tudi manj (podstrešje v izmeri 16 m2), če bi to izhajalo iz dokaznega postopka in ob ustrezni prilagoditvi zahtevka.

13Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je občina lastnica preostalega dela podstrešja (in s tem tudi, da isti del ni last vsakokratnega lastnika stanovanja, ki pripada tožnikom, oziroma je njihova last), dalo preveliko težo (le) okoliščini, da ta del podstrešja ni bil izločen iz nacionalizacije in da je na nerazdeljenem delu št. 900 (ki naj bi po mnenju sodišča predstavljal podstrešje) v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina v upravljanju pravne prednice občine. Tudi če so bili izvzeti iz nacionalizacije le stranski prostori izmere 16 m2, to po prepričanju pritožbenega sodišča še ne pomeni nujno, da tožniki ne izkazujejo svoje trditve, da je celotno podstrešje del njihovega stanovanja oz. posebni skupni del k njihovemu stanovanju. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba ne vsebuje argumentov o tem, kako in kdaj naj bi sporni del podstrešja postal posamezni del stavbe in s tem samostojen predmet razpolagalnih upravičenj občine oz. kdaj naj bi ga občina trajno vzela iz zatrjevane uporabe tožnikov. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno raziskati, kaj predstavlja del ID 900 oz. ali se za vpisom skriva kakšna pravica občine. Ob takšni (predhodni) presoji ne gre prezreti indicev, ki kažejo na to, da bi bil lahko navedeni vpis v zemljiški knjigi brez vsebine: prvič, ker nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" z identifikacijsko številko 900 predstavlja zgolj fiktivno nepremičnino, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati⁷ in drugič, po navedbah tožnikov občina zanika kakršna koli upravičenja na stavbi oz. pripadajočem zemljišču.⁸ Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da občina nima nobenih upravičenj (oz. da ni lastnica preostalega dela podstrešja), potem bo ugotavljalo, ali podstrešje sodi (v celoti ali 16 m2) k stanovanju tožnikov oz. pripada njim.

O lastništvu kleti

14Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnikov zaradi pomanjkanja materialne legitimacije, podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je klet njihova last, pa tudi iz (dodatnega) razloga, ker so tožniki že zemljiškoknjižni (so)lastniki kleti.

15Pritožniki utemeljeno opozarjajo na to, da imajo kljub temu, da so že zemljiškoknjižni (so)lastniki kleti, pravni interes za tožbo za ugotovitev njihove izključne lastninske pravice, ki jim jo toženka osporava. Če bi tožnikom odrekli možnost pravnega varstva v tem postopku, bi glede na vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi o pripadnosti kleti odločilo sodišče v postopku po ZVEtL-1. Takšna odločitev pa ne bi bila ovira, da udeleženci svojih pravic ne bi varovali v morebitni kasnejši pravdi (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V postopku po ZVEtL-1 torej o lastninski pravici tožnikov na kleti ne bi bilo dokončno odločeno, zato tožnikom ne smemo odreči možnosti (predhodnega) varstva v tem pravdnem postopku, v katerem si bodo zagotovili pravnomočno odločitev v razmerju do toženke ter končali negotovost in spor o tem, ali jim pripada izključna lastninska pravica na kleti.⁹ Glede na navedeno zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu ni pravilna. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, (še) ni vsebinsko obravnavalo zahtevka. To bo moralo storiti v novem sojenju.

Posebej o lastništvu prostora v prizidku stavbe pod balkonom št. 3

16Zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastništva prostora v prizidku stavbe pod balkonom št. 3 zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije ni pravilna, kar je to sodišče že večkrat pojasnilo. Ni pa povsem jasno, ali se 34. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki vsebuje zavrnitev zahtevka z dodatnimi razlogi, nanaša na navedeni prostor, zato je treba odločitev v tem delu II.2 točke izreka v okviru uradnega preizkusa razveljaviti zaradi pomanjkljivosti, ki onemogoča preizkus. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da zavrnitev zahtevka ni (materialnopravno) pravilna. Razmerij, ki so nastala v preteklosti, namreč ni mogoče reševati z obstoječimi, jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v pomenu klasičnega civilnega prava, ampak je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.¹⁰ To pomeni, da je zahteva po sklenitvi pogodbe o medsebojnih razmerjih v skladu z 22. členom SZ-1 za ustreznost preoblikovanja splošnega skupnega dela v posebni skupni del prestroga. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da tožniki za obravnavani prostor št. 3 niso trdili zgolj to (kar v navedeni točki obrazložitve povzema sodišče prve stopnje), da je bila glede prostorov v prizidku pod balkonom z odločbo Občinskega ljudskega odbora B. z dne 17. 6. 1960, določena le souporaba in je zato splošni skupni del, ampak tudi (oz. predvsem to), da gre za sestavni del stanovanja oz. posebni skupni del k stanovanju tožnikov v prvem nadstropju, ker se je ves čas uporabljal le za potrebe tega stanovanja.

O lastninskopravnih razmerjih na domnevno splošnih skupnih delih

O lastništvu prizidka stavbe na dvorišču št. 10

17Tožniki si v pritožbi (enako kot v tožbi) primarno prizadevajo dokazati, da je prizidek stavbe na dvorišču št. 10 skupni prostor, toženka pa, da ima pravico souporabe dela enega od obeh prostorov. Za primer, da bi sodišče prve stopnje vztrajalo pri svojem v izpodbijani sodbi zavzetem stališču, da je toženka kupila celoten prostor (od dveh) oz. da je ta sestavni del njenega stanovanja, pa pritožba poudarja, da tožnik ob zaslišanju ni nikdar rekel, da je toženka kupila ali dobila v uporabo cel prostor (celoto enega od prostorov), ampak del enega od obeh prostorov. To zadnje drži.

18Pritožbeni očitek pri sodišču druge stopnje vzbuja dvom o pravilnosti dejanskega zaključka izpodbijane sodbe, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 15. 4. 1973 sklenila prvi tožnik kot prodajalec in toženka kot kupka (priloga A15), cel prostor št. 10. Tega namreč ne potrjujeta niti izpovedba prvega tožnika niti vsebina 1. odstavka 1. točke kupoprodajne pogodbe, da k stanovanju (med drugim) spada del prostora za ozimnico in kurivo v sobi prizidka pod balkonom¹¹. Takšen zaključek bi bil lahko eventuelno pravilen, če bi tožniki opredelili prostor št. 10 kot manjši, ki se ne bi skladal s prostorom, ki je bil omenjen v pogodbi (bi predstavljal polovico prostora v prizidku, ki ga omenja pogodba), a te povezave izpodbijana sodba ne ustvari.¹²

19Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju pri razlagi kupoprodajne pogodbe razčistiti, kaj je bil njen predmet pogodbe, in v zvezi s tem predvsem, ali je (vtoževani) prostor št. 10, označen v etažnem elaboratu, po legi in izmerah enak prostoru za ozimnico in kurivo v sobi prizidka pod balkonom, ki je naveden v pogodbi.¹³ Nadalje bo moralo ponovno odgovoriti, kaj pomeni pogodbeno določilo, da k stanovanju spada del tega prostora – ali nakup dela prostora, ki je sestavni del toženkinega stanovanja, ali souporabo dela v pogodbi omenjenega prostora glede na to, da tožniki še vedno vztrajajo pri drugem, sklicujoč se na večinsko vsebino izpovedbe prvega tožnika.

O obsegu in lastništvu skupnega pripadajočega zemljišča k (večstanovanjski) stavbi z ID 0000-1431 in (individualni) stavbi z ID 0000-3586 ter (individualnega) pripadajočega zemljišča k stavbi z ID 0000-3586

20Tožniki si prizadevajo za določitev (skupnega) pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi, ki po njihovih navedbah obsega le dostopno pot do prizidka stavbe na dvorišču pod balkonom na parceli št. 1200/3, kot so jo prikazali na skici (priloga A67), toženka pa nasprotno trdi, da obsega celotno parcelo št. 1200/3, ki v naravi predstavlja notranje dvorišče.

21O (materialnopravni) nepravilnosti zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije in razlogih zanjo se je pritožbeno sodišče že izreklo.

22Napačna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev pripadajočega zemljišča z (rezervnim) argumentom, češ da ni rešeno vprašanje lastništva obeh stavb. To ne more biti razlog, da sodišče odreče tožnikom pravno varstvo. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko ugotavljalo lastništvo posameznih delov kot predhodno vprašanje z učinkom le za to konkretno pravdo, ni pa to nujno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da se skupno pripadajoče zemljišče določa k stavbama (skupno k stavbi in nepremičnini, na kateri stoji individualna stavba) in ne h konkretni osebi. To izhaja že iz formulacije zahtevka oziroma vsebine vpisa v zemljiško knjigo (v korist vsakokratnih lastnikov stavbe in lastnika nepremičnine). Obravnavana večstanovanjska stavba je že vpisana v kataster stavb in zemljiško knjigo, ima svojo ID številko, pri individualni stavbi pa to niti ni pomembno. Pri individualnem pripadajočem zemljišču k stavbi z ID 0000-3586 (gospodarskemu poslopju), ki ni etažirana, o lastništvu stavbe sploh ni moč govoriti. Samostojen predmet stvarnih pravic namreč ne more biti stavba (zaradi načela superficies solo cedit), ampak nepremičnina, parc. št. 1200/2, na kateri stoji navedena stavba.

23Glede na to, da tožniki niso vložili predloga za določitev pripadajočega zemljišča v postopku po ZVEtL-1, so si očitno za to izbrali pot pravde, za kar načeloma ni ovire.¹⁴ Ker tožniki zahtevajo, da se ugotovi obseg skupnega pripadajočega zemljišča k (večstanovanjski) stavbi z ID 0000-1431 in k (individualni) stavbi z ID 0000-3586 na delu nepremičnine parc. št. 1200/3 ter na preostalem delu iste nepremičnine določitev individualnega pripadajočega zemljišča (le) k stavbi z ID 0000-3586, ki ni večstanovanjska, bodo morali doseči parcelacijo že v pravdi preko instituta rezervirane parcelne številke, kar so napovedali že v tožbi.¹⁵ Položaj se namreč ne razlikuje od položaja, ko gre za priposestvovanje dela nepremičnine. Ob upoštevanju, da se z ugotovitveno tožbo lahko zahteva le ugotovitev stvarne pravice in ne dejstva (položaja oz. obsega pripadajočega zemljišča), bodo morali tožniki ustrezno preoblikovati tožbeni zahtevek tako, da bodo glede skupnega pripadajočega zemljišča zahtevali ugotovitev solastnine vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z ID 0000-1431 in lastnika nepremičnine parc. št. 1200/2, na kateri stoji stavba z ID 0000-3586 (šesti odstavek 105. člena SPZ)¹⁶. V ugotovitev lastninske pravice bodo tožniki morali preoblikovati tudi zahtevek v delu glede individualnega pripadajočega zemljišča.

24Izkaže se, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno zmotna, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v točki II.3 izreka. Sodišče prve stopnje bo moralo v pravdi (meritorno) obravnavati zahtevek glede pripadajočega zemljišča, pri čemer mu bodo pri odločanju lahko v pomoč določbe ZVEtL-1.¹⁷

O tožbenih zahtevkih, ki se nanašajo na prepoved vznemirjanja

25Pritožba ima prav, da so tožniki v zvezi z vznemirjanjem njihove (so)lastninske pravice na skupnih delih stavbe zadostili trditvenemu bremenu; navedli so, da toženka odlaga stvari na skupne hodnike in v skupno vežo, s čimer posega v njihovo solastninsko pravico, stvari na odložena mesta ne sodijo, močno kazijo estetski izgled in funkcionalnost prostorov, ki niso bili nikoli namenjeni odlaganju stvari, veža in stopnišče sta tudi evakuacijska pot, ki zaradi postavljenih stvari ni prosta, te stvari odvrnejo potencialne kupce od nakupa prostorov tožnikov. Svoje trditve so nato konkretizirali z izpovedbo prvega tožnika in s predloženimi fotografijami, predlagali pa so tudi ogled na kraju samem. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo nasprotno stališče oz. je zaključilo, da zatrjevana ravnanja ne predstavljajo vznemirjanja (so)lastninske pravice (z izjemo parkiranja toženkinega vozila v vežo), ni upoštevalo vsebine izpovedbe prvega tožnika o vsebini vznemirjanja. Prav tako ni napravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, temveč je le delno povzelo vsebino nekaterih izpovedb brez sinteze.

26Pritožba sicer neutemeljeno enači oviranje evakuacijske poti in vznemirjanje solastninske pravice, v smislu popolnega prekrivanja, čeprav gre po naravi stvari za dve ločeni vprašanji. Evakuacijska pot je namenjena varstvu ljudi in premoženja pred požarom, njeno (ne)oviranje je predmet presoje inšpektorja v skladu z Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz). (So)lastninska pravica je nasprotno predmet varstva (pred vznemirjanjem) po SPZ, ki določa pravni standard vznemirjanja lastninske pravice, napolni pa ga sodišče ob odločanju v konkretnem primeru. Ni izključeno, da se pojma stikata glede ravnanj, ki obenem ovirajo evakuacijsko pot in vznemirjajo solastninsko pravico. Ni pa vsako oviranje evakuacijske poti že poseg v solastninsko pravico drugega etažnega lastnika (solastnika), kot si to zmotno in preširoko razlagajo pritožniki. Sodišče se v postopku varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice osredotoča le na zadnje. Pritožniki pa pravilno ugotavljajo, da je protipravnost vznemirjanja lahko podana že z oviranjem in ne samo z blokado prehoda hodnika in veže kot evakuacijske poti, a oviranje mora biti po oceni pritožbenega sodišča takšno, da pomembneje otežuje izvrševanje lastninske pravice oz. bistveno posega v način izvrševanja lastninske pravice. Ali je šlo v konkretnem primeru za takšno stopnjo vznemirjanja (so)lastninske pravice tožnikov, ki utemeljuje varstvo na podlagi 99. člena SPZ, bo presojalo sodišče prve stopnje v novem sojenju.

27Neprepričljiva oz. najmanj preuranjena pa je tudi ugotovitev sodbe, da izvedeni dokazi ne dajejo zadostne podlage za zaključek, ali so stvari še vedno na istih mestih in katere so. Pri tem pa iz obrazložitve niti ne izhaja, kateri so ti dokazi, kar onemogoča preizkus sodbe, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki v pritožbi upravičeno poudarjajo, da so v prvi in drugi pripravljalni vlogi navedli, za katere stvari gre in kje te stojijo (trditve), za vsak prostor pa priložili fotografije, na katerih so vidne te stvari in predlagali ogled (dokazi). Prvi tožnik je na zaslišanju povedal, za katere toženkine stvari gre in njihovo lego. Utemeljeno tudi izpostavljajo, da ni bistveno, ali so stvari toženkine, temveč ali jih je toženka postavila tja in s tem vznemirjala lastninsko pravico tožnikov, kar bo lahko sodišče prve stopnje presojalo v novem sojenju (tudi) posredno s sklepanjem iz ostalih okoliščin.

28Pritožniki še utemeljeno opozorijo na to, da sodna praksa širi (zakonsko) definicijo protipravnega motilca iz 99. člena SPZ na posrednega motilca; za negatorno tožbo je pasivno legitimirana vsaka oseba, ki protipravno vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice, pa tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje, ali pa tisti, v čigar korist je bilo vznemirjanje storjeno, če je to korist kasneje odobril.¹⁸ Po prepričanju pritožbenega sodišča gre za izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Zaradi zmotnega izhodišča, da je toženka odgovorna izključno le za svoja ravnanja in ne tudi za ravnanja drugih, svojih obiskovalcev, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nekaterih bistvenih okoliščin glede povezave med toženko kot posrednim motilcem in med obiskovalko (vnukinjo) I. V. kot neposredno motilko: ali je toženka dala vnukinji nalog za parkiranje oz. je bilo to izvršeno v toženkino korist in je tako ravnanje odobrila oz. z njim soglašala (izrecno ali konkludentno) ali to celo omogočila.

29Odločitev o zahtevku za odstranitev stvari iz prostora prizidka pod balkonom št. 3 in z notranjega dvorišča, ki po navedbah tožnikov nista toženkina last, je odvisna od prehodne rešitve spora o njegovi pripadnosti. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v delu ugotovitve pripadnosti prostora prizidka pod balkonom št. 3 (II.1) in v delu določitve pripadajočega zemljišča (II.3), je treba zaradi opisane povezanosti razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevkov za odstranitev stvari iz navedenega prostora in z dvorišča (II.4).

O tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odstranitev prizidka k toženkinemu stanovanju

30Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka nekoliko podaljšala balkon, ga zagradila in vgradila okna ter podaljšala streho nad njim, na podlagi tega pa sklenilo, da se z opisanim spreminja zunanji videz stavbe. Povzelo je vsebino prvega odstavka 15. člena SZ-1, v skladu s katerim etažni lastnik brez soglasja ostalih etažnih lastnikov v svojem posameznem delu ne sme izvesti vzdrževalnih del, sprememb in izboljšav, če te spreminjajo zunanji videz večstanovanjske stavbe, in tretjega odstavka istega člena, ki določa, da sme vsak izmed etažnih lastnikov zahtevati, da se takšne spremembe odstranijo. Zaključilo je, da tožniki niso pravilno oblikovali tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja, zato so ga zavrnili. Zahtevali so namreč odstranitev prizidka stanovanja toženke v prvem nadstropju, za katerega po prepričanju sodišča prve stopnje ne gre, in vzpostavitev prvotnega stanja na točno določen način.

31Takšen (določen) tožbeni zahtevek v skladu z utrjenim stališčem sodne prakse ne narekuje vedno njegove zavrnitve, tj. v primeru, če je po naravi stvari vznemirjanje lastninske pravice možno odvrniti izključno na ta način.¹⁹ Tega sodišče (še) ni presojalo.

32Napačno je stališče izpodbijane sodbe, da zatrjevanih izvedenih del ni mogoče šteti za prizidek²⁰. V pomoč pri zaključku, ali sprememba objekta pomeni prizidek, je lahko definicija, vsebovana v 33. točki prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (GD), ki prizidavo opredeli kot gradnjo, pri kateri se gabariti obstoječega objekta povečajo v horizontalni ali vertikalni smeri.

33Pritožba utemeljeno opozarja, da je treba najprej ugotoviti prejšnje stanje, saj bo glede na to znana vsebina restitucije. Po prepričanju sodišča druge stopnje so izvedena gradbena dela zelo močan indic, do kakšne spremembe je prišlo in kakšno je bilo prejšnje stanje. Prejšnje stanje se namreč lahko ugotovi tudi posredno, tj. preko tega, katere spremembe so bile storjene na objektu po korakih (kaj se je dogradilo). Zato je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem gradbene in/ali arhitekturne stroke z razlogi, češ da obseg izvedbe del na balkonu sam po sebi ni pomemben. Iz istega razloga tudi ni pravilna ocena sodišča o neprimernosti dokaza z izvedencem arhitekturne stroke glede (prvotnega) izgleda balkona toženke pred izvedenimi gradbenimi posegi.

34Ob upoštevanju navedenega (neizvedbe dokaza z izvedencem) pritožniki utemeljeno nasprotujejo zaključku sodišča, da niso z ničemer dokazali, da je bilo pred posegom stanje balkona stanovanja res takšno, kot naj bi ga vzpostavila toženka. Prav tako ni pravilna ocena sodišča, da sta fotografiji (priloga A118) neustrezen dokaz stanja balkona pred posegom. Razlogi sodišča prve stopnje, češ da fotografija prikazuje dva balkona, da je njuno stanje različno in ni mogoče ugotoviti, da prikazuje balkona obravnavane večstanovanjske stavbe na M. in da je eden izmed balkonov tisti, ki pripada stanovanju toženke, niso prepričljivi. Pritožniki imajo nadalje prav, da fotografiji nista edini dokaz o stanju hiše pred zatrjevanim gradbenim posegom. Sodišču utemeljeno očitajo, da se ni opredelilo tudi do ostalih dokazov, zlasti do skice tlorisa toženkinega stanovanja v času njenega nakupa (priloga A116 ali priloga k cenitvenemu poročilu A16) in situacije dejanskega stanja balkonov (priloga A117). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izhaja iz trditev tožnikov, med drugim, da je bil toženkin balkon po izgledu povsem enak balkonu tožnikov, nato pa naj glede odločilnega dejstva ‒ stanja balkona pred posegi ‒ izvede tiste dokaze, za katere oceni, da jih je smiselno izvesti, ki naj jih preplete v dokazno oceno. Sodišče druge stopnje še dodaja, da bodo tožniki v ponovljenem postopku lahko prilagodili vsebino tožbenega zahtevka glede na potek dokaznega postopka, če bi se tožbeni zahtevek izkazal za (odpravljivo) nesklepčnega.

35Zmotno je tudi apriorno stališče izpodbijane sodbe o nesmiselnosti postavitve zahtevka za prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Četudi je v 15. členu SZ-1 zakonsko predvidena posledica (odstranitev), če ravnanje (izvedbena dela v posameznem delu) etažnega lastnika ne izpolnjuje zahtev iz 15. člena SZ-1, to načeloma ne izključuje (širšega) negatornega varstva po 99. členu SPZ in s tem zahtevka, ki prepoveduje takšne posege v bodoče. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da etažni lastnik z izvedenimi deli v posameznem delu na splošno ne morejo vznemirjati solastninske pravice.²¹ Lahko, če s tem obenem posega v skupne dele stavbe (solastnino lastnikov posameznih delov), na primer v streho, fasado. V takem primeru je še kako na mestu konkretna prepoved za morebitna nadaljnja ravnanja.

O zahtevku prvega tožnika za povrnitev stroškov popravila strehe in izdelave etažnega elaborata

36Neutemeljen je predlog prvega tožnika, vsebovan v pritožbi, naj mu toženka povrne 9,9 % od 7.925,13 EUR, kolikor je znašal račun za popravilo strehe oz. (podredno) vsaj 9,9 % od 6.200,00 EUR, kolikor naj bi glede na vsebino dokaznega postopka (izpovedbe priče D. D.) dejansko plačal za popravilo strehe. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje prvemu tožniku, da ni pomembno, koliko je dejansko plačal za popravilo strehe, temveč je treba izhajati iz višine zaračunanega zneska, tj. 7.925,13 EUR, a to še ne zadošča za utemeljenost njegovega zahtevka v tem delu. Dejstvo je, da bi bila toženka glede na (med strankama nesporni) solastninski delež (9,9 %) dolžna plačati znesek 784,59 EUR, tožniki pa v skladu s svojim (nespornim) solastninskim deležem (90,1 %) znesek 7.140,54 EUR. Ob predpostavki, da bi prvi tožnik res plačal 6.200,00 EUR, kot to trdi v pritožbi, ne bi plačal niti svoje obveznosti, kaj šele toženkino obveznost. Prvi tožnik torej ni založil denarja za toženko, zato v razmerju do nje ni v ničemer prikrajšan, toženka pa ne obogatena na njegov račun. Iz tega sledi, da je zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu pravilna.

37Nasprotno velja za povrnitev sorazmernega dela stroškov, ki naj bi jih imel prvi tožnik z izdelavo etažnega elaborata. V tem delu je pritožba utemeljena. Po prepričanju pritožbenega sodišča toženka ni dolžna nositi stroškov izdelave elaborata le, če je izpolnjen kriterij nujnosti vzpostavitve etažne lastnine oz. če gre za zakonsko obveznost, kot si to razlagajo tožniki, temveč je treba presoditi (le), ali je bil sklep etažnih lastnikov (tožnikov) o vzpostavitvi etažne lastnine sprejet z zadostno večino glasov. Brez dvoma se zanj ne zahteva (100 %) soglasja vseh etažnih lastnikov, ki je pridržano zaključenemu krogu poslov iz drugega odstavka 29. člena SZ-1. Navedeni sklep tožnikov, sprejet z 90,1 %²² deležem, je bil torej sprejet z zadostno večino, s tem pa zavezuje tudi toženko. Ta je zato tožnikom dolžna povrniti tudi zahtevani sorazmerni del stroškov izdelave etažnega elaborata v znesku 227,67 EUR. To narekuje spremembo V. točke izreka izpodbijane sodbe.

38Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v točkah II.1, II.2, II.3, II.4, II.5 in VI izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena in drugi odstavek 347. člena ZPP), v V. točki izreka pa spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki poleg že prisojenega zneska še 227,67 EUR (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Glede na obseg pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, ki je posledica zmotnih materialnopravnih stališč, in ker sodišče druge stopnje glede na naravo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka teh ni moglo odpraviti z opravo procesnih dejanj, o zadevi ni odločilo sámo, ampak je zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Napotki za novo sojenje so že vsebovani v gornji obrazložitvi.

39Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, vsebovano v VI. točki izreka izpodbijane sodbe (četrti odstavek 165. člena ZPP). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Ker vse obravnavane nepremičnine sodijo v katastrsko občino 0000, sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča njeno navajanje.
² Ob nastavitvi elektronske zemljiške knjige so bili vpisani naslednji posamezni deli stavbe: stanovanje v I. nadstropju, ki obstoji iz treh sob in drugih prostorov, 1-sobno stanovanje v pritličju, kletni prostori, lesena šupa na dvorišču levo in obzidana šupa na desni strani dvorišča in poslovni prostor v pritličju s pripadajočim solastniškim deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah in na funkcionalnem zemljišču, vse v (so)lasti tožnikov, ter stanovanje v I. nadstropju, ki obstoji iz dveh kabinetov, v lasti toženke.
³ Ki se vodi pod opr. št. II N 605/2020.
⁴ Določba 35. člena ZVEtL-1.
⁵ Ta določba ni pridržana le varstvu pred vznemirjanjem lastninske pravice, kot to posredno izhaja iz izpodbijane sodbe, ampak ima širši domet, saj velja za vse oblike varstva lastninske pravice. O tem podrobneje II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011, 10. točka obrazložitve.
⁶ Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011 in II Ips 13/2012 z dne 14. 6. 2012, sicer za skupne lastnike. Toda glede na to, da 100. člen SPZ izenačuje položaj skupnega lastnika in solastnika, isto velja za solastnika.
⁷ O pravni naravi nerazdeljenega dela stavbe z identifikacijsko št. 900 glej II Ips 140/2017 z dne 30. 11. 2017.
⁸ Občina je udeleženka v postopku vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1, v katerem se bo lahko izrekla o tem.
⁹ II Ips 137/2019 z dne 24. 7. 2020.
¹⁰ II Ips 300/2016 z dne 19. 10. 2017.
¹¹ V prvem odstavku 1. točke kupoprodajne pogodbe je bil kot predmet pogodbe določeno: stanovanje v 1. nadstropju desno, ki obsega dva kabineta v skupni površini 40 m2 s straniščem in predsobo, kot stranskima prostoroma ter del prostora za ozimnico in kurivo v sobi prizidka pod balkonom.
¹² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila v prizidku pod balkonom pred letom 1999 (in torej ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe) dva prostora, med seboj pregrajena z opečnim zidom, ki se je po letu 1999 zrušil oz. ga je nekdo zrušil.
¹³ Trditve tožnikov glede obsega prostora št. 10 se razlikujejo – primerjaj trditve na list. št. 7 in 35 spisa.
¹⁴ Primerjaj odločbe VSL I Cp 1752/2020, VSL II Cp 3349/2016 in VSL I Cp 913/2014.
¹⁵ Tožniki so v tožbi predlagali, naj izvedenec geodet odmeri površino zemljišča na parc. št. 1200/3, pripadajočega obema stavbama z ID 1431 in ID 3586 glede na ugotovitve izvedenca urbanista o obsegu pripadajočega zemljišča, in naredi elaborat parcelacije, v katerem se to zemljišče oblikuje v samostojno parcelno številko, sodišču pa, naj potrdi ta elaborat parcelacije oz. vpiše na GURS. Obenem so napovedali, da bodo ustrezno popravili tožbeni zahtevek, ko bo elaborat parcelacije potrjen na GURS.
¹⁶ Novela SPZ-B je dodala nov šesti odstavek 105. člena SPZ, ki se uporablja od 1. julija 2020 in je predvidel, da je skupno pripadajoče zemljišče splošni del, na katerem velja režim solastnine. V konkretnem primeru gre za solastnino etažnih lastnikov in lastnikov nepremičnin.
¹⁷ Primerjaj odločbi VSL I Cp 1752/2020 in VSL II Cp 475/2018.
¹⁸ Prim. II Ips 894/2009, VSL I Cp 1010/2014.
¹⁹ Primerjaj II Ips 435/99, VSL I Cp 2253/2012, VSL sodba I Cp 1872/2009. V primeru storitvenega negatornega tožbenega zahtevka sodna praksa postavlja dodaten pogoj: če narava vznemirjanja dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov, sicer se zahtevek zavrne. Povsem določen zahtevek je torej možen le, kadar je po naravi stvari vznemirjanje lastninske pravice preprečiti le na en način.
²⁰ Ker bi šlo lahko le za odpravljivo nesklepčnost, bi lahko tožniki poimenovanje prilagodili ugotovitvam dokaznega postopka.
²¹ Prim. II Ips 872/2009.
²² Povrnitev stroškov sicer zahteva le prvi tožnik kot eden od solastnikov, v spisu ni trditev, da bi odločitev sprejel sam.