22. člen SZ-1

Pojem skupni prostori, opredeljen v 5. členu SZ-1, opredeljuje tudi dovoze, klančine in podobno, kamor sodi tudi nakladalna rampa v poslovni stavbi, katere namen je dovoz tovornega materiala (prim. četrti odstavek 23. člena ZVEtL-1). Tako je lahko namenjena le skupni rabi vseh etažnih lastnikov (prim. tretji odstavek 105. člena SPZ). Navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da rampa ne more biti v samostojnem prometu, saj je akcesorna lastninski pravici etažnih lastnikov in tako njihova solastnina.

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Pritožba ima prav, da katastrsko evidentiranje ne more biti odločilno pri urejanju etažne lastnine po ZVEtL in da mora sodišče upoštevati tudi, kaj je bilo določeno v prostorskih aktih in upravnih dovoljenjih, zlasti pa upoštevati pravila stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. A sodišče prve stopnje je ravnalo natanko tako in upoštevaje ta načela prišlo do zaključkov, ki niso v korist pritožniku.

Iz elaborata in iz katastra stavb je razvidno, da sta oba sporna dela opredeljena kot podstrešje, kar po 1. točki četrtega odstavka 23. člena ZVEtL-1 predstavlja skupne prostore. Posamezna dela ne izpolnjujeta pogojev za posebna skupna dela. Posebni skupni del je mogoče oblikovati le ob soglasju vseh etažnih lastnikov, v postopku pa ni bilo zatrjevano, da bi bilo doseženo soglasje etažnih lastnikov. Pritožnika tudi navajata, da je preko obeh spornih delov dostop do strehe in dimnika, kar pomeni, da gre za splošna skupna dela, ki služita vsem etažnim lastnikom.

Občina ni nujni sospornik, saj tožba ni namenjena dokončni vzpostavitvi etažne lastnine in vpisu v zemljiško knjigo, pač pa zgolj temu, da se reši spor med etažnimi lastniki ter si tožniki z odločitvijo o njej nemara pridobijo močnejši pravni naslov napram toženki in si s tem zagotovijo varnejši položaj v postopku po ZVEtL-1. Pravnomočen bo postal le izrek sodbe. Dejstvo, da ni tožena tudi občina, bo imelo za posledico (le) to, da morebitna ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov ne bo učinkovala tudi zoper njo. Pritožniki imajo pravni interes za tožbo za ugotovitev njihove izključne lastninske pravice. Če bi jim odrekli možnost pravnega varstva v tem postopku, bi glede na vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi o pripadnosti kleti odločilo sodišče v postopku po ZVEtL-1. Takšna odločitev pa ne bi bila ovira, da udeleženci svojih pravic ne bi varovali v morebitni kasnejši pravdi. V postopku po ZVEtL-1 torej o lastninski pravici tožnikov na kleti ne bi bilo dokončno odločeno, zato tožnikom ne smemo odreči možnosti (predhodnega) varstva v tem pravdnem postopku, v katerem si bodo zagotovili pravnomočno odločitev v razmerju do toženke ter končali negoto

Pravilno je tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nujnem in enotnem sosporništvu vseh etažnih lastnikov posameznih delov, kot solastnikov splošnih skupnih delov k stavbi, vknjiženih pri spornih nepremičninah v primeru uveljavljanja izključne lastninske pravice na teh nepremičninah. Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Za vsako spremembo po njenem oblikovanju, kar je tudi sprememba solastniških deležev na skupnih delih ali pa situacija, da skupni deli postanejo del posameznega dela v etažni lastnini ali nov posamezni del, pa je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, saj gre za pravna dejanja, ki imajo učinke razpolaganja (113. člen SPZ, enako 22. člen SZ-1). Zato pa so tudi etažni lastniki kot solastniki, v korist katerih je na skupnih delih vknjižena solastninska pravica, v zvezi z zahtevkom na ugotovitev priposestvovanja splošnih skupnih delov, nujni in enotni sosporniki.

Skupne dele lahko uporabljajo etažni lastniki le v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov. Celo za preoblikovanje skupnega dela v posebni skupni del, je nujno soglasje vseh etažnih lastnikov; preoblikovanja skupnega dela v posebni del v etažni lastnini pa je dovoljeno le na podlagi sporazuma etažnih lastnikov in ob dodatnem pogoju - če je to mogoče glede na potrebnost skupnega dela za funkcioniranje stavbe kot celote. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da toženec takšnega soglasja ni imel. Solastniki imajo tudi medsebojno petitorno zaščito.

Pred uveljavitvijo SPZ je etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje ni bilo urejeno in zemljiškoknjižno evidentirano, kot sedaj zahteva SPZ. Med temi so tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele in je nastala t. i. dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, na enak način pa je tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov. V vsakem posamičnem primeru je treba ugotoviti, da je bila etažna lastnina res oblikovana. Ne gre za dejansko etažno lastnino, če eden od solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja solastnikov določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, ali če je med solastniki sklenjen dogovor o delitvi rabe nepremičnine. Ključno za zaključek, ali je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina ali ohranjena solastnina, je, ali se je promet odvijal s posameznimi deli stavbe in ali se je to zgodilo po volji vseh (vknjiženih ali izvenknjižnih) lastnikov nepremičnine, na kateri stavba stoji.

Iz določb SZ-1 nedvomno izhaja, da so skupni deli stavbe praviloma v solasti vseh etažnih lastnikov, drugačna ureditev, to je nastanek in obstoj posebnih skupnih delov, ki so solastnina zgolj nekaterih izmed njih, pa je predpisana kot izjema. Le ob soglasju vseh etažnih lastnikov, če določen del služi le nekaterim etažnim lastnikom, je mogoče oblikovanje posebnega skupnega dela.

Huda načetost stopnic (zlasti zadnje, ki se je odkrušila, ko je tožnica stopila nanjo) uporabniku ne omogoča varnega prehoda in ne predstavlja normalnega pojava na površinah, ki ga mora pričakovati povprečno skrben pešec. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da se je tožnica poškodovala na delu, ki je skupen več večstanovanjskim stavbam, je podana solidarna odgovornost etažnih lastnikov.

S prodajo predmeta, ki ni bil v izključni lasti tožene stranke (prodaja stranišča), je ta kršila prisilne predpise. V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru pride v poštev zgolj ničnostna sankcija, saj je namen zakonodajalca lahko dosežen zgolj z njenim izrekom. Po prvem odstavku 88. člena OZ pa zaradi ničnosti pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V konkretnem primeru gre torej za delno ničnost kupoprodajne pogodbe in sicer je pogodba nična v delu, ki obsega prodajo stranišča v izmeri 0,64 m2, v ostalem delu pa ostane v veljavi, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da prvi toženi stranki kupoprodajne pogodbe ne bi sklenili, če jima tretja tožena stranka ne bi prodala tudi stranišča, niti ne izhaja, da je bil nakup stranišča odločilen nagib pri sklenitvi pogodbe.

Ker je pravni prednik predlagateljic obnove postopka pridobil lastninsko pravico na stavbi, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje, po izdaji gradbenega dovoljenja, pravni naslednici v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista varovali niti lastninske pravice, niti svojih upravičenj po ZIKS. Zato nista upravičeni predlagateljici obnove postopka.