VSM Sodba in sklep II Kp 8084/2018

I. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega D.S. in ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene G.K. ter po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v odločbi o krivdi in kazenski sankciji izrečeni obdolženi G.K. in v odločbi o krivdi in s pogojno obsodbo določeni kazni obdolženemu D.S. za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter v odločbi o enotno določeni kazni temu obdolžencu in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega D.S. zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu, torej glede krivde in kazenske sankcije izrečene obdolžencu za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 ter glede odločbe o premoženjsko pravnem zahtevku, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 8084/2018 z dne 27.11.2019 obdolženega D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228.člena KZ-1, njega in obdolženo G.K. pa, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo jima je pogojni obsodbi, pri čimer je obdolženemu S. za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje 2 meseca zapora in nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotno kazen 1 leto in 4 mesece zapora, s preizkusno dobo 2 let, obdolženi G.K. pa je določilo kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo 1 leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano družbo D. d.d. kot univerzalno naslednico F. banke d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev obremenjujejo proračun, ker se ju plačila stroškov oprosti. V primeru priglasitve pa sta dolžna plačati stroške pooblaščenca oškodovanke. Po prvem odstavku 95.člena ZKP je obdolženima naložilo plačilo sodne takse in sicer obdolženemu D.S. na podlagi tar. št. 7113 ZST-1 v zvezi s tar. št. 7113 ZST-1 v znesku 250,00 EUR in obdolženi G.K. po istih tarifnih številkah v znesku 150,00 EUR.

2Proti tej sodbi sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Sodbo izpodbijata zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca ter obdolženko oprosti obtožbe, kot podrejeno pa predlagata, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na predlog obeh zagovornikov je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo vse stranke in zagovornika. Seje so se udeležili višji državni tožilec in zagovornika, nista pa pristopila oba pravilno obveščena obdolženca. Seja je bila opravljena v njuni odsotnosti, skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje :

4Obdolženi D. S. je v točki I. izreka izpodbijane sodbe spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 z očitkom, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvajanjem pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, ko je kot družbenik in dejanski poslovodja družbe 13MV. M.S., d.o.o. (v nadalj. 13MV. d.o.o.), točno neugotovljenega dne v januarju 2014 v M.S. s podpisom potrdil in po zaposlenih pri 6MH., d.o.o., ki so za družbo 13MV. d.o.o. opravljali računovodske storitve, dne 7.1.2014 na sedež F. banke d.d. v L. poslal štiri specifikacije odprtih terjatev družbe 13MV. d.o.o. do njenih kupcev, s tem pa prikazal obstoj ustreznega zavarovanja terjatev F. banke d.d., ki jih je na podlagi predhodno sklenjenih štirih pogodb o kratkoročnem kreditu in sklenjenih aneksih ta imela do družbe 13MV. d.o.o., pri čimer je bilo tako zavarovanje terjatev banke dogovorjeno s pogodbami o odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjenimi med banko in družbo 13MV. d.o.o., po obdolžencu podpisane specifikacije pa so vključevale predhodno F. banki d.d. predložene ponarejene račune. Na opisan način je F. banki d.d. lažno prikazoval, da ima 13MV., d.d. na dan 31.12.2013 odprtih za 756.323,39 EUR v zavarovanje odstopljenih terjatev in hkrati prikrival, da je odprtih terjatev le še v višini 99.837,47 EUR. S tem je predstavnike F. banke d.d. preslepil, da so družbi 13MV. d.o.o še naprej omogočali obročno vračanje kreditov in niso realizirali določil kreditnih pogodb, po katerih bi vse terjatve banke takoj zapadle v plačilo in bi banka na ta način realizirala pogodbeno dogovorjena zavarovanja in z njimi dosegla vračilo kreditov v skupni višini 744.981,27 EUR. Tako pa je banka vračilo kreditov terjala šele v postopku prisilne poravnave, začete dne 25.2.2014, kar je storila, ko 13MV. d.o.o. ni mogla niti delno poravnati kreditnih obveznosti, banka pa se pred tem ni mogla poplačati iz naslova v zavarovanje odstopljenih terjatev, ker so kupci svoje obveznosti do 13MV. d.o.o. predhodno že poravnali navedeni družbi. Z opisanim ravnanjem je F. banki d.d. povzročil škodo v višini 744.981,27 EUR, kar je velika premoženjska škoda.

5Zagovornik obdolženega D.S. zgoraj navedeni opis kaznivega dejanja, povzet iz izreka prvostopne sodbe, v pritožbi problematizira z navedbami, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije dokončano s tem, ko za pogodbeno stranko nastane premoženjska škoda kot prepovedana posledica, pri čimer mora biti nastanek škode pogojen z dejanjem obdolženca kot storilca kaznivega dejanja, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi zaradi obdolženčevega neresničnega prikazovanja obsega terjatev kreditojemalke do njenih kupcev kot dolžnikov banki, ki je te terjatve imela za zavarovanje kreditov, danih kreditojemalki, banki nastala velika premoženjska škoda. Preslepitev in posledično zmotna predstava o obsegu v zavarovanje odstopljenih terjatev bi torej morala biti vzrok za premik premoženja - denarnih sredstev odobrenega kredita od oškodovane banke k družbi 13MV. d.o.o. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo, ker so krediti bili kreditojemalki izplačani bistveno prej, kot bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, torej pred datumom preslepitve. Tega se sodba očitno zaveda, zato vzročno zvezo med preslepitvijo in nastalo škodo vzpostavlja tako, da kot posledico navaja, da je banka družbi kreditojemalki še naprej omogočala obročno odplačevanje kreditov, namesto, da bi realizirala v zavarovanje dane nezapadle terjatve kreditojemalke do njenih kupcev. Pri tem pa sodba ne zatrjuje, da bi se banka poplačala, v kolikor obdolženec v mesecu januarju 2014 ne bi prikazoval prevelik obseg teh terjatev, pa bi sodba to morala. Zatrjevati bi morala, da bi banka ob predpostavki, da bi obdolženec prikazal realen obseg v zavarovanje danih terjatev, posledično štela vse svoje nezapadle terjatve do kreditojemalke za zapadle in bi se lotila prisilne izterjave ter se tako uspela poplačati. Teh dejstev v sodbi ni, konkretizirana tudi niso druga zavarovanja, ki naj ne bi bila izkoriščena zaradi domnevne preslepitve oškodovanke, zato gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je izrek sodbe nerazumljiv, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6Po navedeni pritožbeni obrazložitvi je sklepati, da zagovornik sodišču prve stopnje očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav tega v pritožbi izrecno ne navede. Nedosleden je tudi pri opredelitvi, kaj od v pritožbi zatrjevanega pogreša v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe in kaj v njeni obrazložitvi. Zatrjevane pomanjkljivosti namreč pripisuje kar “sodbi”. Ne pojasni, zaradi katerih od njih je nejasen izrek sodbe, kaj pa šteje za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe. Nedoločnih pritožbenih izvajanj pa ni mogoče preizkusiti in nanje odgovoriti. Razen tega zagovornik nerazumljivost izreka in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih utemeljuje na način ter z argumentacijo, ki jo je mogoče razumeti le kot grajo pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in torej le navidezno uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. Zatrjuje namreč, da je v izpodbijani sodbi kot zmotna okoliščina opisano dejstvo, da družba 13MV. d.o.o. ni imela toliko terjatev do svojih dolžnikov, kolikor bi jih naj obdolženec zatrjeval oškodovani banki s podpisom specifikacijah o odprtih terjatvah; nadalje navaja, da nastanek škode za banko ni bil pogojen z obdolženčevim dejanjem, ker to ni bilo vzrok za premik premoženja - denarnih sredstev odobrenega kredita od oškodovane banke k družbi 13MV. d.o.o.; izraža stališče, da bi sodba morala zatrjevati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi se oškodovana banka ob predpostavki, da bi obdolženec prikazal realen obseg odprtih terjatev in bi se lotila prisilne izterjave kreditnih terjatev, lahko poplačala, pa se ni, ker jo je obdolženec domnevno preslepil; in končno navaja, da oškodovana banka ni imela nobenih drugih zavarovanj družbe 13MV. d.o.o, ki bi jih lahko realizirala v času pred prejemom spornega seznama terjatev in začetkom postopka prisilne poravnave zoper družbo 13MV. d.o.o. Po vsebini gre pri vse teh pritožbenih navedbah za nestrinjanje pritožnika z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in za pritožnikovo interpretacijo v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od presoje sodišča prve stopnje ter za pritožnikove lastne sklepe o obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev obravnavanega dejanja. To pa ne sodi med razloge za pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato z njimi zagovornik ne more prepričati v utemeljenost pritožbe, podane iz pritožbenega razloga iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP.

7Preizkus izpodbijane sodbe glede dejanja iz točke I. prvostopnega izreka, opravljen po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP, pa tudi ni pokazal obstoja kršitev določb kazenskega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi ne kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja zagovornik.

8Opis kaznivega dejanja v točki I. prvostopnega izreka ima vse zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 in je dovolj jasen, da je mogoče razumeti, kaj se obdolžencu očita. Kot tak je obdolžencu omogočal obrambo, zato nasprotnim pritožbenim navedbam zagovornika ni mogoče pritrditi.

9Obdolženec je bil spoznan za krivega, ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvajanjem pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za drugo pogodbeno stranko nastala velika premoženjska škoda. To je zapisano v uvodnem, abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Temu sledi konkreten opis dejanja, v katerem se med drugim navaja, da je obdolženec dejanje storil na način, da je kot družbenik in dejanski poslovodja družbe 13MV., d.o.o s podpisom potrdil štiri specifikacije odprtih terjatev, ki so vsebovale predhodno F. banki d.d. s strani njegove družbe predložene ponarejene račune, s katerimi se je lažno prikazovalo, da ima njegova družba do svojih kupcev na dan 31.12.2013 nepoplačane terjatve v višini 765,323,39 EUR, čeprav jih je imela le v višini 99.837,47 EUR. S tem je preslepil predstavnike F. banke d.d., s katero je njegova družba predhodno sklenila štiri v izreku sodbe specificirane kreditne pogodbe z aneksi, o višini v zavarovanje danih terjatev njegove družbe do kupcev, zaradi česar je banka njegovi družbi še naprej omogočala dogovorjeno obročno odplačevanje kreditov in ni realizirala določil kreditnih pogodb, da vse terjatve takoj zapadejo v plačilo in ni unovčila dogovorjena zavarovanja ter s tem dosegla vračilo kreditov v skupni višini 744.981,27 EUR.

10Okoliščina, da druga zavarovanja, razen odstopa odprtih terjatev banki s strani obdolženčeve družbe, v opisu kaznivega dejanja niso navedena, opisa ne dela nerazumljivega, kot to navaja zagovornik. Opis namreč vsebuje obdolženčevo preslepitveno ravnanje, s katerim je predstavnike banke spravil v zmoto o višini v zavarovanje odstopljenih terjatev, pa tudi nastanek škode za banko, ko se je ta želela poplačati iz danega zavarovanja kreditov, pa se je pri unovčitvi terjatev izkazalo, da so že bile plačane družbi kreditojemalki, banki pa lažno prikazane kot odprte. Navedeno je, da je dne 25. 2. 2014 je stekel postopek prisilne poravnave, v katerem se banka zaradi slabega finančnega stanja obdolženčeve družbe iz sklenjenih zavarovanj ni mogla niti delno poplačati. Zato je utrpela škodo v višini neodplačanih kreditov in sicer v znesku 744.981,27 EUR, kolikor je znašal kreditni dolg družbe 13MV. d.o.o. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je banka utrpela v izreku prvostopne sodbe navedeno veliko premoženjsko škodo. Pri poskusu, da unovči v zavarovanje predložene terjatve je bila namreč neuspešna, ker so te že bile plačane obdolženčevi družbi, za kar je obdolženec vedel. Opis kaznivega dejanja torej vsebuje jasno in določno navedbo obdolženčevega izvršitvenega dejanja, kakor tudi posledičen nastanek velike premoženjske škode banki.

11Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Njena obrazložitev je skladna z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče prve stopnje v njej določno in popolnoma navaja, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov in kako presoja zagovor obdolženca in izvedene dokaze ter kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca, v njej pa je utemeljena tudi uporaba kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Zato pritožbi, ki obrazložitvi sodbe očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ni mogoče pritrditi.

12Zagovornik zato sodbi neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov o vzročni zvezi med specifikacijami odprtih terjatev družbe 13MV. d.o.o. do kupcev, ki jih je podpisal obdolženec in so pomenile preslepitev ter nerealizacijo drugih dogovorjenih zavarovanj, ki so zgolj pavšalno omenjena v opisu kaznivega dejanja, neopredeljena pa so ostala tudi v obrazložitvi sodbe ter nastalo škodo. Razloge o vsem tem prvostopna sodba namreč ima. Navedeni so v točki 4 njene obrazložitve, kjer je zapisano, da je obdolženec s podpisom štirih specifikacij odprtih terjatev družbe 13MV. d.o.o. do njenih kupcev, s katerimi je prikazoval obstoj ustreznega zavarovanja terjatev banke po predhodno sklenjenih štirih pogodbah o kratkoročnih kreditih in o odstopu terjatev v zavarovanje, zaradi dejstva, da so specifikacije vsebovale s strani obdolženčeve družbe banki predložene ponarejene račune, banki lažno prikazoval, da ima njegova družba v zavarovanje odstopljene odprte terjatve v višini 765.323,39 EUR in hkrati prikrival, da jih ima le v višini 99.837,47 EUR. S tem je predstavnike banke preslepil, da je banka njegovi družbi še naprej omogočala obročno vračanje kreditov in ni realizirala določil kreditnih pogodb, da terjatve banke takoj zapadejo v plačilo in ni realizirala dogovorjenih zavarovanj. Iz tako obrazložene sodbe je razvidna vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in za banko nastalo škodno posledico, zato pritožba obrazložitev vzročne zveze v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša.

13Katera druga zavarovanja, razen odstop odprtih terjatev banki v primeru neizpolnitve vračila kreditov so bila še pogodbeno dogovorjena, v obravnavani zadevi ni bilo odločilno dejstvo. Zato se sodišče prve stopnje z drugimi zavarovanji utemeljeno ni ukvarjalo. Osredotočilo se je na tisto zavarovanje, s katerim je obdolženec zavedel predstavnike banke in jih spravil v zmoto in je bilo predmet očitka obtožbe. Zato pritožba v obrazložitvi sodbe neutemeljeno pogreša razloge o drugih zavarovanjih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ter v sodbi argumentiralo (drugi odstavek, stran 16), da se je šele tedaj, ko je konec leta 2013 družba 13MV. d.o.o. zavrnila z banko dogovorjeno podaljšanje kreditnih pogodb do meseca februarja 2014 in so zato obveznosti družbe do banke takoj zapadle v plačilo, izkazalo, da banka ne bo mogla unovčiti zavarovanja v obliki odstopljenih terjatev, ker po obdolžencu podpisane specifikacije terjatev ne izkazujejo resničnega stanja likvidnosti teh terjatev. Večji del odstopljenih terjatev je namreč že prenehal, ker so kupci obveznosti do družbe 13MV. d.o.o. poravnali, družba 13MV. d.o.o. pa je bila v letu 2014 že insolventna, kot je ugotovil izvedenec finančne stroke dr. D.D., ki je ugotovil tudi, da je bila družba že od same ustanovitve dalje prezadolžena in kapitalsko neustrezna (razlogi sodbe str. 17). Z obrazloženim je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zahtevi po navedbi razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe in pritožba nima prav, ko te razloge v njej pogreša.

14Zagovornik se v pritožbi ukvarja tudi s pravno opredelitvijo banki odstopljenih terjatev v zavarovanje in zastopa stališče, da bi jo bilo pravilno opredeliti kot fiduciarni odstop, kot to urejajo določbe 207., 208. in 209. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in ne kot odstop terjatev za poplačilo, čeprav to, kot sam navaja, izhaja iz pogodb o odstopu terjatev, ker banka nikoli ni postala novi upnik teh terjatev, saj bi v tem primeru morali kupci plačati njej in ne prodajalcu, kar pa se s soglasjem banke nikoli ni zgodilo. Ker tak sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa pred začetkom insolvenčnega postopka zoper družbo 13MV. d.o.o., pa ta skladno z določilom drugega odstavka 209. člena SPZ ni imela statusa ločitvenega upnika.

15Navedeno po pritožbi očitno prav tako sodi med odločilna dejstva, glede katerih izpodbijana sodba nima razlogov. Zagovornik pa nima prav. Odločilna dejstva so tista, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca, za kar pa pri zgoraj navedenem ne gre. Pravna presoja pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, ki so bile sklenjene med kreditojemalko in kreditodajalko in so navedene v opisu kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi ni sodila med odločilna dejstva. Zato se sodišče prve stopnje s tem utemeljeno ni ukvarjalo. Namen specifikacij odprtih terjatev družbe 13MV. d.o.o. do njenih kupcev, ki jih je kot verodostojne podpisal obdolženec je bil priloga k Pogodbam o odstopu terjatev v zavarovanje, kot je to navedeno v opisu kaznivega dejanja in njihov namen je bil prikazati realno stanje teh terjatev za primer, da nastopi potreba po realizaciji tega zavarovanja. To izhaja iz pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, kar v pritožbi priznava tudi pritožnik in je zato v obravnavani zadevi bila odločilna vsebina pogodb, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja (pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje št. 267/2011 z dne 11.8.2011, št. 386/2013 z dne 14.3.2013, št. 408/2013 z dne 15.5.2013 in št. 425/2013 z dne 1.8.2013, vse s Prilogo št. 1), ki jo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo (stran 11 in 12) in ne njihova opredelitev na način, ki ga v pritožbi izpostavlja zagovornik.

16Zagovornik nadalje zatrjuje, da je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil obdolženec dejanski poslovodja družbe 13MV. d.o.o. Navaja, da z izjemo predmetnih specifikacij ni podpisal nobenih pomembnih poslovnih listin. Od 23.12.2013 do 3.1.2014 je bil direktor 13MV. d.o.o.., obdolženec pa je bil bolan in v staležu bolnih do sredine februarja 2014. Zato funkcije poslovodje ni mogel opravljati. Za to preprosto ni bil sposoben. Specifikacije je refleksno podpisal, ko je neko soboto prišel na sedež družbe in jih je našel v mapi za podpis. Zaradi bolezenske odsotnosti v mesecu decembru 2013 pa tudi ni vedel in ni mogel vedeti za resnično stanje odprtih terjatev družbe do njenih kupcev. Upravičeno se je zanesel, da so ti podatki v specifikacijah točni. Ob vsem navedenem pa ni jasno niti kakšno vlogo bi naj imel njegov status družbenika družbe 13MV. d.o.o z njemu očitanim kaznivim dejanjem, ker družbenik nima nobenih poslovodskih ali zastopniških upravičenj. Zato je popolnoma nesmiselna tudi ugotovitev sodbe, da je očitano kaznivo dejanje storil kot družbenik družbe.

17V opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije v točki I. izreka prvostopne sodbe je zapisano, da je obdolženec kaznivo dejanje storil kot družbenik in dejanski poslovodja družbe 13MV. d.o.o. Enako tudi v obrazložitvi sodbe. V njene razloge je povzet tudi zagovor obdolženca, v katerem je navedel vse to, kar o njegovem zdravju, svojstvu ob podpisu specifikacij odprtih terjatev, o okoliščinah, v katerih jih je podpisal, navaja pritožba. Prvostopno sodišče se je do teh okoliščin v sodbi jasno opredelilo (stran 15 in 16). Pravilno je pojasnilo, da je storilec tega kaznivega dejanja lahko le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti v pravni osebi, pri razlagi kaj je šteti za gospodarsko dejavnost in ali je v obravnavanem primeru šlo za tako dejavnost, pa se oprlo na določilu 11. točke 99. člena KZ-1. Glede kroga storilcev tega kaznivega dejanja je upoštevalo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da ni pomembno kakšen formalni status ima oseba (ali je direktor, prokurist, zaposleni,..), temveč je pomembno, ali dejansko opravlja gospodarsko dejavnost, zaradi česar se storilca tega kaznivega dejanja pojmuje širše od vpisanega v sodni register.¹ Na tej osnovi in na podlagi izvedenih dokazov, ki jih vsebinsko povzema v obrazložitvi sodbe (izpovedbe prič L.B., E.Ž., zagovora obdolžene G.K.), pa je pravilno zaključilo, da je bilo obdolženca v spornem času šteti za dejanskega poslovodjo družbe tako na podlagi njegovih ravnanj v predmetnem obdobju, kakor tudi zato, ker so ga vsi tako dojemali in ga ves čas imeli za direktorja. Od njega so prejemali navodila za delo, v F. banki pa tudi niso vedeli, da ni več direktor in so ga kot direktorja zapisali na specifikacije odprtih terjatev, ki jih je v tem svojstvu obdolženec nato tudi podpisal. Podpisa ni zavrnil, banke ni obvestil, da ni več direktor, temveč je postopal kot tak. Deloval je torej kot dejanski poslovodja družbe. Okoliščina, da je bil tudi družbenik družbe, kar je navedeno v opisu kaznivega dejanja in povzeto v obrazložitev sodbe, po pravilnem pritožbenem razlogovanju ne sodi med odločilna dejstva predmetnega kaznivega dejanja. Ta status obdolženca, ki ne daje upravljavskih upravičenj, je v sodbi dejansko odveč. To pa je tudi vse, kar je v zvezi z njim mogoče pravno relevantnega ugotoviti. Sodba sodišča prve stopnje zaradi tega ni nepravilna.

18Prvostopno sodišče utemeljeno ni podvomilo v obdolženčevo vedenje o stanju odprtih terjatev in o finančnem stanju družbe, ko je podpisal inkriminirane specifikacije odprtih terjatev. Te terjatve so bile plačane družbi, še preden je bil odsoten zaradi bolezni, glede finančnega stanja družbe pa tedaj tudi ni mogel biti v zmoti upoštevajoč, da je izvedenec dr. D. ugotovil, da je bila družba že od ustanovitve dalje prezadolžena, kapitalsko neustrezna in v letu 2014 tudi insolventna, kar vse je družbo privedlo najprej v postopek prisilne poravnave in nato v stečaj. Opisano finančno stanje družbe torej ni nastalo v času obdolženčeve bolezenske odsotnosti. Zato pritožbeno zatrjevanje, da obdolženec, ni imel razloga za dvom v resničnost tega, kar je s svojim podpisom specifikacij banki potrdil, ne prepriča. Glede tega sodišče prve stopnje dejansko stanje ni ugotovilo zmotno, zagrešilo pa tudi ni nobene od v pritožbi zagovornika zatrjevanih kršitev. Ob navedenem pa ni odveč še ugotovitev, da zagovornik ob zatrjevanju, da obdolženec zaradi bolezni ni mogel vedeti za pravo stanje odprtih terjatev, hote ali nehote zanemari dejstvo, da se obdolžencu očita, da so specifikacije o teh terjatvah temeljile na ponarejenih računih, ki so bili predhodno predloženi banki, za kar je obdolženec vedel. Zato obdolženec nikakor ni bil neveden na način, kot ga prikazuje pritožba.

19Pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi ne obrazloži. Ne navede, v čem bi kršitev bila in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP gre. Na osnovi očitkov, ki jih namenja sodišču prve stopnje glede izreka sodbe in pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja v njem, pa je mogoče sklepati, da meri na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Zagovornik nima prav. Pritožbeno sodišče je že ob presoji v pritožbi zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ugotovilo, da je opis kaznivega dejanja popoln, ker vsebuje vse abstraktne zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in tudi njihovo konkretizacijo. Vsebuje vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje kot kaznivo dejanje poslovne goljufije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, zato je pritožba zagovornika, podana tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, neutemeljena.

20Kot je že bilo obrazloženo, zagovornik z razlogi, s katerimi utemeljuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka in pavšalno tudi kršitev kazenskega zakona, v bistvu graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar tudi glede tega mu ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je sprejelo pravilne dejanske ugotovitve in pravilne pravne zaključke in obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih ocenjuje za pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pritožba namreč ne prinaša ničesar novega in ničesar, kar bi povzročilo dvom v njihovo pravilnost. Zgolj ponavlja vse tisto, na kar sta se obramba in obdolženec sklicevala že pred sodiščem prve stopnje. Na to pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče že v celoti in pravilno odgovorilo.

21Zagovornik tako ponavlja zagovor obdolženca, da v kritičnem času ni bil direktor družbe 13MV. d.o.o., da zaradi njegovih podpisov specifikacij terjatev danih v zavarovanje oškodovani banki ni nastala škoda, ker zmotna predstava predstavnikov banke o obsegu teh terjatev ni bila vzrok za premik premoženja- denarnih sredstev odobrenega kredita od banke do obdolženčeve družbe, da oškodovana banka ni imela drugih zavarovanj, ki bi jih lahko realizirala v času med prejemom spornega seznama terjatev in začetkom postopka prisilne poravnave in da je šlo za z banko dogovorjen prikaz terjatev, pri čemer predstavniki banke niso bili v zmoti glede njihove neizterljivosti.

22Tak zagovor obdolženca je kot neverodostojen pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje in svojo oceno v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornik ne more biti uspešen tudi iz razloga, ker jih v pritožbi sam negira, ko navaja, da so bila še druga zavarovanja in jih citira (menice družbe 13MV. d.o.o., dane kot zavarovanje banki, poroštvo družbe 13MT., d.o.o. in poroštvo družbe 6MH d.o.o.), in ko ugotavlja nezmožnost poplačila banke iz teh zavarovanj, z izjemo poroštva družbe 6MH d.o.o., kjer sklepa, da bo poplačilo lahko uspešno zaradi hipoteke banke na nepremičninah navedene družbe. Da pri zavarovanju z odprtimi terjatvami odstopljenimi banki ni šlo za dogovorjeno fingirano zavarovanje, pa zavrača z delom pritožbe, kjer zatrjuje, da je ob podpisu specifikacij obdolženec bil prepričan, da gre za odprte terjatve. Navedeno je namreč v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da so v banki bili seznanjeni, da gre za neresničen prikaz obsega odprtih terjatev. Kot nepomembne za presojo pa zagovornik sam ocenjuje v pritožbi zatrjevane okoliščine, da je obdolženčeva družba vse svoje kreditne obveznosti do leta 2014 poravnala pravočasno in da se zato terjatve do njenih kupcev niso odstopale banki, kar je razumeti, da ni bilo potrebe, da jih banka unovči.

23Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot med strankami nesporno ugotavlja, da je imela družba 13MV. d.o.o. s F. banko d.d. sklenjene štiri pogodbe o kratkoročnem kreditu za financiranje nabave in zalog mineralnih gnojil, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, da so bili sklenjeni aneksi k tem pogodbam, kakor tudi k vsaki še pogodba o odstopu terjatev v zavarovanje, k tem pa so bili priloženi seznami odstopljenih terjatev, tako imenovana specifikacija, nazadnje z datumom 31.12.2013 kot Priloga št.1, iz vseh specifikacij pa je izhajalo, da ima družba 13MV. d.o.o. na dan 31.12.2013 odprtih za skupaj 765.323,39 EUR v zavarovanje odstopljenih terjatev, in sicer po posameznih upnikih in zneskih, ki so razvidni tudi v razpredelnici izreka sodbe. Pri tem ugotavlja, da navedeno ni bilo res, ker je bil skupni znesek odprtih terjatev le 99.837,47 EUR, kot je ugotovil izvedenec finančne stroke dr. D.D. in so potrdili revizorji banke. Kot nesporno za stranke je ugotovilo tudi to, da so specifikacije, predložene banki, temeljile na ponarejenih računih, pri čemer s tem v zvezi obdolženca krivdo zanikata in zatrjujeta, da nista vedela, da so podatki v specifikacijah neresnični, kakor tudi zanikata, da bi opravljala funkciji, kot jima očita obtožba. V sodbi je prepričljivo pojasnilo, zakaj in na osnovi katerih dokazov takemu zagovoru ni mogoče verjeti. Na specifikacijah je podpis obdolženca kot direktorja družbe 13MV. d.o.o., za takega so ga imeli v banki in mu specifikacije poslali v podpis, za poslovodjo družbe pa so ga štele v dokaznem postopku zaslišane priče L.B., E.Ž., N.Č. in tudi soobdolžena G.K.. Priča E.Ž. je povedala, da na banki niso vedeli, da njim predloženi računi ne izkazujejo dejanskega stanja terjatev kreditojemalke do njenih kupcev in da se je to izkazalo šele, ko so hoteli dano zavarovanje realizirati. Takrat so tudi ugotovili, da se banka z unovčenjem v zavarovanje odstopljenih terjatev ne more poplačati. Priča je negirala zagovor obdolženca, da je šlo za ustaljen način poslovanja, pri katerem so vsi vedeli, da predložene fakture banki ne ustrezajo dejanskemu stanju, priča N.Č. pa je pojasnila, da so sezname odprtih terjatev ažurirali na način, da so dospele terjatve nadomeščali z odprtimi, torej z računi, ki še niso zapadli v plačilo. Na ta način je banka skrbela, da je znesek odprtih terjatev pokrival kreditne obveznosti obdolženčeve družbe. Navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot logične in prepričljive ter na osnovi njih zaključilo, da je obdolženi ravnal na način, ki se mu očita v obtožbi, s tem pa storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolženi je namreč s podpisom specifikacij, ki so temeljile na predhodno banki danih ponarejenih računih, lažno prikazoval, da ima družba 13MV. d.o.o. na dan 31.12.2013 odprtih za 765.323,39 EUR terjatev in hkrati prikrival, da jim ima le še v višini 99.837.47 EUR. S tem je predstavnike F. banke d.d. preslepil, da so še naprej omogočali obročno plačilo kreditov in niso realizirali določil kreditnih pogodb, da vse terjatve banke takoj zapadejo v plačilo in bi banka realizirala dogovorjena zavarovanja. V posledici takega obdolženčevega ravnanja pa je banka, utrpela veliko premoženjsko škodo. Če bi namreč vedela, da inkriminirano zavarovanje ne odraža dejanskega stanja, bi lahko takoj realizirala dogovorjena zavarovanja. Tako pa je to storila, kot je razumeti razloge sodbe, šele, ko je ugotovila prevaro, vendar ni bila več uspešna. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi kot pravilne sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe, da morebitno poplačilo terjatev banke v postopku prisilne poravnave ali v stečajnem postopku ene od družb, katerih poroštvo je bilo ena od dogovorjenih oblik zavarovanja kreditnih pogodb, ne more vplivati na oceno škode, ki jo je z obravnavanim dejanjem utrpela banka. Zato drugačnim pritožbenim izvajanjem ne more pritrditi. Banka je škodo v višini, navedeni v izreku sodbe utrpela, ali bo ta sanirana na enega od v pritožbi nakazanih načinov, pa za pravilnost prvostopne sodbe ni odločilno. Pritožba se namreč ukvarja s sanacijo škode povzročene s kaznivim dejanjem. Zato s pritožbenimi predvidevanji o tem ne more izpodbiti pravilne ugotovitve napadene sodbe, da je obdolženec z inkriminiran ravnanjem, za katerega je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bilo naklepno, povzročil škodo v višini, ki je navedena v izreku sodbe.

24Iz navedenih razlogov je pritožba zagovornika obdolženega D.S., vložena zoper prvostopni krivdni izrek glede kaznivega dejanja poslovne goljufije iz točke I. izreka prvostopne sodbe, v celoti neutemeljena.

25Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo in mu za obravnavano kaznivo dejanje določilo primerno in pravično kazen, zaradi česar pritožbeno sodišče ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji, opravljenem po določbi 386. člena ZKP, ni našlo razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist.

26Pritožbi obeh zagovornikov grajata pravilnost izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, storjenega v sostorilstvu po prvem odstavku 235.čl. KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 iz točke II. prvostopnega krivdnega izreka, kjer se obdolžencema očita, da sta s sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja v poslovne listine, ki jih morata voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, vpisala lažne podatke, kar sta storila po dogovoru v času od maja 2013 do januarja 2014, D. S. kot direktor in od 23.12.2013 dalje kot dejanski poslovodja družbe 13MV. d.o.o., obdolžena G.K. pa kot dejanska vršilka nalog direktorice P. v navedeni družbi, v postopku črpanja in vračanja kreditnih sredstev pri F. banki d.d., ki so bila zavarovana z odstopom terjatev. Obdolženi D. S. je naročil G.K., slednja pa je izdala račune z lažnimi datumi zapadlosti in jih preko zaposlenih v družbi 6MH d.o.o. predložila F. banki d.d., z namenom lažno prikazati, da gre za obstoječe terjatve, kar je bilo za banko pomembno za morebitno uveljavljanje terjatev do kupcev družbe 13MV. d.o.o. po Pogodbah o odstopu terjatev v zavarovanje, ki jih je sklenila z družbo 13MV. d.o.o. Na podlagi teh lažnih računov sestavljene specifikacije odprtih terjatev navedene družbe do njenih kupcev na dan 31.12.2013, pa je obdolženi S. potrdil kot resnične in jih po zaposlenih pri 6MH d.o.o. 7. 1. 2014 predložil F. banki d.d. z namenom, lažno prikazati, da gre za obstoječe terjatve. Na računih, ki so bili predloženi banki, so bili poznejši datumi valute kot na računih, ki so bili izdani kupcem, datumi valute pa so bili za banko pomembni za morebitno uveljavljanje terjatev do kupcev družbe 13MV d.o.o., pri čemer je račune skladno z določili 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Slovenskih računovodskih standardih 21.(2012) šteti za poslovne listine, pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Opis kaznivega dejanja vsebuje tabelo izdanih računov, ki so bili predloženi F. banki d.d., navedbo pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje in trditev, da so bile na podlagi teh lažnih računov sestavljene specifikacije z nazivi Priloga št. 1 k Pogodbi o odstopu terjatev, ki jih je kot resnične podpisal obdolženi D. S..

27Zagovornika obeh obdolžencev v pritožbah navajata, da fakture, ki so se pošiljale F. banki d.d., niso predstavljale poslovnih listin, ki se morajo voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in niso bile pomembne za poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami, ali za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, kot to zahteva določba prvega odstavka 235. člena KZ-1, temveč so služile le za interno evidenco banke po izdanih računih.

28Zagovornik obdolžene K. v pritožbi poudarja, da so kupci mineralnih gnojil prejeli ustrezne fakture, banka pa je bila seznanjena, da se izdajajo dvojne fakture z različno zapadlostjo terjatve, ene za banko in druge za kupce mineralnih gnojil. Zato so se tudi izdajale nadomestne fakture, ko so kupci plačali terjatve po originalni fakturi, pri čemer kupci za obstoj drugih faktur, izdanih banki, niso vedeli in je torej šlo za tiho cesijo. V konkretnem primeru posledično pri fakturah, predloženih banki, ne gre za poslovne listine, ki bi bile pomembne za poslovni promet in v ta namen te fakture tudi niso bile izdane. Njihovo pomembnost je potrebno presojati z vidika poslovnega razmerja med banko kot kreditodajalko in družbo 13MV. d.o.o. kot kreditojemalko, v tem razmerju pa zapadlost terjatve, zapisana na fakturi, ni bila pomembna. O tem napadena sodba tudi nima zadostnih razlogov. Ne obrazloži, zakaj naj bi bili računi sploh pomembni oziroma zakaj naj bi bili datumi zapadlosti na njih pomembni.

29Zagovornik obdolženega D.S. zatrjuje enako. Ob tem še navaja, da je knjigovodska listina na podlagi predpisa (Slovenski računovodski standard 21/2012), ki je bil izdan na podlagi zakona (54. člen ZGD-1), zapis o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke, Slovenski računovodski standard 21(2012) pa opredeljuje kot knjigovodsko listino tisto, ki je podlagi za vpisovanje v poslovne knjige. Predmetni računi to niso bili in jih banka ni vpisovala v svoje poslovne knjige. Sama tudi ni bila akter poslovnih dogodkov, ki so jih računi izkazovali. Za banko so pomenili le informacijo in ne knjigovodske listine. Zanjo tudi niso bili pomembni za poslovni promet. Slednjo je namreč v konkretni zadevi potrebno presojati z vidika poslovnega razmerja med banko kot kreditodajalko in obdolženčevo družbo kot kreditojemalko, za to razmerje pa zapadlost računa ni bila pomembna.

30Zagovornika nimata prav. Dejanje obdolžencev, kot je opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. V opisu so navedeni vsi abstraktni zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja in so tudi konkretizirani z opisom dejanskih okoliščin, ki jih opredeljujejo. Splošni varstveni objekt tega kaznivega dejanja je gospodarsko poslovanje, poseben varstveni objekt pa pravna varnost v poslovnem prometu. Pri tem je mogoče znotraj poslovnega prometa kot kazensko pravno zavarovano dobrino prepoznati zgolj tisto listino, ki poleg meril, ki jih mora sicer obsegati kazenskopravni pojem listine iz petega odstavka 99. člena KZ-1, izpolnjuje tudi dodatne, za obravnavano inkriminacijo določene specifične znake.² Gre torej za blanketno kazenskopravno normo, ki napotuje na druge predpise, ki opredeljujejo poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih je treba voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet ali za gospodarske odločitve. Če take pomembnosti nimajo, ni podano kaznivo dejanje (glede tega pritožbeno sodišče soglaša s pritožbama). Kot listine, ki se vodijo na podlagi zakonov ali podzakonskih predpisov pa je šteti račune, bilance, finančne izide, računovodske izkaze, kar vse je določeno v ZGD-1, Slovenskih računovodskih standardih in še številnih drugih predpisih.³

31Opis kaznivega dejanja vsebuje fakture, ki jih je po naročilu obdolženega S. sestavila in vanje vpisala lažne podatke obdolžena K., prav tako pa tudi navedbo predpisov, na podlagi katerih je navedene fakture šteti za poslovne listine - člen 54 ZGD-1 in Slovenski računovodski standard 21(2012) ter trditev, da so bile pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, in sicer za F. banko d.d., kateri so bile izročene kot sredstvo zavarovanja kreditnih pogodb, sklenjenih z družbo 13MV. d.o.o., za morebitno uveljavljanje terjatev do kupcev navedene družbe v primeru, ko družba ne bi več izpolnjevala obveznosti iz kreditnih pogodb. Zaradi tega je v opisu kaznivega dejanja zapisano, da gre za poslovne listine, pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami. Zagovornika, ki v pritožbah zanikata, da bi inkriminirani računi imeli svojstvo listin, ki ustreza zakonski dikciji 235. člena KZ-1, izhajata iz drugačnega namena banki predloženih računov in ne tistega, ki je del opisa kaznivega dejanja. Zatrjujeta, da so računi služili le kot evidenca banki o izdanih računih kreditojemalke njenim kupcem in da je banka bila seznanjena z drugačno (daljšo) zapadlostjo teh računov od tiste, ki je bila navedena na računih, ki so bili izdani kupcem. Ker so služili banki le za evidenco, pa po pritožbah nimajo značaja poslovnih listin, pomembnih za poslovni promet. S takim stališčem pritožbi nakazujeta obstoj kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, za katero sta bila obdolženca spoznana za kriva, nima zakonskih znakov očitanega jima kaznivega dejanja. Vendar pritožbi nimata prav. Smiselno uveljavljana kršitev ni podana. Pritožbi jo utemeljujeta z drugačno konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja od tiste, ki je navedena v prvostopnem krivdnem izreku. Razen tega kršitev na način, kot jo uveljavljata zagovornika, pojmovno ni mogoča. Zagovornik obdolženega S. namreč izhaja iz stališča, da se obdolžencema očita ponareditev knjigovodske listine, kar v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, oba zagovornika pa o svojstvu inkriminiranih lažnih faktur sklepata na osnovi drugačnega dejanskega stanu obravnavanega kaznivega dejanja, kot je opisan v prvostopnem krivdnem izreku, kjer je jasno navedeno, čemu so banki predloženi računi bili namenjeni - dani so bili za zavarovanje kreditov in so torej za banko predstavljali jamstvo, da bo dobila povrnjene kreditne terjatve, ki jih je imela napram družbi 13MV. d.o.o. ob nastopu določenih pogojev.

32Zagovornik obdolžene K. v izpodbijani sodbi neutemeljeno pogreša razloge o tem, zakaj je v opisu kaznivega dejanja navedene račune šteti za poslovne listine v smislu zakonske dikcije 235. člena KZ-1. Prvostopna sodba namreč razloge o tem ima (stran 22 sodbe, drugi, tretji in četrti odstavek). Sodišče prve stopnje se je do tega zakonskega znaka kaznivega dejanja opredelilo, ga vsebinsko obrazložilo in ugotovilo, da sta ga obdolženca s svojim ravnanjem izpolnila.

33Pritrditi pa je pritožbi istega zagovornika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v sodbi ni opredelilo glede dokaznih predlogov obdolženke, ki jih je navedla v pisni obliki in jih je zagovornik predložil prvostopnemu sodišču na predobravnavnem naroku. Gre za listine o elektronski pošti L.B. z dne 24. 1. 2014, N.Č. z dne 6. 12. 2014, S.Z. z dne 15. 7. 2013 in 25. 11. 2013 ter za navodila obdolženega S. z dne 26. 1. 2014 ter za kronologijo dogodkov z dne 16. 3. 2014. O predlaganih dokazih ni zavzelo nobenega stališča. Zagovornik s tem v zvezi opozarja na določbo 17. člena ZKP, po kateri mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo odločbe, pri tem pa mora preizkusiti in ugotoviti tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist, navedeno pa pomeni, da se mora v sodbi izreči tudi o teh dejstvih. Navaja, da postopanje sodišča pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave RS, ki določa enako varstvo pravic ter opozarja, da je Ustavno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da se mora sodišče v sodbi izjaviti o vseh odločilnih dejstvih, ki jih navaja obramba. Dokazne predloge mora pretehtati, oceniti njihovo relevantnost in utemeljenost in v sodbi o tem navesti razloge, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

34Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik obdolžene K. na predobravnavnem naroku dne 23. 9. 2019 v kazenski spis predložil pisna dokazila, ki jih navaja v pritožbi, predsednica senata pa je sprejela sklep, da se ugodi predlogom strank in da se predložene listine sprejmejo v dokazno podlago. Na glavni obravnavi dne 27. 11. 2019 je sodišče v dokazne namene prebralo listine v spisu in prilogah spisa, ki jih navaja na l. št. 383 in 384, med njimi pa ni zaslediti v dokaznem predlogu obdolženke navedenih listin, za katere je zagovornik v dokaznem predlogu zapisal, da se z njimi dokazuje, da obdolženka ni bila dejanska vršilka nalog direktorice P. v družbi 13MV. d.o.o., ampak le navadna delavka, ki je delala po naročilu direktorja družbe, hkrati pa se s temi listinami dokazuje, da na fakturah kupcem umetnih gnojil ni bilo pripisa, da so te terjatve dostavljene F. banki d.d. Zagovornik je torej dokazne predloge ustrezno substanciral, sodišče prve stopnje pa jih ni izvedlo, v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo razlogov zakaj tega ni storilo, kljub temu, da je predložene listine sprejelo v dokazno gradivo s sklepom, ki ga je sprejelo na predobravnavnem naroku. Pritrditi je zagovorniku, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določilom 17. člena ZKP, po katerem mora preizkusiti in ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist obdolžencu ter s tem, ko v sodbi ni navedlo razlogov, s katerimi se bi opredelilo do predloženih dokazov, zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je dolžno obrazložiti, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, za katerih izvedbo se je sicer odločilo, ker jih je štelo za relevantne, torej take, ki so pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev, ki se nanašajo na ravnanje obdolženke in presojo njene odgovornosti za očitano ji kaznivo dejanje, saj gre za razloge, ki jih sodba, upoštevajoč določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP mora imeti. Obdolženka zanika kakršenkoli dogovor z obdolženim S. za storitev kaznivega dejanja in zatrjuje, da bi z izvedenimi dokazi bilo dokazano, da je inkriminirane račune izdala zgolj zaradi njegovih navodil, ki jih je sprejemala za delo. Da ji je obdolženi D. S. naročil, da izda račune z lažnimi datumi zapadlosti, pa je navedeno tudi v opisu kaznivega dejanja. Zato ni dvoma, da je šlo s strani obdolženke predlagane dokaze šteti za materialnopravno relevantne, da bi jih sodišče prve stopnje moralo izvesti (nenazadnje je tak sklep tudi sprejelo), v obrazložitvi sodbe pa navesti razloge, katera dejstva na podlagi njih ugotavlja in ali ti dokazi dejansko razbremenjujejo obdolženko krivde, kakor je bilo to obrazloženo v predlogu za njihovo izvedbo in kar navaja zagovornik v pritožbi.

35Zagovornik obdolženega D.S. v pritožbi ugotavlja, da je izrek sodbe glede kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 nerazumljiv in protisloven, ker se v njem uvodoma navaja, da bi naj obdolženec naročil soobdolženki izdati račune z lažnimi datumi zapadlosti, kar naj bi pomenilo ponareditev teh računov kot poslovnih listin, v nadaljevanju pa se navaja, da naj bi s podpisom potrdil kot resnične, pri čemer ni povsem jasno, ali naj bi s svojim podpisom potrdil kot resnične račune, glede česar zagovornik navaja, da je tak očitek neutemeljen, ker obdolženi računov ni podpisoval, ali pa je dejanje storil s podpisom specifikacij, pri čemer pa ni jasno, ali jih sodba šteje kot poslovne listine, ker o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju zagovornika pa specifikacije niso poslovne listine v smislu 235. člena KZ-1.

36Nejasnost prvostopnega izreka uveljavlja v pritožbi tudi zagovornik obdolžene G.K. z zatrjevanjem, da ni šlo za nobeno sostorilstvo in da ni obstajal noben skupni dogovor, ker je obdolženi S. obdolženki naročil naj izda račune z lažnimi datumi zapadlosti.

37Iz obrazložitve obeh pritožb je torej razbrati, da merita na obstoj bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in tudi razlogom sodbe. Obdolžencema se očita, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, pri čemer se v opisu navaja, da je obdolženi S. obdolženi K. naročil, slednja pa je dejansko izdala (očitno zaradi njegovega naročila) račune z lažnimi datumi zapadlosti in so tako ponarejeni računi bili predloženi F. banki d.d. z namenom lažno prikazati, da gre za obstoječe terjatve, kar je bilo za banko pomembno, ker so predstavljali eno od dogovorjenih zavarovanj kratkoročnih kreditov, ki jih je banka dala družbi 13MV. d.o.o. Po določbi prvega odstavka 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja vsak, ki ga stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec). Po drugem odstavku pa je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače prispeva k storitvi (sostorilec). Obdolžencema se očita, da sta dejanje storila kot sostorilca, pri čemer iz opisa dejanja dejansko ni razvidno, kako bi ga naj obdolženi S. storil osebno, ker je kot glavni očitek obdolžencu v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je soobdolženki naročil, da izda račune z lažnimi datumi zapadlosti, ti računi pa so bili potem kot pravi predloženi banki, ki je na osnovi njih sestavila specifikacije, katerih verodostojnost je s svojim podpisom potrdil obdolženi. Tak opis kaznivega dejanja glede ravnanja obdolženega S. vsebuje elemente napeljevanja obdolžene K. k storitvi kaznivega dejanja, njo pa kot osebo, ki je kaznivo dejanje storila osebno. Njej se očita, da je ponaredila račune, obdolženemu S. pa, da ji je to naročil. Uvodoma je v opisu sicer navedeno, da sta dejanje storila v sostorilstvu z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, vendar konkretizacija, ki temu sledi, navedenega uvoda ne potrdi. Zato je pritrditi pritožbama, da je opis kaznivega dejanja nerazumljiv, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da nasprotuje tudi razlogom napadene sodbe, kjer sodišče prve stopnje navaja, da sta dejanje storila v skupnem dogovoru, po katerem je obdolženec obdolženki naročil, slednja pa je dejansko izdala račune z lažnimi datumi zapadlosti, kajti skupni dogovor v opisu kaznivega dejanja ni naveden, pojmovno pa tudi nasprotuje očitku, da je obdolženi obdolženki naročil izdajo računov z lažnimi datumi zapadlosti. Sodišče prve stopnje šteje kot izvršitveno ravnanje obdolženca tudi okoliščino, da je potrdil specifikacije, ki so temeljile na ponarejenih računih, kar je sicer skladno z opisom kaznivega dejanja, v katerem se obdolžencu to očita, vendar niti iz opisa niti iz obrazložitve sodbe ni razbrati, ali je tudi specifikacije šteti za poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet ter bi naj bile predmet kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja in razlogi prvostopne sodbe glede tega so, kot je to ugotovilo pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe v okviru preizkusa po prvem odstavku 383. člena ZKP, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Navedeno pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

38Ugotovljene kršitve imajo za posledico razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe v točki I izreka in v obsegu, ki je razviden v njej. Sodbo sodišča prve stopnje je delno razveljavilo in v razveljavljenem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Zaradi narave ugotovljenih kršitev pa se ni ukvarjalo z preostalimi pritožbenimi izvajanji obeh zagovornikov, s katerimi grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja iz točke II prvostopnega krivdnega izreka ter jih bo zato moralo kritično presoditi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku.

39Sodba in sklep pritožbenega sodišča temeljita na določbah 391. člena ZKP (točka II izreka) in prvega odstavka 392. člena ZKP (točka I izreka).

¹ Glej tudi sodbe VS RS I Ips 48478/2010 z dne 20.3.2014, I Ips 26379/2010 z dne 7.11.2013 in I Ips 25746/2013 z dne 14.1. 2016.
² Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Druga knjiga, stran 899.
³ mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 500.