54. člen ZGD-1

Tožena stranka, ki se v pritožbi sklicuje na novote, je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.

V izreku izvršilnega naslova je jasno in kot primarno navedeno, da mora dolžnik upniku omogočiti tudi vpogled v poslovne knjige. Izvršilno sodišče pa je skladno z načelom stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in ga mora izvršiti (točno) tako, kot se glasi. Iz poslovnih knjig so razvidni vsi poslovni dogodki družbe, iz katerih in pri pregledu katerih se bo upnik lahko prepričal, ali mu je dolžnik predložil vso zahtevano dokumentacijo.

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka. Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Predpostavke jamčevalnega spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1) so: 1. da gre za razmerje med pravno osebo, za obveznosti katere njeni člani po zakonu ne odgovarjajo, in njenimi člani; 2. da ta pravna oseba ni izpolnila svoje obveznosti upniku; 3. da obstaja med uresničitvijo dejanskega stanu spregleda (ravnanjem, ki je podlaga spregleda) in neizpolnitvijo obveznosti vzročna zveza; 4. da je ravnanje, ki utemelji spregled, mogoče pripisati članu, ki se mu s pregledom naloži odgovornost.

Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolžencu se očita, da je omogočil sestavo poslovne knjige, ki jo je moral voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter tudi kot podlaga za davčni nadzor, z lažno vsebino, s tem, da je v času od 27. 1. 2015 do konca meseca marca 2015 v kraju K., kot direktor gospodarske družbe K. d.o.o. kot davčne zavezanke za davek na dodano vrednost, zavezane med drugim tudi za vodenje knjige prejetih in izdanih računov na podlagi prvega odstavka 54. člena ZGD-1 ter v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 22, pomembne za zagotovitev podatkov o prejetih in izdanih računih in s tem o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami in kot take tudi podlage za davčni nadzor, računovodskemu servisu V. M. s.p. predložil v knjiženje v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, prejete s strani dobavitelja S. R. Kft., M., skupaj z lažnimi CMR listinami

Pravni posel oziroma skupek pravnih dejanj je bil dogovorjen z namenom ugodnejšega poplačila upnika v stečaju dolžnika, ki je bil v trenutku sklenitve pogodbe že insolventen. Takšna poslovna podlaga (kavza) simuliranega posla je nedopustna. Izpodbojne pa so tudi procesne opustitve, ki pomenijo realizacijo ničnega pravnega posla.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna vzročna zveza med obdolžencu očitanim preslepitvenim ravnanjem in nastankom škode za oškodovano banko, zato zagovornik nima prav, ko v pritožbi zatrjuje nasprotno. Za nastanek velike premoženjske škode banki v obravnavanem primeru ni bilo odločilno, da v času storitve kaznivega dejanja ni prišlo do premika premoženja od banke do obdolženčeve družbe, kar v opisu kaznivega dejanja pogreša pritožnik, temveč je bilo odločilno, da banka ni mogla unovčiti zavarovanja kreditov v višini, ki jo je s podpisom specifikacij odprtih terjatev jamčil obdolženec. V opisu dejanja se ne zatrjuje, da je obdolženec preslepil oškodovano banko ob sklenitvi posla, torej ob podpisu kreditnih pogodb in pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, temveč se obdolžencu očita, da je to storil ob njihovem izvajanju s podpisom specifikacij odprtih terjatev, ki so prikazovale bistveno višji skupni znesek teh terjatev od resničnega. S tem je zavajal banko, da se lahko poplača iz terjatev danih v zavarovanje in ji prikril, da to ni mogoče, ker je skupni znesek odprtih terjatev bistveno nižji od s specifikacijami zatrjevanega zneska. V posledici takega njegovega ravnanja pa je

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odsta

Terjatev je verjetno izkazana, kadar so razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. Temu dokaznemu standardu je zadoščeno, saj je tožeča stranka v potrditev svojih (materialnopravno sklepčnih) navedb predložila dokaze, ki dokazujejo utemeljenost njenih navedb. Terjatev je ugotovljena s stopnjo verjetnosti, kajti šele v izvedenem dokaznem postopku bodo ugotovljena dejstva, na osnovi katerih bo odločeno o odgovornosti družbenikov za terjatve družbe I. d.o.o.

Pri odgovornosti družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti in odškodninski odgovornosti poslovodje zaradi kršitve obveznosti pri izvrševanju sklepov skupščine gre za med seboj neodvisni obveznosti, ki sta popolnoma različni tako po temelju nastanka kot po svoji vsebini in po subjektih takšnega obligacijskega razmerja. Če poslovodjeva izvršitev sklepa skupščine ali navodil družbenikov v svojih učinkih predstavlja zlorabo pravne osebe, kot je opredeljena v 6. členu ZGD (v konkretnem primeru je to zmanjšanje premoženja družbe, zaradi katerega družba ne more izpolniti obveznosti do tretjih), gre z vidika družbinih upnikov za ravnanje, ki je neposredna posledica ravnanja družbenikov. Interpretacija, po kateri družbenikom ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za obveznosti družbe zgolj zato, ker niso izvršili sklepa skupščine (če niso obenem poslovodje družbe), ki so ga sicer sami izglasovali in je neposredno vodil k zmanjšanju premoženja družbe, bi povsem izvotlila temeljni namen instituta spregleda pravne osebnosti, zato nanjo ni mogoče pristati. Sodišči nižjih stopenj sta zato pri presoji obstoja objektivnega elementa zlorabe pravne osebe sprejem sklepov skupščine

V presoji delodajalca je odločitev o tem, kdaj nastopi trenutek, ko postane jasno, da z slabim poslovanjem ne bo mogoče več zagotavljati dela, za katero je z zaposlenim sklenil pogodbo o zaposlitvi, in zanj izplačevati plače. Ob upoštevanju, da sta bila pri toženi stranki zaposlena le tožnica in zakoniti zastopnik tožene stranke (sicer zakonca), pomeni ugotovitev slednjega, da tako ne bo šlo več naprej, saj je bilo poslovanje slabo že dlje časa, tudi nastanek poslovnega razloga, ki upravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Zato je bila, glede na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, o tem, kdaj je prišlo do dokončne odločitve tožene stranke, da tako ne bo šlo več naprej, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana pravočasno. V primeru, da tožena stranka kot delodajalec ne uspe dokazati, da je tožnici kot delavki izplačala vse plače, kar ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo, trpi posledice nedokaza tega dejstva, saj je na delodajalcu dokazno breme. Dejstvo, da je tožena stranka plačevala prispevke, še ne pomeni, da je tožnici plačevala tudi plače. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz naslova neizplačane plač

Izkazana finančna in personalna povezanost izkazuje dejanski koncern. V primeru dejanskega koncerna je načeloma prepovedan vpliv obvladujoče družbe na odvisno družbo. V kolikor pa pride do vpliva in odvisna družba kaj stori ali opusti v svojo škodo, pa je takšen vpliv dovoljen, če se prikrajšanje nadomesti. Nadomestitev mora biti jasno določena in časovno opredeljena zaradi varstva upnikov odvisne družbe, interesa delavcev in države. Nasprotno ravnanje odgovorne osebe pri odvisni družbi pomeni, da odgovorna oseba ne ravna v dobro odvisne družbe, kar je zavezana po določilih 263. člena ZGD-1.