VSL Sodba I Cp 2256/2019

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica je v postopku zatrjevala, da je pravna prednica toženca pok. A. A. prodala nepremičnino parc. št. 1 k. o. X¹ pravnemu predniku stranske intervenientke s kupno pogodbo z dne 18. 10. 1978². V zapuščinskem postopku po pok. A. A. je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o dedovanju I D 386/2010 dne 3. 6. 2010, s katerim je ugotovilo, da je predmet zapuščine tudi sporna nepremičnina in da je toženec kot dedič ¼ (so)lastnik nepremičnine. Ta solastniški delež je toženec prodal tožnici s prodajno pogodbo z dne 14. 1. 2013³. Tožnica je tožencu plačala kupnino 2. 4. 2013 v višini 175.000,00 EUR. Tožnica prodajne pogodbe s tožencem ne bi sklenila, če bi vedela, da je bila nepremičnina že prodana. Tožnica je s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost prodajne pogodbe, zahtevala je tudi, da ji toženec vrne plačano kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2013 dalje do plačila.

2Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi P 633/2016-I, v kateri je tožnica zoper enajst tožencev (tudi zoper toženca in stranskega intervenienta⁴ v predmetni zadevi) vložila izbrisno tožbo. V citirani zadevi je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica lastnica nepremičnine od 25. 7. 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

3Sodišče prve stopnje razsodilo, da je prodajna pogodba nična (I), da je toženec dolžan plačati tožnici 175.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015⁵ dalje do plačila (II), kar je tožnica v obrestnem delu zahtevala več (zakonske zamudne obresti od zneska 175.000,00 EUR od 3. 4. 2013 do 8. 12. 2015), je sodišče prve stopnje zavrnilo (III), tožencu je še naložilo, da povrne tožnici in stranski intervenientki pravdne stroške, ki jih mora plačati v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki ob sklenitvi prodajne pogodbe nista vedeli, da je nepremičnino pok. A. A. s kupno pogodbo že prodala pravnemu predniku stranske intervenientke, zato je njuna zmota identična. Ker je toženka prodala tožnici nepremičnino, katere lastnica je bila tožnica že pred sklenitvijo prodajne pogodbe, je pogodba nična, ker je kavza nedopustna, pri čemer ni odločilna morebitna zmota pravdnih strank o obstoju kavze. Ugotovilo je še, da ni bilo dokazano, da je tožnica plačala kupnino, čeprav je vedela, da kupnine ni dolžna plačati in da je bil toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe nepošten. Iz teh razlogov je tožencu naložilo, da tožnici vrne plačano kupnino z obrestmi od vložitve tožbe in ne od dneva plačila kupnine, kot je to zahtevala tožnica s tožbenim zahtevkom.

5Tožnica in stranska intervenientka izpodbijata III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti ugodi za čas od 3. 4. 2013 do 8. 12. 2015⁶. Pritožnici navajata, da;

- so bili pravni nasledniki pok. A. A. vse do zaključka zapuščinskega postopka v dediščinski skupnosti, zato je imelo ravnanje vsakega dediča učinke za vse ostale dediče;

- v primeru, če bi pravni nasledniki pok. A. A. menili, da nepremičnina sodi v zapuščino, bi kot skupnost dedičev naslovili ustrezen zahtevek na tožnico, ki je nepremičnino uporabljala, ta njihova opustitev pa potrjuje, da so dediči vedeli, da je pok. A. A. pred smrtjo prodala nepremičnino pravnemu predniku stranske intervenientke;

- se v zapuščinskem spisu po pok. A. A. nahaja dokumentacija, iz katere izhaja, da pok. A. A. ni več lastnica nepremičnine, zato bi se toženec pred sklenitvijo pogodbe s tem dejstvom lahko seznanil, če bi pregledal zapuščinski spis, če pa ga ni pregledal, je ravnal neskrbno;

- predpisi ne nalagajo strankam, da pregledujejo spise, vendar bi sodišče moralo upoštevati načelo skrbnosti, zato bi se moral toženec pred prodajo solastninskega deleža prepričati, ali je (so)lastnik nepremičnine, še posebej, ker je bila nepremičnina v posesti tožnice;

- ne držijo ugotovitve sodišča, da tožnica ni navajala, da je toženec spis pogledal in tako pridobil podatke o kupni pogodbi;

- je zmotna ugotovitev sodišča, da toženec ni vedel, da je njegova teta C. C. vložila v zapuščinski spis pripravljalno vlogo z dne 12. 8. 1992, iz katere izhaja, da pok. A. A. ni več lastnica nepremičnine, kar izhaja tudi iz dopisa Zavoda za izgradnjo Ljubljane, TOZD Urejanje stavbnega zemljišča z dne 25. 8. 1983, navedena dokumenta pa je poznal B. A. st.⁷;

- je bil toženčev oče prisoten na naroku leta 1992, na katerem je C. C. vložila pripravljalno vlogo, zato je vedel, da je bila nepremičnina že prodana, zato je ta informacija prišla tudi na vnuke pok. A. A., kar izhaja tudi iz vloge toženca v zapuščinskem postopku z dne 19. 3. 2010, kjer je zapisal, da "kolikor je meni znano je B. A. st. dobil ¼ denarnega deleža od prodaje ene od parcel v lasti A. A." Navedeno dokazuje, da je pok. A. A. trem otrokom izročila kupnino, ki jo je prejela od pravnega prednika stranske intervenientke s prodajo nepremičnine. Toženec je izpovedal, da je pok. A. A. prodala le eno od parcel in sicer naj bi bil to travnik v k. o. Y, ki pa nima nobene povezave s sporno nepremičnino, ki leži v k. o. X, taki izpovedbi pa je sodišče neutemeljeno sledilo. Toženec ni priložil dokaza, da naj bi šlo za katero od drugih nepremičnin;

- je med tožencem in njegovim očetom obstajala družinska vez, do tega dejstva se sodišče ni opredelilo, s tem, da je toženec dolga leta živel na istem naslovu kot pok. A. A.;

- ne drži ugotovitev sodišča, da toženčev oče ni imel stikov s pok. A. A. od leta 1959, saj ni življenjsko logično, da bi mu mati dala del kupnine od prodaje parc. št. 1, če med njima ne bi bilo družinskih vezi;

- je za prodajo nepremičnine vedela C. C., hči pok. A. A., kateri pok. A. A. ni dala nobenega denarja od prodaje nepremičnine, kar izhaja iz njene vloge z dne 12. 8. 1992, zato so za prodajo nepremičnine vedeli toliko bolj otroci, ki so dobili od pok. A. A. denar od prejete kupnine, med temi pa je bil tudi toženčev oče;

- je sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec umaknil zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložil njegov oče, iz razloga, ker mu je referentka na zemljiški knjigi svetovala umik zahteve, ker je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica v korist pok. A. A. in ne v korist tožnice, pri tem pa sodišče ni upoštevalo, da zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja na številnih parcelah ni bila vknjižena lastninska pravica v korist v korist tožnice, kar pa ni pomenilo, da take nepremičnine niso bile predmet denacionalizacijskega postopka. Denacionalizacijski zahtevek potrjuje, da je toženčev oče že leta 1993 menil, da nepremičnina ni več last njegove matere, ker je bila nacionalizirana. Toženec je ta predlog umaknil, ker je ugotovil, da nepremičnina ni bila nacionalizirana;

- je stališče sodne prakse, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje stranko le pri pravnoposlovnih pridobitvah lastninske pravice in ne tudi pri originarnih;

- je toženec vedel, da je na nepremičnini vojaški objekt, ki ga uporablja tožnica, zato je toženec opustil raziskovalno dolžnost, ker bi lahko podvomil, da je lastnica nepremičnine pok. A. A.⁸. Na nepoznavanje vsebine sodnega spisa se ne more sklicevati nekdo, ki so mu bila znana ali bi mu morala biti znana dejstva iz sodnega spisa⁹;

- toženec ni plačeval davkov in prispevkov za nepremičnino, zato je vedel, da ni solastnik nepremičnine;

- je razlikovanje med nepoštenostjo in neskrbnostjo v obravnavanem primeru brezpredmetno, ker že ugotovitev enega ali drugega ravnanja zadostuje za zaključek, da je podana krivda v smislu 91. oziroma 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru je podana vzročna zveza med škodo in ničnostjo pogodbe;

- so bila vsa zatrjevana dejstva tožnice in stranske intervenientke so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi P 633/216-I. Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo prav iz razloga, da se počaka na pravnomočnost zadeve P 633/2016-I. Sodišče prve stopnje je zato vezano na odločitev in na vsa dejstva, ki so bila ugotovljena v tej sodbi.

6Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj prodajna pogodba nima kavze, zato je zgrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, sodišče pa ni navedlo, iz katerega od teh treh zakonskih razlogov je pogodba nična. Sodišče ni ugotavljalo, ali v konkretnem primeru namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. Bistveno v konkretnem primeru je, ali je toženec ob sklepanju prodajne pogodbe upravičeno verjel, da je lastnik nepremičnine. Toženec je upravičeno verjel, da je lastnik, saj je razpolagal s pravnomočnim sklepom o dedovanju, njegova solastninska pravica pa je bila vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče je ugotovilo, da bi toženec moral že leta 2013 vedeti, da ni lastnik nepremičnine, sklicevalo pa se je na dejstva iz pravnomočne sodbe P 633/2016-I. Gre za nedopustno retroaktivno ugotavljanje dejstev, za katere toženec ob sklenitvi pogodbe ni vedel. Prodajna pogodba je imela veljavno kavzo. Toženec ni dolžan vrniti kupnine, saj je tožnica plačala kupnino ob zavedanju, da je ni dolžna plačati. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnica za kupoprodajno pogodbo iz leta 1978 ni vedela. Priča D. D. je izpovedala, da je vse do sklenitve pogodbe s tožencem urejala zadevo s stransko intervenientko, vendar neuspešno in da je bila plačana kupnina za nepremičnino, katero lastništvo bi tožnici morala zagotoviti stranska intervenientka. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker ni znova zaslišalo E. E., potem ko se je toženec seznanil z novimi dejstvi in dokazi. Tožnica je določila višino kupnine, vodila je celotni prodajni proces, zato ni upravičena do povračila kupnine. Tožnica je vedela za neurejeno zemljiškoknjižno stanje, kar izhaja iz odgovora na tožbo stranskega intervenienta v zadevi VII Pg 3517/2013. Tožnica je zamolčala odprt sodni spor med tožnico in stransko intervenientko. Toženec ni imel utemeljenega razloga, da bi dvomil v pravilnost sklepa o dedovanju. Pritožnica je ravnala nepošteno, saj se je zavedala, da so pri poslu nerazčiščene zadeve in da je možno, da je bila nepremičnina že prodana leta 1978. Tožnica je izpolnila neobstoječo obveznost, v zmoti je bila zaradi lastne neskrbnosti. Toženec je žrtev neurejenih odnosov med tožnico in stransko intervenientko. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bila ob sklepanju pogodbe podana identična vzajemna zmota med pogodbenikoma.

7Tožnica in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

8Pritožbe niso utemeljene.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da:

- je pravni prednik tožnice sklenil s pravnim prednikom stranske intervenientke menjalno pogodbo 15. 11. 1977, s katero sta se dogovorila, da pravni prednik stranske intervenientke v zameno za nepremičnine, ki so navedene v menjalni pogodbi in so prešle v njegovo last (oziroma v uporabo), za pravnega prednika tožnice pridobi nepremičnine, ki so navedene v menjalni pogodbi, med temi nepremičninami pa je bila tudi sporna nepremičnina, na kateri je že stal vojaški objekt od pravne prednice tožnice;

- sta pok. A. A. kot prodajalka in pravni prednik stranske intervenientke 18. 10. 1978 podpisala kupno pogodbo, v kateri sta ugotovila, da se pogodba sklepa namesto razlastitve in da A. A. proda in izroča nepremičnino v uporabo pravnemu predniku stranske intervenientke, ki se zavezuje plačati kupnino,

- je pravni prednik stranske intervenientke kupnino iz kupne pogodbe plačal;

- iz dopisa Zavoda za izgradnjo Ljubljane, TOZD Urejanje stavbnega zemljišča z dne 25. 8. 1983, ki je bil (tudi) vložen v zapuščinski spis po pok. A. A., izhaja, da je pok. A. A. nepremičnino prodala in da je bila kupnina plačana;

- je zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da je nepremičnina del zapuščine po pok. A. A. in da toženec deduje nepremičnino do deleža ¼;

- toženec ni vpogledal v zapuščinski spis, v katerem je bila tudi kupna pogodba;

- je toženec s prodajno pogodbo svoj solastniški delež na nepremičnini prodal tožnici za kupnino 175.000,00 EUR in da je tožnica kupnino plačala 2. 4. 2015;

- je sodišče prve stopnje postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi P 633/2016-I, v kateri je tožnica zoper 11 tožencev (tudi zoper toženca in stranskega intervenienta) vložila izbrisno tožbo in tožbo na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine;

- je bil postopek P 633/2016-I pravnomočno končan, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnica postala lastnica nepremičnine z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997;

- tožnica in toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe nista vedela za kupno pogodbo;

- je toženec vedel, da na nepremičnini stoji vojaški objekt, ki pripada tožnici;

- do izdaje sklepa o dedovanju toženec in ostali dediči niso zahtevali od tožnice, da jim plača uporabnino;

- je toženčev oče vložil denacionalizacijski zahtevek, v katerem je zahteval vračilo tudi sporne nepremičnine in da je toženec ta zahtevek umaknil.

10Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kakor tudi ne kršitev, na katere opozarjajo pritožbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Tožnica in stranska intervenientka v pritožbah neutemeljeno in protispisno zatrjujeta, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, da je toženec z očetom živel v družinski skupnosti, nekaj časa pa tudi v hiši skupaj s pok. A. A. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog toženca, da se znova zaslišita E. E. in D. D. ter da se zasliši F. F., ker toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel dejstev, ki bi utemeljevale (ponovno) zaslišanje teh prič. Subsumcija razlogov za izvedbo teh dokazov je bila splošna in premalo konkretna, tako pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbah, zato te pritožbene navedbe pri pritožbenem sodišču niso vzpostavile dvoma, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožba toženca tudi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, ko je upoštevalo dejstva iz pravnomočne sodbe P 633/2016-I, nedopustno retroaktivno ugotavljalo dejstva, za katere toženec ob sklenitvi pogodbe ni vedel. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le tista dejstva iz sodbe P 63372016-I, na podlagi katerih je bila na nepremičnini priznana tožnici lastninska pravica. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

11Pritožbe v večjem delu izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zaradi pravilnega razumevanja, v kakšnem obsegu oziroma na kakšen način je pritožbeno sodišče presojalo oziroma je bilo dolžno presojati utemeljenost teh pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je kompetenca pritožbenega sodišča omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako neposredno ne izpodbija samega dejanskega stanja, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev. Z drugimi besedami: predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev¹⁰.

12Posebej je treba izpostaviti, da je bilo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano na dejstva in dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale pravdni stranki in stranska intervenientka, znotraj tega okvira pa je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevkov in ugovorov ter navedb pravdnih strank in stranske intervenientke.

13Pritožba toženca navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali v konkretnem primeru namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, saj je ničnost skrajna sankcija. Katera bi bila ta sankcija, na podlagi katere bi bil toženec dolžan vrniti kupnino zaradi neveljavnosti pogodbe in glede na nesporno dejstvo, da je imela tožnica v posesti nepremičnino že desetletja pred sklenitvijo prodajne pogodbe, pritožba ne pojasni. Glede toženčeve obveznosti, da tožnici vrne plačano kupnino, tudi ni odločilno, ali je toženec ob sklepanju prodajne pogodbe upravičeno verjel, da je lastnik nepremičnine, ker je razpolagal s sklepom o dedovanju, njegova solastninska pravica pa je bila vpisana v zemljiško knjigo. Odločilno je dejstvo, da izpolnitvene obveznosti iz prodajne pogodbe ni izpolnil oziroma ni mogel izpolniti, ker je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe že lastnica nepremičnine. Dejstvi, da je tožnica določila višino kupnine in da je vodila celotni prodajni proces, nista relevantni v zvezi z obveznostjo toženca, da tožnici vrne plačano kupnino.

14Stranska intevenientka in njen pravni prednik nista izpolnila obveznosti iz menjalne pogodbe, zato je tožnica sklenila pogodbo z zemljiškoknjižnim lastnikom in kasneje s tožbo v gospodarskem sporu zahtevala od stranske intervenientke vrnitev plačane kupnine. Zaplet (naklepno ali iz malomarnosti), ki je odločilno vplival na nastanek spornega razmerja, izvira iz ravnanja pravnega prednika stranske intervenientke ali pa stranske intervenientke, ker nista izpolnila obveznosti iz menjalne pogodbe. Tožnico oziroma njenega pravnega prednika tudi nista seznanila, da je pravni prednik stranske intervenientke sklenil kupno pogodbo. Gospodarski spor med tožnico in stransko intervenientko zato ne dokazuje, da je tožnica vedela za kupno pogodbo, kot to zmotno zatrjuje toženec v pritožbi. Logična je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi tožnica vedela za kupno pogodb, ne bi imela nobenega razloga, da bi vložila tožbo zoper stransko intervenientko¹¹.

15Tožnica je sklenila prodajno pogodbo, ker je na nepremičnini stal njen vojaški objekt, ni pa bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, stranski intervenient pa ni izpolnil oziroma ni bil pripravljen izpolniti obveznosti iz menjalne pogodbe¹², toženec pa jo je pozval¹³, da odkupi nepremičnino oziroma da mu plača uporabnino. V teh okoliščinah, četudi je tožnica vedela za menjalno pogodbo, je bilo razumljivo njeno ravnanje, da je sklenila prodajno pogodbo s tožencem kot zemljiškoknjižnim (so)lastnikom nepremičnine. Tožnica je za kupno pogodbo izvedela naključno po sklenitvi prodajne pogodbe, kar kaže (tudi) na njeno malomarnost pri ugotavljanju pravnih upravičenj, ki jih je imela v zvezi z nepremičnino¹⁴, vendar je enak očitek mogoče nasloviti tudi na toženca, ki bi lahko (iz)vedel za kupno pogodbo že ob sklenitvi pogodbe. Malomarnost pri ugotavljanju predpostavk za sklenitev prodajne pogodbe je pri (obeh) pravdnih strankah identična, ali kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je njuna zmota identična. Te ugotovitve so odločilne tako v zvezi s presojo (ne)veljavnosti prodajne pogodbe, kakor tudi glede presoje utemeljenosti zahtevkov, ki se nanašajo na vračilo kupnine in glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Nobenega dvoma pa ni, da ta dejstva ne potrjujejo toženčeve trditve, da je tožnica sklenila prodajno pogodbo in plačala kupnino, čeprav je vedela, da ni dolžna skleniti prodajne pogodbe in da ni dolžna plačati kupnine. Iz teh razlogov niso izpolnjeni predpostavke iz 191. člena OZ^{15, 16}.

16Pravdni stranki ob sklenitvi prodajne pogodbe nista vedeli, da je tožnica (že) lastnica nepremičnine. Nastali hibridni pravni položaj, ko je toženec na podlagi prodajne pogodbe prejel kupnino, čeprav je bila nepremičnina (že) last tožnice in je bil na ta način neopravičeno obogaten, terja odgovor, na kakšni materialnopravni podlagi, je tožničin tožbeni zahtevek na vračilo kupnine utemeljen. Sodišče prve stopnje je skrbno, sistematično in z logičnim izključevanjem materialnopravnih predpisov, katerih abstraktni dejanski stan ni ustrezal ugotovljenemu dejanskemu stanu¹⁷, pravilno ugotovilo, da se dejanski stan najbolj prekriva z abstraktnim dejanskim stanom iz 39. člena OZ.

17Pogodbe obligacijskega prava so pravni posli. Pravni posel je izjava volje, ki jo je subjekt pravnega posla (oseba, ki je izrazila voljo) izrazi z namenom, da nastane, se spremeni oziroma preneha določeno civilnopravno razmerje, katerega udeleženec je subjekt pravnega posla in ki izpolnjuje predpostavke, ki jih zakon določa za nastanek, spremembo oziroma prenehanje tega pravnega razmerja¹⁸. Poleg soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe, ki je predpostavka za veljavnost pogodbe (15. člen OZ), mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (prvi in četrti odstavek 39. člena OZ). Kavza je odgovor na vprašanje cur debetur: kakšna je podlaga oziroma glavni razlog obveznostne pogodbe in razmerja, ki iz nje izhaja, zaradi česa, iz katerih razlogov sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili¹⁹. Namen pravdnih strank, zaradi katerega sta vzpostavili pogodbeno pravno razmerje, je bil, da iz razloga, ker je toženec solastnik nepremičnine, odplačno prenese solastninsko pravico na nepremičnini na tožnico. Nobenega dvoma ni, da pravdni stranki ne bi bili v pogodbenem razmerju, če bi vedeli, da je tožnica lastnica nepremičnine²⁰. Pravdni stranki sta bili torej v zmoti glede lastništva nepremičnine. Ni sporno, da zavezovalni pravni posel lahko sklene oseba, ki ni lastnica nepremičnine, taka pogodba iz tega razloga lahko preneha zaradi neizponitve pod pogoji iz 104. in 105. člena OZ. Vendar je konkretni primer bistveno drugačen oziroma tožnica tožbenega zahtevka ni utemeljevala na tej pravni podlagi. Odločilno je dejstvo, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe že lastnica nepremičnine, toženec pa svoje izpolnitvene obveznosti iz pogodbe ni mogel izpolniti.

18Soglasje izjavljene volje ne more imeti večjega pomena za sklenitev pogodbe kot nesporazum o naravi pogodbe, podlagi in predmetu obveznosti. Ni mogoče šteti, da soglasje izjav sanira resnično drugačno voljo strank o teh dejstvih. Če med strankama ni soglasja o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti, mora veljati, da pogodba ni sklenjena, saj gre za institute, ki pogojujejo obstoj soglasja volj bolj kot sporazum o bistvenih sestavinah. Namen pravila o nesporazumu²¹ je ta, da za zmoto o določenih dejstvih (zmota o pravni naravi, podlagi, predmetu obveznosti) določa strožjo sankcijo, kot sicer velja za zmoto²². Med pravdnima strankama je obstajal nesporazum glede podlage, ki ga je mogoče objektivno opravičiti, že s tem, da sta bili (obe) pravdni stranki v zmoti glede podlage. Čeprav si je pogoj, da je prodajalec lastnik stvari že v trenutku sklenitve pogodbe, težko predstavljati kot kavzo, ker objektivna kavza tega ne zahteva, saj lahko do uspeha prodaje pride tudi tako, da prodajalec kasneje pridobi lastninsko pravico, pa okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je subjektivna kavza bistveni element celotnega dogovora²³. Pravdni stranki sta bili v zmoti, da morata vzpostaviti (odplačno) pogodbeno razmerje zaradi prenosa lastninske pravice na tožnico, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena (16. člen OZ). Pogodba je tudi nična, ker ni bilo podlage (39. člen OZ), zato je toženec dolžan tožnici vrniti plačano kupnino.

19Tožnica zahteva, da toženec plača zakonske zamudne obresti od dneva plačila kupnine, toženec pa nasprotno trdi, da je zahtevek v tem delu lahko utemeljen le od dneva vložitve tožbe. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil predlagatelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ)²⁴. Na tožnici je bilo dokazno breme, da dokaže nepoštenost ravnanja toženca ob sklenitvi pogodbe, kar pomeni, da je bilo na tožnici dokazno breme, da dokaže, je toženec ob sklenitvi pogodbe vedel, da ni lastnik nepremičnine²⁵. Tega dokaznega bremena tožnica ni zmogla, glede na trditveno podlago in dokaze, ki jih je predlagala.

20Tožnica in stranska intervenientka očitata tožencu malomarnost, ker ni vpogledal v zapuščinski spis, v katerem se je nahajala kupna pogodba, ne upoštevata pa, da je bila tudi tožnica malomarna, ko pred sklenitvijo pogodbe ni pridobila dopisa Zavoda za izgradnjo Ljubljane, ki je potrjeval, da je A. A. nepremičnino prodala, s tem, da je bila sklenjena tudi menjalna pogodba. Malomarnost tožnice pri sklepanju pogodbe je iz teh razlogov najmanj enaka, kot jo tožnica očita tožencu. Drugačno sklepanje bi bilo glede na okoliščine primera v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter bi nedopustno poseglo v enakopravno obravnavanje pravdnih strank kot udeleženk obligacijskega razmerja (5. člen OZ)²⁶.

21Toženec je ravnal nepošteno, če je vedel ali bi glede na okoliščine moral vedeti, da ob sklenitvi prodajne pogodbe ni solastnik nepremičnine. V postopku so bili izvedeni dokazi, ki so to tezo nakazovali, pa vendar presoja sodišča prve stopnje, ki je ocenilo vsak relevanten dokaz posebej in vse dokaze skupaj, kot to določa metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ne dopušča sklepa, ki bi z ustrezno stopnjo materialne resnice potrjeval, da je toženec vedel oziroma bi moral vedeti, da ob sklenitvi pogodbe ni bil solastnik nepremičnine. Toženec je z nasprotnimi dokazi uspel vzpostaviti utemeljen dvom v trditve tožnice in stranske intervenientke, da je bil seznanjen s kupno pogodbo in da je vedel oziroma bi moral vedeti, da ni solastnik nepremičnine ob sklenitvi prodajne pogodbe.

22Okoliščine, da so nekateri toženčevi sodediči vedeli za kupno pogodbo, ki se je nahajala v zapuščinskem spisu in da je sodedinja C. C. v vlogi, ki jo je leta 1992 vložila v zapuščinski spis, zatrjevala obstoj kupne pogodbe, da je za kupno pogodbo vedel toženčev oče, ki je takrat v zapuščinskem postopku do svoje smrti²⁷ sodeloval kot dedič, (še) ne pomeni, da je za kupno pogodbo vedel tudi toženec, ki se je po smrti očeta kot njegov dedič vključil v zapuščinski postopek. Zmotna je teza, da je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejstva iz pravnomočne sodbe P 633/2016-I. Sodišče prve stopnje je vezano le na tista dejstva iz navedene sodbe, ki so bila podlaga, na kateri je bila priznana lastninska pravica tožnice na nepremičnini.

23Zagotovo dejstva, da je toženec vedel za kupno pogodbo, ne potrjuje že obstoj dediščinske skupnosti, ker ima vsako ravnanje vsakega dediča učinek zoper ostale dediče, kot to zatrjujeta tožnica in stranska intervenientka.

24V postopku ni bilo dokazano, da je toženec zapuščinski spis pregledal. Tožnica v ta namen ni predložila nobenega dokaza, nenazadnje bi bil pregled spisa zabeležen v zapuščinskem spisu. Zmotna je teza, ki utemeljuje nepoštenost ravnanja toženca že s tem, ker ni pregledal zapuščinskega spisa, ker bi se na ta način seznanil s kupno pogodbo. Okoliščine, kako je toženec postal udeleženec zapuščinskega postopka, pritrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec spisa ni pregledal²⁸. Pritožbene trditve stranske inetrvenientke, da je „nekatere dediče zastopal odvetnik“²⁹, ki bi moral stranko seznaniti s potekom zapuščinskega postopka ter jo seznaniti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih, so pavšalne in ne morejo spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženec v zapuščinskem postopku ni dobil informacije, da je pok. A. A. že prodala nepremičnino. Glede na okoliščine konkretnega primera ni moč uporabiti v sodni praksi uveljavljenega stališča³⁰, da se na nepoznavanje vsebine sodnega spisa ne more sklicevati nekdo, ki so mu bila znana ali bi mu morala biti znana dejstva iz sodnega spisa³¹.

25Toženčev oče je vedel za kupno pogodbo, družinska povezanost toženca z očetom in z A. A., s katero je nekaj časa živel, vloženi denacionalizacijski zahtevek, ki ga je vložil toženčev oče, so pomembna dejstva, na katerih je tožnica gradila tezo, da je toženec vedel, da ni lastnik nepremičnine ob sklenitvi pogodbe. Vendar je toženec ponudil dokaze, kot je bilo že navedeno, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje, ob oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, logično in prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih trditvam in dokazom tožnice v tem delu ne sledi.

26Družinska povezanost toženca z očetom še ne potrjuje, da je toženec vedel za prodajo nepremičnine, kakor tudi ne dejstvo, da je toženec določeno obdobje živel z A. A. na isti nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili družinski odnosi v družini toženčevega očeta skrhani, da je bila komunikacija slaba³² in ker nasprotnih dokazov ni bilo, je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da ta dejstva ne dokazujejo, da so sorodniki posredovali tožencu informacijo o prodaji nepremičnine. Tudi ni življenjsko nelogično, da bi mati (pok. A. A.) dala del kupnine toženčevemu očetu od prodaje parc. št. 1, če med njima ne bi bilo družinskih vezi, kot zatrjuje stranska intervenientka, saj je lahko prav v tem razlog, da je toženčev oče prejel del kupnine³³.

27Prepričljivo so pojasnjeni razlogi, zaradi katerih ni mogoče sklepati, da je toženec umaknil denacionalizacijski zahtevek v zvezi s sporno nepremičnino iz razloga, ker je vedel, da A. A. ni lastnica nepremičnine. Sodišče prve stopnje je sledilo verodostojni izpovedbi toženca, da je denacionalizacijski zahtevek umaknil iz razloga, ker je v zemljiški knjigi izvedel, da nepremičnina ni bila nacionalizirana in da lastninska pravica na nepremičnini ni vpisana na tožnico. Obstajajo tudi primeri, kot to zatrjuje stranska intervenientka, da zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah ni bila vknjižena lastninska pravica v korist tožnice, kar ne pomenilo, da take nepremičnine niso bile predmet denacionalizacijskega postopka, pa vendar na teh izjemnih primerih ni mogoče utemeljevati zaključka, da je toženec vedel, da pok. A. A. ni več lastnica nepremičnine in da je iz tega razloga umaknil denacionalizacijski zahtevek. Takšno sklepanje ni prepričljivo tudi iz razloga, ker je bila pok. A. A. vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine.

28Tudi v zvezi s toženčevo vlogo, ki jo je vložil v zapuščinskem postopku, kjer je zapisal, da je njegov oče dobil ¼ denarnega deleža od prodaje „ene“ parcele v lasti A. A., je sodišče prve stopnje navedlo razumljive razloge, zaradi katerih ta zapis ne dokazuje, da je toženec vedel, da pok. A. A. ni več lastnica nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pok. A. A. lastnica številnih nepremičnin, sodišče prve stopnje je toženčevo izpovedbo, da je imel v mislih drugo parcelo (travnik k.o. Y), ocenilo kot prepričljivo³⁴, zato v tem delu pritožbi tožnice in stranske intervenientke ne moreta izpodbiti prepričljive argumentacije sodišča prve stopnje. Tožnica in stranska intervenientka bi morali zahtevati, da se izvedejo dokazi, s katerimi bi bilo mogoče ta dejstva podrobneje preveriti, zato tudi ni odločilno, da toženec ni priložil listine, ki bi potrjevala, da je bila kupnina dana očetu od prodaje druge nepremičnine, ki je bila v lasti pok. A. A.

29Toženec in ostali dediči so vedeli, da na nepremičnini stoji vojaški objekt, vendar niso zahtevali plačila uporabnine, tudi niso plačevali dajatev v zvezi z nepremičnino, ta dejstva pa ne morejo spremeniti prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo dokazano, da je toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe vedel, da je bila nepremičnina že prodana in je last tožnice. Nenazadnje za to dejstvo ob sklenitvi pogodbe ni vedela tudi ne tožnica. Sodišče prve stopnje je dalo posebno težo toženčevi izpovedbi, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in verodostojno ter v kateri ni nasprotij in na podlagi katere je toženec podal prepričljive odgovore na dejstva in dokaze, ki so kazali, da bi toženec ob sklenitvi pogodbe lahko vedel, da ni solastnik nepremičnine.

30Pravilno je sodišče prve stopnje dalo poudarek toženčevi izpovedbi v delu, ko je pojasnil, da je zaupal sodišču in sklepu o dedovanju, v katerega je bila vključena tudi sporna nepremičnina, in zemljiški knjigi. Pomembno je dejstvo, da se je toženec prvič udeležil zapuščinske obravnave šele leta 2010 in da je vstopil v zapuščinski postopek iz razloga, ker je njegov oče, ki je bil dedič po pok. A. A., med zapuščinskim postopkom umrl. Nenazadnje je tudi tožnica zmotno menila, da je bila lastnica nepremičnine pok. A. A., čeprav so potekali sestanki med tožnico in stransko intervenientko, slednja pa je trdila, da je nepremičnina v lasti pok. A. A., s tem, da tudi v zemljiški knjigi ni bilo nobene zaznambe.

31Sodišče prve stopnje ni utemeljevalo razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da ni dokazano, da bi bil toženec ob sklenitvi pogodbe nepošten, na načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno stanje je bilo le pomembno dejstvo v naboru dokazov, ko je ocenjevalo, ali je toženec ob sklenitvi pogodbe vedel, da je bila nepremičnina že last tožnice.

32Tožnica tudi ni upravičena do priznanja obresti od dneva plačila kupnine na podlagi 91. člena OZ v zvezi s 135. člena OZ, saj te škode ni dokazala.

33Sodišče prve stopnje je iz teh razlogov tožnici pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe in ne od dneva plačila kupnine, kot je zahtevala.

34Pritožbe niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35Pritožbeno sodišče je pritožbe zavrnilo, odgovora na pritožbo tožnice in stranske intevenientke pa nista bila potrebna, zato pravdni stranki in stranska intervenientka krijejo sami vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju nepremičnina.
² V nadaljevanju kupna pogodba.
³ V nadaljevanju prodajna pogodba.
⁴ Ki je pripoznal tožbeni zahtevek.
⁵ Od vložitve tožbe.
⁶ Pritožbeni razlogi tožnice in stranskega inervenienta so podobni, zato jih v nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema skupaj, s tem, pa se je izognilo nepotrebnemu ponavljanju.
⁷ Toženčev oče, ki je umrl leta 1997, zato se je toženec kot njegov dedič vključil v zapuščinski postopek po pok. A. A.
⁸ Pritožba se sklicuje na VSL sklep I Cp 1198/2011.
⁹ Pritožba se sklicuje na I Cp 2626/2013 in I Cpg 411/2017.
¹⁰ Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2005, stran 93.
¹¹ Podrobneje glej 29. tč. na str. 15 sodbe sodišča prve stopnje.
¹² Glej dopise med tožnico in stranko intervenientko - priloge A41 – A44.
¹³ Po izdaji sklepa o dedovanju.
¹⁴ Podrobneje glede nevednosti tožnice glede lastništva nepremičnine pred sklenitvijo prodajne pogodbe glej 29. tč. sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁵ Ki določa: “Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali je plačal, da bi se izognil sili.“
¹⁶ Podrobneje glej 26. - 28. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁷ Podrobneje glej 18. tč. - 23. tč. sodbe sodišča prve stopnje (dvojna prodaja in ničnost pogodbe iz 86. člena OZ, prodaja tuje stvari po 440. členu OZ).
¹⁸ Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 172.
¹⁹ Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 292.
²⁰ Oziroma bi zadoščalo, da toženec le izstavi zemljiškoknjižno dovolilo tožnici.
²¹ 16. člen OZ, ki določa:“ kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni sklenjena.
²² Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, str. 212 – 213.
²³ Primerjaj Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 90.
²⁴ V konkretnem primeru ni pravna podlaga prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve, zato glede plačila obresti ne velja peti odstavek 111. člena OZ.
²⁵ Pritožbeno sodišče v tem delu ne sledi razlogom VSL iz sodbe I Cp 1815/2019, ki je obravnavalo enak pravni primer in sicer ničnost prodajne pogodbe glede iste nepremičnine, kjer je bil tožen toženčev sodedič, v zvezi s prodajo njegovega solastniškega deleža in katerega je VSL obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila kupnine, ker je ugotovilo, da je bil prodajalec neskrben, ker je vedel, da stoji na nepremičnini vojaški objekt od tožnice, z vpogledom v zapuščinski spis, pa bi lahko ugotovil, da je bila nepremičnina že prodana s kupno pogodbo in da nepremičnina iz tega razloga ne more biti predmet zapuščine po pok.A. A. in posledično, bi že pred sklenitvijo prodajne pogodbe lahko vedel, da ni solastnik nepremičnine.
²⁶ S tem, da se od tožnice na podlagi 6. člena OZ pričakuje višja stopnja skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih.
²⁷ Leta 1997.
²⁸ Podrobneje glej 37. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
²⁹ Neprerekana je bila navedba toženca, da ga ni zastopal odvetnik G. G., kot sta trdili tožnica in stranska intervenientka (glej 6. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).
³⁰ Ki ga pritožbeno sodišče sprejema.
³¹ Pritožba stranske intervenientke se zato neutemeljeno sklicuje na odločbe VSL I Cp 2626/2013 in I Cpg 411/2017 in I Cp 1198/2011.
³² Podrobneje glej 40. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³³ Dodatno glej izpoved toženca (l. št. 136), ko opisuje družinske razmere (npr. toženčev oče je moral zapustiti kmetijo).
³⁴ Podrobneje glej 41. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.