16. člen OZ

Stranki sta s sklenitvijo poravnave zasledovali cilj (namen), da dokončno rešita vse spore v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi vse ostalo iz naslova delovnega razmerja, na način, da se odpovesta vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi, ki bi jih lahko imeli druga do druge. Cilj (volja) tožnice ob sklenitvi poravnave je bil, da s tožencem čim hitreje zaključi sodelovanje, ker je delovno razmerje z njim štela za škodljivo, saj ji je povzročil ogromno škodo (kar mu je očitala tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je bila prav tako sklenjena ta sodna poravnava); zato se je odpovedala ostalim terjatvam zoper toženca iz delovnega razmerja, torej tudi predmetni odškodninski.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali se v okoliščinah konkretnega primera tožnica lahko v razmerju do toženke učinkovito sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo oziroma na lastno vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornem parkirnem mestu št. 4?

Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.

Predmet odobritve po določbah ZKZ je v civilnopravnem smislu že sklenjen zavezovalni posel (22. člen ZKZ), odobritev upravnega organa pa je eden od (dodatnih) pogojev za njegov veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla. V postopku za njeno izdajo pa se obravnavajo za to predvidena vsebinska vprašanja (tretji odstavek 19. člena ZKZ), ki se nanašajo na pogoje za veljavnost že sklenjenega pravnega posla. Upravni organ tako v postopku po 22. členu ZKZ lahko odobri le pravni posel, ki je bil veljaven že ob njegovi sklenitvi. Odobritev pravnega posla zato pomeni le ugotovitev o izpolnjenosti predpisanih pogojev za veljavnost zavezovalnega pravnega posla. Odobritev ne pomeni (tudi) ugotovitve, da so izpolnjeni drugi pogoji za njegovo veljavnost, niti da ima prodajalec razpolagalno upravičenje, ki je potrebno za veljaven prenos lastninske pravice.

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki, v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge. V primeru, kadar je iz okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo, na uporabo katere napotuje prvi odstavek 5. člena Uredbe Rim I, se uporablja pravo te države. Dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe, ne pomeni, da ustnega sporazuma oziroma dogovora ni moglo biti. Toženec je kot poslovna sposobna oseba svoje obveznosti lahko prevzel sam in sta se pravdni stranki lahko v okviru pogodbene avtonomije veljavno dogovorili za sklenitev pogodbenega dogovora.

V konkretnem primeru gre verjetno za enotno ponudbo. Tožencu namreč v ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ni bilo treba vključiti nekmetijskih zemljišč, pa je to storil. Poleg tega je tudi ceno postavil za vse ponujene nepremičnine skupaj.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).

Predlog se zavrne.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je šlo za nesporazum in je zahteva za vračilo utemeljena na tej podlagi. Ni bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe prepričan, da gre za posojilo, toženka pa, da gre za darilo. Celo izrecno je ugotovljeno, da je tožnik denarni znesek podaril.

Tožeča stranka je trdila, da sta se s tožencem dogovorila, da bosta skupaj kupila nepremičnino, nato pa prihodke delila, s čimer bo toženec začel poplačevati svoj dolg do tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju takšnega ustnega dogovora je logična in prepričljiva in je pritožba le z vztrajnim zanikanjem njegovega obstoja ne more omajati.

Izjava o sprejemu in hkratnem odstopu dednega deleža je nična, volja podati tako izjavo s strani tožnic ni bila podana.

Sporna določba dednega dogovora navaja dve skupini davčnih obveznosti, to je davčne obveznosti v zvezi z odmero davka na kapitalski dobiček in morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem nepremičnin. Po ugotovitvi, da je bil skupen namen pogodbenih strank doseči delitev tako eventualne toženkine kot tudi eventualne tožnikove davčne obveznosti v zvezi z dedovanjem nepremičnin, navedenih v sporni določbi dednega dogovora, ni utemeljeno stališče, da zaradi neskladja volj njun dogovor ni bil sklenjen.

Med pravdnima strankama je obstajal nesporazum glede podlage, ki ga je mogoče objektivno opravičiti, že s tem, da sta bili (obe) pravdni stranki v zmoti glede podlage. Čeprav si je pogoj, da je prodajalec lastnik stvari že v trenutku sklenitve pogodbe, težko predstavljati kot kavzo, ker objektivna kavza tega ne zahteva, saj lahko do uspeha prodaje pride tudi tako, da prodajalec kasneje pridobi lastninsko pravico, pa okoliščine konkretnega primera potrjujejo, da je subjektivna kavza bistveni element celotnega dogovora. Tožnica zahteva, da toženec plača zakonske zamudne obresti od dneva plačila kupnine, toženec pa nasprotno trdi, da je zahtevek v tem delu lahko utemeljen le od dneva vložitve tožbe. Na tožnici je bilo dokazno breme, da dokaže nepoštenost ravnanja toženca ob sklenitvi pogodbe, kar pomeni, da je bilo na tožnici dokazno breme, da dokaže, da je toženec ob sklenitvi pogodbe vedel, da ni lastnik nepremičnine.

Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.

Dokazni predlog tožene stranke na zaslišanje izvedenca ni bil dovolj substanciran, saj iz njega ne izhaja, na katera vprašanja naj izvedenec ne bi podal jasnega odgovora niti v dopolnitvi. Ni naloga izvedenca, da stranki dostavi strokovno podlago ali literaturo, ki jo je uporabil pri izdelavi mnenja. Sprememba tožbe je dopustna tudi v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Kadar je sporno ali je bila pogodba sklenjena, je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Po navedbah tožeče stranke je do sklenitve pogodbe prišlo v prostorih tožene, ko sta bila prisotna le zakonita zastopnika obeh strank. V takem primeru, ko je pogodba sklenjena ustno in o njej ni neposrednih dokazov, je sodišče upravičeno o (ne)sklenitvi pogodbe sklepati na podlagi indicev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je med strankama obstajal nesporazum glede njune pogodbe in da ni bila sklenjena (16. člen OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe slednja nična (38. člen OZ). Pritožba v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi odkazovala na takšen zaključek, niti tega ni storila pred sodiščem prve stopnje, ampak zgolj prepiše zakonske določbe, s čimer pa ne more uspeti. Trditve tožene stranke glede ničnosti pogodbe so bile povsem pavšalne tako na prvi stopnji kot v pritožbi.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki zoper popravni sklep. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom le popravilo napako v imenu, pri kateri je šlo za očitno pisno pomoto v sodbi. Obširno pritožbeno izpostavljanje disenza, napak volje in ničnosti ne more biti utemeljeno že iz razloga, ker je toženec te svoje navedbe v postopku na prvi stopnji sojenja podal prepozno in so zato (primarno) pravzaprav neupoštevne. Donatorska pogodba je namreč inominatni kontrakt, za katerega slovenski pravni red ne ponuja splošne definicije. Pojavljajo se le posamezne parcialne definicije donatorstva in še to v različnih, predvsem davčnih, predpisih. Vsekakor pa je za obstoj donatorstva (pokroviteljstva) bistveno, da je donacija dajanje brez vsakršne misli na vračilo. Ker sta se v konkretnem primeru, kljub nekaterim drugačnim izrazom v sami pogodbi, stranki (med drugim) s pogodbo dogovorili za izdelavo projektov s strani tožnice za toženca (ta bi postal njihov lastnik) v zameno za plačilo, je evidentno, da o donatorski pogodbi ni mogoče govoriti in da gre za podjemno pogodbo. Ker sta obe stranki odstopili od pogodbe po zapadlosti prvega obroka in po izdaji oziroma zapadlosti računa zanj in po te

Vsebina izjave (da je vtoževane zneske štela za darilo) se namreč ne določa po tem, kaj je stranka, ki je voljo izjavila, intimno želela, ampak se presoja po objektivnih merilih.

Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da prvo tožena stranka tudi naknadno ni odobrila spornega pravnega posla, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kupoprodajna pogodba z dne 16. 2. 2015 ni bila veljavno sklenjena (16. člen OZ) in da gre v skladu s sodno prakso za neobstoječ pravni posel.