VSRS Sklep X Ips 16/2020

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 408/2017-14 z dne 2. 7. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo toženca (javnega sklada), št. 510-3255/2015/2 z dne 6. 2. 2017, in mu vrnilo zadevo v ponovni postopek. Toženec je z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil tožničino zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Na podlagi listin, ki jih je tožnica priložila vlogi (devizne knjižice št...., s katero je razpolagala kot dedinja po svojem pokojnem očetu), je ugotovil, da so bila vsa sredstva z navedene knjižice 24. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo), devizna vloga pa je bila saldirana in stanje na njej 0,00 DEM. Ker so navedeno potrdili tudi podatki, ki jih je toženec pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovil, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo, zato jo je zavrnil.

2Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je tožnica v tožbi smiselno ugovarjala okoliščinam prenosa sredstev s svoje devizne knjižice, kar naj bi bila po presoji sodišča ena od okoliščin iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, o katerih pa se tožnica v postopku pred izdajo odločbe ni mogla izjaviti. Poleg tega bi se morala tožnica pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev, tudi zato, ker gre za pomembno tožničino pravico. Po presoji Upravnega sodišča tako niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je dopustno, če za pravilnost odločitve ni treba opraviti kakšnega procesnega dejanja oziroma če posebnega ugotovitvenega postopka ne zahteva načelo varstva pravic strank, kar se med drugim udejanja preko načela zaslišanja stranke iz 9. v zvezi s 146. členom ZUP.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 176/2018 z dne 12. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP okoliščine prenosa stare devizne vloge, ki je bil izveden na podlagi predpisa BiH na poseben račun za namen posebne uporabe, pomembne za odločitev o verifikaciji stare devizne vloge, zaradi česar mora pristojni organ za njihovo ugotovitev izvesti ugotovitveni postopek. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se vprašanje nanaša na dolžnost izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka.

4Toženec (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere naj bi bilo napačno tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Sklicuje se na razlago 2. člena ZNISESČP, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi X Ips 5/2019 in ki je drugačna kot v izpodbijani sodbi. Navaja, da je Ustavno sodišče BiH z odločbo U-10/00 z dne 8. 1. 2001 sicer ugotovilo neustavnost nekaterih členov Zakona o utrvđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije¹ (v nadaljevanju Zakon FBiH/97), vendar na podlagi te odločbe že izvršeni prenosi niso bili razveljavljeni, ampak je varčevalec na podlagi spremembe omenjenega zakona v letu 2003 imel možnost, da obdrži terjatev iz certifikata, pridobljenega zaradi prenosa sredstev na JPR, ali pa da od Agencije za privatizacijo zahteva, naj neporabljeni del sredstev na JPR z naslova deviznih vlog prenese nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Poudarja, da tožnica v tožbi ni nasprotovala ugotovitvam o prenosu sredstev na JPR, niti ni trdila, da so bila sredstva prenesena nazaj na banko. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

5Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je Vrhovno sodišče z dopustitvijo revizije v obravnavani zadevi, ki je bila po odločitvi Upravnega sodišča vrnjena upravnemu organu v ponovno odločanje, neobrazloženo odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah (X Ips 402/2007, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 76/2010, X Ips 495/2010 in X Ips 347/2013) in s tem poseglo v pravico iz 14. in 22. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče je v navedenih odločbah ob sklicevanju na določbe 83. člena in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 namreč zavzelo stališče, da tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj je zaradi odločitve Upravnega sodišča izid ponovnega odločanja do nove odločitve negotov, zato tudi ni mogoče ugotoviti, kdo bo upravičen do sodnega varstva. Potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Zatrjuje še, da je razlaga 2. člena ZNISESČP v sodbi X Ips 5/2019 arbitrarna, saj nasprotuje tistemu delu besedila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in obrazložitvi predloga navedenega zakona, ki govorita o starih deviznih vlogah, "ki so jih varčevalci prenesli" na posebne račune. Navedeni zapis pomeni, da je moralo do prenosa priti na podlagi tožnikove proste izbire na trgu v zvezi z njegovimi prihranki v banki, ne pa le na podlagi predpisov in mimo tožnikove svobodne volje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže oziroma zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka

6Revizija je utemeljena.

Glede revidentovega pravnega interesa

7S 122. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) je bil spremenjen prvi odstavek 22. člena ZUS-1 tako, da se po spremembi v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ta zakon (torej ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek navedenega člena). Poleg tega so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek istega člena). Na podlagi teh sprememb je bil način vlaganja revizij in odločanja o njihovi dopustnosti v upravnem sporu v bistvenih rešitvah poenoten z ureditvijo v ZPP, Vrhovno sodišče pa je na tej podlagi dopustilo revizije tožene stranke v procesno primerljivih zadevah, kot je tožničina.²

8Po navedenem se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe 83. člena ZUS-1, saj te niso bile podlaga za dovolitev revizije. Poleg tega je neutemeljen tudi očitek, da je Vrhovno sodišče s tako odločitvijo odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse. Ta praksa, na katero se sklicuje tožnica, je namreč temeljila na zakonski ureditvi revizije v upravnem sporu pred novelo ZPP-E. Po omenjenih spremembah, s katerimi je bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med določbami ZPP in ZUS-1,³ pa je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita.⁴ V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek (kot v obravnavanem primeru) – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 120. člena Ustave⁵). Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje. Ob tem je pomembno, da je bil z ZPP-E črtan tretji odstavek 83. člena ZUS-1, ki je določal dovoljenost revizije, ki jo je vložilo državno pravobranilstvo, če je izkazalo, da jo vlaga zaradi katerega izmed razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavka tega člena in zaradi tega, ker je bil kršen zakon v škodo javnega interesa. Ker po noveli te posebne (razširjene) možnosti vlaganja revizije v upravnem sporu ni več, je treba zaradi zagotavljanja čim širših možnosti za doseganje objektivnih ciljev revizijskega postopka, ki izhajajo iz prvega odstavka 367. a člena ZPP (npr. poenotenja sodne prakse, saniranja odstopov od ustaljene sodne prakse sodišča višje stopnje), priznati pravni interes za vlaganje revizij tudi stranki, ki je pri svojem odločanju vezana na pravna stališča sodišč.⁶

9Za presojo revidentovega pravnega interesa ni bistveno, da naj bi na podlagi izpodbijane sodbe v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdal nov upravni akt v tridesetih dnevih od dneva, ko je prejel izpodbijano sodbo. Omenjena zakonska določba namreč sama po sebi ne izključuje pravnega interesa tožene stranke za vložitev izrednega pravnega sredstva, saj bi moral ZUS-1 glede na primarno uporabo ZPP revizijo v teh primerih izrecno izključiti. Drugačna razlaga bi zato nezakonito privedla do procesno neenakega položaja sodelujočih strank v postopku.

10Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče zavrača tožničino trditev o pomanjkanju revidentovega pravnega interesa. Izenačitev procesnih možnosti toženca s tožničinimi glede uporabe izrednega pravnega sredstva pa tudi ne posega v njeni pravici do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in do enakega varstva pravic v upravnem sporu (22. člen Ustave).

Glede razlage 2. člena ZNISESČP

11Revizija je bila v tej zadevi dopuščena zaradi neenotne sodne prakse senatov Upravnega sodišča, ki so v svojih odločbah pri razlagi 2. člena ZNISESČP zavzeli različna stališča glede vprašanja, ali je z vidika upravičenca, ki lahko na podlagi navedenega zakona terja poplačilo (vračilo) sredstev s svojega deviznega računa, ki ga je imel pri sarajevski podružnici nekdanje Ljubljanske banke, d. d., pomembno, da je pri prenosu deviznih sredstev na JPR aktivno sodeloval oziroma da je do tega prenosa prišlo po njegovi volji, ali pa zadošča že objektivno dejstvo, da je bil prenos izveden. Od okoliščin prenosa je namreč glede na razloge izpodbijane sodbe odvisen tudi odgovor na revizijsko vprašanje glede načina izvedbe ugotovitvenega postopka (skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek), v katerem je treba ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje.

12ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

13Po navedenih določbah – kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 – ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi.⁷

Presoja konkretnega primera

14Na podlagi omenjene razlage pa je treba zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).

15V zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica zahtevi za verifikacijo priložila devizno knjižico in da je iz nje izhajalo, da so bila devizna sredstva 24. 4. 1998 prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, ter da je bilo stanje sredstev po opravljeni saldaciji (dokončnem izračunu stanja) 0,00 DEM. Navedeno pa ustreza položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zaradi prenosa sredstev tožničinega pravnega prednika na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tedanjim varčevalcem in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH obravnavana devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Tega tožnica ne trdi niti v odgovoru na revizijo in ne nasprotuje revizijski navedbi, da tovrstnega prenosa tudi ni zatrjevala.

16Ker torej tožnica na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imela terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez aktivnega ravnanja varčevalca (torej le na podlagi predpisov in brez odločitve tožničinega pravnega prednika⁸), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da je treba zaradi ugotovitve okoliščin prenosa izvesti poseben ugotovitveni postopek in ne odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku iz 144. člena ZUP.⁹ Ta v prvem odstavku določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka). V primerih iz prvega odstavka tega člena ni potrebno zaslišati stranke (tretji odstavek istega člena).

17Iz navedenih določb izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi, ne glede na pomembnost materialnopravne pravice za stranko, ki jo uveljavlja v zahtevi. V obravnavani zadevi sta bili okoliščini o prenosu deviznih sredstev tožničinega pravnega prednika na JPR pri Agenciji za privatizacijo in o stanju deviznih sredstev pri banki po opravljenem prenosu razvidni iz listin (hranilne knjižice), ki jih je predložila tožnica. Zato ni pomembno, da je revident tudi sam pridobil podatke, saj so ti le potrdili, kar je navajala in izkazovala tožnica. Tako za odločitev tudi ni odločilno, da tožnici niso bile že v upravnem postopku na voljo navedene informacije, saj so bile ob revidentovem materialnopravnem stališču, na podlagi katerega je zavrnil njeno zahtevo, za odločitev nebistvene oziroma bi bila odločitev brez njih enaka. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz 144. člena ZUP ne izhaja, da morajo biti za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka kumulativno izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP (tako je razumeti povzemanje navedenih določb v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Po obrazloženem je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bila napačna tudi presoja pravilnosti izvedenega upravnega postopka) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Ni pa moglo slediti primarnemu revidentovemu predlogu o spremembi sodbe in zavrnitvi tožbe, saj iz sodbe Upravnega sodišča izhaja, da se ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov (tako v 12. točki obrazložitve). Revizijsko sodišče namreč preizkusi sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). To pa so le vprašanja, o katerih je bilo v izpodbijani sodbi zavzeto stališče.

K II. točki izreka

19Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

20Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Službene novine FBiH, št. 27/97 in naslednje.
² Npr. sklepi X DoR 22/2017 z dne 10. 1. 2018, X DoR 14/2018 z dne 21. 2. 2018, X DoR 139/2018 z dne 22. 11. 2018, X DoR 175/2018 z dne 9. 1. 2019, X DoR 54/2019 z dne 26. 11. 2019, X DoR 306/2018 z dne 3. 7. 2019, X DoR 30/2019 z dne 4. 9. 2019.
³ Pred novelo je ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določal, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku.
⁴ Navedeno izhaja kot predmet odločanja iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
⁵ Ta določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.
⁶ V tem smislu tudi E. Kereševan, Nova ureditev revizije v upravnem sporu, Pravna praksa, št. 34/2017.
⁷ Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada.
⁸ Revident sicer utemeljeno opozarja, da je besedno zvezo "ki so jih varčevalci /.../ prenesli", mogoče razumeti tudi na način, da je bilo glede na 7. in 10.-12. člen Zakona FBiH/97 v vsakem primeru potrebno sodelovanje varčevalca, ki je moral za prenos na JPR posredovati podatke, sicer do prenosa ni prišlo (tretji odstavek tč. 3.1 revizije).
⁹ Glede tega je Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 5/2019 navedlo, da bi bila izvedba posebnega ugotovitvenega postopka zgolj z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, kot je to z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo sodišče, nepotrebna.