9. člen ZNISESČP

V tožbi tožnica uveljavlja kršitev pravil postopka, ker ji niso bili dani na voljo dokazi, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Glede navedenega sodišče ugotavlja, da takšno postopanje upravnega organa v konkretnem primeru ni imelo vpliva na pravilnost same odločitve, saj je tožena stranka s tako pridobljenimi podatki le preverila točnost dokazil, ki jih je že tožnica sama predhodno priložila zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge. To pomeni, da je le preverjala podatke in dokazila, ki jih je predložila sama tožnica in so bila preverjana dejstva tožnici že prej znana, s čimer so bili posledično izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

Do odprave protiustavnosti tretje povedi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, se vročanje pisanj v upravnem sporu zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev. Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati, kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku. Prav tako tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila neskladij med izjavo A. A. na obrazcu zahteve in med k zahtevi priloženimi dokazili (kopije hranilnih knjižic). Odločitev tožene stranke je tako obremenj

Vrhovno sodišče je odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.

V konkretnem primeru, ko iz zahteve za verifikacijo izhaja, da naj ne bi prišlo do prenosa deviznih sredstev na posebni privatizacijski račun, po podatkih sklada, pa naj bi do prenosa prišlo, niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Niti ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila sama podatke, ki bi le potrjevali, kar je navedla tožeča stranka, temveč pridobljeni podatki potrjujejo ravno nasprotno, kar zatrjuje in izkazuje tožnica. Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokument, ki je bil podlaga za njeno odločitev. Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati, kakor tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti glede uresničevanja pravice stranke glede izjave oziroma obrambe v upravnem postopku.

Okoliščine prenosa sredstev za odločitev v konkretni zadevi niso relevantne, saj je za odločitev relevantno zgolj dejstvo, ali je imela tožeča stranka v času vložitve zahtevka za verifikacijo sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Da jih ni imela oziroma da je dejansko prišlo do prenosa sredstev z deviznega računa tožeče stranke na posebni račun za namen uporabe v postopku privatizacije, pa med strankama ni sporno.

Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji. Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.

Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če pa Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Bistvo predmetnega spora je v tem, da tožnik ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, ampak ugovarja, da podružnica Ljubljanske banke v Sarajevu za morebiten prenos ni imela nobenega pooblastila, da je bil prenos neverodostojen oziroma, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik sam kot varčevalec podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu prenesel sredstva na JPR, kar pa se ni zgodilo, saj listina o stanju na računu dokazuje, da ni bilo nobenega prometa. Drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah bi tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka ne izpodbija dejstva, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo. Glede takšne situacije je Vrhovno sodišče povedalo,da je “za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe so zgolj navedena dokazila, ki jih je priložila tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge in dokazila, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila tožena stranka od banke. Manjka pa del obrazložitve, kako je na podlagi predloženih in pridobljenih dokazov tožena stranka ugotovila dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedeni niso odločilni razlogi za presojo posameznih dokazov, niti niso navedeni razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejetje določene odločitve. Narejena tudi ni dokazna ocena s strani tožnice k zahtevi predloženih dokazil, s čimer je bila tožnici le navidezno dana možnost, da je kot stranka udeležena v postopku. V dokazno oceno niso povzete in vključene niti navedbe tožnice, ki jih je poslala toženi stranki na podlagi poziva na izjasnitev pred izdajo izpodbijane odločbe.

V obravnavanem primeru je zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije devizne vloge prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge.

Iz zakonskih določb ZNISESČP izhaja, da Republika Slovenija s tem zakonom za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, prevzema izpolnitev obveznosti Banke do njenih upnikov, ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred tem prišlo do prenosa sredstev iz računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certrifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke, Banka pa nima obveznosti, da jo izplača. Republika Slovenija po ZNISESČP ni prevzela izpolnitve tistih obveznosti Banke, ki so prenehale pred njegovo uveljavitvijo.

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tožeča stranka se v postopku pred toženo stranko glede k odgovoru na tožbo predloženih dokumentov, ki potrjujejo ravno nasprotno, kot zatrjuje tožeča stranka, ni imela možnosti izjaviti.

Prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP.

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti. V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja revidenta tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.

Za presojo, da se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji. Ugotavljanje aktivnosti stranke oziroma njenega hotenja (volje) za prenos deviznih sredstev na privatizacijski račun je za pravilno razlago materialnega prava nebistveno. Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ker torej tožnik na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, pri čemer ni bistveno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo brez njegovega aktivnega ravnanja (t

Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje. Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine,

V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

Zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v predlogu ni predstavljen na zahtevani način, ki bi kazal na različno odločanje v pravno in dejansko primerljivih zadevah. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (torej pred odločitvijo v predlagateljevem upravnem sporu) že sprejelo stališče, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo BiH. Razlog za prenos deviznih sredstev je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem BiH, ki se mu banke niso mogle upreti.