VDSS Sodba in sklep X Pdp 804/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi predlagatelja.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek predlagatelja, da se nasprotnemu udeležencu skladno z 10., 148. in 153. členom Zakona o delovnih razmerjih, 46. in 48. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji naloži izpolnitev obveznosti posredovanja vseh v obdobju od 1. 1. 2017 dalje sprejetih splošnih aktov in drugih dokumentov, vključno s sprejetimi izjavami o varnosti in zdravju z oceno tveganja, terminskim načrtom in drugimi vmesnimi ukrepi, ter da se mu v bodoče v zvezi s sprejemom oziroma izdajo splošnih aktov naloži obvezno posvetovanje z reprezentativnim sindikatom (I. točka izreka sodbe in sklepa).

Zavrglo je predlog v delu, v katerem je predlagatelj zahteval:

- ugotovitev, da je nasprotni udeleženec s sprejemom splošnih aktov, s katerimi je razporejal delo, delovni čas, ordinacijski čas in dežurstva (to je s sprejemom urnikov dela ambulant ter razporedov dežurstev za posamezna obdobja) protipravno, to je v nasprotju s 6. in 16. členom Direktive 2003/88/ES, 25., 31., 33., 47., 144. in 152. členom Zakona o delovnih razmerjih ter 9. in 24. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu, odrejal delo na več delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati; da se nasprotnemu udeležencu naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sprejme ali izda nov splošni akt za razpored dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva za vsako posamezno obdobje (praviloma mesec), v katerem bodo v celoti upoštevana določila prej naštetih veljavnih predpisov in Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji na način, da bodo zdravniki družinske medicine hkrati delali le na enem delovnem mestu, pri čemer mora splošni akt določati, da so zdravniki dolžni delati samo do maksimalnega tedenskega delovnega časa 48 ur, pri čemer glede tedenskega počitka velja referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni, glede najdaljšega tedenskega delovnega časa pa referenčno obdobje, ki ni daljše od štirih mesecev; veljavna prekoračitev maksimalnega tedenskega delovnega časa je delodajalcu dovoljena samo na podlagi izrecnega in svobodnega izraženega soglasja, ki ga poda vsak zdravnik družinske medicine posamično (prva alineja II. točke izreka sodbe in sklepa);

- da se nasprotnemu udeležencu prepove nadaljnje kršenje pravic zaposlenih zdravnikov družinske medicine glede organizacije dela in delovnega časa ter varnosti in zdravja pri delu, ter da se mu naloži, da mora delo in delovni čas zdravnikov družinske medicine organizirati na način, ki ga določata 6. in 16. člen Direktive 2003/88/ES (druga alineja II. točke izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v znesku 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2Predlagatelj vlaga ločeni pritožbi zoper sodbo in zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V pritožbi zoper sodbo navaja, da je delodajalec skladno z določbo 10. člena Zakona o delovnih razmerjih dolžan predlog splošnega akta poslati v mnenje sindikatu. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec to obveznost izpolnil že z objavo aktov na interni spletni strani, do katere predlagatelj niti ni imel dostopa. Stališče sodišča prve stopnje, da razporedi dežurstev niso splošni akti, je v nasprotju z ugotovitvijo, da je nasprotni udeleženec z objavo teh aktov na interni spletni strani izpolnil svojo obveznost "posvetovanja" in "posredovanja". Takšno stališče bi pomenilo, da je obveznosti glede splošnih aktov izpolnil z objavo individualnih aktov, kar je samo s seboj v nasprotju. Opozarja na stališča iz sodne prakse, da delodajalec z opustitvijo posredovanja predloga splošnega akta v mnenje sindikatu krši svoje zakonske obveznosti (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 416/2006 ter pritožbeno sodišče v zadevah opr. št. X Pdp 581/2008 in opr. št. X Pdp 40/2013). Pojasnjuje, da je od nasprotnega udeleženca neuspešno zahteval vzpostavitev zakonitega stanja in dialog. Po njegovem mnenju je zahtevek zadostno konkretiziral že s tem, ko je navedel vsebino urejanja in obdobje, v katerem so splošni akti veljali, pri čemer je navedel tudi imena nekaterih zaposlenih, pri katerih je prihajalo do kršitev. Vztraja pri stališču, da so razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva splošni akti v smislu določbe 10. člena Zakona o delovnih razmerjih. Nasprotni udeleženec bi se moral z njim posvetovati o tem, kako nezapisana pravila glede organizacije dela in razporejanja delovnega časa vplivajo na pravice delavcev. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni zahteval ugotovitve kršitve 10. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je v zahtevku jasno opisal kršitev ter navedel, da nasprotni udeleženec splošnega akta v pravilni obliki sploh ni sprejel. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi bi se lahko ugotovilo, ali je nasprotni udeleženec sprejel ustrezne splošne akte. Dokazna predloga za posredovanje aktov in podatkov iz evidenc delovnega časa je podal ravno zato, ker z akti nasprotnega udeleženca ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo kršilo njegovo pravico do sodnega varstva. Ne gre za sistemsko neurejenost zdravstva, saj je področje urejeno z evropskimi in slovenskimi predpisi. Priglaša stroške pritožbe.

4V pritožbi zoper sklep dodatno navaja, da je bil o tem, da nasprotni udeleženec delo razporeja v nasprotju z veljavnimi predpisi, seznanjen le s strani svojih članov. Akte, ki jih je predložil sodišču, je prejel anonimno z izrecno prošnjo po nerazkritju vira. Odločitve glede zavrženja dela predloga ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje iz 5. in 6. točke obrazložitve, da splošnih aktov ni navedel, je v nasprotju z zaključkom iz 8. točke obrazložitve, da ne gre za splošne akte. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstev niso splošni akti, nasprotni udeleženec ustreznih splošnih aktov sploh ni sprejel, zato je zahtevek že iz tega razloga utemeljen. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da ni postavil zahtevka za ugotovitev kršitve pravic iz 6. in 16. člena Direktive 2003/88/ES, saj je predlagal ugotovitev neskladnosti splošnega akta z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da v kolektivnem delovnem sporu ni dopustno ugotavljati, da nasprotni udeleženec ni sprejel ustreznih splošnih aktov, oziroma da je z individualnimi akti urejal vsebino, ki bi jo moral urediti s splošnim aktom. V zvezi s tem opozarja na določbo 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, iz katere izhaja, da lahko sodišče nasprotnemu udeležencu naloži sprejem ali izdajo novega pravnega akta. Priglaša stroške pritožbe.

5Nasprotni udeleženec v odgovorih na pritožbi prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Med ugotovitvijo, da predlagatelj v predlogu ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca naj bi bili v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 14/94 in nasl.) in evropsko zakonodajo, in stališčem, da razporedi dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči, pripravljenosti in urgence niso splošni akti v smislu določbe 10. člena ZDR-1, ni nasprotja, zato je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem neutemeljen.

8Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

K pritožbi zoper sodbo:

9Predlagatelj neutemeljeno nasprotuje odločitvi iz I. točke izreka sklepa in sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu skladno z zakonskimi določbami in določili Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji naloži posredovanje vseh v obdobju od 1. 1. 2017 dalje sprejetih splošnih aktov in drugih dokumentov, ter da se mu v bodoče v zvezi s sprejemom oziroma izdajo splošnih aktov naloži obvezno posvetovanje z reprezentativnim sindikatom. Ta odločitev je pravilna že zato, ker iz dejstev, ki so v zvezi s tem navedena v predlogu, ne izhaja utemeljenost zahtevka, saj predlagatelj niti ni podal konkretnih trditev o tem, v postopku sprejema katerih splošnih aktov je nasprotni udeleženec kršil obveznosti iz 10. člena ZDR-1 oziroma določil Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji. Predlog je zato v tem delu nesklepčen. Sodišče prve stopnje je sicer za odločitev iz I. točke izreka sodbe in sklepa navedlo še druge razloge, vendar glede na obrazloženo za odločitev niso več bistveni, zato pritožbeno sodišče pritožbenih očitkov v zvezi s tem ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep:

10Sodišče prve stopnje je predlagatelju dvakrat naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, najprej s sklepom z dne 4. 1. 2019, nato pa še s sklepom z dne 15. 4. 2019. Med drugim mu je naložilo, naj postavi določen in jasen (ugotovitveni in dajatveni) zahtevek, tako da jasno navede ime splošnega akta in člen splošnega akta, ki naj bi bil v neskladju z zakonom, kolektivno pogodbo in direktivo ter da s tem v zvezi jasno navede, s katerim členom zakona, kolektivne pogodbe in direktive naj bi bil splošni akt v neskladju. Nadalje mu je naložilo, naj konkretizira navedbe glede kršitev v zvezi z organizacijo dela in delovnega časa pri nasprotnem udeležencu ter da naj predloži vse splošne akte nasprotnega udeleženca, za katere meni, da so v nasprotju z zakonodajo oziroma navede razloge, zakaj jih ne more predložiti.

11Ker predlagatelj predloga ni dopolnil oziroma popravil tako, da bi bil sposoben za obravnavo, ga je sodišče prve stopnje na podlagi določb 105., 108. in 180. člena ZPP ter 44. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v pretežnem delu zavrglo (II. točka izreka sodbe in sklepa). Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog z nejasnimi navedbami in nedoločenim zahtevkom ni sposoben vsebinske presoje, je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da splošnih aktov od nasprotnega udeleženca ni prejel ter je bil o tem, da nasprotni udeleženec delo razporeja v nasprotju z veljavnimi predpisi, seznanjen le s strani svojih članov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje predlagatelj v zvezi s temi navedbami ni predložil oziroma predlagal nobenega ustreznega dokaza.

12Sodišče prve stopnje je predlagatelju utemeljeno naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, saj ta ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, niti ni navedel, s katerimi določbami konkretne kolektivne pogodbe oziroma zakona naj bi bili v nasprotju. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.

13Obrazložitev sodišča prve stopnje ni nelogična in protispisna, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Stranka je tista, ki mora določiti okvir spora, predlagatelj pa svoje dolžnosti postavitve določnega zahtevka ni izpolnil. Posledično ne more biti utemeljen pritožbeni očitek predlagatelja, da mu je sodišče prve stopnje z zavrženjem pretežnega dela predloga odvzelo pravico do sodnega varstva ter s tem povezane možnosti dokazovanja utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje lahko o zahtevku meritorno odloča (in z namenom ugotavljanja odločilnih dejstev izvaja predlagane dokaze) le v primeru, da je predlog sposoben za obravnavo, predlagatelja pa je zato dvakrat pozvalo k popravi oziroma dopolnitvi predloga. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi za vsebinsko presojo zahtevka zadostovala navedba vsebine urejanja in obdobje, v katerem naj bi splošni akti veljali. Uveljavljana podlaga zahtevka in postavljeni zahtevek sta bila presplošna za vsebinsko presojo njegove utemeljenosti.

14Ker je sodišče pravilno zavrglo del predloga za ugotovitev neskladnosti splošnih aktov z zakonom in kolektivnimi pogodbami, je utemeljeno zavrglo predlog tudi v delu, v katerem je predlagatelj od nasprotnega udeleženca zahteval izdajo novega splošnega akta in prepoved nadaljnjih kršitev. V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZDSS-1 lahko sodišče glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca drugemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti, vendar šele v posledici ugotovitve kršitve pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, oziroma ugotovitve neskladnosti splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo. Ker je sodišče prve stopnje zavrglo del predloga, v katerem je predlagatelj zahteval ugotovitev kršitev po 1. točki prvega odstavka 53. člena ZDSS-1, je posledično pravilna odločitev o zavrženju dela predloga, v katerem je zahteval naložitev obveznosti po drugem odstavku istega člena.

15Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna, nasprotno stališče predlagatelja pa neutemeljeno.

16Ker niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovora nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP), nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.