44. člen ZDSS-1

Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezav

Sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati. Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s ko

Sodišče prve stopnje je predlagatelju utemeljeno naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, saj ta ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, niti ni navedel, s katerimi določbami konkretne kolektivne pogodbe oziroma zakona naj bi bili v nasprotju. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma

Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.

V primeru, da so izpolnjeni pogoji za uskladitev plač pri nasprotnem udeležencu (doseganje oziroma preseganje 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin), se stranke sicer res lahko na pogajanjih dogovorijo za višino povišanja plač, vendar pa v primeru izostanka dogovora o dejanskem povišanju plač to ne pomeni, da do uskladitve plač ne pride oziroma, da je ta 0-odstotna. Že z jezikovno razlago določbe 105. člena PKP je namreč mogoče ugotoviti vsebino pravne norme - ta pa je, da če se o dejanski višini povišanja stranke na pogajanjih ne uspejo dogovoriti, samodejno pride do povišanja v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Glede na jasno jezikovno razlago drugačna razlaga (denimo razlaga glede skupnega namena sopogodbenikov) ni dopustna.

Panožna kolektivna pogodba nalaga delodajalcu obračun in odvod sindikalne članarine, zato je v zvezi s tem vprašanjem predmetni spor šteti za kolektivni delovni spor po a) točki 6. člena ZDSS-1, ker gre za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe. Glede na trditve predlagatelja v predlogu o spornih ravnanjih nasprotnega udeleženca (izvajanje pritiska na člane sindikata s strani nasprotnega udeleženca, nagovarjanje članov predlagatelja k izstopu iz članstva, izpisovanje članov predlagatelja, …) pa se po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor (vsaj delno) uvršča tudi med spore o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim razmerji po e) točki 6. člena ZDSS-1. Zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca bi namreč posegala tudi v avtonomijo sindikata, v pravice delavcev iz delovnega razmerja do svobodnega včlanjevanja v sindikalne organizacije (76. člen URS.) in s tem tudi v pristojnosti sindikata, ki jih ima ta v zvezi s svojimi člani, torej delavci.

Glede na določbo 20. člena ZKolP je kot obvezni postopek za mirno rešitev spora o pravicah določen le postopek pogajanj (drugi odstavek 20. člena ZKolP), medtem ko sta postopka za mirno rešitev takšnega spora s posredovanjem ali z arbitražo le možna načina za rešitev tega spora. V tretjem in četrtem odstavku 20. člena ZKolP je namreč določeno, da lahko vsaka stranka predlaga posredovanje strokovnjaka (in ne da mora biti predlagano posredovanje strokovnjaka) oziroma, da se stranki lahko sporazumeta o reševanju spora o pravicah za arbitražo. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela, da je treba omejitev dostopa do sodišča oziroma pravice do sodnega varstva (ki jo zagotavlja že 23. člen URS) razlagati restriktivno (obstoj procesne predpostavke kot pogoj za dopustnost sodnega varstva pa predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva). To pa pomeni, da predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo po 23. členu ZDSS-1 (glede na 11. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z 20. členom ZKolP) le predhodno začet in neuspešno zaključen postopek pogajanj. Za izpolnitev procesne predpostavke mirne rešitve spora ni bistveno, na pobudo oziroma predlog katere od strank kolekt

Zahtevo, da mora stranka najprej postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi), če želi doseči ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, je oblikovala sodna praksa, saj iz zakona izrecno ne izhaja. Taka zahteva predstavlja prehudo in tudi nerazumno oviro za uveljavitev tožnikove pravice (zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni bil zavrnjen iz vsebinskih razlogov, pač pa zato, ker ni bil postavljen tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ki pred sodiščem sploh še ni bilo ugotovljeno), zato je njegov predlog za odstop od ustaljene sodne prakse in njeno spremembo utemeljen. Tožnik je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas v 30 dnevnem roku po prenehanju zadnje pogodbe o avtorskem delu ter zahteval reintegracijo in reparacijo. Tak zahtevek procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o obstoju delovnega razmerja.

Tožnica s tožbo zahteva plačilo prikrajšanja mesečnih plač v skupnem bruto znesku za sporno obdobje. Ker v tožničinem primeru ne gre za kolektivni delovni spor, pri vprašanju plačila sodne takse ni mogoče upoštevati določbe 57. člen ZDSS-1 (da se sodne takse v kolektivnih delovnih sporih ne plačujejo).

V kolektivnem delovnem sporu je opredelitev nasprotnega udeleženca bistvena sestavina predloga. Ker predlog predlagatelja tudi po popravi vloge, ki jo je sodišče naložilo predlagatelju, ni vseboval navedbe nasprotnega udeleženca, ga je bilo potrebno na podlagi določila 5. odstavka 108. člena ZPP zavreči.

Iz ZDSS-1 sicer ne izhaja, da sodno varstvo pravice do soodločanja iz 75. člena Ustave zaposleni v javnih zavodih lahko uveljavljajo le kolektivno in da jim ne pripada ta pravica kot posameznikom, saj se po določbi 44. člena ZDSS-1 postopek tudi v kolektivnih delovnih sporih začne s predlogom udeleženca, ki je lahko „oseba“, organ ali združenje, in v enakem smislu udeležbo posameznika kot „osebe“ predvideva 45. člen in 51. člen ZDSS-1; specialni predpis ZSDU, ki bi ga bilo treba v konkretnem primeru uporabiti skupaj z določbami ZVis o volitvah dekana, pa izrecno določa, da pravico do sodelovanja pri upravljanju v zavodih uresničujejo delavci kot posamezniki po določbah tega zakona, kolektivno pa v skladu s posebnim zakonom. Sodišče nima podlage, da bi zadevo odstopilo v reševanje delovnemu sodišču in tudi nima podlage za to, da bi drugače, kot je to presodilo Vrhovno sodišče, ugotovilo, da je treba zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva izpodbijani akt interpretirati kot drug posamični akt iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma da gre za akt po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, ker sodno varstvo zoper dokončno odločitev o imenovanju dekanje ne bo učinkovito. Vprašanje

Sodišče prve stopnje bi odločitev o predlogu v sporu o zakonitosti stavke sprejelo z ugotovitveno sodbo, ki ni izvršljiva (saj se ne glasi na izpolnitev obveznosti – na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev). To pa pomeni, da zavarovanje z začasno odredbo ne more priti v poštev, za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen že temeljni predpogoj, ki mora biti podan tako za zavarovanje denarne kot nedenarne terjatve, to je verjetna izkazanost terjatve. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, da se prepove začetek oziroma organizacija stavke, ki je bila napovedana, utemeljeno zavrnilo.

V kolektivnem delovnem sporu o sodelovanju delavcev pri upravljanju po 52. čl. ZDSS-1 je nasprotni udeleženec volilna komisija pravne osebe in ne delodajalec. Če nasprotni udeleženec v kolektivnem delovnom sporu ni pasivno legitimiran, predlog (za razveljavitev postopka za odpoklic članov sveta delavcev) ni sklepčen in zato niso podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Podani pa so vsi pogoji za izdajo sodbe, s katero se zahtevek zavrne.