53. člen ZDSS-1

Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1). Iz ZR

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo predlog zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče, da je kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu tožnikova terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu.

Delitev napitnine zgolj med delovna mesta na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije ni v nasprotju le z 91. členom ZIS, temveč tudi z drugim odstavkom 73. člena KPGIT, ki izrecno predpisuje, da se napitnina razdeli med vse zaposlene.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče, da je kljub pravnomočni sodbi v kolektivnem delovnem sporu tožnikova terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu.

Ugotovitev o tem, ali je nasprotna udeleženka kršila določbe Kolektivne pogodbe za policiste, sodi v pristojnost delovnega sodišča in ne Komisije za razlago, zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da je zgolj komisija tista, ki je pristojna sprejemati razlago kolektivne pogodbe, in da je sodišče preseglo svoje pristojnosti in se postavilo v vlogo Komisije za razlago kolektivne pogodbe. Nasprotna udeleženka je v letu 2020 kršila določbo 22.d člena Kolektivnega pogodbe za policiste glede notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti, ker pred objavo javnega natečaja ni izvedla notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti.

V skladu z 18. členom ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost, gre za t. i. absolutno nepristojnost ali pomanjkanje jurisdikcije. Absolutna nepristojnost je absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo glede stvarne pristojnosti delovnega sodišča, vendar se predhodno ni opredelilo, ali imata predlagatelja sploh sodno varstvo in v kolikor imata sodno varstvo, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje o predlogu.

Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da predlagatelji zastopajo tudi interes tistih članov tretjega nasprotnega udeleženca, ki menijo, da je izpodbijana ureditev delitve napitnin nezakonita. Skupinski interes mora biti izkazan na strani predlagatelja kolektivnega delovnega spora in ga že pojmovno ni mogoče utemeljevati z interesi članov nasprotnega udeleženca, zoper katerega so predlagatelji sprožili kolektivni delovni spor. V kolektivnem delovnem sporu lahko sodišče naloži sprejem ali izdajo pravnega akta (2. točka prvega odstavka 53. člena ZDSS-1) le, kadar gre za splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt, ki je v povezavi s 1. točko prvega odstavka 53. člena ZDSS-1 neskladen z zakonom ali s kolektivno pogodbo. Nasprotnim udeležencem sodišče ne more naložiti sprejema nove kolektivne pogodbe, ker bi s tem poseglo v pogodbeno avtonomijo strank podjetniške kolektivne pogodbe.

Dogovor in Sporazum, ki sta imela naravo kolektivne pogodbe, sta zavezovala nasprotno udeleženko le k aktivnosti v smislu izvedenega usklajevanja predloga uredbe. Ker je med reprezentativnimi sidnikati in nasprotno udeleženko do tega usklajevanja predloga uredbe prišlo, je nasprotna udeleženka (vsaj v manjši meri) zadostila določbam Dogovora in Sporazuma. To pomeni, da ni prišlo do zatrjevanih kršitev Dogovora in Sporazuma v zvezi z usklajevanjem predloga uredbe. Sodišče ne more naložiti nasprotni udeleženki sprejem usklajenega besedila Uredbe o spremembah Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ ali je pravilen zaključek sodišča, da v konkretnih okoliščinah primera nasprotna udeleženka ni kršila Dogovora o plačah in drugih stroških dela v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 80/2018) in Sporazuma o razreševanju stavkovnih zahtev (Ur. l. RS, št. 80/2018), ‒ ali lahko sodišče naloži nasprotni udeleženki sprejem usklajenega besedila Uredbe o spremembah Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede.

Revizija se dopusti glede vprašanj: – ali gre pri tem delovnem sporu za spor o pravici ali za interesni spor; – ali ima sodišče v okoliščinah konkretnega primera pristojnost, da ob upoštevanju meril iz Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije s svojo odločitvijo nadomesti dogovor o znesku najnižjih osnovnih plač, ki ga stranki nista dosegli; – ali je sodišče z zavrženjem predloga kršilo pravico predlagatelja do sodnega varstva.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila s tem, ko sindikalnemu predstavniku na seji sveta zavoda z dne 23. 1. 2020 ni bila omogočena prisotnost pri obravnavi in odločanju o predhodnem mnenju v postopku za imenovanje ravnatelja, podana kršitev tretjega odstavka 4. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji.

Za odločitev je bistveno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da se po drugem odstavku 13. člena ZSPJS delovna mesta oziroma nazivi v plačni podskupini C4 (Vojaki; prvi odstavek 7. člena ZSPJS) uvrščajo v plačne razrede z uredbo. Uredba v smislu te določbe ni splošni akt delodajalca, ampak podzakonski akt, katerega sprejem je v pristojnosti Vlade Republike Slovenije. Delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G, H, J in K ter plačnih podskupinah C1, C2, C3, C5 in C6 se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti. Glede na te je ureditev uvrščanja dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci drugačna in ni predmet kolektivnega pogajanja. Tako v Dogovoru kot v Sporazumu je vsebovana zaveza, da se v zvezi z uvrščanjem formacijskih dolžnosti in nazivov v plačne razrede v Slovenski vojski opravi usklajevanje uredbe z reprezentativnimi sindikati (šesti odstavek točke I Dogovora; šesti odstavek točke III Sporazuma). Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je nasprotna udeleženka to zavezo spoštovala, pri čemer zaveze ni mogoče razumeti na način, kot izpostavlja predlagatelj v pritožbi (

Predlagatelj v ugotovitvenem delu predloga nasprotnemu udeležencu očita kršitev tretjega odstavka 4. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPK), ker je bilo sindikalnemu predstavniku vabilo in gradivo na skupno izredno sejo sveta zavoda in strokovnega sveta zavoda, sklicano spornega dne, posredovano šele na izrecni poziv sindikalnega predstavnika dva dni pred sejo. Pravilno je stališče, da nasprotni udeleženec ni kršil navedene določbe KPK, ne glede na to, da je vabilo in gradivo posredoval šele pozneje na izrecni poziv sindikalnega predstavnika. Pravilna je presoja, da nasprotni udeleženec ni onemogočil sindikalnemu predstavniku predlagatelja pristopa na sejo. Predsednik sveta je v neformalnem razgovoru sindikalnemu predstavniku povedal, da bo predlagal zaprtje oziroma izključitev javnosti seje. O omejitvi (izključitvi) javnosti seje predsednik sveta zavoda sam ni pristojen odločiti. Ker sindikalni predstavnik sploh ni pristopil na skupno izredno sejo sveta zavoda in strokovnega sveta zavoda spornega dne, mu nasprotni udeleženec ni onemogočil prisotnosti na tej seji. Zato ni podana kršitev tretjega odstavka 4. člena KPK.

Sodišče prve stopnje je predlagatelju utemeljeno naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, saj ta ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, niti ni navedel, s katerimi določbami konkretne kolektivne pogodbe oziroma zakona naj bi bili v nasprotju. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma

V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bi

Sodišče prve stopnje je predlagatelju glede razporedov dežurstev, dela, nujne medicinske pomoči ipd. pravilno pojasnilo, da to niso splošni akti delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1 in zato tudi ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Pri tem je tudi menilo, da bi tovrstne listine lahko bile predmet individualnega delovnega spora, kar pa ne drži (274. člen ZPP), saj so lahko le del trditvene podlage oziroma dokaznega gradiva v zvezi z dopustnim predmetom spora.