VSL Sodba in sklep II Cpg 118/2020

I. Pritožba zoper izpodbijano II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže.

II. Pritožba zoper izpodbijani I. in III. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 v veljavi v tretjem odstavku izreka, v prvem odstavku pa do 3.179,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od 132,49 EUR od 21. 7. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 8. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 9. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 10. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 11. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 12. 2014 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 1. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 2. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 3. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 4. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 5. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 6. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 7. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 8. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 9. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 10. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 11. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 12. 2015 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 1. 2016 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 2. 2016 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 3. 2016 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 4. 2016 do plačila,

- od 132,46 EUR od 21. 5. 2016 do plačila in

- od 132,46 EUR od 21. 6. 2016 do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

V preostalem delu prvega odstavka izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 210,00 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila laično pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da vztraja pri svojih ugovorih, ki jih po njenem mnenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo in dovolj razjasnilo, in sicer da gre za gospodarski spor, da zastaralni rok znaša tri leta, da je pogodba tripartitna, da pogodbi nezvesta stranka ni bila tožena stranka in da dogovor o obročnem vračilu dolga ni bil nikoli sklenjen. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, ugotovi omenjene kršitve in nepravilnosti, izpodbijano sodbo razveljavi ter pravilno odloči o zadevi. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ob izvedbi naroka.

3Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba delno ni utemeljena delno pa ni dovoljena.

6Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

7Z navedbo, da je izpodbijana sodba nejasna in da prihaja vsebinsko sama s seboj v nasprotje, saj sodišče prve stopnje uvodoma govori o gospodarskem sporu, v nadaljevanju (tj. v 8. točki obrazložitve) pa to zanika, ko v zvezi z zastaranjem terjatve zapiše, da terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe, pritožnica smiselno uveljavlja dovoljen pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pritožnica je tista, ki zmotno enači gospodarski spor in gospodarsko pogodbo oziroma zmotno meni, da ker gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor, terjatev avtomatično izvira iz gospodarske pogodbe. Kaj so gospodarski spori, določajo pravila procesnega prava, kaj so gospodarske pogodbe, pa pravila materialnega prava. Odločitev iz pravnomočnega sklepa VI P 130/2017 z dne 8. 1. 2018 (v katerem se je Okrajno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in odredilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču), ki je v izpodbijano sodbo povzeta v smislu, da gre za gospodarski spor (3. točka obrazložitve), je tako temeljila na uporabi določb ZPP, presoja sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke, da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe in da zato v tem primeru velja triletni zastaralni rok, pa na uporabi določb Zakona o gospodarskih družbah in Obligacijskega zakonika (pri čemer je prvostopenjsko sodišče presodilo, da vtoževana terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe). Ker se torej v gospodarskih sporih ne presoja zgolj (ne)utemeljenost terjatev, ki izvirajo iz gospodarskih pogodb, kar se je zgodilo tudi v tej zadevi, pa pritožnica ne more uspeti z očitkom, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Ugotovitev, da gre za gospodarski spor, sama po sebi tudi ne predstavlja razloga o odločilnem dejstvu v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek o navedeni procesni kršitvi torej ni utemeljen.

8Prav tako neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da za „terjatve iz gospodarskih sporov“ velja triletni zastaralni rok ter njen očitek, da je v zvezi z ugovorom zastaranja sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Triletni zastaralni rok velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ), med katere pa po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča vtoževana terjatev ne sodi.¹ Pa tudi če bi, v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče zaključiti, da je vtoževana terjatev zastarala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in tega v pritožbenem postopku ni mogoče ugotoviti drugače - prvi odstavek 458. člena ZPP), je dolg po Pogodbi zapadel dne 1. 1. 2014, predlog za izvršbo pa je tožeča stranka vložila dne 16. 10. 2016². Tudi če bi torej sprejeli navedbo tožene stranke, da zastaralni rok v tem primeru znaša tri leta, s svojim ugovorom zastaranja ne bi mogla uspeti. Triletni zastaralni rok bi iztekel šele dne 1. 1. 2017, kar je po vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ni namreč mogoče pritrditi pritožnici, da zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi (sklep VL 108023/2016-8 z dne 20. 12. 2016, po katerem je bil sklep o izvršbi VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odrejeno, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani) zastaranje ni bilo pretrgano.

9Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev³ (365. člen OZ). Šteje se, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja (prvi odstavek 366. člena OZ). Prav tako se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen (drugi odstavek 366. člena OZ). Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ).

10Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, teče postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), torej kot pravdni postopek, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi v dovolilnem delu, do katere je prišlo, ker je tožena stranka (takrat še dolžnik) vložila obrazložen ugovor, zato ni mogoče sklepati, da zastaranje ni bilo pretrgano. Zastaranje je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo⁴, po razveljavitvi sklepa pa se je postopek nadaljeval pred sodiščem prve stopnje. Pritožnica sicer pravilno trdi, da z razveljavitvijo sklepa o izvršbi o zadevi še ni bilo odločeno in postopek ni bil končan, ni pa ji mogoče pritrditi v stališču, da razveljavitev sklepa pomeni, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 366. člena OZ. Postopek v tem sporu bo končan z izdajo te sodbe. Z njo je odločitev prvostopenjskega sodišča potrjena. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108023/2016 z dne 24. 10. 2016 bo na ta način ostal v veljavi kot to izhaja iz prvega odstavka 1. točke te obrazložitve. Zastaranje bo tako začelo teči znova s končanjem tega spora, kar je z izdajo sodbe pritožbenega sodišča. Med postopkom namreč - v nasprotju z navedbami pritožnice - zastaranje ne teče.

11Ni utemeljen očitek, da bi tožeča stranka predlogu za izvršbo morala priložiti izpisek, ki je bil temu podlaga (torej izpisek kot verodostojno listino), da bi se do tega lahko opredelila. Takšna dolžnost upnika v ZIZ ni določena. Nasprotno, v petem odstavku 41. člena ZIZ je izrecno določeno, da verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, upniku predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Sodišče sklep o izvršbi tako izda (le) na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in ne preverja resničnosti njihove vsebine (kar v sklepu o izvršbi tudi navede - drugi odstavek 44. člena ZIZ).

12Prav tako neutemeljena je nadaljnja pritožbena graja, da je bila toženi stranki kršena pravica do izjavljanja v postopku, ker „vse do danes ni prejela izpiska, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi“. V pravdnem postopku se dejansko stanje ugotavlja na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali stranki in na podlagi kontradiktornega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem postopku tožena stranka imela možnost, da se opredeli do dokazov tožeče stranke, ki so bili priloženi prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke. Iz vročilnice, pripete k list. št. 58, je namreč razvidno, da so ji bili ti vročeni skupaj s prvo pripravljalno vlogo (in sicer vključno s finančno kartico tožene stranke). Kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru torej ni zagrešilo. Ker višina vtoževane terjatve v obravnavanem sporu sploh ni bila sporna, pa je tovrstni očitek tudi nesmiseln.

13Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Podana je torej v primeru, če je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji iz 454. člena ZPP. V obravnavanem primeru temu ni tako. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2018 sicer res navedla, da gre v tem primeru za tripartitno pogodbo med Zavodom kot pokroviteljem projekta, samostojno podjetnico A. A., s.p. kot nosilcem projekta in B. B. kot udeležencem projekta, kateremu so bila sredstva namenjena (pri čemer je zatrjevala, da je bila pogodbi nezvesta stranka izključno B. B., ker naj bi Pogodbo kršila v 1. - 5. točki 5. odstavka) in s tem nasprotovala prejšnjim trditvam tožeče stranke, ki je v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da sta Pogodbo sklenili pravdni stranki in slednjo vlogi tudi priložila. Ker pa nato tožena stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi ni več odgovorila na navedbe tožnice, da sta strani Pogodbe samo pravdni stranki in ne B. B., pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejansko stanje v zvezi s tem, kdo so stranke Pogodbe⁵, ni več sporno (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pravilno je tudi ugotovilo, da tudi ni drugih ovir za izdajo odločbe. Ker sta s tem izpolnjena oba pogoja za izdajo odločbe brez razpisa naroka, pritožnica neutemeljeno graja postopanje prvostopenjskega sodišča in zatrjuje, da je v svojih vlogah zahtevala izvedbo naroka in predložitev ustreznih dokazov. V tem postopku se ZPP uporablja namreč v svoji nenovelirani različici, ki je v prvem odstavku 454. člena ZPP določal, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo. Vprašanje, ali je tožena stranka v svojih vlogah zahtevala izvedbo naroka, tako sploh ni relevantno. Pa tudi če bi bilo, je po ugotovitvah pritožbenega sodišča nanj potrebno odgovoriti nikalno. Njena pritožbena trditev, da je v postopku zahtevala izvedbo naroka, nasprotuje podatkom spisovne dokumentacije, ki jo je prispevala.

14Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je v zvezi z neobstoječim Dogovorom o obročnem vračilu dolga z dne 8. 7. 2014 prvostopenjsko sodišče kršilo določbe procesnega prava, ko je štelo, da je o obstoju odškodninske terjatve po temelju že odločeno z dogovorom, da je pri tem prišlo do kršenja bistvene pritožnikove pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS in da njegovih navedb in dokaznih predlogov glede tega sploh ni obravnavalo in se do njih opredeljevalo.

15Z navedbami se ni mogoče strinjati. Pritožnica zmotno meni, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožničin zahtevek utemeljen na Dogovoru z dne 8. 7. 2014. Prvostopenjsko sodišče je izrecno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru temelj vtoževane terjatve pogodbeni - program Zaposli.me je del aktivne politike zaposlovanja in tožeča stranka lahko zahteva vračilo subvencije, ki je bila porabljena nenamensko (1. točka tretjega odstavka 10. člena Pogodbe⁶). Prav tako je pojasnilo, da je dolg po pogodbi (v višini 3.179,07 EUR) v tem primeru zapadel s 1. 1. 2014. Ker pa je tožnica sama navedla, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o poravnavi dolga z dne 8. 7. 2014, da je bilo z njim dogovorjeno, da bo tožena stranka sredstva vrnila v 24 zaporednih mesečnih obrokih s tem, da je prvi obrok v višini 132,49 EUR v plačilo zapadel 20. 7. 2014, ostali obroki v višini 132,46 EUR pa vsakega 20. v mesecu ter da je zadnji obrok zapadel v plačilo 20. 6. 2016 in ker so ti pogoji ugodnejši glede zakonskih zamudnih obresti (v primerjavi z navedbo v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od celotnega zneska 3.179,07 EUR od 20. 7. 2014 dalje), pa je sodišče prve stopnje ta dogovor upoštevalo pri zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obrestih. To je v 8. in 9. točki svoje obrazložitve tudi zapisalo.

16Tožena stranka z navedbami, da je v svojih vlogah obrazložila, da tak dogovor ne obstaja, da ga ni nikoli videla niti podpisala in da sodišče prve stopnje teh njenih navedb ni presojalo, ne more uspeti. Ker je Dogovor z dne 8. 7. 2014 v zvezi z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti ugodnejši v primerjavi z zapadlostjo po Pogodbi (vtoževana terjatev pa nima temelja v omenjenem Dogovoru, temveč v Pogodbi in je utemeljena), pritožnica zoper odločitev v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki po izpodbijani sodbi tečejo od zapadlosti posameznega obroka dalje) niti nima pravnega interesa. Če sodišče prve stopnje Dogovora z dne 8. 7. 2014 ne bi upoštevalo, bi bila njegova odločitev glede obrestnega dela za toženo stranko manj ugodna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper II. točko izreka sodbe zavrglo (352. člen ZPP). Poleg tega velja, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), zato pritožbenih navedb v zvezi z Dogovorom ni upoštevalo.

17Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost preostanka pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka s tem, ko je toženi stranki po Pogodbi sofinancirala zaposlitev težje zaposljive osebe, ni opravljala pridobitve dejavnosti. Namen sofinanciranja je bil vzpodbujanje zaposlovanja.
² V tem delu gre za očitno pisno pomoto pri navedbi datuma. Pravilni datum je 19. 10. 2016.
³ Npr. z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine.
⁴ In ne z vložitvijo vloge z dne 27. 2. 2017 (tj. z vložitvijo dopolnitve tožbe) kot to zmotno meni pritožnica.
⁵ Pa tudi v zvezi z ostalimi pravno relevantnimi dejstvi.
⁶ Na katero se je tožeča stranka sklicevala v prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2017.