VSM Sklep I Cp 787/2019

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I., II., IV. in VI. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se delitev nepremičnin parc. št. 1542/0 in 1540/2, obe k.o. X, ki so v solasti udeležencev vsakega do 1/3 celote, opravi tako, da se nepremičnini prodata, med udeležence pa se glede na višino solastnih deležev razdeli čista kupnina po odbitku stroškov postopka (I. točka izreka). Vrednost za razdružitev predlaganih nepremičnin je določilo v višini 147.000,00 EUR. Skladno s III. točko izreka so se udeleženci o delitvi premičnin že dogovorili na naroku dne 30. 8. 2018. V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za odlog razdružitve za obdobje treh let (IV. točka izreka), prav tako pa ni ugodilo predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe, kot izhaja iz V. točke izreka. Skladno s VI. točko izreka bo prvostopenjsko sodišče o skupnih stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper takšno odločitev se smiselno v delu, v katerem ni uspel, pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec D.K. (v nadaljevanju nasprotni udeleženec oziroma pritožnik). V svoji laični pritožbi opozarja, da ima po drugem odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) prednost fizična delitev nepremičnine, če solastnik izkaže upravičen interes, da dobi določen del v naravi. Pritožnik pa je prepričan, da je tak interes izkazal. Izpostavlja, da sta sporni nepremičnini, ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem (v nadaljevanju sporna nepremičnina oziroma stanovanjska hiša) in sta fizično deljivi, njegov dom, kjer biva že 38 let. Zagotavljata mu tako ekonomsko kot socialno varnost. Nasprotno pa predlagateljica in nasprotna udeleženka B.Č. (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) nimata interesa bivati v sporni nepremičnini, svoj delež pa lahko podata ali ga dasta v najem. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje upoštevaje, da so pravice ostalih solastnikov po 15. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) omejene s pravicami nasprotnega udeleženca, moralo pretehtati sorazmernost ukrepa in nepremičnino razdeliti v naravi. Stanovanjska hiša ima namreč klet, dve bivalni etaži in podstrešje ter ločeno stopnišče v posamezno etažo. Z manjšimi posegi pa bi jo bilo mogoče ločiti v tri enote, kar pomeni, da jo je mogoče etažirati. Pri tem bi moralo upoštevati, da bo pritožnik s prodajo hiše izgubil svoj dom. Kljub dejstvu, da je njegov idealni delež ocenjen na 49.000,00 EUR, je namreč prepričan, da ne bo prodan za to vrednost, za ta denarna sredstva pa bi tudi težko kupil novo nepremičnino. Prvostopenjsko sodišče bi v postopku moralo upoštevati tudi zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice Vaskršić proti Sloveniji, kjer je v sodbi št. 31371/12 z dne 25. 4. 2017 ugotovilo, da je bila kršena pravica do mirnega uživanja zasebne lastnine, saj domače sodišče ni doseglo pravičnega ravnotežja med zahtevami splošnega interesa skupnosti in zahtevami po varstvu temeljnih pravic posameznika (77. točka sodbe). S civilno delitvijo bo pritožniku tako kršena pravica iz 33. člena URS, hkrati pa bo kršena tudi enakost pred zakonom, kot izhaja iz 14. člena URS ter pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Prvostopenjsko sodišče tako ni ravnalo v skladu z zakonodajo in v nasprotju s 23. členom URS ni odločilo neodvisno in nepristransko, saj ni dalo prednosti fizični delitvi nepremičnine, za katero po mnenju pritožbe po zgoraj izpostavljenem obstaja zadostna podlaga. Zaradi neizvajanja javnega sojenja (24. člen URS) ter nezagotavljanja možnosti do priprave obrambe ter zagovora (29. člen URS) pa je kršilo tudi pravila poštenega postopka. Glede na navedeno se nasprotni udeleženec zavzema za ugodno rešitev pritožbe v smeri pritožbenih navedb.

3Predlagateljica ter nasprotna udeleženka v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca ter se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu,¹ to je v I., II., IV. in VI. točki izreka, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Podana ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s smiselnim sklicevanjem na kršitev pravice do obravnavanja uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je dejanske okoliščine obravnavanega primera v celoti pravilno raziskalo, na tej osnovi pa pravno pravilno presodilo, da se razdružitev solatninske skupnosti na stanovanjski hiši opravi s prodajo te nepremičnine in delitvijo kupnine (civilna delitev).

6V obravnavani zadevi je nesporno in izhodišče odločanja v predmetni zadevi, da so udeleženci solastniki sporne nepremičnine vsak do 1/3 celote (zemljiškoknjižni izpiski v prilogi A3 in A4). Ker se o načinu delitve stanovanjske hiše, ki jo vsak od solastnikov, razen ob neprimernem času, skladno s prvim odstavkom 69. člena SPZ lahko vedno zahteva, niso mogli sporazumeti, je bil potreben predmetni postopek (drugi odstavek 70. člena SPZ). V tem pa pravica pritožnika do obravnavanja ni bila prizadeta. Najprej velja poudariti, da 29. člen URS, na katerega se sklicuje pritožba, normira pravna jamstva v kazenskem postopku. Pravica do kontradiktornega obravnavanja ter izjave v civilnih postopkih (5. člen ZPP),² kakršen je tudi obravnavani, pa se izvaja iz pravice do enakega varstva pravic v 22. členu URS in je bila pritožniku v predmetnem postopku, upoštevaje vezanost sodišča na procesno gradivo pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP), ustrezno zagotovljena. Pritožnik, ki je bil v predmetnem postopku zastopan tudi po pooblaščencu, je imel v okviru pripravljalnih vlog vso možnost navajanja za odločitev relevantnih okoliščin na njegovi strani, izražanja svojih (pravnih) stališč ter predlaganja dokazov. Izjasnil se je tudi o za potrebe predmetnega postopka pridobljenem izvedenskem mnenju gradbene stroke, na naroku za glavno obravnavo pa je bil, enako kot predlagateljica in nasprotna udeleženka, tudi zaslišan. Sodišče prve stopnje je o predlogu za razdružitev solastne nepremičnine v nasprotju s prepričanjem pritožbe odločalo na podlagi javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP³ v zvezi s prvim odstavkom 293. člena ZPP⁴), saj iz podatkov sodnega spisa ne izhaja, da bi bila javnost skladno z 294. členom ZPP⁵ izključena. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa iz tega vidika zato ne more biti vprašljiva, kot nakazuje pritožba. Zgolj odklanjanje prvostopenjske odločitve kot pravno pravilne ob tem, ko je ta skladna s stališči iz sodne prakse, izpostavljene v nadaljevanju, pa pritožbeno zatrjevanih kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS), pravice do neodvisnega in nepristranskega oziroma poštenega sojenja (23. člen URS) ne utemeljuje.

7Pritožnik sicer pravilno opozarja, da je skladno z določbo drugega odstavka 70. člena SPZ delitev solastne stvari prvenstveno potrebno opraviti tako, da se, četudi z izplačilom razlike v vrednosti, opravi delitev v naravi. Zmotno pa je njegovo prepričanje, da je takšna delitev glede na okoliščine obravnavanega primera, ki jih pritožba ne more omajati, mogoča tudi v predmetni zadevi. Za potrebe reševanja vprašanja, ali je sporno nepremičnino mogoče fizično deliti oziroma jo fizično deliti z izplačilom razlike v vrednosti, je sodišče prve stopnje pritegnilo izvedenca gradbene stroke A.V. Ta je v svojem mnenju jasno izrazil stališče, da je sporno nepremičnino oziroma stanovanjsko hišo sicer možno fizično deliti, vendar zgolj na dva dela, in ne na tri, kolikor je solastnikov z enakimi idealnimi deleži. Tudi takšna delitev pa bi zahtevala izvedbo v izvedenskem mnenju natanko opredeljenih preureditvenih del,⁶ ki bi razumljivo zahtevala določen, v ekspertizi deloma tudi ocenjen, finančni vložek. Pritožnik sicer zatrjuje, da bi bila mogoča delitev stanovanjske hiše na tri enote in je to zatrjeval že v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019, s katero se je izjasnil o izvedenskem mnenju. V tej je res navajal, da ima hiša štiri etaže ter da je tudi kletna etaža v določenem delu primerna (urejena) za bivanje in se je v preteklosti za ta namen že uporabljala. Tam je namreč živela nasprotna udeleženka z družino. Tudi strošek ureditve mansarde kot še nekončanega dela objekta, ki ga izvedenec ni ocenil, pa po prepričanju pritožnika ne bil bil takšen, da bi onemogočal fizično delitev nepremičnine med vse tri solastnike. Izhajajoč iz navedenega je pritožnik sicer zatrjeval, da izvedenec v svojem mnenju ni odgovoril na vsa za odločitev pomembna vprašanja, vendar pa dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri ne v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2019 in ne na kasneje opravljenem naroku za glavno obravnavo ni predlagal. Sodišče prve stopnje pa je kljub navedenemu izvedensko mnenje pravilno sprejelo kot popolno in strokovno prepričljivo. Izhajajoč iz pravilne uporabe materialnega prava, ko po drugem odstavku 105. člena SPZ posamezni del stavbe mora predstavljati samostojno funkcionalno enoto, primerno za samostojno uporabo (na primer stanovanje, poslovni prostor), česar pa zgolj posamezni za bivanje urejen kletni ali mansardni prostor ne pomeni, nasprotij oziroma pomanjkljivosti v tem mnenju, ki bi sicer narekovala postopanje po drugem odstavku 254. člena ZPP, namreč pravilno ni ugotovilo. To velja sploh, ko je nasprotni udeleženec zaslišan na naroku izpovedal, da bi bil v primeru fizične delitve pripravljen prevzeti nedokončano mansardo ter kletne prostore, za katere pa je izvedenec opredelil, da niso primerni za bivanje (niso stanovanjsko primerni), kar kaže, da je navedeno tudi sam sprejel.

8Glede na zgoraj obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pri iskanju opcij za fizično delitev solastne nepremičnine torej pravilno izhajalo iz predpostavke, da je sporno stanovanjsko hišo mogoče razdeliti zgolj na dve samostojni enoti. Navedeno pa narekuje zaključek, da bi bila fizična delitev sporne nepremičnine v naravi med vse tri solastnike možna le z izplačilom razlike vrednosti oziroma povedano drugače tako, da bi dva od solastnikov v naravi prevzela vsak po en posamezni del nepremičnine ter izplačala tretjega solastnika. Glede na ugotovljene premoženjske razmere udeležencev predmetnega postopka, ki niti niso pritožbeno sporne, pa je sodišče prve stopnje pravno pravilno pretehtalo, da delitev sporne stanovanjske hiše v naravi v danem primeru ne pride v poštev. Za prevzem dela stanovanjske hiše v naravi je od solastnikov interes izrazil zgolj pritožnik. Čeravno mu glede na okoliščine na njegovi strani, ko v sporni stanovanjski hiši biva že skoraj 40 let, ni zaposlen ali sicer socialno preskrbljen, upravičenega interesa za prevzem dela sporne nepremičnine v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ ne gre oporekati,⁷ pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da delitev stanovanjske hiše v naravi ni mogoča že iz razloga, ker pritožnik nima finančnih zmožnosti za izplačilo idealnega deleža tretje solastnice. Navedenega pritožba ni ne prereka, ne gre pa prezreti tudi, da je pritožnik zaslišan kot udeleženec izpovedal celo, da finančno ne bi zmogel podpreti niti del za preureditev sporne nepremičnine za potrebe fizične delitve, četudi bi prevzel le za bivanje sicer neprimerne prostore, kot tehtno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je prvostopenjska odločitev, da se predmetna solastninska skupnost razdruži s civilno delitvijo, ki se opravi s prodajo predmeta delitve ter delitvijo kupnine med solastnike glede na velikost solastnih deležev, lahko le pravno pravilna. Glede na okoliščine obravnavanega primera je namreč edina mogoča.⁸ Dejstvo, da nasprotni udeleženec biva v hiši in nima drugih možnosti, kjer bi lahko bival, pa ni zakonski razlog, ki bi preprečeval civilno delitev solastne stvari.⁹ Zraven navedenega pa ni odveč pripomniti še, da je delitev nepremičnine v naravi, kadar so za to kot v obravnavani zadevi potrebna investicijska vlaganja za vzpostavitev samostojnih etažnih enot, mogoča le ob soglasju vseh solastnikov za izvedbo za to potrebnih del.¹⁰ Takšno soglasje pa v obravnavanem primeru, ker tako predlagateljica kot nasprotna udeleženka nasprotujeta fizični delitvi sporne nepremičnine, ni podano.

9Zmotno je tudi prepričanje pritožbe, da je z zgornjo odločitvijo kršena pravica nasprotnega udeleženca do zasebne lastnine (33. člen URS). Kot pravilno izpostavlja že sam pritožnik, so po tretjem odstavku 15. člena URS človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih, pri čemer je skladno z drugim odstavkom istega člena z zakonom mogoče prepisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tej luči izvrševanje solastninskih upravičenj normira SPZ (65. člen do 71. člena tega zakona), ki pa ga je sodišče prve stopnje v danem primeru pravilno uporabilo tako, da ni nesorazmerno poseglo v pravni položaj posameznega od solastnikov. Ni namreč mogoče spregledati, da so udeleženci predmetnega postopka z vidika pravno varovanih upravičenj v povsem enakovrednem izhodiščnem položaju, saj so vendar solastniki sporne nepremičnine po enaki delih. Slučaj, ko bi pritožnik ob izkazanem upravičenem interesu sicer prevzel del sporne nepremičnine, tretje solastnice pa finančno ne bi bil sposoben izplačati, kot je v predmetni zadevi že ugotovljeno, bi namreč predstavljal nesorazmeren in s tem nedovoljen poseg v lastninsko pravico tretje solastnice. Tak poseg pa ob utemeljenem zavzemanju predlagateljice (in tudi nasprotne udeleženke) za delitev solastne nepremičnine na temelju prvega odstavka 69. člena SPZ,¹¹ ki takšno upravičenje podeljuje, ne bi bil sprejemljiv.¹²

10Pritožnik se v zvezi z vprašanjem (ne)sorazmernosti posega v njegov pravni položaj kot solastnika sporne nepremičnine in s tem v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, do katerega naj bi privedla predvidena civilna delitev, sicer sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice št. 31371/12 z dne 25. 4. 2017 v zadevi Vaskršić priti Sloveniji. Vendar mu velja pojasniti, da citirana zadeva s predmetno ni primerljiva. Obravnava namreč primer prodaje nepremičnine v sodnem izvršilnem postopku in v luči ugotavljanja kršitve človekovih pravic posledično razglablja o »pravičnem ravnotežju« med zahtevami javnega interesa ter interesi posameznika po varstvu njegovih temeljnih pravic. Nasprotno pa je v obravnavanem primeru, kjer tudi gre za sodno delitev nepremičnine v solastnini in ne za njeno prodajo v civilni izvršbi, izražen zgolj zasebni interes.

11Nasprotni udeleženec v predmetnem postopku sicer ni uveljavljal okoliščin, ki bi narekovale zaključek, da je bila delitev sporne nepremičnine zahtevana ob neprimernem času (prvi odstavek 69. člena SPZ), je pa skladno s tretjim odstavkom 70. člena SPZ podal predlog za odlog delitve za tri leta, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen. Ob tem, ko pritožnik prvostopenjske odločitev v tem delu (IV. točka izreka) argumentirano niti ne graja, pa naslovno sodišče v okviru materialno pravnega preizkusa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem obsegu pravno pravilna. Morebitnih relevantnih okoliščin za odlog delitve pritožnik zaradi pomanjkljivega dolžnega trditvenega in dokaznega prizadevanja v tej smeri (212. člen v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP) ni izkazal. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da zgolj njegov slab finančni in socialni položaj, ker ne gre za razmere zgolj začasne narave in prav nasprotno sprememb v premoženjski sferi nasprotnega udeleženca v bodoče ni za pričakovati, ne predstavlja okoliščine, ki bi narekovala odlog predlagane razdružitve.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca D.K. skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., IV. in VI. točki izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

¹ Ob dejstvu, da v pritožbi ni navedeno, v katerem delu se prvostopenjski sklep izpodbija, je naslovno sodišče ta sklep preizkusilo v delu, v katerem pritožnik v predmetnem postopku ni uspel (prvi odstavek 350. člena ZPP).
² 5. člen ZPP: »(1) Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. (2) Samo tedaj, če ta zakon tako določa, sme sodišče odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni bila dana možnost, da se izjavi.«
³ Prvi odstavek 4. člena ZPP: »Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja.«
⁴ Prvi odstavek 293. člena ZPP: »Glavna obravnava je javna.«
⁵ 294. člen ZPP: »(1) Senat izključi javnost vse glavne obravnave ali njenega dela, če to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne skrivnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale. (2) Senat lahko izključi javnost tudi tedaj, če se z ukrepi za vzdrževanje reda, ki so določeni v tem zakonu, ne more zagotoviti neoviran potek obravnave.«
⁶ Ureditev ločenih priklopov elektrike s preureditvijo instalacij v ocenjeni vrednosti 4.000,00 EUR; ločena ureditev ogrevanja za vsakega od obeh stanovanj, kar glede na starost in fizično zastaranje obstoječega sistema ogrevanja, ki bo v kratkem neuporaben, ne predstavlja zmanjšanja vrednosti stvari; ureditev odštevalnih vodomerov v ocenjeni vrednosti 800,00 EUR; izplačilo enega od solastnikov.
⁷ VSC sklep Cp 123/2017 z dne 15. 6. 2017 (Pri presoji upravičenega interesa posameznega solastnika se med drugim upoštevajo tudi potrebe solastnikov, katere se nedvomno izražajo v dosedanjem načinu rabe stvari).
⁸ Smiselno enako tudi VSL sklep II Cp 241/2018 z dne 7. 2. 2018 (Če nobeden od udeležencev nima finančnih sredstev za prevzem fizično nedeljive stvari in za izplačilo solastnega deleža po določbah petega in šestega odstavka 70. člena SPZ, pride v poštev le civilna delitev solastne stvari).
⁹ Tako VSL sklep I Cp 1743/2016 z dne 12. 10. 2016.
¹⁰ Tako tudi VSL sklep II Cp 2422/2017 z dne 28. 3. 2018 (V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse je za presojo, ali je stvar fizično deljiva, odločilno stanje ob delitvi in s sodno odločbo ni mogoče nadomestiti soglasja solastnika, ki predelavi, ki bi omogočila fizično delitev, nasprotuje) in VSL sklep II Cp 3167/2016 z dne 22. 2. 2016 (Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da je fizična delitev stavbe, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov).
¹¹ Prvi odstavek 69. člena SPZ: »Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času.«
¹² VS RS sklep II Ips 334/2014 z dne 28. 1. 2016 (Delitev solastnine je temeljna pravica vsakega solastnika).