294. člen ZPP

Zakon z namenom zagotovitve učinkovitega pravdanja strank odločitve o tem, katere dokaze bo izvajalo, na kakšen način in v kakšnem obsegu, do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper končno odločbo prepušča prvostopenjskemu sodišču. Zato zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe.

Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Za prevzem dela stanovanjske hiše v naravi je od solastnikov interes izrazil zgolj pritožnik. Čeravno mu glede na okoliščine na njegovi strani, upravičenega interesa za prevzem dela sporne nepremičnine v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ ne gre oporekati, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da delitev stanovanjske hiše v naravi ni mogoča že iz razloga, ker pritožnik nima finančnih zmožnosti za izplačilo idealnega deleža tretje solastnice. Delitev nepremičnine v naravi, kadar so za to kot v obravnavani zadevi potrebna investicijska vlaganja za vzpostavitev samostojnih etažnih enot, je mogoča le ob soglasju vseh solastnikov za izvedbo za to potrebnih del.

V predmetni zadevi pritožba sicer pravilno opozarja, da se na podlagi 197. člena ZIZ najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka in ne davek na promet nepremičnin, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Ker pa so bili kljub temu poplačani tudi vsi stroški izvršilnega postopka, ki bi sicer morali biti na prvem mestu poplačila (poplačane so bile delno celo terjatve upnikov), navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost konkretnega poplačila. V predmetni zadevi, ko gre za prisilno izvršitev dolžnikovih obveznosti (čeprav gre v eni od zadev tudi za preživninsko zadevo) ne gre za nobenega od primerov, ki bi upravičevali izključitev javnosti. Izvršilni postopek za izterjavo preživnine namreč ne spada med zakonske spore ali spore iz razmerij med starši in otroki po 406. členu ZPP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje na kratko ustno obrazložilo odločitev o izključitvi javnosti, vendar pa teh razlogov ni vneslo v razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato ne ve, zaradi varovanja katerih osebnih in poslovnih skrivnosti toženke je bila z naroka dne 24. 10. 2016 javnost izključena. Odločitve v pogledu njene pravilnosti in zakonitosti posledično ne more preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni bilo razlogov za prekinitev pravdnega postopka. O predhodnem vprašanju odobritve prodajne pogodbe je bilo na matičnem področju namreč pravnomočno odločeno, zato ni bilo prekinitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Pritožba nima prav, da je kršilo določbo prvega odstavka 13. člena ZPP, saj ni sámo reševalo predhodnega vprašanja odobritve pravnega posla, pač pa je upoštevalo pravnomočno rešitev tega vprašanja na matičnem področju. Dolžno je bilo spoštovati pravnomočno upravno odločbo, ne glede na vloženo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča. Objektivno nova dejstva v pritožbi niso dopustna. Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zato jih ne zajema pravnomočnost sodbe. Stranke jih lahko uveljavljajo v morebitnem novem sodnem postopku ali jih pod izpolnjenimi pogoji uveljavljajo z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče dejstva, da je bila po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS razveljavljena sodba upravnega sodišča, zato ni moglo upoštevati.

Stranka ne more uspešno uveljavljati kršitve procesnih pravic, kadar je to mogoče pripisati njeni lastni neaktivnosti, kot je neodzivnost na vabilo na narok in ne prihod nanj.

Tožena stranka je lahko spremenila način varovanja po izvedenem ropu, vendar to ne pomeni, da so podatki o sistemu varovanja, ki jih je tožena stranka podala v tem postopku, javni in so izgubili naravo poslovne skrivnosti.

V medsebojnem razmerju pravdnih strank v civilni pravdi (in v razmerju pravdnih strank do sodišča) ni prostora za skrivanje lastnih poslovnih skrivnosti drugače kot s predlogom za izključitev javnosti od obravnavanja oziroma izvajanja dokazov (ter z nasprotovanjem vpogledu v spis tretjim osebam).

Dejstvo, da je bilo sporno stanovanje last družbe in ne občine, s katero je zanj pritožnik sklenil kupoprodajno pogodbo, ne predstavlja novega dejstva in izpostavljena kazenska sodba ne novega dokaza v smislu 10. točke 294. člena ZPP.

Disciplinska obravnava brez zaslišanja delavca ni dovoljena (zakonita) samo zaradi možnega zastaranja zadeve (zaključek sodišča prve stopnje), ampak bi bilo treba ugotoviti, da delavec vabila na disciplinsko obravnavo ni upošteval brez opravičenih razlogov.

Sodišče je ravnalo prav, ko je opravilo narok za glavno obravnavo kljub nenavzočnosti tožene stranke in njenega pooblaščenca - odvetnika, čeprav je ta pred tem predlagal preložitev naroka, češ, da ima na drugem sodišču razpisane že tri druge obravnave.

Po 1. odst. 496.a člena ZPP v postopkih v gospodarskih sporih pritožnik lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do konca glavne obravnave. Iz podatkov spisa izhaja resničnost navedb pritožnice o njenem opravičilu izostanka z naroka in predloženem zdravniškem potrdilu (priloga B1). Pritožnica je z njim verjetno izkazala, da pritožbi priloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Pritožbi priložene fotokopije položnic (priloge B 2 do B6), je pritožbeno sodišče zato presojalo kot dopustne pritožbene novote, ki bi lahko pripeljale do drugačneag izida postopka, v kolikor bi prvostopno sodišče z njimi razpolagalo.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da s prošnjo za preložitev razpisane glavne obravnave, ki jo je v pritožbenem postopku priložila tožeča stranka (v prilogi A2), sodišče ni bilo seznanjeno. Navedene vloge namreč do konca postopka na prvi stopnji v spisu ni. ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to upravičeni razlogi. 294. člen ZPP pa določa, da se predsednik senata prepriča, ali so bile stranke v redu povabljene in ali so morda opravičile izostanek. Za preložitev naroka morata biti torej izpolnjena oba pogoja: opravičilo samo, s katerim mora sodišče razpolagati pred narokom in opravičljiv razlog za izostanek. Da bi sodišče navedeno prošnjo prejelo še pred narokom, pa ne izhaja niti iz priložene listine (v prilogi A2), niti iz nje ni razvidno, da je bila sodišču sploh poslana. Šele po prejemu prošnje za preložitev, bi sodišče lahko tudi presojalo, ali je podan opravičljiv razlog za preložitev naroka.

Pogoji za izvedbo glavne obravnave so izpolnjeni kljub odsotnosti obeh tožencev in njunega pravnega pooblaščenca - odvetnika, če so bili tako oba toženca osebno kot tudi njun pravni pooblaščenec na obravnavo pravilno vabljeni, nobeden od njih pa ni izostanka pravno upoštevno in pravočasno opravičil.

Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine se začne s predlogom za izvršbo. Ker sme dolžnik sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbijati samo z ugovorom, na podlagi katerega se postopek prevede v običajen kontradiktoren postopek, ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebinsko ustreza odgovoru na tožbo v rednem pravdnem postopku. Opravičilo za glavno obravnavo, v katerem se stranka sklicuje na zdravstvene razloge, mora biti dokumentirano.

ker je sodišče vabilo na narok za glavno obravnavo le stranko osebno, ne pa tudi pooblaščenca, se šteje, da stranki zaradi takšnega nezakonitega postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem

Toženčevo opravičilo, da se naroka ne bo udeležil, ker ne pristaja na to, da bi ga zastopal substitut, in toženčeva odsotnost z naroka nista opravičljiva. Zakon o pravdnem postopku ne predpisuje, da mora stranko zastopati odvetnik, niti ne njegove obvezne navzočnosti na naroku. S toženčevega vidika gledano pa njegovo odsotnost, ko bi sicer prišel na obravnavo, pa glede "na pooblaščenčevo zadržanost tega sedaj ne namerava storiti", tudi ni opravičljiva, saj ni mogel sam presojati, ali bo sodišče opravičilo odsotnost in ali bo to sploh utegnilo storiti spričo kratkega roka med prispelim opravičilom in narokom. Nadalje, pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da določba zakona o odvetništvu (Ur. list RS, št. 18/93), po kateri je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje (drugi odstavek 16. člena), ureja le razmerje med zastopano stranko in njenim pooblaščencem. Ureja torej pooblastilno razmerje med njima in tako ne more posegati v procesne določbe ZPP, zlasti še spričo prej omenjene okoliščine, da ta ne predpisuje obveznega zastopanja ali obvezne navzočnosti odvetnika. Kar zadeva ugotovitveni d

Zakon o pravdnem postopku določa, da, kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 138. člena). Tako bi bilo v tem primeru dovolj, da bi sodišče vabilo na narok za obravnavanje predloga za obnovo le toženčevega pooblaščenca. Sodišče namreč ni zahtevalo, naj se stranka sama izjavi o dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti, in dokaza z zaslišanjem strank ni predlagala nobena izmed njiju, na naroku za obravnavanje predloga pa se razpravlja le v mejah razlogov, ki so navedeni v predlogu. Tako ni bilo razlogov za osebno vabljenje toženca (drugi odstavek 89. člena in prvi odstavek 268. člena ZPP). Če je navzlic temu vabilo toženca, pa se ta iz kakršnegakoli razloga, tudi tistega, ki ga navaja tožena stranka, naroka ni udeležil, ni bilo zakonitega razloga za njegovo preložitev. Kar zadeva pooblaščenčevo odsotnost, pa velja opozoriti na določbo prvega odstavka 116. člena in 294. člena ZPP, po katerih se narok preloži, če so za to opravičeni razlogi oz. če povabljeni opraviči svoj izostanek. Pogoja sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Toženčev pooblaščenec se je sicer opravičil, ni pa navedel opr