VDSS Sodba in sklep Pdp 268/2019

I. Pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta se ugodi, pritožbi tožnika in prve toženke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa razveljavita:

- v delu I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na drugo toženko,

- v II. točki izreka sklepa in

- v IV. točki izreka sklepa,

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. V preostalem se pritožba prve toženke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del I. točke izreka sodbe.

III. V preostalem se pritožba tožnika šteje za predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je naložilo prvi in drugi toženki, naj tožniku plačata znesek 10.531,80 EUR solidarno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da se ugovor stvarne nepristojnosti delovnega sodišča, podan s strani druge toženke, zavrne (II. točka izreka); da se stranska intervencija na strani druge toženke dopusti (III. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper sodbo in odločitev, da sam krije svoje stroške postopka. V pritožbi navaja, da sodišče svoje odločitve ni zapisalo v izrek sodbe, saj iz njega ne izhaja, da je višji tožbeni zahtevek do višine 31.063,60 EUR zavrnilo, to izhaja le iz obrazložitve sodbe. Nasprotuje ugotovitvam o soprispevku k nastanku škode, o višini prisojene odškodnine in o stroških postopka.

3Prva toženka se pritožuje zoper odločitev, da je dolžna tožniku plačati odškodnino, in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da je bil odgovorni vodja posameznih del tožnik sam, saj je opravljal tesarska dela in je bil skupinovodja tesarjev. Sodišče je napačno ugotovilo, da prva toženka ni zagotovila odgovorne osebe na gradbišču v A. (tujina) in je opustila nadzor nad delovnim procesom in navodila za delo na gradbišču. Nadzor nad delovnim procesom je opravljal šef gradbišča (t.i. B.B.), kot je izpovedal C.C. Izpovedal je tudi, da se vsi delavci pri njem seznanijo s pravili o varnosti pri delu, da je vodil sestanke o varstvu pri delu, da je tožnik dan pred škodnim dogodkom s tesarji postavil ploščo z namenom, da je bil bližje cirkularki D. (tujina) delavcev in da so bili vsi na gradbišču s strani B.B. opozorjeni, da tega ne smejo delati. Prva toženka je torej zagotovila prisotnost odgovornega vodje del in ni opustila nadzora nad delom tožnika. Sicer pa bi do škodnega dogodka prišlo, čeprav bi bil na gradbišču prisoten tožniku nadrejeni delavec E.E., saj je tožnik kljub B.B. prepovedi samovoljno uredil krajšo pot do krožne žage na drugem delu gradbišča in kljub izrecni prepovedi postopal po nevarni poti. Tako ni podana vzročna zveza med odsotnostjo tožniku nadrejenega delavca E.E. in škodnim dogodkom, saj je tožnik ravnal samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo nadrejenega šefa gradbišča. Čeprav tožnik ne bi imel prepovedi, da gre na delovišče D. delavcev, ni podana odgovornost prve toženke, ker so takšne razmere na gradbišču običajne, saj hoja po gradbišču in s tem hoja po spolzkem in neurejenem terenu pomeni vsakodnevno aktivnost gradbenih delavcev. Obrazložitev sodišča, ki v enem delu sledi izpovedi C.C., v drugem pa ne, je v nasprotju sama s sabo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Izvedenec kirurške stroke ni pristojen za podajo mnenja o posttravmatskem stresnem sindromu, saj je to v pristojnosti izvedenca psihološke stroke. Sodišče je tako neutemeljeno in brez dokazne podlage tožniku prisodilo 3.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi z odločitvijo o stroških pa prva toženka navaja, da je sodišče napačno ugotovilo uspeh tožnika po temelju in po višini, prav tako napačno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenke na narok.

4Druga toženka se pritožuje zoper odločitev, da je dolžna tožniku plačati odškodnino, in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da iz kooperacijske pogodbe in izpovedi C.C., F.F. in G.G. izhaja, da tožnik ni bil vpleten v delovni proces druge toženke. Druga toženka ni dajala navodil delavcem prve toženke in s tem tudi ne tožniku. Prav tako ne drži, da je bil tožnik s strani prve toženke napoten na opravljanje dela k drugi toženki in da je bil napoten opraviti točno določeno delo. Med tožnikom in prvo toženko ni obstajalo niti delovno razmerje niti razmerje med delavcem in uporabnikom. Druga toženka tudi ni bila tožnikov dejanski delodajalec, saj ni bila pristojna za dajanje navodil in izvajanje nadzora nad njegovim delom, prav tako mu ni bila dolžna zagotoviti opreme in pripomočkov za delo.

5Stranski intervenient se pritožuje zoper del sodbe in sklepa o stroških postopka, ki se nanaša na drugo toženko, pa tudi zoper odločitev, da se zavrne ugovor stvarne nepristojnosti druge toženke. Navaja, da tožnik in druga toženka nista bila v delovnem razmerju niti v razmerju delavec - uporabnik. V postopku ni bilo zatrjevano niti izkazano, da je prva toženka delodajalec, ki lahko delavce napoti na delo k drugemu uporabniku. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navaja tudi, da je sodišče napačno ugotovilo, da je prva toženka podrejena drugi toženki in da delavci prve toženke pri opravljanju dela v A. niso bili samostojni. Na podlagi izpovedi G.G., F.F. in C.C. bi moralo ugotoviti, da druga toženka delavcem prve toženke in s tem tožniku ni dajala nobenih neposrednih navodil na delu, ampak mu je navodila dajal predstavnik družbe H. Napačna je tudi presoja tožnikovega soprispevka. Tožnik je samovoljno in v nasprotju z navodili dostopal na drugo delovišče, čeprav je imel na svojem delovišču na razpolago drugo krožno žago.

6Tožnik v odgovorih na pritožbi prve toženke in stranskega intervenienta ter prva toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožb.

7Pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta sta utemeljeni. Pritožbi tožnika in prve toženke sta delno utemeljeni, s tem da se pritožba tožnika v bistvenem delu šteje za predlog za izdajo dopolnilne odločbe.

8Pritožbeno sodišče, ki v tej zadevi odloča drugič, je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9Tožnik je v tem sporu od prve in druge toženke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 31.063,60 EUR, ker je 20. 2. 2013 pri opravljanju tesarskih del na gradbišču v A. padel na spolzki iverni plošči in se pri tem hudo poškodoval. Prvotno je zahteval tudi mesečno rento v višini 1.289,41 EUR. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku s sodbo in sklepom Pd 24/2016 z dne 11. 7. 2017 naložilo prvi toženki, naj tožniku plača 18.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek do zneska 31.063,60 EUR je zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zoper drugo toženko. Zavrglo je tožbo za izplačevanje mesečne rente in odločilo o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika in prve toženke s sklepom Pdp 838/2017 z dne 7. 2. 2018 navedeno sodbo in del sklepa sodišča prve stopnje (odločitev o zavrženju tožbe za izplačevanje rente ni bila pod pritožbo) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10Sodišče prve stopnje je v novem sojenju (v katerem je zavrnilo ugovor druge toženke o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča) toženkama naložilo solidarno plačilo 10.531,80 EUR ker je presodilo, da sta krivdno odškodninsko odgovorni za tožniku nastalo škodo, ker nista zagotovili prisotnosti odgovorne osebe oziroma svojega predstavnika na gradbišču in s tem opustili nadzor in navodila, vezana na delovni proces in delo tožnika, v posledici česar je tožniku nastala škoda. Sodišče prve stopnje je pri prisojeni odškodnini upoštevalo deljeno odgovornost strank oz. tožnikov soprispevek v višini 50 % (skupno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je namreč ugotovilo v višini 21.063,60 EUR), s tem da izrek sodbe zavrnilnega dela ne vsebuje.

K pritožbi prve toženke:

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot delavec prve toženke na dan škodnega dogodka pristopil h krožni žagi, ki se je nahajala približno 15 metrov stran izven njegovega delovnega območja, nato pa se vrnil nazaj in padel, ko je hodil po leseni oziroma iverni plošči, ki je bila zaradi jutranje vlage spolzka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki v 131. členu določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost). Obveznost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.).

12Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, ker na gradbišču v A., kjer je tožnik delal in se poškodoval, ni zagotovila odgovornega delavca, ki bi delavcem dajal navodila in izvajam nadzor nad njihovim delom. Prva toženka je imela kot delodajalec že na podlagi določb ZDR-1 in ZVZD-1 obveznost zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. V ta namen je morala izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Glede na 39. člen ZVZD-1 je morala s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in v njem določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev. Takšno obveznost pa je prvi toženki nalagala tudi kooperacijska pogodba (B1) z aneksom (B2), s katero sta toženki dogovorili, da bosta skupno, a vsaka s svojimi delavci, sodelovali pri opravljanju dela na gradbišču v A. V skladu s to pogodbo je bila prva toženka dolžna preko svojega odgovornega vodja del na delovišču svoje delavce praktično poučiti o varnem načinu dela z orodji, opremo in drobno mehanizacijo (drugi odstavek 8. člena pogodbe), dolžna biti stalno prisotna na gradbišču (prvi odstavek 12. člena pogodbe) in določiti svojega predstavnika, ki je med drugim odgovoren za vodenje in razporejanje delavcev in ki skrbi za varnost delavcev prve toženke na posameznem gradbišču (tretji odstavek 12. člena pogodbe), predstavnik prve toženke pa je odgovoren tudi za posredovanje konkretnih navodil za delo svojim delavcem (drugi odstavek 17. člena pogodbe).

13Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prva toženka opustila svoje zakonsko in pogodbeno obveznost preko odgovorne osebe voditi in nadzirati delovni proces in s tem tudi delo tožnika. Ker tega ni storila, je tožnik dostopal na drugo delovišče in hodil po neustrezni poti, kar je privedlo do škodnega dogodka, to pa daje podlago za krivdno odškodninsko odgovornost prve toženke.

14Neutemeljena je pritožbena navedba prve toženke, da je bil tožnik odgovorni vodja posameznih del. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik skupinovodja tesarjev, kot to iz izpovedi C.C. izrecno izhaja, in ne odgovorni vodja posameznih del ter s tem sam odgovoren za varnost in zdravje delavcev. Prva toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni zagotovila odgovorne osebe na gradbišču v A. S tem ko je nadzor nad delovnim procesom opravljal šef gradbišča (B.B.) - delavec A. družbe H., ki je dajal navodila za delo oziroma odrejal delo, prva toženka ni izpolnila svoje obveznosti, da sama (preko odgovornega vodje del) daje svojim delavcem navodila in izvaja nadzor nad njihovim delom ter s tem skrbi za njihovo varnost pri delu.

15Prva toženka pa se svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti niti z navedbo, da bi do škodnega dogodka prišlo, čeprav bi bil na gradbišču prisoten tožniku nadrejen delavec E.E. Prva toženka je ravnala v nasprotju z zakonskimi in pogodbenimi obveznostmi, kar je privedlo do tega, da se je tožnik gibal po neurejeni poti. Iz tega razloga je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku. Te svoje odgovornosti pa se ne more razbremeniti niti z navedbo, da je hoja po spolzkem in neurejenem terenu vsakodnevna aktivnost gradbenih delavcev. To sicer drži in zato tudi ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost, vendar pa to še ne pomeni, da za škodo, ki delavcem pri hoji po nevarni delovni površini nastane, ne odgovarja po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti, če so izpolnjene zahtevane predpostavke zanje. Te so v konkretnem primeru bile izpolnjene, saj je opustitev ustreznih navodil in nadzora s strani prve toženke pripeljala do nastanka škodnega dogodka tožnika.

16Ni mogoče slediti niti pritožbenemu zavzemanju za znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku med drugim tudi ob upoštevanju njegovih psihičnih težav prisodilo 3.000,00 EUR za strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prva toženka sicer navaja, da izvedenec travmatološke stroke, ki je bil postavljen in čigar mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni pristojen za ugotavljanje psihičnih težav tožnika, vendar pa sama takšnega dokaznega predloga ni podala, ampak ga je podal tožnik. Zato se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi neizvedbe dokaza, ki ga ni predlagala.

17Pritožbeno sodišče se tudi sicer strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede pravilne odločitve v I. točki izreka sodbe, da mora prva toženka tožniku plačati 10.531,80 EUR. Ker s tem v zvezi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo prve toženke zoper to odločitev zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). Utemeljena pa je pritožba prve toženke zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, saj je pravilnost te odločitve odvisna od odločitve o delu zahtevka zoper njo, o katerem še ni bilo odločeno (glej 24. točko obrazložitve predmetne odločbe). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo, navedeni del sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

K pritožbi druge toženke in stranskega intervenienta:

18Stranski intervenient, ki pritožbo vlaga zoper odločitev, da je druga toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 10.531,80 EUR, pravilno navaja, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za sojenje v tem odškodninskem sporu zoper drugo toženko. Delovno sodišče je pristojno za odločanje v sporu med strankama, če so izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). V skladu z določbami prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 so subjektivni pogoji izpolnjeni, kadar v sporu na eni strani nastopa delavec (ali njegovi pravni predniki) oziroma kandidat, na drugi strani pa delodajalec (ali njegovi pravni predniki) oziroma uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. V obravnavanem sporu druga toženka ni niti tožnikov delodajalec (to je prva toženka) niti uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Druga toženka je zgolj sopogodbena stranka prve toženke pri sklenjeni kooperacijski pogodbi. Sodišče prve stopnje svojo stvarno pristojnost utemelji na navedbah tožnika, da je na dan škodnega dogodka delal pod nadzorom in v okviru organizacije oziroma po navodilih druge toženke, kar naj bi bilo podobno razmerju med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Takšna presoja pa je zmotna. Stvarno pristojnost delovnega sodišča, da sodi o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1), je treba presojati ozko. Pristojnost ni podana, če dogovor iz 62. člena ZDR-1 ni sklenjen ali pa če je razmerje zgolj podobno razmerju med delavcem in uporabnikom (tako tudi sodna praksa - VIII R 15/2018, VIII R 3/2019 in VSL II Cp 2288/2018). Prav tako npr. ugotovitev, da je tožnik ravnal po navodilih in pod nadzorom druge toženke (v smislu dejanskega delodajalca) ne bi zadostovala za vzpostavitev stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje.

19To pomeni, da je sodišče o zahtevku tožnika zoper drugo toženko, kljub njenemu utemeljenemu ugovoru stvarne nepristojnosti, odločalo v nasprotju z določbami o stvarni pristojnosti delovnega sodišča (kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), posledično pa tudi zmotno odločilo o stroških postopka te stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo del I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na drugo toženko, II. točko izreka sklepa in del IV. točke izreka sklepa, ki se nanaša na drugo toženko ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje naj zadevo glede druge toženke in stranskega intervenienta na njeni strani odstopi stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču (32., 46. in 48. člen ZPP). In sicer tudi v delu, o katerem sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom še ni odločilo. Slednja okoliščina je razlog, da pritožbeno sodišče ugotovljene postopkovne kršitve ni moglo samo odpraviti in zadeve glede drugotožene stranke (v celoti) odstopiti pristojnemu sodišču v novo sojenje, pač pa jo je vrnilo sodišču prve stopnje, da glede tega odloči enotno o vseh delih zahtevka, ki se nanašajo na drugo toženko (354. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

20Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje v izreku svoje odločbe zajelo le odločitev o zahtevku za plačilo 10.531,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je naložilo v solidarno plačilo toženkama. O preostalem delu zahtevka (do višine 31.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v izreku ni odločilo. Če se odločba prve stopnje izpodbija zaradi tega, ker ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, se pritožba šteje za predlog stranke, naj se izda dopolnilna odločba (tretji odstavek 327. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev, ki je izrek sodbe in sklepa ne vsebuje, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, posledično pa na tožnikovo pritožbo kot preuranjeno razveljavilo še stroškovno odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje naj v zvezi z odločitvijo o delu zahtevka, ki se nanaša na drugo toženko in o katerem še ni bilo odločeno, upošteva gornje ugotovitve in napotila pritožbenega sodišča v zvezi s stvarno nepristojnostjo. Pri vnovičnem odločanju o stroških postopka pa naj upošteva, da se uspeh strank določi zgolj ob upoštevanju uspeha po višini, ne tudi ob upoštevanju uspeha po temelju.

O pritožbenih stroških:

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka strank in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).