48. člen ZPP

Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (kompetenčno dejansko stanje). Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode, pri čemer ne zatrjuje, da je (bil) v delovnem razmerju s toženko. Glede na navedeno za odločanje o zadevi ni pristojno delovno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem iz b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, niti ne gre za delovni spor iz katere druge točke citirane določbe. Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik zvišuje zahtevano odškodnino na 22.000,00 EUR. Institut spremembe tožbe, v okvir katerega spada tudi zvišanje tožbenega zahtevka, je dopustno uveljavljati le v prvostopenjskem postopku oziroma do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbi (184. člen ZPP).

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Glede na takšno opredelitev odvetništva pa odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo in gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

Kadar je v zakonu določena izbirna pristojnost, je tožeča stranka tista, ki ima izbiro med sodiščem splošne pristojnosti in sodiščem posebne pristojnosti. Tožeča stranka je imela glede na 60. člen ZPP na izbiro dve krajevno pristojni sodišči. Odločila se je, da bo tožbo vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu splošno krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP. Če tožeča stranka ni izbrala pristojnosti po kraju, v katerem je podružnica tožene stranke (60. člen ZPP), je to stvar njenega preudarka.

Vrhovno sodišče je večkrat poudarilo, da ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, v katerem se določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, in sicer po posebnih pravilih postopka, kot jih določa ZPSVIKOB-1, za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije in poslovno banko pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan enak sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje procesnih ali materialnopravnih upravičenj.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo prvotno preveriti, ali so, skladno z drugim odstavkom 192. člena ZPP, podani pogoji za oblikovanje tožbe na način, da je med Banko Slovenije in poslovno banko vzpostavljeno razmerje eventualnega sosporništva. Če niso, bo moralo postopati skladno s 108. členom ZPP. Šele potem pa bo lahko, glede na rezultat tega postopka, presojalo vprašanje lastne pristojnosti, pri čemer bo moralo, če bo zaključilo, da ta ni podana, svoja stališča utemeljiti z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. V tožbi je navedla, da je z A. d. d. sklenila dve Pogodbi o deponiranju denarnih sredstev, pri čemer ji je banka v posledici Odločbe Banke Slovenije o imenovanju izredne uprave z dne 6. 9. 2013 oba depozita predčasno izplačala, in sicer zgolj s pogodbenimi obrestmi, ki so se natekle do dneva (predčasnega) izplačila, zaradi česar je bila oškodovana za razliko do pogodbeno dogovorjenih obresti do zapadlosti posameznega depozita, kot je bilo dogovorjeno v navedenih pogodbah. ZPSVIKOB-1, ki določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, ureja le pravno podlago za odškodninsko varstvo v zvezi z izrednim ukrepom prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti. Ker bančni depozit tožeče stranke nima narave kvalificirane obveznosti, tožnica pa niti ne zatrjuje, da bi bila nekdanja imetnica, se za odločanje o odškodninskem varstvu zoper toženko v konkretnem primeru ne uporabljajo določbe ZPSVIKOB-1.

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.

Ustavno sodišče je ZPSVIKOB v celoti razveljavilo, torej v času presoje pritožbenega sodišča izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru ni več določena. Po splošnih pravilih o pristojnosti je za prvo toženo stranko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke, ustanovljene za zavarovanje denarne terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi, zaradi poplačila dolga iz posojilne pogodbe, je obligacijske narave, saj temelji na trditvah o izpolnitvi pogodbene obveznosti.

Narava pravnega razmerja, ki se na podlagi pogodbe o prostovoljni službi v pomožni policiji vzpostavi med pomožnim policistom in toženko, utemeljuje sklep, da ne gre za delovno razmerje oziroma za razmerje, ki bi bilo vsebinsko podobno delovnemu (prim. 4. člen ZDR-1). Za odločanje o tej zadevi zato ni stvarno pristojno delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

Višje sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ne gre za gospodarski spor. Niti tožeča niti tožena stranka res ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, saj društva ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost). Prav tako ne gre za enega od primerov, za katere ZPP v 482. - 484. členu ZPP določa uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih.

Tožnik pri toženki ni bil v delovnem razmerju, ampak v pogodbenem razmerju, s katerim utemeljuje premoženjskopravni zahtevek za plačilo po podjemni pogodbi. Ker ne vtožuje ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ne gre za spor po a) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Ker delovno razmerje med strankama ni bilo vzpostavljeno, predmet spora ne morejo biti terjatve iz delovnega razmerja. Zato ne gre niti za spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.