39. člen ZVZD-1

Okoliščina, da za škodo, ki jo je utrpel delavec, odgovarja "dejanski" delodajalec, sama po sebi ne izključuje odgovornosti "formalnega" delodajalca. Dejstvo, da toženka ni odrejala in organizirala dela na delovišču, kjer je tožnik opravljal delo, niti ga ni nadzirala, ne izključuje njenega protipravnega ravnanja in posledično odgovornosti za nastalo škodo. Če toženka, ki ji je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljala, je kršila tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo, je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo zakonske obveznosti in obenem pogodbene obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer. To, da toženka svoje zakonske in pogodbene obveznosti ni izvrševala, ker je bila organizacija dela, nadzor nad delom in pogoji za varno opravljanje dela v domeni tuje družbe, za odločitev ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, da toženka ni sklenila pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih za delovišče

Tožnik je delo pri toženki opravljal ves čas zaposlitve pri formalnih delodajalcih, zato ima to njuno razmerje ves ta čas vse elemente (razen plačila za opravljeno delo po fiktivnih podjemnih pogodbah s strani formalnega delodajalca in prijave v obvezna zavarovanja) delovnega razmerja. Tožnik je zato upravičen do plačila prikrajšanja, ki mu je nastalo zaradi takšnega ravnanja toženke, in sicer plačila razlike v vsakokratni mesečni bruto plači, potnih stroških, malic, regresov in trinajstih plač, med zneski, ki jih je prejel od formalnega delodajalca, in zneski, ki bi jih dejansko moral prejeti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvajalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri A., tretji in četrti toženki, ki so zagotavljali njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik vključil v organiziran delovni proces druge toženke na način, da se je zaposlil pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so ga napotovale na delo k drugi toženki, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od prve, tretje in četrte toženke, osebno in ves čas zaposlitve nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom druge toženke. Kljub tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za drugo toženko po vsebini za agencijskega delavca zaposlenega pri prvi, tretji in četrti toženki, ki so zagotavljale njegovo delo v smislu določb 59. do 63. člena ZDR-1 drugi toženki.

Pogodba, ki je bila sklenjena med toženkama, ni imela bistvenih elementov podjema oziroma podizvajalske pogodbe. Prva toženka ni prejela naročila za opravo storitve prekladanja ali npr. prevoza točno določene količine avtomobilov, ampak je druga toženka od nje zahtevala za naslednji dan točno število delavcev posameznega profila, zato je bil predmet pogodbe zagotovitev delovne sile in ne izvajanje del. Prav tako je sama organizirala delovni proces na terminalu in ne prva toženka, ki bi ga kot podizvajalec vsekakor organizirala sama. Poleg tega je druga toženka tudi sama izbirala delavce, ki so delo pri njej opravljali. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je prva toženka po vsebini dejansko opravljala dejavnost zagotavljanja dela tožnika drugi toženki, čeprav za to dejavnost ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni organizirala dela na gradbišču - delovišču naročnika, ni dajala navodil za delo na tem delovišču (na njem ni imela svojega delovodje) in ni imela obveznosti, da delo nadzira. Glede na tako ugotovljena dejstva se je utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, ki je v primeru skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila preko delodajalca v formalnem smislu (tožena stranka) na naročnika del, ki organizira delovni proces na skupnem gradbišču, odgovarja za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih izvajalcev in s tem odgovarja kot dejanski delodajalec z vidika odškodninske odgovornosti. Ker je bil v razmerju do tožnika naročnik v vlogi dejanskega delodajalca z vidika odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo odškodninske odgovornosti tožene stranke za tožnikovo nesrečo pri delu.

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. Nevarnost stvari se presoja glede na njene temeljne lastnosti, ne pa glede na ravnanje oseb, ki z njo upravljajo. Črpalni jašek globine 3 m, redoma prekrit s pokrovom, ni nevarna stvar. Povečano tveganje za nastanek škode je predstavljal jašek, ki po končanju del v njem ni bil ponovno pokrit. Izvor nevarnosti torej ni bil v lastnostih stvari, marveč v opustitvi dolžnega ravnanja. Ob enaki zakonski in podzakonski podlagi, ki je pomembna tudi v obravnavani zadevi (ZGO-1 in Uredba), je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da investitorstvo samo za sebe ne utemeljuje odškodninske odgovornosti do delavcev izvajalca, da lahko njegovo odgovornost utemeljuje le njegova neskrbnost, da so investitorjeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določene predvsem v fazi načrtovanja, da je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev, in da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov (to je naloga izvajalca). Koordinator (med drugim) u

Ne glede na drugačno vztrajanje tožnika pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik prispeval k nastali škodi, zato je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotovljena nerodnost tožnika, njegova neveščost oziroma težave z upravljanjem električnega paletnega viličarja so dejstva, ki jih je tožnik sam nedvomno poznal in bi jih moral pri odločitvi, da bo razkladanje izvajal z električnim paletnim viličarjem, upoštevati. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedene ugotovitve utemeljujejo višji tožnikov soprispevek k nastali škodi. Glede razmejitve odgovornosti pravilna uporaba materialnega prava narekuje, da tožena stranka na podlagi svoje objektivne odgovornosti in zaradi zgoraj obrazložene krivdne opustitve odgovarja za nastalo škodo 40-odstotno, tožnik pa 60-odstotno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vrednotenje tožnikovega soprispevka k nastali škodi zvišalo s 30 % na 60 %.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno zaključiti, da je škoda, ki je nastala tožniku, v višini 40 % posledica tožnikove neskrbnosti, saj se ne bi smel povzpeti za prevzem visokotlačne cevi po armaturni mreži, v preostalem pa je zanjo odgovorna druga toženka, saj ni poskrbela za varne razmere na gradbišču in ni preverila, ali podizvajalec skrbi za ustrezen nadzor na gradbišču.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je bil s strani prve toženke in glavnega izvajalca na gradbišču ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, s samovoljnim in nepazljivim ravnanjem obravnavanega dne do višine 50 % soprispeval k nastali škodi (171. člen OZ).

B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.

Do poškodbe tožnika je prišlo na delovišču, kjer je delo opravljalo več izvajalcev. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZVZD-1 morajo na deloviščih, na katerih hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Po določbi drugega odstavka 39. člena mora vsak delodajalec v sporazumu določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev, delodajalci pa morajo po tretjem odstavku 39. člena sporazumno določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom. Tožena stranka je odgovorna po principu krivdne odgovornosti, saj je opustila potrebne ukrepe oziroma dovolila, da se delo opravlja ne da bi bil koordinator določen.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prva toženka opustila svoje zakonsko in pogodbeno obveznost preko odgovorne osebe voditi in nadzirati delovni proces in s tem tudi delo tožnika. Ker tega ni storila, je tožnik dostopal na drugo delovišče in hodil po neustrezni poti, kar je privedlo do škodnega dogodka, to pa daje podlago za krivdno odškodninsko odgovornost prve toženke.

Vsaki stranki pripada avtonomija volje, ki se v pravdnem postopku izraža v načelu dispozitivnosti (3. člen ZPP) ter razpravnem načelu (7. in 212. člen ZPP). Procesne posledice v pravdi tako lahko povzroči zgolj razpolaganje z zahtevkom (kot na primer priznanje temelja obveznosti), ki se izjavi ali zgodi v sami pravdi. Interesi stranke pred pravdo in v pravdi se namreč lahko bistveno razlikujejo. Zavarovalnica tako na primer pred pravdo zavarovalnino (delno) prizna zgolj zato, da se izogne pravdi, stroškom povezanim z njo ali iz drugih razlogov. Ta okoliščina, ki je del predpravdnih pogajanj med strankama (309.a člen ZPP), pa v ničemer ne sme poslabšati njenega izhodišča v pravdi za primer, če se upravičenec s priznano višino ne strinja in razliko uveljavlja v pravdi. V tem primeru lahko zavarovalnica izkoristi vse možne ugovore, tudi tiste, ki se nanašajo na temelj obveznosti, kot je to storila tudi v obravnavanem primeru. To narekuje spoštovanje avtonomije volje stranke v materialnem civilnem pravu pred pravdo (2. in 3. člen OZ) in v procesnem pravu po začetku pravde (3. člen ZPP).