62. člen ZDR-1

Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika. Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja. Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko. Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni pol

Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna. Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku). Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zapo

Razmerja med toženko in IPS družbami niso imela narave podjemne oziroma podizvajalske pogodbe, temveč so po vsebini pomenila zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Ker IPS družbe za takšno dejavnost niso imele ustreznega dovoljenja, je šlo za nezakonit poslovni model, ki je prikrival dejansko delovno razmerje med tožnikom in toženko. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, je pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje toženka.

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Pri presoji načina napotitve delavca k uporabniku je treba izhajati iz prvega odstavka 1. člena v povezavi z opredelitvijo pojmov v 3. členu Direktive (agencija za zagotavljanje začasnega dela; delavec, zaposlen pri tej agenciji; podjetje uporabnik; napotitev), iz katerih je razvidno, da mora napotitev ostati po naravi začasna (prim. tudi C-681/18 sodišča EU idr.). Ali z drugimi besedami: delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Napotitev se lahko nanaša le na začasno delo agencijskega delavca pri posameznem uporabniku, zato poslovni razlog ne more biti zakonito utemeljen le z dejstvom, da je prenehala možnost napotovanja delavca k točno določenemu uporabniku.

Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.

Tristransko razmerje med strankami kljub njegovi drugačni formalni opredelitvi in dejstvu, da je prva toženka izpolnjevala predpisane pogoje za posredovanje delovne sile, objektivno gledano ni imelo značilnosti začasne napotitve tožnika kot agencijskega delavca na delo k drugi toženki. Takšna zloraba predstavlja tudi kršitev temeljnih načel obligacijskega in delovnega razmerja (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 5. in 7. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki ne more uživati varstva. Obenem gre za poseg v ustavno pravico delavca do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka. S takšno sankcijo je obenem smiselno zadoščeno še enemu namenu Direktive, ki je v spodbujanju dostopa agencijskih delavcev do stalne zaposlitve v podjetju upor

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S spora

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive. Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pr

Predlog se zavrne.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

Zaradi zlorabe poslovnega modela je toženka odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je druga toženka solidarno odgovorna s prvo toženko za plačilo terjatev tožniku.