5. člen ZDSS-1

Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.

Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu. O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca. Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.</p

Ker tožnika in drugi toženec niso niti v razmerju delavca in delodajalca niti ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva med tožnikoma in delavcem drugega toženca, spora med njimi ni mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče.

Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.

Čeprav se spor nanaša na delovno razmerje, je ključno, da toženka ni tožničin delodajalec. Zato ne gre za delovni spor, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.

Ne glede na določbo prvega odstavka 309. člena ZPP, ki govori o okrajnem sodišču, je za sklenitev sodne poravnave, ki se nanaša na ureditev razmerij iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, pristojno delovno sodišče, ki je stvarno pristojno za reševanje takšne zadeve.

Novejša sodna praksa šteje, da je v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne; da se učinkovanje nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve in da če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Načeloma torej velja, da je le izrek o ugotovitvi razmerja predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita. Vendar pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi glede na okoliščine primera (specifičen položaj, ko je tožnik sprejel ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 2. 2023, zato mu z nezakonito odpovedjo delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je obstajalo še do 30. 11. 2024) in dikcijo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1, po katerem se "v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem", ustrezno ugodilo postavljenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi in njeno razveljavitev ter razvezo novo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Ni

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

V obravnavani zadevi gre za spor med delavcem in delodajalcem, v katerem tožnik kot delavec od svojega delodajalca zahteva razliko v nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Gre torej za individualni delovni spor za katerega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Samo v primeru, ko delodajalec delavcu ne izplača nadomestila v zakonsko določenem ali s pogodbo dogovorjenem roku, lahko torej delavec uveljavi plačilo nadomestila neposredno od ZZZS. A contrario to pomeni, da v vseh ostalih primerih nadomestilo za začasno nezmožnost za delo delavec uveljavlja od delodajalca in gre za individualni delovni spor.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi (kompetenčno dejansko stanje). Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za škodo zaradi nezgode, pri čemer ne zatrjuje, da je (bil) v delovnem razmerju s toženko. Glede na navedeno za odločanje o zadevi ni pristojno delovno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem iz b) točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, niti ne gre za delovni spor iz katere druge točke citirane določbe. Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik zvišuje zahtevano odškodnino na 22.000,00 EUR. Institut spremembe tožbe, v okvir katerega spada tudi zvišanje tožbenega zahtevka, je dopustno uveljavljati le v prvostopenjskem postopku oziroma do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbi (184. člen ZPP).

Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem, za katere je pristojno delovno sodišče - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

Ker se spor nanaša na premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, je za reševanje tega spora pristojno delovno in ne upravno sodišče.

V sporih med gospodarsko družbo in članom njenega poslovodstva, ki ima sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi, se lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora kot elementi individualnega delovnega spora. Zaradi navedene dvojnosti je za določitev stvarne pristojnosti v takem sporu odločilnega pomena vsebina zahtevka. Tožnik vtožuje plačilo dogovorjenega prejemka za opravljanje funkcije poslovodje, in sicer izplačila nakupne opcije delnic po modelu "Stock Appreciation Rights" (SRS). To presega korporacijski vidik. Spor ne izhaja iz statusno pravnih razmerij med strankama ali iz odškodninskih zahtevkov strank, ki bi izhajali iz statusno pravnih razmerij med strankama, za razrešitev katerih bi bilo treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Zakonodajalec je določitev drugih vrst plačil prepustil kolektivnim pogodbam oziroma pogodbam o zaposlitvi, torej avtonomnemu urejanju. Pogodbena avtonomija pri določanju vrste plačil za delo po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni omejena. Glede na navedeno ni ovire, da tudi dogovorjena nakupna opcija delnic ne predstavlja drugega prejemka iz delovnega razmerja. Pravica do nakupne opcije delnic tudi ni le "ekskluzivna"

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristo