46. člen ZPP

Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Glede na takšno opredelitev odvetništva pa odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo in gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.

Kadar je v zakonu določena izbirna pristojnost, je tožeča stranka tista, ki ima izbiro med sodiščem splošne pristojnosti in sodiščem posebne pristojnosti. Tožeča stranka je imela glede na 60. člen ZPP na izbiro dve krajevno pristojni sodišči. Odločila se je, da bo tožbo vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu splošno krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP. Če tožeča stranka ni izbrala pristojnosti po kraju, v katerem je podružnica tožene stranke (60. člen ZPP), je to stvar njenega preudarka.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o delitvi skupnega premoženja med bivšima zakoncema in tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu poslovnega deleža zasledujeta isti cilj, izigrati upnike in zato predstavljata celoto. Ker vsi tožbeni zahtevki temeljijo na enaki pravni in dejanski podlagi, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določila 41. člena ZPP in določiti pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Dedič z dedovanjem pridobi vrsto upravičenj do zapuščine, četudi so v obravnavanem primeru (sporni) predmet zapuščine res le nepremičnine, pa to seveda ne velja za vse primere, ko je vložena dediščinska tožba. Posledično bi bilo nevzdržno uporabiti določbo 57. člena ZPP, saj v resnici ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah. V skladu s 46. členom ZPP je zato podana splošna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu.

V konkretnem primeru gre za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Upnik ima namreč status samostojnega podjetnika, kot izhaja iz pritožbenih trditev in podatkov AJPES-a. Res je upnik vložil predlog za izvršbo brez pristavka pravno organizacijske oblike samostojnega podjetnika, torej s. p., vendar je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s. p. ali v imenu fizične osebe. Za tak postopek pa je glede na 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stvarno pristojno pristojno okrožno sodišče.

Okrajno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena, utemeljeno opozarja na dodatno in posebno pravilo iz 51.b člena ZPP. Gre za pravilo, ki v sporih iz zavarovalnih razmerij določa, da je za sojenje poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. Ker ima tožnica prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, je torej Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu krajevno pristojno na podlagi določbe 51.b člena ZPP. Ker je tako, se je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu napačno izreklo za krajevno nepristojno.

V tej zadevi res ne gre za gospodarski spor, saj je po do zdaj zbranem gradivu zanesljivo, da toženka kot fizična oseba ni samostojna podjetnica niti se spor ne nanaša na kakšno njeno pridobitno dejavnost v smislu 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Narava pravnega razmerja, ki se na podlagi pogodbe o prostovoljni službi v pomožni policiji vzpostavi med pomožnim policistom in toženko, utemeljuje sklep, da ne gre za delovno razmerje oziroma za razmerje, ki bi bilo vsebinsko podobno delovnemu (prim. 4. člen ZDR-1). Za odločanje o tej zadevi zato ni stvarno pristojno delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega. Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko

V obravnavanem postopku, ki je izšel iz izvršilnega, sporazum o krajevni pristojnosti ni bil sklenjen pred vložitvijo tožbe oziroma predloga za izvršbo. Sporazum pravdnih strank je nastal šele med postopkom, in sicer na podlagi odgovora na dopolnitev tožbe, tožničine prve pripravljalne vloge ter toženčeve prve pripravljalne vloge. Zato ne gre za pravočasen sporazum o krajevni pristojnosti, kot ga predvideva 69. člen ZPP in ga torej ni mogoče upoštevati.

Kljub temu, da kupoprodajna pogodba, katere sklenitev zahteva tožeča stranka, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice tožeče stranke na predmetni nepremičnini, pa zahtevek ni stvarnopravne, temveč obligacijskopravne narave. Tožeča stranka torej s tožbenim zahtevkom zahteva šele sklenitev kupne pogodbe, torej sklenitev zavezovalnega pravnega posla, to pa je obligacijski zahtevek. Kot izhaja iz sodne prakse, le-ta šteje za obligacijski zahtevek (zahtevek na izpolnitev pogodbe) tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v primeru, če je kupoprodajna pogodba za nepremičnino že veljavno sklenjena, medtem ko v predmetni zadevi do sklenitve le-te še sploh ni prišlo.

Okrajno sodišče v Celju je štelo, da je podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru, saj je bila po trditvah tožnice v izvršilnem postopku pred tem sodiščem kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - torej naj bi bilo na območju tega sodišča storjeno škodno dejanje. Tožnica se nato zoper sklep o ugovoru krajevne pristojnosti ni pritožila, kar pomeni, da se z navedenim strinja. Zato je na podlagi prvega odstavka 52. člena ZPP podana izbirna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Mariboru. Ne glede na prej pojasnjeno, pa skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni primerno, da bi o odškodninski obveznosti Republike Slovenije zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja pristojnega sodišča odločalo slednje. Z odločanjem o zahtevku pri tem sodišču bi namreč lahko bilo ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije, kar predstavlja drug tehten razlog za prenos pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.

Res tožnica skuša doseči prenehanje toženčeve osebne služnosti, vendar je njen zahtevek obligacijsko pravni. Zahteva namreč razveljavitev relevantnega dela prodajnih pogodb in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Ker torej ne gre za nobenega od sporov, ki so določeni v prvem odstavku 57. člena ZPP in ki so podlaga za izključno krajevno pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina, je za odločitev o tem sporu krajevno pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za obligacijsko pravna razmerja (46. in 47. člen ZPP).

Sodišče je odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je vložil prvi toženec. Ker sta toženca navadna (materialna) sospornika, se učinek njegovega ugovora ne razteza na drugo toženko. Tudi izpodbijana odločitev zanjo nima nobenih posledic. Če bi kot kraj, kjer je nastala škodljiva posledica (praviloma) razumeli kraj, kjer oškodovanec trpi poseg v svojo pravno varovano sfero, ne bi bilo nobene potrebe po določitvi izjeme, ki jo določa drugi odstavek 52. člena ZPP in jo utemeljujejo izjemno hude posledice za oškodovanca. Tudi kraj, kjer je nastala škodna posledica, je zato praviloma kraj, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

V obravnavani zadevi je tožnica odvetnica, toženka pa je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. Ob upoštevanju navedenega, vrednosti spornega predmeta (1.847,20 EUR) ter sedeža toženke (prvi odstavek 30. člena, prvi odstavek 46. člena in 48. člen ZPP), višje sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP in v zvezi z 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih ugotavlja, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Če je v zakonu določena izbirna (krajevna) pristojnost, je stvar tožnika, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bo vložil tožbo. V obravnavanem primeru gre za spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila toženka. V 52. členu ZPP je določeno, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Tožnik je imel glede na 52. člen ZPP na voljo več potencialno krajevno pristojnih sodišč, vendar se je odločil, da bo tožbo vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP.

Vrhovno sodišče se v tem pritožbenem postopku ne sme spuščati v presojo pravilnosti procesne presoje sodišča druge stopnje o krajevni pristojnosti, saj je pravno varstvo, kakršno uveljavlja tožena stranka v tem postopku, namenjeno zgolj presoji, ali bi sodišče druge stopnje moralo v celoti in dokončno odločiti o zadevi, da bi zadostilo izhodiščnemu kriteriju iz cit. zakonske določbe – to je zagotavljanju sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To v tem postopku ni mogoče. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodilo nepristojno prvostopno sodišče, je moralo nujno in samo na en način odpraviti to procesno kršitev in sicer z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. V nasprotnem primeru bi lahko ohranilo oziroma povzročilo očitano kršitev procesnih pravil o pristojnosti sodišč.

Upnik je v predlogu za izvršbo v rubriki Dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora označil „S58 Okrajno sodišče v Piranu“, kot podlago za ta dogovor pa je navedel le „Pogodba“, brez navedbe njene interne številke, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Glede na opisano taka oznaka ni dovolj določna in opredeljena, da bi zadostila zahtevanim pogojem, saj iz nje tudi na podlagi ostalih podatkov iz predloga za izvršbo ni mogoče jasno razbrati, za katero listino gre. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi, skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ pa se kot tožba v pravdnem postopku obravnava tudi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi. Pristojnost se torej presoja po navedbah v predlogu za izvršbo, iz predmetnega predloga pa niso razvidne nobene navezne okoliščine, ki bi kazale na potrebo po uporabi pravil o izključni pristojnosti.