VSRS Sklep I Up 58/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-34/2018-6-MC z dne 26. 9. 2018 (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnik in tožena stranka trpita vsak svoje stroške (II. točka izreka) ter da se zavrne zahteva stranke z interesom družbe U., d. o. o. za povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka). Z navedeno odločbo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo odločilo, da se pritožbi družbe U., d. o. o. ugodi in se odločba inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-1882/2018-9-21035 z dne 22. 6. 2018¹ odpravi ter da se postopek ustavi.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v zadevi inšpekcijskega nadzora, ni imel priznanega statusa stranskega udeleženca, zato ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Ker nima procesne legitimacije za sprožitev tega upravnega spora, njegova tožba ni dovoljena.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. in II. točko izreka navedenega sklepa sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v postopku izdaje upravnega akta ni bil stranka ali stranski udeleženec. Meni, da ga je drugostopenjski upravni organ s tem, ko mu je poslal pritožbo v odgovor, štel za stranko v postopku izdaje upravnega akta. Ker je z izdajo odločbe drugostopenjskega organa prišlo do spremembe odločitve organa prve stopnje, bi ga po njegovem mnenju moral organ druge stopnje na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritegniti v postopek po uradni dolžnosti, saj je bilo s takšno odločitvijo poseženo v njegove pravice in neposredne koristi. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da mu odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nista bili osebno vročeni. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil pritožnik kot vlagatelj prijave stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora.

7Na podlagi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku.² Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da ima v skladu s četrtim odstavkom 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku le zavezanec in da vlagatelj prijave tega položaja nima. Glede na navedeno vlagatelj prijave v inšpekcijskem postopku ni stranka, vendar lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca, če izkaže svoj pravni interes, pri čemer samo zaradi tega, ker je vložil prijavo, še ne pridobi statusa stranskega udeleženca.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da pritožniku kot vlagatelju prijave v postopku inšpekcijskega nadzora ni bil priznan položaj stranskega udeleženca s sklepom, da ga prvostopenjski in drugostopenjski organ nista pozvala k udeležbi v postopku ter da udeležbe v postopku niti ni zahteval.

9Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, da ga je drugostopenjski organ štel za stranko v postopku izdaje izpodbijanega akta, saj mu je v skladu s četrtim odstavkom 246. člena ZUP poslal v odgovor pritožbo stranke z interesom zoper odločbo prvostopenjskega organa. Že iz besedila četrtega odstavka 246. člena ZUP je jasno razvidno, da organ druge stopnje na tej podlagi pošlje pritožbo v odgovor zgolj morebitni stranki z nasprotnim interesom. Glede na navedeno z ravnanjem na tej podlagi tožena stranka pritožniku še ni priznala položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Vrhovno sodišče se zato strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da pritožnik s tem ni pridobil položaja stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzora.

10Ne drži niti pritožnikovo stališče, da sta mu bili prvostopenjska in drugostopenjska odločba vročeni osebno po ZUP, tako sta bili odločbi vročeni zgolj inšpekcijskemu zavezancu (stranki z interesom v tem upravnem sporu). V pritožbi zatrjevani dejstvi, da mu je upravni organ odločbi na njegovi dve zahtevi poslal in da ju je pritožnik osebno prevzel, pa samo po sebi ne pomenita, da mu je upravni organ s tem priznal položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je le vročitvi, ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz 229. člena ZUP, mogoče pripisati pomen priznanja pravice, da se oseba udeležuje tujega postopka.³ Da bi upravni organ zahtevani upravni odločbi pritožniku vročal na tej podlagi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnik pa tega tudi ne trdi.

11Poleg tega tudi morebitna ugotovitev, da je šlo za tako vročitev, ne bi mogla spremeniti odločitve o dovoljenosti upravnega spora zoper odločitev inšpekcijskega organa o ustavitvi postopka, saj pritožnik zmotno meni, da ta odločitev posega v njegove pravice ali pravne koristi.

12Navaja, da četudi bi se štelo, da mu drugostopenjski organ s pozivom na odgovor na pritožbo ni podelil statusa stranke, je bila v skladu s 44. členom ZUP njegova obveznost, da ga pritegne v postopek, saj je prišlo do spremembe odločitve v postopku šele z izdajo drugostopenjske odločbe. Na podlagi 44. člena ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Vendar pritožnik ne pojasni, v katere njegove pravice ali pravne koristi naj bi bilo poseženo z navedeno odločitvijo. To tudi iz odločbe, ki jo želi izpodbijati v tem upravnem sporu, ne izhaja. Pritožbeni upravni organ je namreč odpravil nepravnomočno odločbo inšpekcijskega organa prve stopnje, ki je bila izdana v postopku, v katerem pritožnik na prvi stopnji ni imel priznanega položaja stranke ali stranskega udeleženca, in ustavil inšpekcijski postopek. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka pa ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb in tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ker je bil inšpekcijski postopek ustavljen zaradi ocene drugostopenjskega organa, da zanj ni javnega interesa, z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o zahtevi ali interesu stranke ali stranskega udeleženca, zaradi česar pritožnik kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju.⁴

13Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016 pojasnilo, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne zgolj pobudnika takega postopka. V obravnavanem primeru pa je odprava prvostopenjske inšpekcijske odločbe le posledica odločitve, ki po zakonski ureditvi ZUP (135. člen) in ZIN (28. člen) temelji na oceni pristojnega drugostopenjskega inšpekcijskega organa, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni potrebno. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka pa ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Po navedenem je v zvezi s tem neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 39/2016 z dne 11. 1. 2017, saj Vrhovno sodišče s tem sklepom ni odločalo v primerljivi zadevi.⁵

14Na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na pravico do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave. Ta človekova pravica namreč zagotavlja pravno sredstvo vsakomur zoper odločitve oblastnih organov, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ker pa je inšpekcijski organ z izpodbijano odločbo ustavil inšpekcijski upravni postopek, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnik kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper odločitev o odpravi prvostopenjske odločbe in o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljal trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka - v nasprotju s presojo pristojnega inšpekcijskega organa - utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa pobudnik oziroma (morebitni) stranski udeleženec v postopku ni legitimiran uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi (5. člen ZIN), ali pa je ob zasebnem interesu tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.

15Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z omenjeno odločbo, ki jo je tržni inšpektor izdal po uradni dolžnosti v upravni zadevi prepovedi izvajanja agresivne poslovne prakse, je bilo družbi U., d. o. o. prepovedano zaračunavanje stroškov recepcije, katere v okviru stroškov upravljanja zaračunava tožniku za najem stanovanja, ker s tem, ko zahteva plačilo za storitev, ki je potrošnik ni naročil, izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in bi njeno izvajanje lahko povzročilo oškodovanje potrošnika.
² Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 157/2018 z dne 6. 2. 2019, I Up 110/2017 z dne 21. 6. 2017, I Up 111/2017 z dne 6. 7. 2017 in I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015.
³ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 110/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016.
⁴ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016 in X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016.
⁵ Šlo je za zadevo, v kateri je prišlo do spremembe bistvenih okoliščin (naknadne spremembe lastništva), ki so vplivale na položaj določene osebe kot stranke, šele v času postopka pred drugostopenjskim organom, zato je bila zakonska obveznost določenega ravnanja organa v razmerju do te osebe kot stranke izrecno zapovedana po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP.