50. člen ZUP

V tej zadevi odločba ni bila izdana, torej pravica ni bila priznana, saj je zavarovanka pred izdajo odločbe umrla. S smrtjo zavarovanca pravica do invalidnine za telesno okvaro ugasne in je v njegovem imenu ne more uveljavljati nihče.

Tožnik je nepremičnino, na kateri se nahaja nelegalna gradnja, kupil v stečajnem postopku in se tožnik šteje za singularnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika glede obravnavane nepremičnine, zato je tožnik v zvezi z odstranitvijo nelegalne gradnje, ki je prešla v njegovo last, pravni naslednik. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje. ZUP ali Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne uzakonjata zastaranja izreka ali prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov in tega instituta ne pozna niti pretekla niti aktualna gradbena zakonodaja. Ne gre za pravno praznino, temveč za način ureditve pravnega področja, ko zakonodajalec instituta zastaranja zaradi poudarjenega javnega interesa ni uzakonil. Varstvo javnega interesa v primeru kršenja gradbene zakonodaje zahteva časovno neomejeno možnost uveljavljanja ukrepov in postopkov. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP v primeru, če stranka med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru je vlagateljica umrla po vložitvi predmetne vloge, a še pred izdajo izpodbijanega akta, pri čemer pa Komisija predhodno navedenih določb ZUP ni upoštevala pri izdaji izpodbijanega akta. S tem so podane bistvene kršitve določb upravnega postopka po točki 2 drugega odstavka 237. člena ZUP.

Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen ZPIZ-2). Podedujejo se lahko zgolj zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, za kar pa ne gre v tem sporu. Pravica do izplačevanja invalidske pokojnine torej ne more preiti na tožečo stranko. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi 50. člena ZUP pritožbeni postopek, ki ga je vodila zoper prvostopenjsko odločbo z dne 19. 10. 2018, s sklepom ustavila.

Pravno podlago za odstop od načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku predstavlja prvi odstavek 50. člena ZUP, po katerem se v primeru, če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravice in obveznosti, ki niso strogo osebne, se torej lahko prenašajo na pravnega naslednika (singularno ali univerzalno pravno nasledstvo). Ko gre za pravno nasledstvo, organu ni treba izdajati ločenega izvršilnega naslova. Vendar je pravno nasledstvo v materialnopravnem pomenu – prehod obveznosti v materialnopravnem smislu - treba dokazovati; v poštev pridejo vsa dokazna sredstva. Če se izvršba vodi na podlagi upravnega posamičnega akta, izdanega pravnemu predniku, pa je pravnemu nasledniku seveda treba zagotoviti vse procesne garancije (možnost ugovora, da je pravni naslednik, v kakšnem obsegu odgovarja za obveznosti svojega pravnega prednika, itd.).

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

V postopku razveze posvojitve je šlo za strogo osebno razmerje oziroma odločanje o pravicah in pravnih koristih, vezanih izključno na posvojitelja in posvojenca osebno, torej nepodedljivih osebnih in osebnostnih pravicah (kot je na primer pravica do priimka) ter da so pravni učinki posvojitve in razveze posvojitve omejeni izključno na posvojitelja in posvojenca, zato tožnica kot pravna naslednica ne more z uspehom uveljavljati zahtevka za izrek ničnosti Odločbe o razvezi in na ta način vstopati v strogo osebno posvojitevno razmerje med drugima že preminulima dvema osebama, saj niti zatrjevane dedne pravice, ki bi naj po navajanju tožnice izhajale iz vzpostavljenega in naknadno razvezanega posvojitvenega razmerja, ne utemeljujejo nasledstva glede posvojitve, kar enako velja tudi glede uveljavljanja pravne koristi stranskega udeleženca, ki mora sprejeti upravni postopek v tistem stanju, v katerem je ob njegovem zahtevanem vstopu.

Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

V sporni zadevi je zavarovanec vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in v času vodenja upravnega postopka umrl. Tudi v tem primeru je potrebno dedičem omogočiti, da lahko vstopijo v postopek.

Če pravna oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, preneha obstajati, ne more imeti več položaja stranke in s tem tožnika v upravnem sporu in je zato tožbo prve tožeče stranke, ki je s končanjem stečajnega postopka in z izbrisom iz sodnega registra nesporno prenehala, potrebno zavreči. Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu ne zadošča zgolj pravni interes osebe, v konkretnem primeru druge tožeče stranke, za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, temveč mora položaj stranke oziroma stranskega udeleženca najprej doseči in uveljavljati v upravnem postopku. Tega in takšnega položaja pa drugi tožnik v upravnem postopku ni dosegel niti ga ni uveljavljal, temveč se je postopka udeleževal zgolj kot stečajni upravitelj in s tem kot zakoniti zastopnik prve tožeče stranke in ne kot oseba, ki ima interes, da v lastnem imenu in s tem kot zavezanec za odtegnjeni davek in za prispevke sodeluje v postopku, ki ga je sicer pravilno začela prva tožeča stranka kot zavezanec za plačilo davčnega odtegljaja.

Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravice, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati. V skladu s 87. členom ZVojI pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek), pač pa se lahko podedujejo in dedičem na podlagi ustreznih dokazil izplačajo zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani (drugi odstavek). Glede na opisano ureditev lahko torej dediči dedujejo le tiste prejemke, odmerjene po ZVojI, ki so bili uživalcu pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1425/2012 z dne 12. 3. 2013), kar pa za obravnavani primer ne velja.

Nesporno med strankama je, da je bila toženka že med postopkom seznanjena, da se je prvotni prijavitelj A. d.o.o. (po oddaji vloge na javni razpis in pred izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019) statusno preoblikoval in del svojega premoženja (vključno s pravicami in obveznostmi iz predmetnega javnega razpisa) prenesel na tožnika. To pa pomeni, da bi morala toženka že med postopkom in torej pred izdajo zavrnilnega sklepa ravnati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP (kot to pravilno razloguje tožnik) in kot prijavitelja šteti tožnika ter odločiti o njegovi vlogi z zavrnilnim sklepom, česar pa ni storila. Upoštevajoč navedena nesporna dejstva, je toženka s takim načinom odločanja očitno presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi določa 223. člen ZUP. S tem je namreč spremenila stranko, na katero se je prvotna odločitev nanašala, saj je bilo z zavrnilnim sklepom odločeno o pravici druge osebe, odločitev, sprejeta s sklepom o popravi pomote, pa se očitno nanaša na tožnika. Posledično je bilo tako odločeno o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti, kot v že končanem upravnem postopku (ki se je zaključil z izdajo zavrnilnega sklepa), česar pa ni mogoče d

S spremembo določitve stranke, na katero se nanaša zavrnilni sklep, je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Zato ima pritožnik prav, da je s popravnim sklepom (v povezavi z zavrnilnim sklepom) na novo odločila (tudi) o njegovem pravnem položaju in mu je zaradi tega treba zagotoviti tudi sodno varstvo. S tem, ko je tožena stranka izdala zavrnilni sklep, ki se je v celoti glasil na drugo pravno osebo (in ne na pritožnika), je torej pritožniku vzela pravico do udeležbe v končanem upravnem postopku. Zato je treba pritožniku za uveljavljanje takšne kršitve zagotoviti sodno varstvo, ki pa ne more biti učinkovito, če bi rok za vložitev tožbe začel teči (in bi se iztekel) še preden bi se pritožnik lahko seznanil z vsebino zavrnilnega sklepa. Šele tedaj bi se namreč lahko sploh seznanil z navedeno kršitvijo pravice do udeležbe in bi jo lahko uveljavljal v upravnem sporu. Glede na navedeno je tudi mogoče šteti, da je bilo z izdajo takega zavrnilnega sklepa, v postopku izdaje katerega pritožnika v nasprotju z zakonom tožena stranka ni vključila kot stranko postopka, odločeno (tudi) o njegovi pravici do

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Ker dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem, tako podedovanim kot osebnim (142. člen ZD) in ker ZDavP-2 v prvem odstavku 208. člena jasno določa, da se davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, takšnega postopka pa davčni organ, kot je bilo ugotovljeno in pojasnjeno zgoraj, zoper dolžnike kot dediče ni poskušal izpeljati, še niso izpolnjeni pogoji za sodno izvršbo davčnih obveznosti na nepremičnine dolžnikov po citiranem členu.

Drugi odstavek 50. člena ZUP določa, da če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke. Prvostopni organ je to določilo v postopku pravilno uporabil in v obnovljeni postopek pritegnil lastnika delov stavbe, ki sta to postala šele po izdaji odločbe o delitvi delov stavb. Vendar pa navedena okoliščina po presoji sodišča ne jemlje položaja stranke predlagatelju postopka.

Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Organ je torej citirano določbo razlagal pravilno, da za izključitev upravičenja do denacionalizacije zadošča že možnost upravičenca, da bi dobil odškodnino za podržavljeno premoženje, saj na to napotuje že samo besedilo določbe ZDen. Zato pa tudi ni pravno relevantno, ali je upravičenec dejansko prejel odškodnino od tuje države ali ne.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila 21. 9. 2010 izdana odločba, s katero je bila etažnim lastnikom v roku 60 dni naložena obveznost sanacije dimovodne naprave, ki teče skozi stanovanje št. 25, ter vseh poškodovanih delov dimnika (tuljave, ometov, dimniških vrat dimniške kape oziroma dimniške strehe). Prav tako v zadevi ni sporno, da je bil 22. 9. 2014 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil 1. 10. 2014, tako kot to določa 125. člen SZ-1, vročen upravniku, družbi B. d.o.o., podružnica C., v katerem je bil določen 4 mesečni naknadni rok za izpolnitev obveznosti. Navedeni sklep je tako postal izvršljiv 2. 2. 2015. Prav tako v zadevi ni sporno, da ukrep ni bil izvršen, torej so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o denarni kazni. Tožnica je kot pravna naslednica, prevzela postopek v stanju, kakršen je bil v času smrti Č.Č., listine upravnega spisa pa izkazujejo, da je prvostopenjski organ tožnici omogočil vpolged v listine upravnega spisa, torej seznanitev s stanjem zadeve.