5. člen ZIN

Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi navedenih okoliščin zaključilo, da zaradi neizročitve 9 natisnjenih zaslonskih slik e-sporočil nikomur ni bila povzročena škoda. Upoštevajoč, da je bilo po opravljenem inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da sta storilca izpolnila obveznosti, ki jima jih je naložil Inšpektorat RS za šolstvo in šport v odločbi s 24. 11. 2021 in sta spoštovala določbe Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 v povezavi z izdano odredbo z 19. 11. 2021, namreč ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka (obvestilo inšpektorata storilcema s 25. 11. 2021).

Občini kot lastnici javne ceste, ki je javno dobro, ne pripada civilno varstvo lastninske pravice kot zaščita pred vznemirjanjem po 99. členu SPZ.

Za uvedbo inšpekcijskega postopka ni potrebna zahteva, morebitna taka vloga pa lahko posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti uvede inšpekcijski postopek. Ni pa ga dolžan uvesti. Zato prijavitelj (v obravnavanem primeru tožnik) nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo konkretnega inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi.

Inšpektor je s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje. S tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca, zato tudi tožnica kot stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka (v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja) utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa stranska udeleženka v postopku ni legitimirana uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa pa ni mogoče ne začeti in ne voditi, ali pa je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.

Inšpekcijski nadzor se je na šoli vršil zaradi točno določenega dogodka, ki se je nanašal na mladoletnega tožnika, ki ima zato status stranskega udeleženca v postopku. Kolikor tožeči stranki namreč stranska udeležba ni priznana, tudi ni seznanjena z inšpekcijskim postopkom in odločitvijo, kot tudi ne z zbrano dokumentacijo v inšpekcijskem postopku, ki se bo lahko uporabila v morebitnem odškodninskem postopku. Zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da prizadetost pravnega položaja tožeče stranke ni izkazana.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska. Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne

Sklep o ustavitvi postopka ni upravni akt, ki bi oblikoval ali spreminjal pravni položaj oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato tak sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Ker sklep o ustavitvi ni upravni akt, pa tožnica tudi ne more izpodbijati sklepa, s katerim je prvostopenjski organ njeno pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zavrgel, saj lahko posledično tudi za ta akt velja zgolj enako, tj., da ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb oziroma ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev in zato ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.

Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ker je inšpektor ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem upravnim aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stanskega udeleženca. Zato tudi tožnik kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju.

Inšpekcijski postopek se vodi v javnem interesu in ne v funkciji varstva zgolj zasebnega interesa, njegova ustavitev pa pomeni le, da nadzorovani osebi javnopravne obveznosti oziroma ukrepi ne bodo naloženi. Zgolj posredni učinki odločitve inšpektorice pa se ne morejo šteti za zelo hude posledice, ki bi bile s tem povzročene tožnikom.

Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Obnova kot izredno pravno sredstvo pa je že po svojem bistvu namenjena spremembi dokončno oziroma pravnomočno urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravih interesov strank (oziroma javnega interesa) ni mogoče varovati v novem upravnem postopku oziroma v drugem sodnem postopku. Ker je inšpektor s tem procesnim sklepom torej ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi revident kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpe

Možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja, morajo biti izkazane posebne kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi uvedba stečaja povzročila škodo, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot težko popravljivo škodo.

Čeprav ima po določbi 3. odstavka 24. člena ZIN v postopku inšpektorja položaj stranke le zavezanec, vlagatelj pobude pa položaja stranke nima, je treba v skladu z upravno sodno prakso v že uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi ali mu gre položaj stranke udeleženca v takšnem postopku, če izkaže, da se s postopkom posega v njegov zakonsko varovani pravni položaj. Posamezniku je namreč lahko odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem bi lahko zavaroval svoje pravice oziroma pravno priznane koristi, ki mu jo zagotavlja 43. člen, tudi s tem, ko se inšpekcijski postopek ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava.

Do položaja, ko je posamezniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem lahko zavaruje svoje pravice oziroma pravno priznane koristi, ki mu jo zagotavlja ZUP, lahko pride tudi s tem, ko se inšpekcijski postopek sploh ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava.

V primeru očitane opustitve je praviloma potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škodnega dogodka. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja ali kršitev pravil stroke ali običajev lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo, ni bil vezan na vsebino prijave, ki jo je dala tožena stranka (upravnik) oziroma ga zaključki in ugotovitve tožene stranke niso odvezovale obveznosti, da pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Za delo (morebitne opustitve v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja) inšpekcijskega organa tožena stranka ne more biti odgovorna, niti ji seveda ni mogoče očitati, da bi morala in mogla računati na to, da inšpekcijski organ svojega dela ne bo opravil tako kot mu to nalaga zakon, kar je dejansko bistvo očitka, ki ga je na toženo stranko naslovilo sodišče prve stopnje.

Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.