VSL Sodba I Cp 500/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pravnega posla – Dogovora o preživljanju opr. št. SV 000/2013 z dne 16. 7. 2013, s katerim se je tožnik zavezal toženki plačevati mesečno preživnino v višini 1.600,00 EUR (I. točka izreka). Toženki je naložena obveznost, da tožniku v roku 15. dni plača 59.200,00 EUR z zakonskimi zamudnii obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 5.765,46 EUR (III. točka izreka) in 1.721,79 EUR (dopolnilni sklep).

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 52. in 57. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in 83. čl. Družinskega zakonika ter sodno prakso: odločbe VSL I Cp 17/2017, VSRS II Ips 19/2016 in VSL I Cp 2619/2013. Ponavlja nesporno dejstvo, da sta pravdni stranki zakonca, ki skupnega premoženja še nista razdelila. V skupno premoženje sodijo tudi plače in pokojnine zakoncev, zato je tožnikova pokojnina v višini 2.200,00 EUR mesečno skupno premoženje. Upoštevajoč zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je tožena stranka po samem zakonu ob izplačilu tožnikove pokojnine na originaren način mesečno pridobila polovico navedenega zneska, to je 1.100,00 EUR. Z odločitvijo, da se toženki navedeni znesek odvzame, so kršena določila ZZZDR; poseženo je v toženkino ustavno pravico do lastnine in premoženja; kršene so toženkine pravice, ki ji pripadajo skladno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Irelevantno je, na kakšen način ali s kakšnim pravnim poslom sta pravdni stranki, ki sta stari 80 let, urejali ali upravljali svoje skupno premoženje. Bistveno je, da je toženka s tem, ko je prejela del tožnikove pokojnine, prejela na svoj račun le svoj denar in nikakor denarja, ki bi bil tožnikovo posebno premoženje. Tožnikovo posebno premoženje bi bilo lahko podvrženo zahtevkom njegovih upnikov. Zakon in sodna praksa določata način, na katerega upniki lahko pridejo do poplačila svojih terjatev. Zaradi lažjega razumevanja se sklicuje na 83. čl. Družinskega zakonika, ki določa dolžnost stečajnega upravitelja, da predlaga določitev deleža na skupnem premoženju. O skupnem premoženju stečajni upravitelj ni podal mnenja. Premoženje, ki predstavlja ali skupno ali posebno premoženje tožene stranke, je z izpodbijano sodbo odvzeto toženki in izročeno tožniku oz. v stečajno maso. Toženka je tekom postopka predlagala ugotovitev skupnega premoženja in odvzem tožnikovega posebnega premoženja oz. poplačilo upnikov iz tega premoženja. Dokazi, ki jih je predlagala, nedvomno kažejo, da je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem, ga odtujeval (plačilo kazni sodišču v Nemčiji), ali da še vedno razpolaga s premoženjem večje vrednosti, ki bi ga bilo pri delitvi in ugotavljanju deležev na skupnem premoženju treba upoštevati. S poizvedbami pri nemškem sodišču ali kazenskem oddelku sodišča v B. bi bilo ugotovljivo, da je iztoževani znesek, ki ga je tožena stranka dobila iz skupnega premoženja, zanemarljiv glede na znesek, ki ga je tožnik plačal kot kazen nemškemu sodišču. Dogovor o preživljanju SV 000/2013 sta pravdni stranki sklenili, ker je tožnik večino časa preživel v bolnišnicah in na zdravljenju, skupne nepremičnine pa je bilo treba upravljati. Stroškov upravljanja tožena stranka ni mogla dokazati, saj je tožnik v osebnem stečaju ter zato z listinami razpolaga stečajni upravitelj. Stečajni upravitelj, ki je bil zaslišan, ni vedel, koliko stroški znašajo in kdo jih plačuje. Jasno je, da stroškov toženka, ki na navedenem naslovu ne živi, in z listinami o nepremičninah ne razpolaga, ne more dokazati. Stečajni upravitelj je izpovedal, da nobena od v stečajnem postopku priznanih terjatev ni pravnomočna, zato podatek, da obstajajo terjatve v višini 16 mio EUR, verjetno ne drži. Sklicuje se na sklep VSL I Cp 2619/2013, v katerem je zapisano: „Če je sporazum o delitvi skupnega premoženja v celoti neveljaven, gre dejansko za skupno premoženje, nanj tožnica ne more poseči kot skupno premoženje, ne da bi pred tem s tožbo zahtevala določitev deleža zakoncev na skupnem premoženju. V kolikor pa je bil sporazum o delitvi skupnega premoženja glede polovice premoženja veljavno sklenjen, pa je zahtevek tožnice utemeljen glede polovice premoženja, ki je predmet izpodbijanja.“

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med tožnikom in toženko ni bilo in tudi v pritožbeni fazi ni sporno: da sta pravni posel – Dogovor o preživljanju SV 000/2013 z dne 16. 7. 2013, v nadaljevanju Dogovor – sklenila v trajanju leta 1966 sklenjene zakonske zveze; da se je tožnik znesek 1.600,00 EUR mesečno zavezal plačevati iz sredstev, ki so njegovo in toženkino skupno premoženje, saj nobeden od njiju posebnega premoženja ne omenja. Denarna sredstva v višini 59.200,00 EUR, ki so bila na osnovi Dogovora – v izvršilnih postopkih - prenesena iz tožnikovega na toženkin transakcijski račun, so torej skupno premoženje.

6Iz Dogovora, izvršljivega na osnovi 4. čl. Zakona o notariatu, je razvidno, da se je tožnik zavezal toženki 15 let plačevati 1.600,00 EUR preživnine mesečno. Dogovor se izrecno sklicuje na plačevanje preživnine in okoliščine, zaradi katerih je plačevanje preživnine potrebno. Toženka v nasprotju s tem zatrjuje, da je bilo plačevanje dogovorjeno zato, da bo lahko plačevala stroške skupne nepremičnine.

7Obe podlagi dogovora o plačevanju 1.600,00 EUR mesečno je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da bi tožnik denarna sredstva toženki lahko izročal prostovoljno in skladno s potrebami. Ugotovilo je, da je imela toženka v času sklepanja Dogovora tudi svoje premoženje in svoje prihodke. Izpostavilo je nesporna dejstva:

– da je toženka v delitvi skupnega premoženja, ki je bila izvedena 15. 5. 2012, pridobila v izključno last nepremičnine, vredne cca 1 mio EUR;

– da sta avgusta 2011 pravdni stranki svoje nepremičnine obremenili z zemljiškim dolgom v višini 5 mio EUR;

– da so 12. 4. 2012 tožnikovi upniki pri tožnikovem solastninskem deležu parc. št. 1 k.o. X. dosegli vpis več plomb z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve;

– da so isti upniki 17. 4. 2012 dosegli še vpis prepovedi razpolaganja pri tožnikovih poslovnih deležih družbe A. d.o.o.;

– da je tožnik v obdobju med 13. 4. 2012 in 3. 7. 2013 toženki nakazal večje vsote denarja v skupnem znesku 88.000,00 EUR.

8Sodišče prve stopnje je Dogovor o preživljanju opredelilo za navidezno pogodbo. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša. Dokazni postopek ni potrdil v pritožbi izpostavljene trditve, da je bilo mesečno izplačilo dogovorjeno zaradi vzdrževanja skupne nepremičnine, ki naj bi jo zato, ker je bil tožnik po bolnicah, vzdrževala toženka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 11. točke izpodbijane sodbe, s katerimi sodišče zavrača to trditev.

9Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vedé simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena (15. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. čl. OZ), kar pomeni, da pogodba sploh ne nastane, je neobstoječa.

10Razlog za zavestno in konsenzualno razhajanje med voljo in izjavo je običajno ta, da želita stranki sklenitev neke druge (prikrite, simulirane) pogodbe, katere pravni učinki se s simuliranim poslom običajno delno prekrivajo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil namen (causa) pogodbe prisilni (v izvršilnem postopku izveden) prenos denarnih sredstev skupnega premoženja s tožnikovega na toženkin transakcijski račun (dogovorjena je bila neposredna izvršljivost dogovora, niti en obrok preživnine ni bil plačan prostovoljno, izpolnitev je bila dosežena z rubežem tožnikove pokojnine).

11Prenos sredstev med zakoncema ni prepovedan. Gre za skupno in sporazumno upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem, kakršno je predvideno v 52. čl. ZZZDR: zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca, skratka o načinu uporabe skupnega premoženja. Od takega dogovora lahko vsak zakonec vsak čas odstopi, ne sme pa tega storiti ob neugodnem času. Zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. čl. ZZZDR). OZ pa med predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe uvršča tudi (dopustno) poslovno podlago¹. Poslovna podlaga je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo, in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe.

12Poslovna podlaga (causa) obravnavanega simuliranega pravnega posla pa ni dopustna. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil prisilni prenos sredstev iz enega na drug transakcijski račun dogovorjen zaradi tožnikove prezadolženosti; z namenom doseči nerubljivost tožnikovih pokojninskih prejemkov, tekoče mesečno izplačevanih na tožnikov transakcijski račun; torej zaradi preprečitve poplačila upnikov, kar je – upoštevajoč določila o izpodbijanju dolžnikovih dejanj, storjenih v škodo upnikov (255. do 260. čl. OZ) – nedopustno. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je nemoralna pogodba, ki je sklenjena z glavnim namenom izigrati tretje in jih s tem prikrajšati v premoženjskih pravicah. Simuliran pravni posel, s katerim sta pravdni stranki želeli doseči in tudi dosegli oškodovanje upnikov, je torej protizakonit in nemoralen ter zato ničen (86. čl. OZ). Ugotovitve sodišča prve stopnje o ničnosti se torej tičejo prikritega pravnega posla.

13Nebistveno je, ali v postopku tožnikovega osebnega stečaja priglašene terjatve znašajo 16 mio EUR ali manj; pa tudi, da še niso pravnomočno priznane (stečajni upravitelj jih je priznal, tožnik pa jih izpodbija). Nezanikano dejstvo je, da tožnik v času sklepanja Dogovora ni tekoče poravnaval svojih obveznosti. Denarna sredstva na njegovem transakcijskem računu so bila upnikom – do izterjave z Dogovorom ustanovljene terjatve - dosegljivo in rubljivo premoženje, potem pa ne več. Dogovor je bil podlaga (izvršilni naslov) za rubež sredstev na tožnikovem transakcijskem računu. Zaradi preživninske narave je imela z dogovorom ustanovljena terjatev v izvršbi prednost pred terjatvami drugih upnikov (1. točka prvega odstavka 102. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Nobenega od teh dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, tožena stranka ne zanika.

14Zaradi ničnosti posla, ki sta ga tožnik in toženka sklenila, do ustanovitve pravic in obveznosti ni prišlo. Zato morata drug drugemu vrniti, kar sta na podlagi tega posla prejela². Tožena stranka se vračilu upira s trditvijo, da je bilo predmet razpolaganja skupno premoženje, torej premoženje, na katerem je imela oz. ima tudi ona nedoločen delež. Izpostavlja, da v skupno premoženje, ki še ni razdeljeno, spadajo tudi pokojnine in iz tega izvaja zaključek, da so denarna sredstva, ki jih je na podlagi pravnega posla prejela na svoj transakcijski račun (59.200,00 EUR), njeno (in tožnikovo) skupno premoženje in ga zato ni dolžna vračati. S skupnim premoženjem skupna lastnika – ne glede na to, na katerem od transakcijskih računov se nahaja – razpolagata in ga upravljata skupno. Po njenem mnenju je določitev deleža na skupnem premoženju pogoj za odločitev o kondikcijskem zahtevku. Eventualno dopušča poseg na ta sredstva skladno z deležem na skupnem premoženja, ki pa ni določen.

15Glede na to, da zakonca med seboj lahko sklepata vse pravne posle, kot jih lahko sklepata z drugimi osebami, tudi v primeru, ko tak pravni posel zaradi ničnosti nima posledic, posledic ničnosti ni mogoče izključiti. Kondikcijski zahtevek, z izpolnitvijo katerega bodo – skladno s 87. čl. OZ – denarna sredstva vrnjena tožniku, je obligacijske in ne stvarno pravne narave. Z Dogovorom ni prišlo do prelivanja premoženjskih kategorij med pravdnima strankama. Lastninsko stanje na podlagi (ničnega) pravnega posla ni bilo spremenjeno, zato tudi zaradi kondikcije ne bo. Obseg skupnega premoženja pravdnih strank je bil pred sklepanjem in po sklepanju (ničnega) pravnega posla enak. Tudi po izpolnitvi kondikcijskega zahtevka ostaja tak, kot je bil pred sklenitvijo Dogovora. S kondikcijskim zahtevkom ni poseženo v skupno premoženje pravdnih strank. Premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama z odločitvijo o kondikcijskem zahtevku niso spremenjena. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o kršitvi ustavno in konvencijsko varovane pravice do lastnine in premoženja.

16Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da obsega skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem ni treba ugotavljati. Ne gre za delitev skupnega premoženja ali kakšen drug zahtevek s stvarnopravno podlago. Nesporno je, da premoženja, ki je bilo predmet pravnega posla, pravdni stranki še nista razdelili, da gre torej za skupno premoženje. Pravno nepomembno zato je, kateri del skupnega premoženja sta pravdni stranki že razdelili, za katere potrebe je bilo uporabljeno skupno premoženje, kateri od zakoncev je potrošil večji del premoženja za svoje potrebe (npr. plačilo denarne kazni v Nemčiji). Vsa ta vprašanja so lahko pomembna pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja in deleža na njem, kar pa ni predmet tega pravdnega postopka. Utemeljeno so zato zavrnjeni dokazni predlogi, s katerimi toženka dokazuje, da je tožnik razpolagal z večjim delom skupnega premoženja kot ona, da mu je bila z vlomom v hišo odtujena večja količina denarja, da tožnik razpolaga s premoženjem večje vrednosti, ki bi ga bilo pri delitvi in izračunu deležev na skupnem premoženju treba upoštevati.

17Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

¹ S prvim, drugim in četrtim odstavkom 39. čl. OZ je določeno: 1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). 2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. 4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.
² S 87. čl. OZ je določeno, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi ničnega pravnega posla.