259. člen OZ

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne

Predmetna tožba za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika je vložena pravočasno. Podredni zahtevek se je od primarnega razlikoval v toliko, da je tožeča stranka v njem opredelila, da notarski zapis nima pravnega učinka proti tožeči stranki do višine njene terjatve, to je zneska 8.008,54 EUR z obrestmi. Pomembno je, da je dejanska in pravna podlaga primarnega in podrednega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijanje pogodbe o preužitku, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak – oškodovanje upnice. Dolžnik je odtujil premoženje z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Vedel je, da s tem škoduje tožnici kot upnici (da ji je onemogočil poplačilo v izvršilnem postopku). Solastniki niso enotni sosporniki, zato tožnica s tožbo ni bila dolžna zajeti tudi drugega preužitkarja C. C.

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

Sklep sodišča prve stopnje je predvsem doprinesel k razjasnitvi sicer zahtevne zadeve v fazi enostranskega postopka, nikakor pa ni povzročil spremembe dejanskega kompleksa in zahtevanega pravnega varstva. Upnik ne rabi pomoči zakonske domneve, ko je dolžnik hkrati poslovodja dolžnice iz pravnega posla, tretje in pridobitelj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 158. člen ZPP, ki določa, da mora tisti, ki je umaknil tožbo, nasprotniku povrniti njegove stroške, razen če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Res je, da v konkretni pravdi ni šlo za točno tako situacijo, saj toženka ni izpolnila zahtevka, ki sta ga tožnika uveljavljala v tej pravdi, vendar je kljub temu podan položaj, ki se v vseh bistvenih značilnostih sklada s pravilom 158. člena ZPP, zato je na mestu analogna uporaba navedenega člena. Pri denarnih terjatvah za upnika ni bistveno, kdo izpolni terjatev, temveč je bistveno dejstvo, da je terjatev izpolnjena (plačana). Izpolni lahko tudi kdo tretji in upnik je tako izpolnitev dolžan sprejeti (primerjaj 271. člen OZ). V zvezi s paulijansko tožbo je še posebej določeno, da se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost (četrti odstavek 259. člena OZ). Pritožba navaja, da terjatve do tožnikov ni plačala toženka, temveč A. A., vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih dokazov.

ZFPPIPP v drugem odstavku 270. člena določa, da če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Glede na to določilo mora sodišče prve stopnje v postopku, ki teče zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil morda nad dolžnikom začet stečajni postopek. Gre za tako dejstvo, ki vpliva na pravilno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje in na njegovo presojo, ali ne gre morebiti celo za nedovoljena razpolaganja v smislu 3. člena oziroma 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje to dejstvo moralo upoštevati, tudi če se nobena od strank nanj ni sklicevala, ter tožečo stranko pozvati, da tožbo ustrezno spremeni. Dejstvo vknjiženosti hipotek na predmetnih nepremičninah v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Kakšen bo dejanski uspeh izvršbe, za to p

Toženčevo dejanje v drugi pravdni zadevi, v kateri je pristal na vrnitev nepremičnin v last dolžnice in kasnejša vknjižba lastninske pravice v njeno korist, pomenita hkrati tudi izpolnitev predmetnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik (upnik) želel doseči, da sporna darilna pogodba ne bi pravno učinkovala proti njemu do višine njegove terjatve zoper dolžnico. Ker je bila izpodbojna tožba potrebna, do izpolnitve zahtevka pa je prišlo po njeni vložitvi, je podana situacija iz prvega odstavka 158. člena ZPP, ko mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, n

Tako pri primarnem kot tudi podrejenem zahtevku je na podlagi iste dejanske podlage tožbe zasledovana enaka pravna posledica – neučinkovanje sporne prodajne pogodbe v razmerju do tožnikov, v obsegu, ki je potreben za izpolnitev terjatve ter dopustitev izvršbe na prodano nepremičnino, kolikor je potrebno za poplačilo terjatve. Prvi primarni zahtevek v tožbi je bil v smislu določbe tretjega odstavka 184. člena ZPP le popravljen z določbo 260. člena OZ skladno formulacijo paulijanske tožbe (ugotovitveni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe je bil spremenjen v oblikovalni zahtevek na neučinkovanje pogodbe v razmerju do upnika - prvega tožnika, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve). Tožba torej ni bila dejansko ter pravno identitetno spremenjena v navedenem podrednem zahtevku. Zato tudi ni pravno pravilno stališče revidentov, da bi bilo treba šteti, da je bil podredni zahtevek vložen že po izteku zakonskega prekluzivnega roka za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj na podlagi 257. člena OZ. Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino svoje premoženje odtujil dolžnik tožnikov in prejeto kupnino zanj, k

Tako teorija kot sodna praksa sta sprejeli ustaljeno stališče, da mora tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) vsebovati oblikovalni zahtevek. Tako je povsem jasno, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi. S tem pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v predmetnem postopku tudi druga toženka kot izročiteljica premoženja.

Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vedé simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena, saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama, kar pomeni, da pogodba sploh ne nastane, je neobstoječa. Dogovor o preživljanju, sklenjen med zakoncema v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, predstavlja navidezno pogodbo, kajti namen tega dogovora je bil prisilni (v izvršilnem postopku izveden) prenos denarnih sredstev skupnega premoženja s tožnikovega na toženkin transakcijski račun, in sicer zaradi tožnikove prezadolženosti in preprečitve poplačila upnikov, kar pa je nedopustno.

Lastninska pravica na premičnini se pridobi z veljavnim pravnim poslom in (vsaj praviloma) z izročitvijo premičnine v posest kupcu (glej 40. in 60. člen SPZ), zaradi česar zadostuje, da kupec premičnine dokaže navedeni dejstvi in mu ni treba dokazati tudi vpisa premičnine v knjigo osnovnih sredstev ali v določen register. Pritožbena kritika glede predloženih računov ni utemeljena. Razen enega so sicer vsi računi v zvezi z nakupom spornih delovnih strojev res predloženi v tujem jeziku, vendar pa so bistveni podatki iz teh računov (pogodbeni stranki, vrsta oziroma tip delovnega stroja in njegova letnica, datum računa, cena) razumljivi tudi brez (laičnih) prevodov, ki so jim sicer priloženi. Ker ne gre za obsežno in kompleksno listinsko dokumentacijo, pri kateri bi bil pomemben vsak detajl napisanega, prav tako pa predloženi računi tudi ne predstavljajo edinega dokaza, na katerega bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev v tem postopku, nepredložitev overjenih prevodov računov (drugi odstavek 226. člena ZPP) ne predstavlja kršitve, ki bi onemogočala preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe ali ki bi tožencu onemogočala učinkovito uveljavljanje njegovih pravic v postopku. Tudi

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Toženci, ki so vsak do 1/3 lastniki nepremičnin, ki so predmet začasne odredbe, tudi v postopku zavarovanja niso enotni sosporniki, saj skladno z materialnim pravom lahko prosto in neodvisno razpolagajo vsak s svojim solastnim deležem in ga lahko po prosti presoji obremenjujejo. Zato ni videti razlogov, da ne bi bilo dopustno prepovedati razpolaganje in obremenjevanje solastnih deležev le dvema od njiju.

Pri neodplačanih razpolaganjih iz tretjega odstavka 256. člena OZ se izpodbojnost tožbe lahko vloži v treh letih.

Obstoj terjatve tožeče stranke je predhodno vprašanje v razmerju do glavnega zahtevka tožeče stranke. Ta pa je bil zahtevek na izpodbijanje učinkov prodajne pogodbe.

Tožeča stranka niti ni trdila, da je tožena stranka prezadolžena, tako kot je bil dolžnik tožeče stranke, ko je odsvojil sporno terjatev. Te razloge razume sodišče druge stopnje v tem smislu, da bi morala tožeča stranka za dokazovanje nevarnosti zatrjevati, da bi tožena stranka lahko zaradi svojega finančnega stanja osvojila sporno terjatev tretji osebi.

Sklep o izdani začasni odredbi je treba obravnavati skupaj z upnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe. Tako predlog kot sklep, ki mora nuditi obrazložitev in navedeno pravno podlago o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo, predstavljata skupaj celoto. Zavarovanja upnikove terjatve ni mogoče razširiti izven okvira, za katero je bilo dovoljeno zavarovanje. Zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj predstavlja upnikovo nedenarno terjatev, da določeno pravno dejanje v razmerju do upnika nima nobenega učinka in je zato tožena stranka (dolžnik) zaradi poplačila upnikove denarne terjatve dolžna dopustiti izvršbo na določeno nepremičnino. Zaradi sklenjenih darilnih pogodb se upnik želi zavarovati na način, da bo prišel do poplačila svoje denarne terjatve, ki izvira iz izvršilnega naslova. S popolnim poplačilom upnikove denarne terjatve iz naslova izdane začasne odredbe upnik ne izpolnjuje več pogojev za zavarovanje.

Toženec je obrambo proti zahtevku gradil s trditvami, da sporna pogodba o prodaji nepremičnin ni bila storjena v škodo upnikov. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodba ni izpodbojna v primeru, če je z njo upoštevano načelo enakovrednosti dajatev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi enakovredno nasprotno korist, ki njegovo premoženje istočasno tudi poveča, je izpodbijanje izključeno. Kadar pa je v primeru dvostranskega pogodbenega razmerja vrednost izpolnitve dolžnika večja od vrednosti izpolnitve drugega, se višina dolžnikovega premoženja zato zmanjša. Tako dejanje je storjeno v škodo upnikov. V skladu z določbo četrtega odstavka 259. člena OZ se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Glede na pravila o učinkih izpodbijanja iz 260. člena OZ je po stališču pritožbenega sodišča jasno, da zadošča, če toženec izpolni dolžnikovo obveznost v tisti višini, v kateri je ugotovljeno oškodovanje. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni v celoti uspela z zahtevkom, saj je bil njen zahtevek na ničnost pogodbe zavrnjen, vendar je sodišče ugodilo njenemu podrejenemu zahtevku