256. člen OZ

Za presojo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to pa je bil trenutek, ko se je iztekel rok za odgovor na tožbo. Do takrat je imel namreč toženec še možnost odgovoriti na tožbo in navajati dejstva. Takrat so nastopili zamudni učinki opustitve vložitve odgovora, to pa je tudi trenutek, na katerega se navezujejo časovne meje pravnomočnosti sodb izdanih na podlagi 318. člena ZPP. Nepomembno je zato dejstvo, da je bila zamudna sodba izdana kasneje, to je v času, ko je bil zoper toženca že začet postopek osebnega stečaja. Tožnik vse od leta 2008, kljub sproženemu izvršilnemu postopku, svoje terjatve v večjem delu ni uspel poplačati, kar nedvomno omogoča zaključek, da je tožnikov dolžnik neplačevit in njegovo premoženje za poplačilo terjatve ne zadošča; s tem, ko se je odpovedal dedovanju, pa je onemogočil njegovo povečanje.

Neplačevitost dolžnika (kot objektivno stanje) je eden od elementov objektivnega pogoja izpodbojnosti (drugi odstavek 255. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da če lahko upnik uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani. Dokazno breme o tem, da do poplačila ne more priti drugače kot z izpodbojno tožbo, je na upniku. V pravni teoriji in sodni praksi je bilo oblikovano tudi stališče, da pride kot dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje delno ali v celoti neuspešna. Kar pa ne pomeni, da je neuspešna izvršba edini možni dokaz dolžnikove objektivne neplačevitosti.

V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.

Pravilen je zaključek, da je izkazan tako splošni objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj (obstoj zapadle terjatve in neplačevitost dolžnika), kot tudi je izpolnjen subjektivni pogoj iz tretjega odstavka 256. člena OZ.

Zapustnikov sin je s tem, ko se je odpovedal dedovanju, zmanjšal ali celo izničil možnost poplačila svojih dolgov. Odpoved dedovanju se šteje za neodplačno razpolaganje. S tem, ko se je odpovedal dedovanju svoje polovice zapuščine je posledično celotno zapuščino v vrednosti 38.800,00 EUR podedovala tožnica kot druga dedinja, ki bi sicer prejela le polovico zapuščine. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek, da je davčni dolžnik A. A. neodplačno razpolagal v korist tožnice.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji in razlogom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sporne premičnine ne predstavljajo pritiklin stanovanja v smislu prvega odstavka 17. člena SPZ. Kot je pravilno navedlo, pritikline niso nujno zajete s prodajno pogodbo, ki se nanaša na nepremičnino oziroma stanovanje, v katerem se nahajajo, temveč je treba vselej upoštevati okoliščine konkretnega primera.

Terjatev, ki jo ima tožeča stranka zoper dolžnika, je (zgolj) predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka tožeče stranke v tem postopku, ki je zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe med zakoncema. Za izdajo začasne odredbe je moral upnik oziroma tožeča stranka za verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek, ki jih skupaj določata prvi odstavek 255. člena in prvi odstavek 256. člena OZ.

Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov. Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP). Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti,

S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.

Upnik je razbremenjen zahtevnega bremena dokaza, da je dolžnikov zunajzakonski partner vedel ali bi moral vedeti za možnost njegovega oškodovanja. Ni odločilno, ali je bilo izpodbijano pravno dejanje dolžnika storjeno pred zapadlostjo terjatve ali po njej. Pravno odločilna je denarna razlika med dejansko vrednostjo nepremičnine, ki jo je kot edino premoženje odtujil dolžnik, in prejeto kupnino zanjo, kar je tožnici preprečilo možnost poplačila ali vsaj delnega poplačila terjatve. Za pravni interes ne zadostuje zgolj materialnopravno razmerje, temveč mora sodba, ki bi bila izdana v konkretni zadevi, vplivati tudi na pravni položaj intervenienta.

Glede enega izmed ključnih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika (da gre za pravno dejanje, ki je storjeno v škodo upnikov), je praviloma treba izhajati iz stališča, da pri odplačnih pravnih dejanjih pogoji za izpodbijanje niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico (le) prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja, zaradi česar ta pogoj (načeloma) izključuje izpodbijanje dvostranskih pogodb, kjer je med nasprotnima izpolnitvama vzpostavljena vsaj približna objektivna ekvivalenca.

Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pogodbene stranke k sklenitvi posamezne pogodbe lahko napeljejo številni, med seboj raznoliki ali celo nasprotujoči si motivi in interesi, ki ustrezajo pojmu nagiba iz 40. člena OZ. Nekateri od njih so navzven drugi stranki lahko izraženi, nekateri ne. Nekateri so lahko strankama celo skupni in zato preidejo v kavzo pogodbe. Na veljavnost pogodbe lahko vplivajo le nedopustni nagibi, ki so za stranko bistveni oziroma ključni. Ključen je tisti nagib, brez katerega stranka pogodbe sploh ne bi sklenila. Nižji dokazni standard velja sprejeti v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Sodna praksa je takšne položaje prepoznala v primerih, ko gre za dokazovanje hipotetičnih dejstev v prihodnosti (dokazovanje izgubljenega dobička) ali za dokazovanje dejstev o vzročni zvezi, ki jih ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja z nobenim dokaznim sredstvom (npr. niti z izvedencem ustrezne stroke). Zgolj to, da dejstva, za katera tožnica nosi materialno dokazno breme, niso v njenem zaznavnem polju, še ne dopušča nižanja dokaznega standarda. Številni so namreč položaji, ko stranka nosi materialno breme za takšna dejst

Višje sodišče ugotavlja, da je določba 4. člena Prodajne pogodbe povsem jasna (prvi odstavek 82. člena OZ). Na podlagi te določbe je kupnina poravnana s toženkino pridobitvijo (s hipotekami) obremenjenih nepremičnin, kar pomeni, da je toženka te nepremičnine pridobila neodplačno. Iz navedene določbe (niti iz drugi določb pogodbe) pa ne izhaja, da je oziroma bo toženka prevzela tudi dolgove nasproti hipotekarnim upnikom (prim. 428. člen OZ). Da bi se dolžnica in toženka na kakšen drug način (torej ne s Prodajno pogodbo) dogovorili glede prevzema dolgov, pa toženka ni konkretizirano zatrjevala.

Do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride torej samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Izkazana mora biti neplačevitost dolžnika, ki prav zaradi izpodbijanega pravnega posla ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikove terjatve.

Ker sta toženec in njegov sin (tožničin dolžnik) sklenila neodplačen pravni posel, je za odločitev o zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nepomembno, ali je toženec vedel, da je sin prezadolžen. Prav tako je irelevantno, ali se je ob sklenitvi darilne pogodbe zavedal, da sin s takšnim razpolaganjem škoduje tožnici. Škodovalna vednost je izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima ter če ima, v kakšnem obsegu, nasprotna stranka v nadomestitvenem postopku po obnovi postopka, dovoljeni na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, možnost v odgovor na s strani predlagatelja obnove postopka podane navedbe in predlagane dokaze, podajati nove navedbe in predlagati izvedbo novih dokazov ter ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi glede na stališča sodišč prve in druge stopnje tako možnost imela.